Potovanje okoli Gore duha in o tem, kako nam hočejo ukrasti svet

Na 8163 metrov visokem Manasluju, osmi najvišji gori sveta, je 23. septembra lani ogromen snežni plaz zajel šotore tabora III na višini 6900 metrov in jih s plezalci vred odnesel v globino. V hitri helikopterski reševalni akciji je nepalskim pilotom in reševalcem uspelo rešiti devet poškodovanih plezalcev. Za njihovo strokovnost in izurjenost so precej zaslužni švicarski reševalci z Geroldom Binerjem na čelu, ki so na našo prošnjo sodelovali pri dveh reševanjih Tomaža Humarja v letih 2005 in 2009. Leta 2010 so začeli sistematično urjenje nepalskih pilotov in reševalcev na tečajih v Nepalu in Švici. Tako smo za višjo raven reševanja in hitrejšo odzivnost reševalcev v najvišjih gorah sveta posredno zaslužni tudi Slovenci.

Dvanajst plezalcev pa je v snežnem in ledenem podoru umrlo. Natančen vzrok tragedije bo ostal nepojasnjen. Plaz je namreč zajel območje, kjer plezalci že desetletja postavljajo šotore tabora III, iz katerih potem skušajo doseči vrh. Je šlo za izjemne, stoletne padavine, morda za globalno segrevanje, zaradi katerega so popustile ogromne gmote starega ledu in zdrsele v globino? Nesreča je globoko zarezala v življenje svojcev in prijateljev žrtev. Tragedijo so na prvih straneh objavili svetovni mediji. Še posebej v državah, od koder so žrtve bile, so mediji skupaj s strokovnjaki skušali analizirati in razumeti, zakaj se je to zgodilo.

Tragedija se me je zelo dotaknila in vse njene podrobnosti sem spremljal še posebej pozorno, saj sem le tri tedne po nesreči nameraval obiskati to območje. V okviru snemanj za tv-serijo Velikani Himalaje, ki jo pripravljam v sodelovanju s TV Slovenija, sem s snemalcem Sandijem Kelneričem in zdravnikom Igorjem Tekavčičem želel pridobiti nove kadre za film o edinem osemtisočaku, ki stoji v Tibetu, Šiša Pangmi. Pridružili so se nam še štirje ljubitelji Himalaje, Vlasta, Tina, Biljana in Ljubo.

Tik pred odhodom sem zvedel, da so nepredvidljive kitajske oblasti to jesen Tibet zaprle za tujce. Skupino sem zato preusmeril na območje Manasluja in upal, da bomo prek katerega od visokogorskih sedel na nepalsko-tibetanski meji vseeno lahko dosegli prepovedani Tibet in posneli želene kadre.

Spominsko romanje

Osma najvišja gora sveta že od leta 1956, ko so jo kot prvi preplezali Japonci, na vrh sta prišla Tošio Imaniši in šerpa Gyalzen Norbu, slovi kot zelo nevarna. Do danes je na njej umrlo že več kot šestdeset plezalcev. Žal imamo pri tem tudi Slovenci svoj boleč delež. Manaslu, v jeziku sanskrt ime pomeni Gora duha, je močno zaznamoval tudi moje življenje. Prvič in najbolj na odpravi leta 1983. Takrat smo poskušali preplezati njegovo južno steno, a sta v njenem vznožju pod plazom umrla legendarni Nejc Zaplotnik in hrvaški plezalec Ante Bućan. Samo leto kasneje nama je s Stipetom Božićem v okviru majhne štiričlanske odprave, ki jo je vodil Aleš Kunaver, uspelo stopiti na vrh. Leta 1996 sem na Nejčev grob v vznožju gore peljal njegovo ženo Mojco in njune tri otroke. Leta 2006 sem do baze pod južno steno prišel s snemalno ekipo, ko smo pripravljali film o Manasluju. Leta 2009 je zaradi podora ledu na severnih pobočjih gore umrl izvrstni slovenski himalajski plezalec Franc Oderlap.

Ob vseh načrtih in željah sem tokratno potovanje doživljal kot nekakšno spominsko romanje. Vzhodnih, severnih in zahodnih območij Manasluja nisem še nikoli obiskal. Fizično manj naporno in objektivno nenevarno tritedensko potovanje mi je ob snemanju ponujalo tudi čas za umiritev in razmišljanje, kje smo, kam gremo in kdo pravzaprav sploh smo v teh bežnih utrinkih življenja, ki so nam dani.

