Tiskane izdaje
Takšnega seznama še nismo imeli. Boste v ponedeljek čakali pred računalnikom, da bosta davčna in carinska uprava na svojih spletnih straneh objavili davčne dolžnike?
Ne, sploh ne. Dobro, s seznama dolžnikov bom lahko zvedel, ali so na njem zavezanci, s katerimi poslovno sodelujem. Vprašanje je seveda, ali bodo plačali meni, če niti državi ne.
Med 25. februarjem in 25. marcem so zavezanci, ki bi jih sicer uvrstili na seznam, plačali 5 milijonov evrov dajatev. Aprilsko razkritje bo zajelo okoli 16 tisoč dolžnikov, ki so za obvezne dajatve dolžni 950 milijonov evrov, vsak od njih prek 5000 evrov, s plačilom vsi zamujajo več kot 90 dni.
Velikih poplačil dolga ne pričakujem. Pričakovanje, da se bo z objavo seznama občutno povečal davčni izplen, se ne bo uresničilo.
Zdaj že nekdanja vlada Janeza Janše, ki si je seznam omislila, tudi ni predvidela, koliko bo prinesel proračunu. Omejila se je na vzgojne učinke, na izboljšanje davčne kulture.
Objava seznama davčnih dolžnikov ima lahko pozitivne učinke, ima pa tudi slabo, vprašljivo stran. Vsi smo dolžni z davki po svojih močeh nekaj prispevati za financiranje države, zato da nam lahko zagotavlja storitve, kakršni sta šolstvo in zdravstvo. Nobenega opravičila ni, da nekdo v nedogled ne plačuje davkov, če ima obdavčljive dohodke, hkrati pa storitve države uporablja kot vsi drugi. Zaradi transparentnosti podatkov je ta seznam sprejemljiv, lahko je koristen tudi pri poslovnih odnosih. Če bo neko podjetje na seznamu dolžnikov, ker več kot tri mesece ni plačalo dajatev, meni pa se predstavljajo kot družba, ki redno plačuje svojim partnerjem, se bom pač vprašal, ali jim lahko zaupam. Lahko jih bom vprašal, kaj pomeni njihov davčni dolg. Ta transparentnost je za poslovno okolje pomembna.
V gospodarski zbornici vidijo v seznamu le škodo za podjetja, ker pri nobenem ne bo pisalo, da je dolžnik postal zaradi tistih, ki mu niso plačali dela.
Ne strinjam se s stališči zbornice, ki opozarja le na slabe strani objave. Zanesljivo bodo na tem seznamu tudi nekateri dolžniki, ki so bili izigrani v spirali podizvajalcev. Morda bo velik delež neplačnikov, ki jim njihovi partnerji niso plačali. To je mogoče. Pri tistih, ki niso plačevali davkov iz različnih drugih razlogov, je za poslovne subjekte, ki nameravajo z njimi sodelovati, dobro opozorilo, naj preverijo, ali dolgujejo tudi svojim poslovnim partnerjem. Pri nekom, ki ga imam za solidnega poslovnega partnerja, bom videl še drugo plat. Čudim se, da gospodarska zbornica ne upošteva tudi tega. Na javnih razpisih že zdaj ni mogoče sodelovati brez potrdila o plačanih dajatvah. Neplačniki že zdaj ne morejo konkurirati, ker ne dobijo potrdila o plačanih dajatvah. Sicer pa je posebej v gradbenem sektorju v obdobju konjunkture marsikoga zaneslo, da je sklepal posle prek svojih zmožnosti.
Seznam bo razkrival tudi lastnike davčnih dolžnikov, ki imajo v njih vsaj 25-odstotni delež. Na enem mestu bo torej mogoče videti, kateri lastniki imajo več podjetij, ki hkrati dolgujejo velike zneske za dajatve?
Da, takšne partnerje bomo odslej lahko posebej preverili.
V povezavi z davčnim dolgom se v javnih razpravah nenehno ponavljajo zgodbe o podjetnikih, ki v svoji družbi nakopičijo davčni dolg, potem pa ustanovijo novo podjetje in poslujejo naprej, čeprav je račun prvega, zadolženega podjetja, blokiran. Ali ta lastnik ne potrebuje potrdila, da je poplačal davčni dolg prve družbe, preden ustanovi novo?
