Poti iz krize: o nujni skupni vsebini  

Ker, oprostite, to niso vaje v narcisizmu in v teoretski veščini; začenja se igra za usodo Slovenije.

Objavljeno
04. april 2014 16.42
Dež,dežnik,ljudje pod dežnikom,Ljubljana Slovenija 22.11.2013
Franček Drenovec
Franček Drenovec

Prejšnji teden sem nanizal nekaj temeljnih dejstev iz predzgodovine sedanje slovenske krize. Spomnil sem na veliki razvojni val druge polovice 20. stoletja, v katerem smo se končno prebili iz spon vseobvladujoče arhaične kmečke ekonomije. Pokazal sem, kako se je potem v brezvladju tranzicije, oprtem na »mladi« neoliberalizem, razvojno poganjanje ustavilo, dokler nismo počasi zdrseli nazaj v svojo prastaro provincialno zanikrnost - do neogibnega izida v sedanji ekonomski in politični krizi in, končno, v zadnjih dveh letih, v njunem razpletu v novo kolonialno podreditev Slovenije.

»Prebijanje«

Pred večino držav evropske periferije je dolgotrajno mrcvarjenje v ekonomskem, socialnem in političnem gnitju. V tem času se jim dogaja (z obilno tujo pomočjo) zgolj utrjevanje in konsolidiranje njihovega novega statusa zavoženih, mednarodno nekonkurenčnih in politično razsutih družb. Ta perspektiva bo presekana, šele ko stečejo - kar v nekem trenutku pač bodo - procesi nujnega velikega, globinskega prevračanja in spreminjanja.
V Sloveniji smo spet v trdem prijemu provincialne negibnosti, tako kot nekoč pred tri četrt stoletja v tedanji evropski kataklizmi. In spet se propadli stari establišment rešuje v kvizlinštvu. Glavni procesi tega novega zgodovinskega kolapsa so še pred nami. Dogajalo se bo marsikaj, naraščali bosta konfliktnost in represija. To je v tem trenutku edino, kar se da reči z gotovostjo.

V takih stanjih ni hitrih rešitev. Rešitve so samo v velikem spreminjanju, s cilji in rezultati šele v desetletnem horizontu. Prenehati moramo razmišljati samo o (nikoli uspešnem) reševanju sprotnih tegob in se preusmeriti predvsem k tem končnim ciljem in namenom.

Povrniti bo treba dinamičnost, gibanje, spreminjanje. Za to bo treba obnoviti družbeno, nacionalno poganjanje - kakršnega ne daje nikoli zgolj podpora tržni ekonomiji. Poganjanje mora biti vedno lasten, avtonomen projekt države oziroma politike.

V tranziciji je bil stari slovenski razvojni val iz druge polovice 20. stoletja prekinjen, družba se je sesedla v svojo pradavno provincialno zanikrnost. Stari projekt bo treba obnoviti, zdaj pač na tej višji ravni zahtevnosti: v demokraciji in v tržni, pretežno zasebniški ekonomiji. V Sloveniji, z našo predzgodovino, je bil to že vseskozi edini logični cilj tranzicije (pa se je vse zasukalo drugače).

Prihajajoča leta bodo v znamenju sestavljanja novih elit: ekonomskih, političnih, intelektualnih. Počasi bodo morale zapolnjevati praznino, nastalo v tranzicijskem kolapsu in - končno - nadomestiti tiste prejšnje izpred dvajsetih let. Prostor je prazen in čaka, da ga zapolnimo. Vredno se je angažirati, tudi izpostaviti.
V opozorilo naj nam bo vsaj ena, čeprav nepopolna primerjava: tista z letom 1941, ko se je velik del slovenske politike (in cerkve) združil z okupacijskimi vojskami v načrtnem, sistematičnem izbrisu slovenskega ljudstva. Takrat je bila vojna in so bila razmerja prignana do roba, primerjava je pretirana. »Princip« je pa isti. Treba se bo angažirati, tudi izpostaviti. Gre, končno - tako kot takrat -, za najbolj temeljne stvari človeškega dostojanstva in ponosa. In gre - spet - za sámo preživetje. Izbiri sta se zarisali z vso ostrino. Ni več sive cone.