Potovanje je res potekalo kot nekakšno romanje. Šest do osem ur hoje na dan, včasih obogateno še s popoldanskimi potepanji v okolico, snemanja, ob večerih in ponoči pa obilica časa za branje in premišljevanje. Po nekaj dneh hoje in predvsem bivanja v bolj ali manj ličnih vaških kočicah, ki jih domačini ponosno imenujejo lodge ali hotel, vedno znova ugotavljam, kako naš »razviti« svet absolutno preveč komplicira s standardi bivanja. Ob lokalni domači hrani, ležišču v sobici, zbiti iz surovih desk, enakih vrat, s takimi špranjami, »da te skozi zaprta lahko pes ugrizne«, bi rekel moj prijatelj Ivč, pojem udobja kmalu postane zelo ohlapen. Umivaš se enkrat ali dvakrat na dan kar v potoku ob poti. Topla voda in prha morda enkrat na teden pa sta že skoraj nepredstavljiva razvada in udobje. Dokaj hitro začutiš, da je bivanje in življenje v takem okolju veliko manj stresno. Seveda pa se obenem dobro zavedam, kako trdo je tu življenje domačinov in njihov vsakdanji boj za preživetje.

Mož brez domovine

Na pot v Himalajo s seboj vedno vzamem vsaj eno od knjig mojega najljubšega pisatelja Kurta Vonneguta. Kadar ga berem v odmaknjenosti najvišjih vrhov sveta, je njegov iskrivo ironičen način razgaljanja človeškega početja še toliko bolj prepričljiv. Tokrat sem imel s seboj njegovega Moža brez domovine (založba Didakta 2007, prevod Teja Bivic), njegovo zadnjo knjigo; izšla je leta 2005, dve leti pred njegovo smrtjo. Je nekakšen povzetek in oporoka njegovih razmišljanj o človeštvu in njegovih zablodah. Čeprav človeštvu po njegovem mnenju ni pomoči, pa knjiga vendarle izzveni nekako optimistično. Mož brez domovine bi po moje moral postati obvezno čtivo v zadnjih letnikih srednjih šol in študentov vseh fakultet. Študentje pravnih, ekonomskih in političnih fakultet pa bi morali po njej uravnavati etične kodekse svojih poklicev:

»... Kar se mene tiče, gre lahko evolucija k hudiču. Smo spodrsljaj, da ni večjega. S stoletjem transportacijske zaslepljenosti smo zadali smrtonosne rane temu prečudovitemu planetu, edinemu v vsej Mlečni cesti, na katerem je mogoče življenje. Naša vlada se gre vojno proti drogam, je tako? Naj se z enako vnemo loti nafte ... Seveda pa je splošno znano, da sem zasvojen s cigaretami. Še vedno upam, da me bodo paličice ubile. Ogenj na eni strani in bedak na drugi. Toda nekaj vam povem: enkrat me je tako zadelo, da se s tistim ne more meriti niti kokainski crack. Bilo je tedaj, ko sem dobil svoje prvo vozniško dovoljenje – pozor, svet, prihaja Kurt Vonnegut!

Moj tedanji avto, če se prav spomnim, je šlo za studebakerja, je poganjalo, in poganja skoraj vsa prevozna sredstva ter drugo mašinerijo našega časa, električne elektrarne in taline peči, najbolj zlorabljeno, zasvojenosti namenjeno in uničevalno mamilo, kar jih je: fosilno gorivo.

Ko ste se vi in jaz rodili vanj, je bil industrializirani svet že brezupno zasvojen s fosilnimi gorivi. Kaj kmalu jih ne bo niti za pljunek. Odvajalna kriza bo huda ...

