Tiskane izdaje
Predsednik republike in predsednik vlade sta nedvomno najbolj izpostavljeni vlogi v državi. Zato se v odnosu do teh dveh vlog kaže tudi odnos državljanov do države v koncentrirani obliki. Ali se lahko izogneta temu, da bi nizko vrednotenje države padlo tudi nanju? Ker je predsednik republike bolj reprezentativna vloga in deluje na splošni ravni, je tudi odnos državljanov do njega bolj načelen oziroma splošen. Na tej ravni povprečen državljan z državo še nekako shaja. Na drugi strani pa je vloga predsednika vlade operativna, izvršna, namenjena reševanju konkretnih vprašanj. Zato se v odnosu do te vloge zrcali tudi konkretnejši odnos državljanov do države in njenih ukrepov. Ta vloga je zato zahtevnejša. Seveda je pri tem pomembno tudi, kakšna osebnost prevzame katero od teh vlog in kako jo odigra.
Visok ugled predsednikov države pri državljanih
Slovenija ima zdaj tretjega predsednika republike dr. Danila Türka, pred njim sta bila v tej vlogi dr. Janez Drnovšek in Milan Kučan. Vsi so uživali oziroma uživajo visok ugled in podporo med državljani. Kučan in Türk imata podoben stil. Sta skromna v zasebnem in javnem življenju in ne demonstrirata svoje moči. Kot skromne osebnosti se predstavljata tudi v komunikaciji z javnostjo. Veliko neposredno komunicirata z državljani, se udeležujeta javnih shodov in prireditev, se približata posameznikom in jim prisluhneta, izkazujeta veliko razumevanje za njihove težave oziroma zavzemata empatično držo, v javnosti izražata razumevanje za probleme ljudi, hkrati pa ne ponujata konkretnih rešitev in ne dajeta konkretnih obljub. V odnosu do javnih zadev in državnih institucij sta zadržana, javno se vključujeta v razpravo le o izbranih in za državo najbolj pomembnih vprašanjih. Pri tem izražata rahlo zaskrbljenost, a tudi prepričanje, da so s pravim pristopom vsi problemi rešljivi. Do delovanja vlade sta praviloma kritična, kar ne prispeva k pozitivnemu odnosu državljanov do države. Taka drža nedvomno godi PIVESO vrednotni sliki Slovencev (PIVESO = partikularizem + individualizem + varnost + enakost + sedanjost + odnosi). Predsednik je tako rekoč eden od nas, nas kot posameznike posluša in razume ter nam želi pomagati pri reševanju osebnih težav, čeprav so njegove možnosti omejene. To potisne predsednika države tudi v vrh lestvic priljubljenosti in mu omogoča odbijati napade nasprotnikov. S tako držo dosega potreben ugled in avtoriteto tudi za morebitno poseganje v javne zadeve v kritičnih trenutkih.
Seveda so med Kučanom in Türkom tudi določene manj pomembne razlike. Poleg navedenega si je Kučan zagotovil podporo pri ljudeh z mehkim sestopanjem partije z oblasti, zlasti pa z relativno nebolečo osamosvojitvijo in prehodom nazaj v kapitalizem. Türk prinaša dodatni politični kapital iz Združenih narodov in iz akademskega okolja. Deluje nekoliko salonsko in mora paziti na vtis skromnosti, ki ga lahko načnejo ideje po rezidenci ali predragih potovanjih in reprezentanci, kar je bilo opaziti v javnosti.
Janez Drnovšek je imel precej drugačen stil. Tega je oblikoval že kot predsednik vlade in si z njim zagotovil visok ugled v obeh vlogah. V določenem pogledu je bil pravo nasprotje Kučana in Türka. Malo se je pojavljal v javnosti, v komunikaciji z ljudmi je bil zadržan. Svojega statusa ni gradil na neposrednih odnosih z ljudmi. Bil je odkriti individualist in po tej plati blizu Slovencem. V času predsedovanja državi in boja z boleznijo se je ljudem poskušal približati posredno s svojimi knjigami. Čeprav je kot predsednik vlade moral reševati kopico konkretnih operativnih zadev, je vedel, »zakaj ima kovač klešče«. Zato ni dopustil, da bi ga povezovali z javno najbolj občutljivimi vprašanji, da bi nastal vtis osebne odgovornosti za probleme in njihove bolj ali manj posrečene rešitve. Za to je imel ministre in drugo osebje. Neposredno vpletanje v reševanje problemov na terenu, na primer v zvezi z romsko družino Strojan, se mu ni obneslo. Lahko bi rekli, da je do javnosti vzpostavil določeno distanco, kar je sicer v nasprotju z vrednoto majhne razlike v moči. Deloval je bolj kot predstavnik države in ne toliko kot predstavnik ljudstva, kar prav tako ni skladno s partikularizmom. Morda je bilo prav to, da se javno ni ukvarjal s konkretnimi vprašanji, in pa distanca do javnosti, ki jo je vzpostavil z redkim pojavljanjem v kritičnih trenutkih, tisto, kar je dajalo vtis obvladovanja razmer in zagotavljanja varnosti državljanom ter prispevalo k skrivnostnosti in voditeljski karizmi, k njegovemu ugledu in zaupanju vanj.