Za poslovanje podjetja je odgovoren direktor, lastnik družbe le izjemoma, novo podjetje pa ustanovi lastnik z novim direktorjem. Ne moremo torej reči lastniku družbe, da ne sme ustanavljati novih družb. Morali bi se zgledovati po ureditvi držav, v katerih vsaj nekaj časa ne more biti direktor nekdo, ki je zagrešil nezakonita dejanja ali prekrške, na primer ni plačal davkov. V našem zakonu o gospodarskih družbah to žal ni urejeno tako.
Ali sme lastnik podjetja, ki dolguje za obvezne dajatve, ustanoviti novo družbo?
Da, ker je za poslovanje podjetja z davčnim dolgom tako ali tako odgovoren direktor, ne glede na to, da je v ozadju poslovanja seveda lastnik. Še huje od tega je, da preprosto ustanavljajo nove firme. Ne morem verjeti, da še zdaj dopuščamo takšnim lastnikom, da zadolženo podjetje prodajo tujemu državljanu, recimo iz balkanskih držav. Z njim pridejo k notarju in overijo pogodbo o prodaji podjetja, ki ne plačuje obveznih dajatev, dajo mu 500 ali 1000 evrov, in potem naj bi za dolgove skrbel on in »njegova« družba. Saj so prejšnji direktorji še vedno osebno odgovorni tudi za dejanja v preteklosti, toda sodišča in tudi preiskovalni organi nimajo dovolj ljudi, da bi sproti preiskovali in ukrepali. Družba ostane dolžna, na koncu jo po uradni dolžnosti izbrišejo, upniki pa se obrišejo pod nosom. Takih primerov je veliko. Država bi morala preprečiti takšne prenose lastništva pri notarjih, tako da bi najprej preverili, ali ima družba dolg pri davčni upravi. Morali bi predpisati, da ne moreš prenesti družbe na tujca, če niso plačani davki in prispevki.
Morda veste, koliko zavezancev je bilo v zadnjih desetih letih obsojenih zaradi davčne goljufije?
Zelo malo, res pa nekateri sedijo v zaporu, ker so bili že pravnomočno obsojeni. Dostikrat so obsodbe sicer pravnomočne, toda s pogojem, da goljuf ne gre v zapor, če ne bo ponovil dejanj. Vsekakor je takšnih obsodb malo v primerjavi z obsegom goljufij, nekaj pa jih je le.
Javno dostopnega seznama z davčnimi goljufi pa nimamo?
Ne. Morda ima ministrstvo za pravosodje v statistične in analitične namene zbrane podatke o tem, koliko je bilo obsodb zaradi davčne goljufije. V javno objavljenih sodbah je sicer mogoče zvedeti, kaj je bil predmet obsodbe, vrsta kaznivega dejanja. V obsodbah so običajno navedeni temeljni podatki o zadevi, na primer, ali gre za gospodarski kriminal, davčno utajo in podobno.
Vsaka davčna napaka še ni kaznivo dejanje. Kaj mora narediti zavezanec, da zagreši goljufijo? Ali v jeziku davčnih svetovalcev davčna utaja pomeni isto kot goljufija?
Načeloma pomeni davčna goljufija isto kot davčna utaja. Utaja je posledica goljufije, saj to narediš namenoma, z naklepom, torej zavestno, zato, da nekoga ogoljufaš, recimo državo ali drugega partnerja, zato da pridobiš protipravno premoženjsko korist sebi ali nekomu drugemu. Lahko pa pridobiš protipravno korist, ker nisi spoštoval zakona, ker si nehote ali nevede nestrokovno izvajal zakon, nečesa nisi naredil pravi čas, pojavile so se okoliščine, zaradi katerih dajatev nisi mogel plačati ... Tudi v teh primerih si zakrivil davčno utajo, ker nisi plačal davka, kar je sicer nezakonito, a tega nisi naredil z naklepom, da bi pridobil protipravno korist. Pri kaznivih dejanjih je torej pomembno, da si imel namen nekaj zagrešiti, da bi sebi ali drugemu zagotovil protipravno korist. To na splošno velja tudi za davčne goljufije.
Ali je pomemben znesek, da te prepoznajo za davčnega goljufa?
Da, znesek je pomemben za kaznivo dejanje. Ne vem sicer, zakaj, toda pred kakšnim letom so znesek, pri katerem je davčna utaja že kaznivo dejanje, zvišali s 5000 evrov za posamezno vrsto davka na 50.000 evrov. To je zame nepojmljivo. Do te vrednosti so zdaj prekrški, globe in tako naprej. Pa še znesek istovrstnega davka! To se je zgodilo s spremembo kazenskega zakonika. Ne poznam povodov za takšen dvig zneska, ki določa prag.