... In takšna je po mojem mnenju resnica: vsi smo zasvojeni s fosilnimi gorivi in prav vsi to zanikamo. In naši voditelji, tako kot številni drugi zasvojenci, ki se bodo kaj kmalu morali spoprijeti s hudo odvajalno krizo, nizajo eno nasilno kriminalno dejanje za drugim, da bi dobili tisto malo, kar je še ostalo in s čimer smo zasvojeni vsi.«

Pokrajina, podobna lunini

V petih dneh hoje dosežemo vas Sama na višini 3500 metrov pod severnimi pobočji Manasluja. Naslednji dan, ko prvi sončni žarki rdeče obarvajo vrh gore, že hodimo. Naš cilj je baza na višini 4800 metrov, nad katero se je zgodila septembrska tragedija. V petih urah jo dosežemo. Izravnani prostori za šotore, kamniti zidovi za kuhinje, jedilnice in skladišča, kopica molilnih zastavic, ki plapolajo v vetru ..., a nobenega človeka več. Nekaj centimetrov novega snega je prekrilo vse sledi življenja, ki je pred dobrimi tremi tedni še vrvelo tu. Kar 252 plezalcev z vsega sveta je bivalo v njej s svojimi upi, željami in hrepenenji. Orjaški plaz jim jih je v nekaj trenutkih dobesedno odpihnil. Iz baze se lepo vidi območje, kjer je plaz zajel tabor III. Dan je tako lep in mil, da je tragedija videti še bolj nemogoča in neresnična. Prav nič na gori se ne premakne in sonce tako prijazno sije. Zamišljeni se vsak zase vračamo proti dolini. Zvečer pred kočo, kjer bivamo, prižgemo tri svečke v spomin na Nejca, Anteja in Franca, pa še za vse, ki so letos umrli na gori.

V naslednjih dveh dneh brez težav prek pet tisoč metrov visokega mejnega prelaza Layung La dosežemo prepovedani Tibet in posnamemo želene kadre. Nikjer nobenih kitajskih vojakov ali mejnih policistov. Le svojevrstno lepa, luni podobna pokrajina na višini pet tisoč metrov, iz katere izraščajo najvišje gore sveta še več kot tri tisoč metrov nad nas. Sandi v črnem pesku sedla pod našimi nogami opazi fosile, in ko se ozremo naokrog, jih najdemo cel kup. Prvič v življenju jih iščem in nabiram sam. Amoniti in druge školjkaste oblike pradavnega življenja izpred milijonov let. Nekoč je bilo tu morje, sedaj pa je to eno najvišjih gorskih sedel našega planeta ...

5100 metrov visoko sedlo Larkje La nam omogoči prehod na zahodno stran Manasluja. Idilična planina Bimtang na višini 3700 metrov nas šokira z na novo zgrajenim hotelčkom in bungalovi, ki ponujajo za te razmere že kar neverjetno udobje. Ostanemo tri dni in raziskujemo očarljivo okolico s kopico zanimivih vrhov in sten, kjer Slovenci sploh še nismo plezali. Zanimivi cilji se nam kažejo z vsakim novim metrom pridobljene višine.

PO – psihopatska osebnost

Zvečer pa v siju čelne svetilke in zvezd, ki se zdijo tako blizu, da bi jih prijel z roko, spet prebiram dobrega starega in po spoznanjih univerzalnega Vonneguta. Njegovo kritiko ameriške družbe brez težav hitro povežem z mojo ljubo Slovenijo:

»... Pravkar nas bo napadla Al Kaida. Mahajte z zastavicami, če jih imate, saj se zdi, da jo to vedno odžene ... Ko že govorimo o pehanju v vojno, ali veste, zakaj je George W. Bush tako besen na Arabce? Dali so nam algebro. In vsa števila, ki jih uporabljamo, vključno s simbolom za nič, ki ga Evropejci prej niso poznali. Mislite, da so Arabci butasti? Poskusite izpeljati zapletene ulomke z rimskimi številkami ...

... George W. Bush je okrog sebe zbral elito povprečnih študentov, ki nimajo pojma ne o zgodovini ne o geografiji, jim pritaknil ne tako zelo prikrite bele oblastnike ... in kar je najbolj strah vzbujajoče, psihopatske osebnosti ali PO-je, kar je medicinski izraz za bistre, privlačne ljudi brez vesti ...

... PO-ji so spodobni, prav dobro se zavedajo trpljenja, ki ga njihova dejanja lahko povzročijo drugim, vendar jim je vseeno. Drugačni tudi ne morejo biti, saj so trčeni. Nekaj v njihovih glavah je v kratkem stiku.

