Potrebujemo več časa

Predčasne volitve ne smejo puščati nobenega dvoma o demokratičnosti in ustavnosti odločanja.

Objavljeno
09. maj 2014 15.01
Zeleni Jurij pri Zoranu Jankoviću, ljubljanskem županu in predsedniku Pozitivne Slovenije 27.aprila 2014.
Janez Markeš, Sobotna priloga
Janez Markeš, Sobotna priloga
V ponedeljek je uradno odstopila premierka Alenka Bratušek in v četrtek, ko je bil parlament uradno seznanjen z njenim odstopom in je s tem mandat potekel tudi ministrom, je bila obletnica majniške deklaracije, ki jo je leta 1989 na Kongresnem trgu prebral Tone Pavček. Ena od podtočk v njej je govorila, kako podporniki te listine želijo živeti v samostojni slovenski državi, utemeljeni na političnem pluralizmu.

Ta del zahtev, ki so odražale pričakovanja ljudi tudi na nacionalni ravni, je pomemben zato, ker nas je v preteklem tednu ujela prav novica o predčasnih volitvah. Te, če bodo izpeljane na rokohitrski način, ne bodo nič drugega kot krpanje poniglavih vbodov s hladnim političnim orožjem in celjenje ran, nastalih iz brezplodnih, skorajda gostilniških pretepov oblastiželjnih in od namišljene moči pijanih politikov, če si v polnem pomenu besede sploh zaslužijo politično kvalifikacijo.

Kar v zadnjih tednih doživljamo na notranjepolitični ravni, se namreč kaže kot preddržavniško početje preveč ambicioznih ljudi, ki, milo rečeno, nacionalne države niso bili zmožni postaviti pred osebni ali zasebni interes. Namesto političnega pluralizma smo v času visokih kriznih tveganj (p)ostali talci dveh dominantnih politik na presečišču tranzicije, dveh političnih polov, spet na presečišču konceptualnih ostankov levice in desnice, kakršni sta v zadnjih dveh letih simbolizirala kontroverzni Zoran Janković in pravnomočno obsojeni Janez Janša.

Na eni strani predčasnih volitev resda stoji legitimni interes državo politično stabilizirati in mednarodnim finančnim trgom ne dati priložnosti, da se »vznemirijo« in da Slovenijo ekonomsko-finančno spet premaknejo v rdeča polja investicijskih ali finančnih tveganj. Toda pravo vprašanje je, ali bi na rokohitrski način, s hitro prerazdelitvijo že znanih in favoriziranih političnih igralcev in njihovih strank, problem res rešili ali pa bi agonijo le podaljšali in bi se na koncu srečali z enakim problemom kot danes, le da še kak krog niže na spirali Dantejevega pekla.

To je vendar že videna igra. Sliši na pobudo, da je treba volitve razpisati in izpeljati v najkrajšem mogočem roku, vsekakor pa pred poletnimi počitnicami. Predsednik države je v sredo po posvetu z ustavnimi pravniki ugotovil, da bi se to lahko zgodilo že pred koncem julija. Toda povečini so si ustavni pravniki, ki pravijo, da je treba spoštovati črko ustave, vendarle pustili nekaj manevrskega prostora za možnost »najbolje uveljavljene ustavne pravice«.

S tem se je seveda mogoče le strinjati. Res je. »Če predsednik republike ugotovi, da ni več možnosti za formiranje nove vlade in da državni interes zahteva čimprejšnje predčasne volitve, jih je dolžan razpisati čim prej,« je povedal nekdanji ustavni sodnik Matevž Krivic, toda, je dejal, če izvedba pade v počitniški čas, mora skrbno pretehtati vse možne ustavnopravne razloge za in proti ter potem sprejeti ustrezno odločitev.

Andraž Teršek, tudi ustavni strokovnjak, je pravilno zavzel stališče, da volitve ne morejo biti nekaj, »s čimer bi hiteli kar tako«. Rajko Pirnat predlaga ravnanja, na podlagi katerih bodo ljudje »lahko najbolje uveljavili volilno pravico«, in pravi, to bi lahko pomenilo glasovanje v septembru. Tudi Ciril Ribičič, nekdanji ustavni sodnik, opozarja, da je treba zagotoviti kar največjo legitimnost volitev, to pa pomeni največjo mogočo informiranost o kandidatih, predvsem pa tudi to, da se stranke in gibanja, ki to želijo še postati, lahko enakopravno soočijo s kandidati etabliranih parlamentarnih strank.

S tem bi seveda tudi spoštovali duha ustavnosti, ki se je napajal v majniški deklaraciji iz leta 1989, ki je govorila o političnem pluralizmu, in táko je bilo in je še večinsko prepričanje slovenskih državljanov, ne glede na to, da se je del sodelavcev pri nastajanju tedanje deklaracije izkazal za državniško in demokratično nevrednega. Postali so del problema, in ne rešitve; ne nazadnje smo tako zaradi zaslugarske mentalitete kot predmodernih in revolucionarnih ostankov tega političnega prostora danes pri očitnem zgodovinskem dnu slovenske politične zavesti v vsej moderni zgodovini.

Gre za vsebino, lahko pa bi šlo tudi za vaje v slogu. Pred nami so namreč volitve v evropski parlament, kjer je politična kultura v temeljnih držah precej višja kot doma, čeprav je v igri moči velikih proti malim večkrat pokazala znake hude nenačelnosti. Vseeno je apriorni evroskepticizem pri nas najmanj nelegitimen, če ne že povsem neracionalen.

Razprava o prihodnosti EU, njenega socialnega modela, vrednotenja kapitalskih transakcij ipd. je povrh ne le potrebna, temveč sestavni del enakega demokratičnega prizadevanja »od znotraj« kot na domačem političnem prizorišču. Slovenija je Evropa in narobe. V tem kontekstu se prihodnost Slovenije, njenega prihodnjega družbenega modela in politične podpore zanj, kaže tudi v razpravi o prihodnosti Evrope. Še več. Kaže se, da mnogi dozdajšnji politični akterji niso znali postaviti modela za prihodnost in so v mnogih okoljih, državah, povzročili zelo veliko škode, ki ni bila potrebna. Govorimo o ekonomskih ukrepih, ki so ponekod naredili več škode kot koristi in so imeli za posledico predvsem bogatenje bogatih, ne pa varovanje kulturnih in družbenih pridobitev Evrope.

Nekatera gibanja in nove stranke v Sloveniji o teh zadevah hočejo govoriti in se s kritiko početja etablirane politike hočejo predstaviti volivcem. Upreti se hočejo političnim dinozavrom, ki so Slovenijo in EU pripeljali v krizo. Glede volilnih rokov (takoj ali jeseni?) bržkone sporočajo to, kar je pred več kakor letom dni za CNN povedala Alenka Bratušek: Potrebujemo več časa. ●