Predsedniki vlade, ki strastno ljubijo politiko
Zdi se, da ima Janez Janša kot predsednik vlade Drnovšku podoben stil. Kljub osamosvojitvenemu kapitalu njegov ugled ne sega tako visoko, kot je Drnovškov. Janša je individualist, ki želi do konca uveljaviti svoj prav. Hkrati je tudi partikularist, ki z lahkoto žrtvuje interese državne skupnosti za interese svoje stranke. To se je lepo pokazalo v zavračanju nujnih institucionalnih reform v državi v času Pahorjeve vlade, ko je na primer zavrnil omejitev uporabe referendumskega odločanja, pa čeprav bi mu to koristilo kot sedanjemu predsedniku vlade. Zdaj sam predlaga podobne reforme, ker je to pač on in njegova SDS. Do ljudi, ki niso v njegovi bližini, vzpostavlja distanco in kaže moč. Brezkompromisno zasleduje svoje cilje, ne da bi bil posebej občutljiv za odnose celo s svojimi sodelavci. Sicer pa se veliko ukvarja s tekočimi odnosi moči, da bi zmanjšal občutek ogroženosti, ki izhaja iz njegovega prepričanja o delovanju družbe in politike prek zarotniških mrež. Nerad tvega, kar se je pokazalo v njegovem mandatu, ko se po demonstracijah sindikatov ni želel lotiti nobene od pomembnih reform z izjemo davčne. Ne bi mogli trditi, da je usmerjen v prihodnost, če izvzamemo njegove osebne in ozke politične cilje. Tega ne potrjuje niti za časa njegove vlade napisan reformni program, v katerem so sicer nekateri projekti celo megalomanskih razsežnosti, vendar niso bili nikoli razčlenjeni do operativne ravni. Tako Janša z izjemo velike razlike v moči v svojem vedenju demonstrira dominantne vrednote PIVESO vrednotne slike Slovencev. Zato tudi uživa stalno podporo precejšnjega deleža prebivalstva.
Predsednik vlade Borut Pahor je poseben primer. Z vrha lestvice priljubljenih oseb v času predsedovanja državnemu zboru in kot evropski poslanec je zdrknil med manj priljubljene javne osebnosti v času vodenja vlade. Pri PIVESO vrednotah ga najbrž ne bi našli na ekstremih. Je individualist, ki pa dopušča individualnost tudi drugim. Vendar kot vodja iz tega ne vleče dovolj sinergije kolektiva. Je univerzalist in v skrbi za interese države svojih odločitev ne podreja interesom stranke. Vendar ima tudi občutek za stiske posameznikov in skupin. Morda ga je ta občutek kot predsednika vlade potegnil preveč v središče posameznih družbeno občutljivih vprašanj, kot so bila Mura, Prevent, Vegrad, neplačevanje prispevkov in druga, tako da mu je javnost začela pripisovati odgovornost zanje. Pahor rad komunicira z ljudmi na neposreden in odprt način in bi mu težko očitali vzpostavljanje distance do državljanov. Morda komunicira celo preveč in ne dovolj premišljeno. Njegova usmerjenost v cilje in odnose ter v sedanjost oziroma prihodnost je uravnotežena. Ne boji se tvegati, kar je dokazal z napovedmi in izvedbo reform, čeprav so nekatere padle na referendumih. Težko pa bi mu očitali, da tvega nerazumno. Ker je univerzalistični individualist, ker je pripravljen tudi tvegati in ga zanimajo cilji ter prihodnost države, se Pahor oddalji od prevladujoče PIVESO vrednotne slike Slovencev. To pa najbrž ni bil edini razlog za izgubo popularnosti in zaupanja.