Za uvrstitev na javni seznam dolžnikov zadošča 5000 evrov dolga, med goljufe pa se je v Sloveniji torej precej teže uvrstiti. Po 30 tisoč, 40 tisoč evrov utaje pri posameznih davkih še ni kaznivo dejanje, ker ne presežeš dovoljene meje, saj se zneski pri posameznih davkih pač ne seštevajo?
Da, take primere poznamo. Do spremembe so bile pravnomočne obsodbe možne že pri zneskih nad 5000 evri.
Slovenska davčna uprava se od ustanovitve nenehno ukvarja z davčnim dolgom. Podjetja so imela do odločbe ustavnega sodišča iz leta 2011 pravico prositi za odlog in obročno plačilo socialnih prispevkov za zaposlene. To jim je omogočal zakon, enako pri nekaterih drugih dajatvah. Ne vem, koliko podjetij je takšna pomoč res rešila. Če upoštevamo samo, koliko stečajev je bilo zadnja leta, je čudno, da ni vsega davčnega dolga še več kot 1,8 milijarde evrov, od tega izterljivega okoli 1 milijarde.
Stečaji so gotovo pomembno vplivali na obseg dolga. Znesek davčnega dolga je zelo visok, toliko kot davčna uprava na leto zbere z dohodnino. Po izračunih Umarja bi za odstotek višja stopnja DDV ob določenih okoliščinah proračunu prinesla dodatnih 120 milijonov evrov. S to primerjavo si še laže predstavljamo, kako velik je davčni dolg, koliko izgubljamo z njim. Dajatve, ki jih davčna in carinska uprava nista pobrali sproti, so nedosegljive milijarde. Niso šle v zrak, ampak so ostale nekje na zasebnih računih, ne vse, velik delež pa. Z neplačevanjem prispevkov so pogosto izčrpavali firme.
Zavezancu, ki ne plača dohodnine, bo davčna uprava denar hitro pobrala z bančnega računa, če le ima nekaj na njem. No, veljajo nekatere omejitve. Koliko časa pa se lahko plačilu davka upira pravna oseba?
Zelo dolgo. Če je pravno vešča, lahko plačilo odlaga zelo dolgo. Ustvarja sicer vtis, da si prizadeva plačati, dela razne sanacijske programe, in tako odlaša. V zadnjih dveh ali treh letih se je davčna izvršba sicer zelo racionalizirala.
Davčna uprava lahko sama predlaga stečaj za svoje dolžnike.
To naredi zelo redko, vsaj glede na število problemov, ker mora predlagatelj stečaja založiti za stroške. To velja tudi za davčno upravo. Mnogi dolžniki z zavoženimi podjetji se zanašajo prav na to, da davčna uprava zaradi stroškov ne bo sprožila stečaja. Tudi sami pogosto ne sprožijo stečaja zaradi teh stroškov. Poskušajo zavlačevati toliko časa, da iz podjetja poberejo stroje in tehnologijo ter jih premestijo v drugo firmo. Najbolj premeteni naredijo novo podjetje s tretjo osebo, ki na videz z njimi sploh ni povezana, in začnejo novo dejavnost v novi firmi. V stari ostane davčni dolg.
Kako se davčni dolg sploh lahko kopiči in stara tudi daleč prek 90 dni, če davčna uprava nenehno izvaja izterjavo? Lani je z opomini terjala okoli 1,7 milijarde evrov, dosegla je 544 milijonov evrov poplačil.
V številnih primerih preprosto ne more izterjati, ker za družbo z omejeno odgovornostjo ne ostane nič, nimajo kaj več pobrati. Priznati moramo, da davčna uprava ne »počiva«, zelo se trudi, posebej ker dosti stvari dela ročno, saj nima dobrega informacijskega sistema. Davčno upravo lahko na področju izvršbe brez dvoma pohvalimo.
Ministrstvo za finance v vladi Alenke Bratušek se je le odločilo, da davčne in carinske uprave v finančno upravo ne bo združilo do 1. julija, čeprav so sprva napovedali, da bodo upoštevali rok, ki ga je predvidela vlada Janeza Janše. Novi rok za ustanovitev enotne finančne uprave je zdaj 1. januar 2014. Janševa vlada je marca letos državnemu zboru že izročila predlog zakona o finančni upravi. Z njim je napovedala finančno policijo. Ne vem, na čem temelji navdušenje nad takšno enoto. Veste vi?