Izražanje večine

Tranzicijski potop je bil absoluten samo v politiki. »Mlada demokracija« je proizvedla zgolj naše prastare klerikalce in liberalce, naš prastari provincialni oportunizem brez državniške pristojnosti in odgovornosti. Kot da bi nekdo zavrtel film nazaj. Ko so s časom zamrli še zadnji ostanki nekdanjega državniškega poguma tistih, ki so zdaj samo še liberalci, so oboji v svojem neizbežnem končnem razkroju odkrili »enotnost«. In iščejo zanjo še enotnost ljudstva, v običajni maniri vseh nedemokratičnih ideologij in režimov. Tej enotnosti se je treba upreti.
Dejstvo je, da smo si v »ljudstvu« spet hudo narazen. Čisto nič nismo enotni. Meje med zadovoljstvom in nezadovoljstvom s provincialno primitivnostjo so seveda drugje, kot so bile pred tri četrt stoletja. Stare izstopajoče ljubljanske elite 20. stoletja (ki so jo v vojni obdali z žico!) ni več, procesi so šli zdaj že v vso geografsko širino in z njimi naše razlike. A so tu. Moramo jih sprejeti in moramo jih izkazati: mi smo mi, vi ste vi! Naj se ve. Nismo isti.

O stanju med »ljudstvom« imamo včasih čudne predstave. Zavajajo nas arhaični, patriarhalni vzorci zelo posebnih ciljnih publik komercialnega medijskega prostora in prav takšni vzorci izbranih publik tranzicijskih politikov. Medtem kažejo raziskave, npr. Slovensko javno mnenje, povsem drugačne, normalne evropske vzorce. Življenje v kapitalizmu je postalo za veliko večino ljudi zelo resna in trezna stvar. V naši popolnoma neurbani Sloveniji, preplavljeni z drobno »vaško ekonomijo«, je ta resnost zagotovo še slabo artikulirana, nekako »v iskanju«, a nas je takih le večina - čeprav nas ni nikjer videti. Vidijo se samo oni drugi, čeprav so manjšina.
Na to večino se je treba opreti: na aktiviranje demokracije. Že dvakrat v zadnjem tragičnem desetletju (v dveh »zimah slovenskega nezadovoljstva«, po Ciprasu) je izbruhnil spontan ljudski upor proti najbolj izpostavljeni osebi našega novodobnega pogrezanja v predmoderni primitivizem. Množica - večina - je pokazala, da želi nekaj drugega; in da - večina - išče, kaj, konkretno, drugega. Če hočeš voditi, se ne moreš samo prilepiti na ta neartikulirani upor in mu dodati, kot svoje, le nekaj gesel. Resnim ljudem, ki so v resnem »iskanju«, je treba ponuditi resen, razdelan, v jeziku vsakdanjega življenja razumljiv in oprijemljiv načrt pozitivne alternative.

Izražanje naprednosti

Izvirni greh tranzicije je bil razkroj vsega javnega, skupnega, družbenega. Javna sfera in država sta postali samo še en poseben trg, samo še en prostor za uveljavljanje zasebnih interesov (ki so na koncu predali javne posle kar tujcem). V tem ni nič abstraktnega, manj pomembnega, sekundarnega; je popolnoma konkretno in bistveno.
Ukinili so »pravno državo« in začeli razstavljati še »socialno državo«. Sisteme za utrjevanje občutenja skupnosti in pripadnosti, ki vzdržujejo družbeno normalnost v vseh (normalnih) majhnih evropskih državah, je začela nadomeščati vizija socialno raztreščenih banana republik svetovne kolonialne periferije. In tretje: že zelo dolgo je, odkar so zamrle tiste državne politike, ki usposabljajo družbe za sodelovanje v svetovnem ekonomskem, natančneje tehnološkem napredku. Te so primarne; v zaostalem in revnem okolju tudi ne bo pravne in socialne države.

