Tiskane izdaje
Vsesplošni kaos v slovenski politiki ima prepoznavno notranjo logiko. Njen skupni imenovalec je, da je na volitvah zmagala stranka, ki ne bi smela. Zoran Janković ne pada iz poraza v poraz zato, ker je začetnik v državni politiki. Niti zaradi napak podpornikov, strašnih in vsemogočnih »stricev«, ki zadnja leta, ob menjavah generacij, (p)ostajajo le še mit slovenske desnice. Tudi ne samo zaradi moči in spletk nasprotnikov. Zmagovalec volitev nima nobenih možnosti zato, ker se je politika, od skrajne desnice do roba levice, odločila, da Zoran Janković ne bo vodil nove vlade.
Od tu dalje je vse le še stvar taktike. Slovenska politika zdaj ni bolj umazana in brezumna, kot je bila doslej. Vse je že videno. Tako prestopi poslancev, ki jih preteklo sredo sicer sploh ni bilo, kot sporni nadzor nad glasovanjem, da izvoljenci ljudstva ne bi prekršili strankarske discipline, imajo v parlamentu kar dolgo tradicijo. In Janković bi moral med koalicijskimi pogajanji že vedeti, da prvaki »eno govorijo na štiri oči, drugo v kamere, tretje pa naredijo v parlamentarni dvorani«. Slovenske stranke so se v dveh desetletjih dodobra izpopolnile v, kot bi rekel predsednik države, »političnem driblingu«. Posebnosti so tokrat drugje in so posledica časa, ki politično prihodnost piše na novo.
Prvo desetletje po osamosvojitvi so zaznamovale Drnovškove velike koalicije, drugo pa politično enobarvne vlade. V tretjem klasičnih programskih koalicij očitno sploh ne bo več, ampak bodo zavezništva odvisna le še od kompatibilnosti in posamičnih interesov voditeljev različnih strank. Tako najdemo, denimo, v mali koaliciji GRK idealno sožitje liberalnega Viranta, konservativnega Žerjava in Erjavca, zastopnika pravic ene same družbene skupine, ki se programsko ne sklada ne s prvo ne z drugo stranko. Državljanska lista se dopoldne pogaja z Jankovićem, popoldne z Janšo, z obema parafira pogodbo, za mandatarja pa bi podprla - Egona Zakrajška.
Janša bi sklepal koalicijo s spravljivim Pahorjem, nikakor pa ne s tršim Jankovićem, čeprav je SD formalno politično najbolj oddaljena od SDS. Pahor upravičeno dramatično opozarja, da Slovenija takoj potrebuje vlado s polnimi pooblastili, a muditi se je začelo šele dan po tem, ko je postalo jasno, da Janković ne bo mogel zbrati parlamentarne večine. Za politično analizo je postalo ključno poznavanje osnov psihologije in osebnostnih značilnosti strankarskih vodij. Programi, celo ideološke razlike so postale nepomembne tisti hip, ko so zaprli volišča. Prihodnjo vlado bi lahko vodil tudi Erjavec s šestimi poslanci, če bi se tako dogovorile strankarske vrhuške. Da je Desus rušil vse reforme, ki so na seznamu letošnjih obveznih nalog, je le nepomembna podrobnost; konec koncev je prav to počel tudi zdaj najverjetnejši prihodnji mandatar.
Ker je cilj, torej preprečiti Jankoviću, da bi prevzel mandat, jasen, je mesec in pol po volitvah vprašanje le še, ali je pot do vlade SDS že gladko tlakovana ali pa se na kakem proceduralnem ovinku še lahko zaplete. Ad hoc »koalicija 52« v parlamentu že deluje, zato se strankarska preštevanja in usklajevanja v prihodnjih dveh tednih zdijo le še nepomembna predstava za javnost. Janša je po dveh zaporednih porazih skozi stranska vrata spet v naskoku na vrh, vrača se koalicija iz mandata 2004-2008 z istimi političnimi obrazi in - lahko sklepamo - enakimi metodami. Čeprav je tokrat objektivno šibkejša in bolj odvisna od glasov manjših strank, SDS na valu averzije starih političnih elit do Jankovića gradi celo ustavno večino. Zato sestavlja nekakšno kombinirano zavezništvo. Nekateri bi bili v koaliciji, drugi v partnerstvu, zmagovalec volitev pa sam v opoziciji. Mimogrede je Janša tudi že opravil z utopijami manjših strank o »tehničnem« ali »strokovnem« mandatarju. Prihodnjo vlado bo vodil sam - ali pa bo šel s primerno popravljenim volilnim sistemom znova na volitve.
Kaže torej, da se želja, da bi po Pahorjevi vladavini dobili odločno oblast in tršo roko, uresničuje, čeprav drugače, kot so večinsko izbrali volivci. Težava je, ker se aktualno strankarsko prerivanje za oblast dogaja v času tektonskih sprememb v širšem okolju, kar nakazuje tudi osnutek fiskalnega pakta, ki je nastajal v dolgih mesecih slovenske politične krize. To, kar bo morala izpeljati prihodnja vlada, zahteva veliko družbeno soglasje. Vprašanje, ali ga sicer široka koalicija »proti« in politik, ki je dvakrat zapored izgubil volitve, lahko doseže, pa je zgolj retorično.
Slovenija je v krču politične krize že od predlanskega decembra, ko Desus ni več podprl proračuna. Po tem so padale reforme, za njimi vlada, bile so volitve, država pa je obtičala tam, kjer je bila. In s politiko, kakršno je že imela.