Pred tremi ali štirimi leti, hkrati ko se je pojavila kriza, so se zelo razmahnile razne davčne goljufije pri davku na dodano vrednost in davčne utaje nasploh. Tudi davčni strokovnjaki smo razpravljali o tem, ali potrebujemo finančno policijo. Vseskozi sem prepričan, da je ne potrebujemo, menim pa, da je treba strokovno okrepiti preiskovalne organe. Potem smo dobili nacionalni preiskovalni urad. Ta naj bi se ukvarjal z najtežjimi oblikami organiziranega kriminala, tudi z davčnimi utajami. Ne vem, ali je izpolnil pričakovanja, menim, da ima premalo izkušenih davčnih strokovnjakov.
Ali bo davčnih utaj manj, če bodo davčni inšpektorji nosili orožje?
Ne boste verjeli, ampak ravno to so si zamislili predlagatelji zakona o finančni upravi! Davčni inšpektor po njihovem predlogu ne bo več prišel kakor zdaj, ko se pred zavezancem izkaže z značko, ampak v uniformi, če pa bo zavezanec preveč samozavesten, bo inšpektor razprl suknjič in pokazal še pištolo. Boljša izbira se mi zdi načrtna davčna vzgoja. Sicer pa počakajmo, da bomo vedeli, ali bo sedanja vlada obdržala enak predlog zakona, kot ga je pripravila Janševa vlada. Mislim, da Slovenija ne potrebuje finančne policije. Davčni inšpektor si že zdaj lahko zagotovi policijsko varstvo, ko gre v inšpekcijo, če presodi, da je ogrožen. Ne vem, kdo si predstavlja, da bo z dvotedenskim usposabljanjem starejše davčne inšpektorje in inšpektorice usposobil, da bodo obvladali fizične prijeme, opravljali osebne preglede, se znali ubraniti in uporabljati pištolo. To je norost!
Morda bo seznam davčnih dolžnikov kmalu zasenčila prava davčna afera. Tudi vsi slovenski mediji so zadnja dva tedna poročali, da je Mednarodni konzorcij za preiskovalno novinarstvo (ICIJ) od anonimnega vira dobil ogromno količino podatkov o davčnih oazah. Nekatere znane osebnosti, ki so se tja skrile pred svojimi davčnimi upravami, so že razkrili. Novinar Blaž Zgaga, ki sodeluje s konzorcijem, je napovedal, da bo razkril slovenska imena, ko bo raziskal podatke o njih.
Verjamem, da so na seznamu tudi slovenska imena, ne vem pa, ali govorijo o slovenskih rezidentih. Vprašanje je, od kod izvirajo podatki. Zanesljivo so se v davčne oaze skrili tudi naši ljudje, nekoliko pa vseeno relativiziram kakovost podatkov, ki jih omenjate. Vir podatkov je neznan, anonimen, lahko so nepopolni, tudi zavajajoči, morda celo namerno zavajajoči, zanesljivo daleč od tega, da bi bili popolni in zajeti iz vseh virov. Pogosto namreč nekatere zakonodaje dopuščajo, da je lastnik firme navzven domačin, za njim pa se skriva dejanski lastnik, tako imenovani beneficial owner. Ta je dejanski koristnik imetja, čeprav je skrit, nepoznan. Takšno lastništvo omogoča tudi Ciper, prav zato je bil tako privlačen za tujce.
Torej morajo tisti, ki nameravajo objaviti podatke o slovenskih rezidentih v različnih davčnih oazah, dobro preveriti vire in se zavarovati? Kolikor vem, naj bi izbrskali okoli 20 slovenskih rezidentov.
Bral sem, da v Sloveniji z omenjenim novinarskim združenjem, ki je dobilo anonimne podatke o davčnih oazah, sodeluje novinar Blaž Zgaga. Ne vem, katere vire bo uporabil, ko bo preverjal anonimne podatke.
Pričakujete, da bo za pomoč prosil tudi zbornico davčnih svetovalcev?
Ne, zbornico kot ustanovo ne. Ne znam pa si predstavljati, kako bi lahko posameznik brez širšega sodelovanja z veliko verjetnostjo preveril in potrdil, da so podatki z veliko verjetnostjo resnični. V nasprotnem si vsak raziskovalec lahko nakoplje neprijetne tožbe.
Ciper je član Evropske unije, Slovenija je z njim sklenila sporazum o izogibanju dvojni obdavčitvi. Ne moremo torej govoriti o značilnih davčnih nebesih, ki se skrivajo po oceanih.