Finska, recimo, se razlikuje od, recimo, Romunije, po kakovosti teh treh vrst javnih politik in ne po svobodi trga (ki je zagotovo večja v slednji). V družbah, kakršna je Slovenija, zasebne motivacije in aktivnosti večinoma vzniknejo same od sebe. Ozko grlo je vedno sposobnost nadzora, usmerjanja in poganjanja. Obnavljanje navedenih treh družbenih podsistemov bo morala biti osrednja vsebina prihodnjega obnovljenega moderniziranja Slovenije in prva - konkretna, praktična, operativna - naloga prihodnjih vlad.
Mogoče manjka pojasnilo. Državne »razvojne politike« niso nikoli nadomestilo za delo, znanje in podjetnost vse velike množice ljudi v družbi. Cilj razvojnih politik je vedno predvsem ustvarjanje razmer, da bodo ambicije in energije ljudi vodile v želene rezultate; in kot prvo, skrb za maksimalen razvoj ustvarjalnih in produktivnih kapacitet in potencialov ljudi. O tem razmišljamo (in ne o kakšnih genialnih potezah kakšnih genijev na oblasti).

Žarišče

Glavno vprašanje je, seveda, kako sploh sprožiti kakršno koli spreminjanje - v tem, navznoter povsem prepletenem in zaščitenem »sistemu zaostalosti«. Ga je sploh mogoče preseči brez revolucije? Kje so njegove šibke točke, tiste, v katerih je najbolj ranljiv? Pa da so hkrati tudi odločilne, z nabojem, da poženejo še nadaljnje spreminjanje? Kje je mogoče zgrabiti že po prvem manjšem preboju v politiko, kar »subverzivno«: skoraj neopazno, a z velikim učinkom?

Potop v provincialno zatohlost je bil povezan z opuščanjem aktivnega mednarodnega umeščanja. Ta temeljna vizija nekdanje elite, ki je, vgrajena v vsaj nosilne točke ekonomske dinamike, poganjala naš stari razvojni val, je degenerirala v »mladi demokraciji« - okrepljeni z »mlado« prostotržno norijo - v veliko preusmeritev k domači porabi, navznoter, v svojo miniaturno deželico, dokler se nismo v njej (napihnjeni s tujim kreditom) zadušili.
Končne posledice vidimo v sedanjem grozečem usihanju slovenske »konkurenčnosti«, zaradi katerega že znižujejo plače in ubijajo javne storitve. A samo posledice. V njihovem ozadju je usihanje veliko širšega družbenega podsistema, ki mora dajati gospodarstvu (če se omejimo samo nanj) za konkuriranje potrebne kapacitete znanja in ustvarjalnosti.

Recimo takole. Del najbolj neposrednih »makro« determinant podjetniške učinkovitosti je v domeni »pravne države«. Drugi del je pa v tem širokem podjetniškem zaledju, v zaporednih koncentričnih krogih v izobraževanju in raziskovanju; v spodbujanju in usmerjanju mladih; v kanalih prehajanja iz šol v gospodarstvo; v prvem krogu v naravoslovnih vedah, pa vse do nič manj pomembnih krogov v družboslovju; in obrnjenih predvsem v prihodnost, ne v sedanjost, za nujno prihodnje nadomeščanje starega z novim.

Družbeno dinamičnost, gibanje in spreminjanje - na koncu tudi industrijsko in izvozno - daje šele ta sklop državnih ustanov in politik, usmerjenih v nasilno prebijanje siceršnjega, zgolj »ekonomskega« toka stvari. Ne zanemarjamo drugih mest poganjanja, a je ta sklop le osrednji, nujno osrednje žarišče. Ta razvojna bližnjica je že dolgo nesporni prvi recept za preobražanje zaostalih družb. In za ustvarjanje novih elit: da bodo, kot smo rekli, čez deset let vodile naša podjetja, šole in bolnišnice in državo. (Kar tudi pojasnjuje, zakaj so sedanje »varčevalne« politike naravnane najbolj prav v onesposabljanje tega sklopa.)

V svojem starem razvojnem valu smo v Sloveniji dosegli ravni srednjeindustrijske družbene strukture. V tranziciji se je gibanje v tem »dolgem ciklu« ustavilo in se že celo obrnilo navzdol. Nov pozitiven obrat lahko zdaj požene samo projekt prehoda v zrelo industrijsko družbo z naraščajočimi postindustrijskimi vsebinami. Odveč je pripomniti, da se to ne bo zgodilo znotraj produktivnih, ekonomskih, socialnih in miselnih okvirov, kakršne daje še vedno prevladujoči srednješolski izobrazbeni standard. V tej sferi je osrednja kritična točka strukturnega prebijanja.

