Pot na Zahod

Pred desetimi leti se je zdelo, da je Evropa končno spet ena. Za Zahod je projekt, na Vzhodu je bil pojem Evrope povezan s preteklostjo, je vračanje, iskanje izgubljenega; zgodovinska širitev, s Slovenijo vred, je pomenila vrnitev domov. S krizo je celina spet fragmentirana, projekt, ki je bil 2004. videti vsestransko stabilen, je tvegan.

Mogoče lahko začnemo s primerjavo Ukrajine in Poljske. Pred petindvajsetimi leti, ob koncu hladne vojne, je bila prva v boljšem izhodiščnem položaju kot zadnja. Toda po padcu berlinskega zidu in razpadu sovjetske države je Ukrajina ostala ujeta med Rusijo in Evropo, Poljska pa je sčasoma postala članica Nata in EU. Leta 1992 je znašal povprečni ukrajinski dohodek 90 odstotkov poljskega, njun ekonomski položaj je bil primerljiv. Nakar se je pot držav, ki sta izstopili iz dolge sence Sovjetske zveze, pred 1990. sta bili del prostora oziroma interesne sfere nekdanje Sovjetske zveze, razšla. Poljska je krenila na Zahod, Ukrajina je ostala nekje vmes. Ko se je leta 2004 največja vzhodnoevropejka pridružila Evropski uniji, je ukrajinski bruto domači produkt na prebivalca znašal samo še polovico poljskega. Deset let kasneje je kupna moč države članice štirikrat večja. Ukrajina je že pred aktualno krizo postala tako rekoč bankrotirana država. Kot drugod v preddverju EU tudi Ukrajinci verjamejo, da je blaginja darilo Unije. Zunaj Evrope je še vedno bolj mraz kot znotraj, najlepši pogled na Evropsko unijo se ponuja z njenih meja. Tam so še zmeraj čakajoči, z Balkanom na čelu in Turčijo v ozadju ter Ukrajino, o kateri Evropa niti ne razmišlja, da bi jo sprejela medse. S »periferije periferije« je Unija še vedno bleščeč, sladek bonbon.

»Članstvo v Evropski uniji je najboljša stvar, ki se je kdaj zgodila Španiji,« je leta 2004 rekel direktor banke BBVA Francisco González. V najvišjem nadstropju ene največjih španskih bank s pogledom na avenijo Castellana v Madridu je razlagal, kako je pridružitev EU leta 1986 spremenila Španijo.

Vstop v Evropsko unijo je najboljša stvar, ki se je zgodila Sloveniji v dvajsetih letih njene državnosti. Evropski projekt, ki je bil videti nekaj absolutno stabilnega, je medtem postal negotov in nevabljiv: sesula so se malone celotna gospodarstva v evroobmočju, države so prišle na rob bankrota, morda bo razpadla celo EU. Kriza, v katero je v minulih letih potonila Grčija, je največja stvar, ki se je zgodila Evropi po vojni na tleh nekdanje Jugoslavije. In vendar česa drugega kot Evrope nimamo.

Slovenija lahko samo upa, da bo Evropska unija preživela. Ne glede na razočaranja, ki so velika; ne glede na pričakovanja, ki so poslej omejena; in spraševanje, ali je demokracija v Evropi neotipljiva ali uresničljiva utopija. Tukaj sta kriza in dilema o prihodnosti integracije pomembnejši kot v državah s tradicijo. Unija je še vedno edini način zaščite pred lastno neodgovornostjo, slovenska politika je zaradi EU bolj racionalna, zagotovo lahko preživi samo znotraj povezave.

Vemo, države nastajajo in države propadajo zaradi sprememb mednarodnega reda. To lahko tačas opazujemo v Ukrajini. Pred našimi očmi izginja, postaja vse manjša. Vedno znova si je smiselno postaviti vprašanje, kje bi Slovenija bila, če ne bi bila v Evropski uniji.