Ciper je veljal za državo z ugodnim davčnim okoljem, poleg tega je jamčil tajnost lastnikom, kar še vedno velja. Ciprski državljan uradno nastopa kot lastnik računa in firme, dejansko je pa Janez tisti, ki koristi ugodnosti. Tudi slovenska davčna uprava torej ne more zvedeti, koliko slovenskih lastnikov se na Cipru skriva za domačini in so tako imenovani beneficial owners. Imajo pa ti ljudje težavo, kako izkoristiti svoj denar, ki se steka v ta podjetja. Nasploh je problem lastnikov takih računov in imetja v davčnih oazah v tem, da imajo zelo omejene možnosti, kako ta denar porabiti. Ne morejo ga prenašati v kovčkih, ker jih pri prehodih meja in zlasti na letališčih rentgensko pregledujejo. Poleg tega je možnost vnosa gotovine omejena. Lahko denar sicer deklarirajo, a s tem ga prijavijo, tega pa nočejo. Trošijo ga torej tam, kjer tega ne nadzirajo. Obsojeni so torej na Bahame, Karibe, Cookove otoke in podobne destinacije.
Pa hodijo tja tudi slovenski rezidenti iz te skupine?
Da, hodijo. Pojavilo se je nekaj zasebnih informacij, da se je v zadnjem obdobju več znanih Slovencev iz znanih zgodb iz preteklih let precej zadržalo na Maldivih, Bahamih in podobnih krajih. To je pač mogoče zvedeti iz pogovorov z ljudmi, ki so potovali na ista območja. Ta je videl tega, drugi spet nekoga drugega. Če ima neko večjo vsoto, je tudi ne more kar tako potrošiti. Lahko kupuje premičnine, nekaj časa se tako že skriva, dolgo pa ne. V tem je nekaj posebnega cinizma: imaš denar, hkrati pa ga nimaš, ker ga ne moreš svobodno trošiti, kjer želiš.
Ciper je torej bil ali pa je še legalna davčna oaza. Zakaj se ukvarjamo z njim?
Pri Cipru je bolj primerno govoriti o prijaznem davčnem okolju, kar je tudi bil. Imel je nizko stopnjo obdavčitve, davčne počitnice in druge ugodnosti, vse legalno. Razmisliti je bilo treba le, ali se splača, da tam posluješ glede na stroške, ki jih imaš – če so zneski veliki, se splača. No, do tu je vse legalno. Vendar pa je bil na Cipru zelo pomanjkljiv davčni nadzor nad tem, kako je denar sploh prišel v državo. Ciper je opustil potreben davčni nadzor, zato ga je zdaj Evropa definitivno prepoznala kot davčno oazo tudi v smislu pospeševanja davčnih utaj. Vsekakor pa je imel Ciper tudi odlične povezave z off shore centri.
Kako pa je, na primer, prišel denar iz Slovenije na Ciper?
Vzemimo za primer podjetnika, ki je pričakoval, da bo v Sloveniji ustvaril dobiček. Še pred obdavčitvijo je moral dobiček spraviti na Ciper. Tam je imel svojo firmo pod krinko, v ozadju je bil kot beneficial owner, dejanski lastnik. Iz tega ciprskega podjetja so mu v Slovenijo izstavili račun, najraje za kakšne svetovalne storitve, nikoli za blago, na primer za 100.000 evrov. Po bilanci je pričakoval 105.000 evrov dobička, za navidezne storitve na Cipru je plačal 100.000 evrov, to je bil davčno priznani odhodek, s katerim je davčno osnovo v Sloveniji znižal na 5000 evrov, na Cipru je plačal bistveno nižji davek. Na Cipru so mu potem denar izplačali kot dividende. V primeru, ki sem ga opisal, pomeni, da je ciprska firma neverodostojno, nelegalno izstavila račun, za katerega je prejela plačilo, čeprav ni opravila nobene storitve. Tu je torej krivda Cipra, ne zaradi nižjih davčnih stopenj. Lahko je davčno prijazno okolje, toda kot član Evropske unije je Ciper kršil pravila o nadzoru. Drugo vprašanje so tako imenovana davčna off shore območja, kjer gre izključno za utaje in prikrivanje izvora denarja, tudi pranje gotovine iz nezakonitih dejavnosti, da se prelevi v knjižni denar.
Ali ima slovenska davčna uprava seznam podjetij, ki so jih slovenski rezidenti ustanovili v teh tako imenovanih davčnih oazah, legalnih in nelegalnih, tudi v off shore centrih?