»Dolgi rok«

Še enkrat: kako prebiti »sistem zaostalosti«? Družbenih preobrazb ni, če ne sodeluje kapital, vsaj del kapitala, recimo tisti »naprednejši«. A ne prezrimo koristi, ki jih daje zaostalo okolje tudi dobrim, visokotehnološkim podjetjem. Za njih sedanja skromna ponudba inženirjev idr. povsem zadošča, hkrati pa je zato, ker so njeni skoraj edini uporabniki, vsaj pol cenejša od tiste v razviti soseščini. Zakaj bi podprli politike, ki bi povečale potrebe po inženirjih (in vseh drugih delavcih) še v drugih delih gospodarstva in dvignile njihovo ceno? Kaj bodo svetovali vladi? Ali ni dobrim podjetnikom najbolje, če so redki in izstopajoči?

Večini industrijskih panog ponujajo zaostala okolja velike prednosti. Privlačijo tuje neposredne naložbe. Menda je jasno, da je v isti igri tudi domači kapital. Tuji politiki bodo interes svojih podjetnikov (za to, da je Slovenija zaostala in da taka tudi ostane) aktivno podprli. Domači politiki pa istega interesa svojih lastnih podjetnikov ne smejo! No, tu ne govorimo o politikih, govorimo o naših najboljših podjetnikih. Ali so vsaj ti sposobni širšega razmisleka, namreč tega, da je scenarij nasilnega vzdrževanja zaostalosti tudi za njih - na malo daljši rok, ko se bo začelo zato že resno lomiti - zelo, zelo slab? Moramo upati, da so tudi taki.

Največja svinjarija bi bila vsekakor obnovitev »razvojne« filozofije državnega investiranja, tistega, ki je bilo med glavnimi povzročitelji slovenske krize. Seveda je na potezi država, ampak s čim? Če bi takrat, ko je bilo denarja v izobilju, namenili samo desetino tistega, ki je bil zapravljen za navadno vlivanje asfalta in betona, ustanovam in politikam, ki zares povečujejo produktivne in ustvarjalne sposobnosti ljudi, bi zdaj naš BDP že lepo rasel in s časom še bolj (in bi svoje dolgove brez težav odplačevali). Ampak na tem področju ni korupcije in kraje in velikega bogatenja. To je področje, ki je povsem zunaj horizontov novodobnih slovenskih »elit«.

Slovenski kazalniki socialne mobilnosti prek izobraževanja - prek znanja - so že na samem dnu evropskih lestvic. Osebni ekonomski in socialni napredek zagotavljajo, poleg skorumpiranega biznisa v politično obvladovanem sektorju, v veliki večini še vedno le delo, marljivost in garanje ter na njih oprto podjetništvo. V današnji Sloveniji so potenciali nadaljnjega razvoja v taki »produkcijski funkciji« že praktično nični. Ljudje razmišljajo zase in za svoje otroke že dolgo prav skozi optiko preseganja te omejitve (očitno neuspešno, ko pa dela država prav nasprotno). Ta »ljudski« pogled je izrazito dolgoročen, celo več kot desetleten, pa je večini popolnoma normalen! Resni ljudje bodo vedno podprli resne politične pobude - ko jih bodo nekoč od nekoga dobili.

Kapitalizem

Upoštevajmo, da smo v Sloveniji še globoko v »industrijskem načinu proizvodnje«, v kapitalizmu. Poti doseganja kapitalistične zrelosti v zdaj zaostajajočih evropskih družbah bodo seveda (kot je to vedno) drugačne od poti, po katerih so šle vodilne družbe; v Sredozemlju, na primer, zagotovo ne bo uspelo tako podivjano vsiljevanje zgolj materialnega obilja. A dejstvo je, da so ravni slovenskih plač in javnih storitev takšne, da je na dnevnem redu še vedno materialna rast, z vsem, kar jo pogojuje. Še vedno morajo temeljno produktivno in ekonomsko dinamiko zagotavljati - pod nadzorom dobro delujoče države - individualne motivacije in aktivnosti, pod pritiskom medsebojnega tekmovanja, vključno z individualnim podjetništvom.