Drugi možni odgovor je kriza, ki zahteva nepopularne ukrepe in ne omogoča zadovoljitve pričakovanj ljudi, kar po vrsti odnaša vse vlade v Evropi. Predvsem je treba vedeti, da vloge predsednika vlade ni mogoče odigrati enako kot vlogo predsednika parlamenta ali države. Njegovi ukrepi so konkretni in neposredno zadevajo položaj in interese posameznih družbenih skupin. Pahor bi moral bolj uporabljati »klešče« in v prvo vrsto pošiljati svoje sodelavce – ministre in sekretarje – ter jih ob morebitnem družbenem pritisku žrtvovati, podobno kot Drnovšek in Janša. Vendar je Pahor do svojih sodelavcev preveč tankočuten in pošten. Tako je treba odgovore za padec Pahorjevega ugleda iskati tudi v njegovih osebnostnih potezah in stilu. Pri tem, kot kaže, mu njegova neposrednost in odkritost bolj škodita kot koristita, česar ne more odtehtati niti dejstvo, da se s svojo vlogo predsednika vlade ni osebno okoriščal. Neposrednost in odkritost ga ženeta v preveč podrobno komuniciranje z mediji. S tem ni pridobival, temveč izgubljal avreolo vladanja. Mediji so ga vse bolj lovili na podrobnostih in nastajal je vtis, da v ozadju posameznih rešitev ni ničesar več, nobene rezerve, kar vladanju odvzema skrivnostnost in slabi karizmo vladajočega. Skozi obsežno osebno komunikacijo je dajal preveč napovedi dogodkov in ukrepov, ki pa jih kasneje iz tega ali onega razloga ni bilo ali pa so se spreminjali. To je zmanjševalo njegovo verodostojnost. Lahko bi rekli, da je v tem pogledu Pahor storil mnogo več, kot bi bilo treba, storil je preveč. Namesto da bi si privoščil nujno potrebno razliko v moči, kot na primer Drnovšek ali Janša, jo je preveč zmanjšal. S tem v očeh ljudi ni bil več prvi med enakimi, temveč enak med enakimi. K temu je prispevalo tudi odlašanje nekaterih odločitev, do katerih ni prišlo tako rekoč celoten mandat, čeprav so bile večkrat na dnevnem redu, na primer vladno letalo, patrie in šoštanjska termoelektrarna. Čeprav so razlogi za to lahko različni, od težav s koalicijskimi partnerji do nejasno ovrednotenih posledic in negotovega odziva javnosti, je to dajalo vtis neodločnosti in nemoči.
Pahorjeva značilnost je, da strastno ljubi politiko. To najbrž velja tudi za druge sedanje in bivše predsednike v Sloveniji. Razlika je v tem, da Pahor to javno prizna in samozavestno poudari. Pri ljudeh pa to izpade ne kot zaskrbljenost zanje ter iskanje najboljših možnih rešitev, temveč kot da Pahor uživa pri sprejemanju ukrepov, ki ljudi morda tudi neprijetno prizadenejo. Potem manjka samo še korak do sklepa: on uživa v naših težavah ali celo on je vir naših težav. Če se mu pri tem še zareče, da s svojo plačo, ki je enaka polletni minimalni plači, ne more živeti, si gotovo nakoplje dodatno zamero. Tak odnos do Pahorja je razumljiv v kontekstu usmerjenosti Slovencev v odnose. Niso pomembni cilji, ki jih predsednik želi doseči, temveč odnosi do ljudi in z ljudmi, način vladanja. Samozavesten nastop, s katerim poudari svoje namere in zmožnost uresničiti cilje, zadene ob premnoge ege Slovencev, ki to razumejo kot neskromnost, kot nekaj, kar bi mu lahko priznali kvečjemu drugi, nikakor pa si tega ne more pripisati sam.
Ob trdem pristajanju Slovenije na kriznem dnu, ob spraševanju, ali je dno že doseženo, ob reševanju evra in krize v Grčiji, Italiji in drugod se vse bolj kaže pravilnost Pahorjevih presoj. Te je začelo razumevati tudi prebivalstvo, kar je pokazala predvolilna kampanja. To dokazuje tudi soglasje vseh strank za intervencijski zakon in druge ukrepe za finančno konsolidacijo države. Popularnost Pahorja in njegove SD po volitvah hitro narašča. Pri tem ni nepomembno, da v novi vlogi ni več neposredno povezan z reševanjem konkretnih problemov in da manj in bolj izbrano komunicira z javnostjo.
Dr. Ivan Svetlik je nekdanji minister za delo, družino in socialne zadeve. Je tudi redni profesor na FDV. Prejšnje zapise lahko preberete na delo.si/sobotnapriloga.