Dobrodošlica Slovanom

Evropski kontekst se je zelo spremenil. Pred desetimi, petnajstimi leti so bile stvari tako enostavne. Enakovredne alternative EU ni bilo, pot na Zahod je pomenila vse: razvoj, modernizacijo, evropeizacijo, emancipacijo. Pogajanja so bila desetletje dolg asimetrični dialog, pa vendar bliskovito nagla. Dobrodošlica Slovanom leta 2004 je bila tihotna, nelagodje ob najbolj zgodovinski od vseh širitev je bilo čitljivo. Zahod, ki je evropsko hišo gradil postopno in premišljeno, je ohranil vljudnost, v zraku pa je obviselo vprašanje: Bodo nove članice del rešitve ali del problema?

Darilo vzhodnjakov pa ni bilo skromno. S seboj niso prinesli samo svoje običajne prtljage: nesamozavesti, travm pretekle zgodovine, izkušenj življenja v razdeljeni Evropi, lakote po več demokracije in sploh več vsega. Za izpraznjen evropski projekt so pomenili svežo kri, odmerek nove energije in prostran vzhodno­evropski trg. Na nekem mestu je bilo zapisano, da se je Evropska unija, in ta pač ni geopolitična ideja, izkazala za zelo učinkovito pri zamenjavi teritorialnih ciljev za tržne.

Slovenija se je znašla v veliki Evropi, ob petinpetdesetih milijonih Slovanov. Petdesetletna Unija si je s širitvijo celila rane, ki so jih naredile vroče in hladne vojne. Iz elitnega kluba enako mislečih se je spremenila v družbo večjih razlik: po bogastvu, videzu, tradiciji. Iz sivine nekdanjega komunističnega bloka so se odlepile posamične barve.

Najvidnejša je bila štiridesetmilijonska Poljska, velika, z zgodovino upornice; celina jo je opazovala z nemalo dvomi, ali ne bodo Poljaki postali Francozi Evropske unije. Ob samozavesti Madžarske, ki jo črpa kot bivši del avstro-ogrske monarhije, Češki, edini med vzhodnjaki, ki so z Masarykom sploh kdaj razmišljali o evropski ideji, in praviloma evroskeptični Slovaški je bila Slovenija primer zase.

Brez kompasa

V slovanski družbi je izstopala po tem, da ni bila del tako imenovane koalicije revnih, po BDP per capita je bila bliže starim kot novim članicam. Pomnimo premiera Janeza Drnovška, ki je Evropo prepričeval, da je najrazvitejša, najbolje pripravljena kandidatka za vstop v EU. Na neki način je njena prednost, in s tem povezana prepričanost vase, postala njena slabost. Podobno kakor okoliščina, da slovenska država ni bila del Varšavskega pakta, ni koristila pri včlanjevanju v Nato, nasprotno, višegrajska trojica je bila kot zainteresirani blok vanj povabljena prej, je tudi nekdanji Vzhod Slovenijo dohitel in prehitel.

Kapital, ki ga je prinesla s seboj sedemindvajseterica, je hitro kopnel. Politično se ni pozicionirala v integraciji, ni nastopala z jasnimi stališči in interesi. Sedela je za isto mizo, bila je zraven, pa vendar kot obstranec. Vse nove države so bile ekonomsko in politično šibke, po letu 2004 so ostale v svoji orbiti. Aktualna kriza je pokazala, da je Slovenija ranljivejša od ostalih, dokončno se je umestila na periferijo Evropske unije.

Deset let je evropska država. Upe in hrepenenja so prekrila razočaranja in grožnje. Pričakovanja o Evropi kot prostoru vladavine prava, človekovih pravic in socialne države, ki so se pred desetletjem zdela stvarna, je zamenjala stvarnost čistega ekonomizma. Za državo, ki je prišla do roba skorajšnjega zaprosila za »pomoč«, je EU predvsem center odločanja, ki narekuje proračunsko disciplino in deluje s sistemom sankcij. In vendar je legalistično tehnokratski konstrukt še vedno nekaj, kar vsakomur v povezavi kaj daje, in to ne na račun drugega. Še vedno nobena država članica ni izstopila iz Unije, tudi Grčija na vrhuncu krize ni zapustila evrskega območja. Ostajamo z dvomi. Podobno kakor Ukrajina bi tudi Evropska unija, recimo z umikom Velike Britanije, lahko postala manjša. Mogoče ni mogoče upati na kaj več kot na še eno okroglo obletnico. ●