Nima. Slovenija tudi od ciprskega registra gospodarskih družb ne more zahtevati, naj ji izpišejo seznam družb, v katerih so lastniki slovenski rezidenti, ker so ti pač zakriti. Cipru pa tudi ni v interesu, da bi jih razkrival, in tega tudi ni dolžan narediti. Še manj ima Slovenija podatke, kateri njeni rezidenti so se »naselili« v off shore območjih.
Zanimivo je, koliko časa je Evropska unija tolerirala tudi vprašljivi del sicer legalnega ciprskega davčnega ugodja.
Da, ker je to elitam marsikje ustrezalo. Ker je nadzor opustil, je dejansko, ne formalno, postal off shore območje.
Po uradnih podatkih davčne uprave ima račune na Cipru 29 pravnih in fizičnih oseb, ki so slovenski rezidenti, po govoricah pa več tisoč. Kaj je po vašem mnenju res?
Verjamem, da jih je veliko več, kot kažejo uradni podatki, a jih pač ni mogoče identificirati, ker se kot prikriti lastniki skrivajo za ciprskimi podjetji, ki ponujajo takšne storitve. Zanje je to pač posel. Cipra še niso prisilili, da bi zagotavljal podatek, kdo je beneficial owner. Ta sistem na Cipru še vedno deluje, stare stranke sicer bežijo, lahko pa si predstavljamo, da novih zdaj najbrž ne dobivajo.
Tudi države, ki imajo veliko ekonomsko moč in vpliv, pravzaprav niso preprečile razraščanja davčnih oaz. OEDC je sicer objavila več poročil proti njim, skupina G7 je pritiskala, da je treba nelegalne davčne oaze onemogočiti, toda vse to jim je naredilo malo škode.
To je zanimivo vprašanje. Večkrat sem že razmišljal o tem, zakaj so razvite države dopustile, da so se ta območja tako razmahnila. Po nekaterih ocenah gre za 20 do 30 trilijonov evrov neobdavčenega kapitala v davčnih oazah na svetovni ravni. Spraševal sem se, zakaj posebni aranžmaji z davčno prijaznejšimi okolji za Švico, Vatikan, Monako, San Marino, Andoro, Gibraltar ... Elitam, ki so bile povezane s kapitalom in politiko, je to ustrezalo, to je edina razlaga. Šele ko je vprašanje davčnih oaz ušlo izpod nadzora, so razvite države okrepile pritisk. Zdaj, ko so te davčne oaze oziroma off shore območja dosegla neobvladljive razsežnosti, je Evropa sprevidela, da se ne bo izmazala, če bo to dopušča še naprej. Tu res lahko največ naredijo evropski parlamentarci, ki od izvršilnih organov zahtevajo, naj ukrepajo. Nemčija je leta 2008 naredila nepredstavljiv presedan z nakupom podatkov o svojih davčnih zavezancih v Liechtensteinu in Švici.
Evropa ima še druge davčne probleme, na primer velike davčne goljufije pri davku na dodano vrednost, zaradi katerih članice izgubljajo milijarde evrov. Pri tem pa je davek na dodano vrednost najbolj regulirana dajatev v EU. Članice morajo prav pri DDV zagotavljati skupen nadzorni sistem, tako imenovani VIES.
Obseg transakcij, ki ga zajema DDV, je izjemno obsežen, zato so veliki tudi zneski goljufij. Poleg tega ta sistem zahteva ogromno administriranja, pri tem pa je spet veliko možnosti, da zavedeš davčni organ. Goljufi so vedno hitrejši od administracije.
Ali pričakujete, da bo Evropska unija poenotila tudi obdavčitev davka od dohodkov pravnih oseb?
V povezavi z obdavčitvijo dohodka pravnih oseb se je razvila zanimiva razprava v evropskem parlamentu. Za zdaj hočejo pri tej dajatvi obdržati samostojnost posameznih članic, kar zadeva davčne stopnje, se pa evropski poslanci dogovarjajo, da bi uveljavili najširšo splošno davčno osnovo, tako da bi jo vse članice v nacionalnih zakonih opredelile enako. Pri vprašanjih, kako povečati proračunske prihodke, namreč ne gre le za nove dajatve, ampak tudi za opredelitev davčne osnove.
* * *
Članek je bil objavljen v tiskanem Delu pod naslovom Laže se je uvrstiti na seznam dolžnikov kot med davčne goljufe (Sobotna priloga, 13. aprila 2013, stran 4-6).