Kateri sindrom bi bolje zadel številne direktorje v Enronu in WorldComu in še marsikje. Obogatili so se s tem, ko so uničili svoje zaposlene in investitorje in vso deželo, še vedno pa se čutijo tako čiste kot pravkar zapadli sneg, navkljub vsemu, kar bi o njih ali njim povedal vsakdo. Vodijo vojno, ki dela milijarderje iz milijonarjev in desetkratne milijarderje iz milijarderjev, ter imajo v lasti televizijo in denarno podpirajo Georgea Busha. Pa ne zato, ker nasprotuje gejevski zakonski zvezi.

Je že tako, da dandanes veliko teh PO-jev zaseda pomembna mesta v zvezni vladi. Kakor da bi bili vodje in ne bolniki. Prevzeli so oblast. V njihovih rokah so komunikacije in šole, zatorej se nam godi enako kot ljudem na Poljskem v času okupacije.

Morebiti se jim je zdelo, da so s tem, ko so našo deželo popeljali v vojno, ki ji ni videti konca, storili nekaj preprosto odločnega. Tisto, kar je omogočilo tako številnim PO-jem prilesti tako visoko v korporacijah in zdaj v vladi, je njihova izjemna odločnost. Sleherni zanikrni dan bodo nekaj storili in pri tem so neustrašni. Njih nikoli, v nasprotju z normalnimi ljudmi, ne prevzamejo dvomi, iz preprostega razloga, ker jim dol visi, kaj se bo zgodilo potem. Dvomi jih preprosto ne morejo prevzeti. Storimo to! Storimo ono! Mobilizirajmo rezerviste! Privatizirajmo javne šole! Napadimo Irak! Zmanjšajmo prispevke za zdravstveno varstvo! Prisluškujmo telefonskim pogovorom kogarkoli! Znižajmo davke bogatim! Zgradimo raketni ščit za bilijon dolarjev! Klinc gleda sodne naloge in okoljevarstveno organizacijo Sierra Club in revijo In These Times in kušnite nas na rit! ...

... Kaj lahko povemo naši mladini zdaj, ko so psihopatske osebnosti, ali z drugimi besedami, ljudje brez vesti brez usmiljenja in sramu pobasali ves denar iz naših državnih zakladnic in korporacij ter si vse po vrsti prisvojili? ... Zato sem človek brez domovine, razen knjižnic in chicaškega časopisa In These Times.«

Na obisku pri Singbirjevi družini

Po dvanajstih dneh hoje dosežemo dolino reke Marsiandi, ki območje Manasluja ločuje od verige Anapurn. Z velikimi pričakovanji se vzpnem do vasi Nadze, nekaj sto metrov nad dolino. Skozi njo vodi pot pod južno steno Manasluja. Obiskat grem številno družino Singbirja Gurunga. Ob vseh dosedanjih obiskih se je prijateljstvo z njimi le še poglobilo. Začelo se je leta 1982, ko je Singbirja nad vasjo napadel medved in mu hudo poškodoval glavo in prsni koš. Po naključju mimoidoči Stipe mu je z improvizirano prvo pomočjo rešil življenje. Trdoživi Singbir, večno hvaležen za izkazano pomoč in kasnejše prijateljstvo, je po napadu medveda živel še spoštljivih 22 let. Leta 2004 je umrl, a prijateljstvo z njegovo družino živi naprej.

Tudi tokrat se zelo razveselimo drug drugega. Prijetno sem presenečen, da se njegova žena, sedaj že 80-letna Najna Maja, še vedno dobro drži. Zanjo skrbi najstarejša hči Bi Maja, preostalih pet hčera in sinov pa si je že zdavnaj ustvarilo lastne družine.

Na obisk prihajamo ravno v času dasaija, enega njihovih največjih praznikov, in to da srečanju še posebej svečan lesk. Ponudijo nam vse, kar premore njihova borna hiša, mi pa se jim oddolžimo po svoje. S skodelicami čaja v rokah posedemo okoli ognja, ki veselo prasketa na kuhinjskem ognjišču. Okoli nas se gnetejo številni Singbirjevi potomci, dim se vije skozi ozke odprtine pod nizkim stropom koče in skozi eno od njih lahko opazujem značilno vršno konico Manasluja, ki sega še dobrih šest tisoč metrov nad nas.

Popoldne bomo zaključili krog okoli Manasluja in se usmerili proti Anapurnam. Zato bi tako rad še malo ostal, čutil, dihal in živel to redko ujeto harmonijo med nami in domačini ter njihovo in malo tudi našo pretresljivo lepo Himalajo.