Portret tedna: Tina Maze

Vsakič ko preberemo zgodbo ali poslušamo razglabljanja o Tini Maze, lahko ugotovimo, da o njej na videz vemo vse, v bistvu pa nič. Poznamo jo predvsem kot brezkompromisno šampionko, ki je v svojem poslu neusmiljena do sebe in vsega, kar jo obkroža. Popolnost, kakršno izraža in si je želi, ne prenese drugega kot popolne predanosti.

Ta njen odnos največkrat težko razumemo, ker pač ne živimo v njenem svetu šampionke ter z njim povezanih vrednot in etike. Nanjo gledamo skozi prizmo svojih vrednot, njeno življenje primerjamo s svojim, ji vsiljujemo svoje poglede ... Tina živi v svojem svetu vrhunskega športa, v katerem ne sprejema ničesar, kar je povprečno in kar zavira njeno osebnost oziroma jo uokvirja v klišeje. Ko brani svoj jaz, zna biti »težka in neznosna«, za tistega, ki noče razumeti, da živi v drugem svetu, v katerem je nenehno razpeta med tem, da ne bi bila »stroj za doseganje rezultatov«, ampak deklica iz Črne, ki hoče biti samo svoja.

Ta dvojnost se ji prepleta skozi vse življenje. Eno stran opredeljuje vrhunski šport z vso svojo krutostjo, drugo pa njen čustveni svet, v katerega je spustila le nekaj najboljših prijateljic. Ko gre za šport, je klena Korošica, trmasta in kljubovalna, ko pa iz nje spontano privrejo čustva, je prijetna in razumevajoča oseba, ki, bolj ko se približuje koncu kariere, hrepeni po materinstvu. »Zavedam se, da v vrhunskem športu ni prostora za čustva. Massi­ ima prav, ko zahteva, naj na tekmah dam čustva na stran, ampak to včasih enostavno ni mogoče. Nekateri jih jemljejo kot slabost, meni pa so odrešitev. Bolje se je spoprijeti z njimi, da nimajo tako velikega vpliva. Ko v celoti začutim, kaj mislim in kaj sem, kaj mi pomeni, da smučam dobro in slabo, vem, kdo sem. Ne vem, kako drugi čutijo ta del svoje osebnosti, ampak jaz ga močno. Pravzaprav čutim ogromno stvari, na štartu, ko smučam po progi in v cilju. Občutljivi imamo to napako, da čutimo vse. Menim, da lahko tako največ pokažeš. Predvsem v športu. Drugje se te malenkosti sploh ne opazijo, v športu pa so tako jasne, da bolj ne morejo biti,« razmišlja o svojem čustvenem svetu, brez katerega bi bila zgolj dolgočasna »Tina mašina«.

Zanimivo je bilo spremljati Tinino preobrazbo iz majhne, vase zaprte deklice iz Črne na Koroškem, ki si je tako močno želela zmagovati, da je ob vsakem porazu jokala, do ene najbolj prepoznavnih športnic sveta, ki še vedno s solzami izlije iz sebe žalost in razočaranje, ko ne zmaga. Smučanje ji je bilo okno v svet, ko se je spraševala, kaj se skriva tam za Peco. Najbrž si nikoli ni mislila, da je svet vrhunskega športa tako krut, neizprosen in tako daleč od njenih dekliških sanj. A je znala in zmogla v marsičem infantilnem okolju iracionalne samozadostnosti in labirintu tisočerih interesov izpuliti plevel ter najti svoje plemenito žito in osmisliti svoj najmočnejši talent.

Osamosvojitev od smučarske zveze, ki jo je z Andreo Massijem v izjemno težkih okoliščinah izpeljala leta 2008, je bilo eno najbolj pogumnih dejanj v slovenskem, morda tudi svetovnem športu. Ko nihče ni verjel vanjo in jo je stroka, kljub šestim zmagam (petim v veleslalomu in eni v smuku), pri 25 letih odpisala kot zavožen talent, ki je opravil svoje, je verjela, da lahko udejanji vse mladostne sanje. Imela je tudi srečo, da so bili drugačni družbeni časi, kot denimo v začetku devetdesetih, sicer bi doživela podobno usodo kot Mateja Svet. V Massiju je našla oporo in spiritus agens vsega, kar se ji je doslej zgodilo šampionskega. Pronicljiv in športno vrhunsko izbražen Italijan je razumel predvsem njeno osebnost in ji pomagal, da se je izvila iz siceršnje povprečnosti, ki je zavirala njeno nadarjenost vsestranske smučarke. V njej je odkril umetnico, ki s popolno harmonijo gibanja piše eno najlepših snežnih zgodb v svetovnem športu.

Ustvarjalno soočenje med izjemno športnico in neusmiljenim trenerjem, zaradi katerega je v marsičem trpelo tudi njuno intimno življenje, je bilo temelj za vse kolajne, ki jih je dosegla v zadnjih šestih letih. Odnos tekmovalka – trener, prepleten z intimnim odnosom, je pač zelo zahteven. Ponavadi je tako, da so vrline, ki krasijo šport (nepopustljivost in brezkompromisnost), v tem odnosu velika ovira. »Ko sem obremenjena, grem težko čez strese, ki jih doživljam pri naporih. Brez nasprotovanja ne gre, čeprav se zavedam, da brez Massijevega trdega treninga ne bi bila to, kar sem,« je predstavila ta nasprotja, ki se izražajo v jezi in kljubovalnosti, najbolj kalorični hrani športnikov. Tini dajeta moč in sta njen največji motivator.

Čeprav se navzven zdi, da je imel glavno besedo trener, so bile vse ključne odločitve njene. Predvsem ta, da se mu popolnoma prepusti. Ne samo da je predana do konca sledila njegovi športni filozofiji, ampak je tudi mislila tako kot on. To poistovetenje s trenerjevim razmišljanjem jo je pripeljalo najprej na smučarski Everest (osvojila je veliki kristalni globus svetovnega pokala) in naposled še na Olimp, kjer domujejo športni bogovi.

Ko je lani v slogu neponovljive šampionke z rekordnimi dosežki prišla na vrh smučarskega sveta, se ji je svet v marsičem spremenil. Z vso silovitostjo se je je dotaknil zvezdni svet. Vanj se ni utopila, ampak se je spomnila svoje poti »skozi trnje do zvezd (Per aspera ad astra)«. Priljubljenost jo zavira, ker pač ne mara pozornosti. Pravi, da jo včasih, ko je šesta in ne ve, ali bi jokala ali se smejala svoji nepopolnosti, prime, da bi pobegnila stran od vsega in se zaprla v svoj svet miru. Ko pa ji gre in je vse enostavno, ji ni nič težko. Tej dvojnosti ni mogla uiti. Pravzaprav v njej uživa, saj jo kali in šola za novo življenje brez smuči, ki se nezadržno približuje.