Če v Sloveniji ta zadeva - »trg« - ne deluje, je to predvsem zato, ker ne deluje njen določujoči drugi pol, »država«. Ne more pa država v Sloveniji trga kar nadomestiti.

Drži, da imamo v zgodovini kapitalizma izrazito pozitivne sekvence s prav ekstremno vlogo države, a samo v kontekstu forsiranega prebijanja blokad kapitalističnega razvoja. Tudi vsi »realni komunizmi« 20. stoletja so primarno reševali problem materialne rasti in razvoja. In v tem kontekstu vidimo nekdanjo izstopajočo slovensko uspešnost: zato, ker je bil uvodni ekstremni nastop komunistične države pozneje tudi zrahljan, ter v obeh obdobjih s posebnostmi, ki so bile naravnane k osvajanju tedaj vodilnih fordovskih struktur kapitalizma. (Na koncu koncev je bilo kardeljevsko samoupravljanje le posebna forma vcepljanja liberalizma v enostrankarski sistem in podjetništva v sistem državne lastnine.)

Po drugi strani pa prav rentniški, roparski neoliberalizem nikakor ni več - po nobeni definiciji, po nobeni teoriji - kapitalizem. Glavni vzrok kolapsa evropske periferije je bila prav ta nasilna predčasna ukinitev kapitalizma (v nasprotju z zdaj verjetno že kar končno krizo kapitalizma v razvitem centru, ki je neoliberalizem tudi ustvarila). Malo poenostavljam, ampak samo malo.

Nujna skupna vsebina

Današnje evropske »leve« vizije nastajajo v družbah, ki so že pred desetletji dosegle vrh kapitalističnega materialnega obilja in v katerih se zdaj že kopiči občutenje potrebe po alternativah. V Sloveniji pa je bil zadnji veliki preskok narejen šele pred nedavnim in je segel šele do pol poti. Refleksije ljudi so še obremenjene z zadovoljstvom s tem preteklim napredkom. Kolikor pa se s časom le odpirajo pogledi naprej, ostajajo v izraziti večini znotraj horizonta vsega nedoseženega kapitalističnega: še nedosežene materialne blaginje in še nerealiziranega polnega, »poštenega« dohodka od svojega dela, znanja in podjetnosti.

Če hočeš ponujati ljudem politične rešitve za slovenski potop prek vzvodov demokracije, moraš znati politično artikulirati to večinsko željo in potrebo. Seveda ima politična akcija tudi bolj splošne ali kar populistične plasti, svoja gesla pravne ali socialne države, morda liberalizma in morda socializma. Ampak zraven bodo morale biti tudi povsem praktične vsebine! Te stvari so fundamentalne, veljavne za vsak ideološki okvir. (Tudi za socialističnega; tudi izvirni kardeljevski sistem je bil usmerjen predvsem v poganjanje elementarnega kapitalističnega napredka. Veljavne bodo tudi če bo, recimo, spet revolucija, in tedaj še toliko bolj.)
Vsi vemo, da rešitev ne bo dal sedanji politični establišment oziroma da so pogojene prav z njegovim odstranjevanjem. Zgolj delanje nekakšnih novih »strank« pa je tako plehko. Sestaviti bo treba (kot je to vedno) široko »gibanje« političnih aktivistov, ljudi iz gospodarstva, iz prava in z univerz, sindikatov, marketinga, piscev člankov, pesnikov in pisateljev in pop zvezd. Stranke so lahko samo vrh ledene gore. Za vso potrebno širino in globino pa bo moral nastop vseh posameznih skupin vključevati - kot nekakšen skupni razpoznavni znak - tudi skupno vsebino realistične, razumljive in oprijemljive »praktične« paradigme. Ker, oprostite, to niso vaje v narcisizmu in v teoretski veščini; začenja se igra za usodo Slovenije.

***

Stališča avtorja so njegova osebna stališča.