Preprosta zgodba o kapitalizmu z nekaj komplikacijami

Težave evrskega območja: Slovencem se ne zdi pošteno, da ob svoji krizi plačujemo Bruslju še za pomoč Grčiji.

Objavljeno
15. februar 2013 14.06
Maks Tajnikar
Maks Tajnikar
Ob koncu osemdesetih let sem napisal članek o izkoriščanju, ki ni bil nikoli objavljen. Tedaj je vsaj del politike prepričeval Slovence, da Beograd izkorišča Slovenijo in da se je zato treba čim prej osamosvojiti. Meni pa se je zdelo nujno, da moram vsem razložiti, kako je trditev o izkoriščanju napačna, saj mora bolj produktivna Slovenija imeti velike koristi od enotnega dinarskega trga, in da prav dohodkovni transferji v Beograd omogočajo realizacijo teh koristi.

Članek bi lahko poskusil objaviti tudi danes, le Jugoslavijo bi moral zamenjati z evroobmočjem, dinar z evrom, Slovenijo z Nemčijo in, na primer, Makedonijo – dodajmo malo sarkazma – z Grčijo. Prepričan sem, da danes povprečen Nemec meni, da Atene prek Bruslja izkoriščajo Nemce, in da povprečen Grk meni, da Nemčija nadaljuje svoj osvajalski pohod iz druge svetovne voljne. Tudi Slovencem se ne zdi pošteno, da ob svoji krizi plačujemo Bruslju še za pomoč Grčiji. Zato je razprava o izkoriščanju znotraj evroobmočja zagotovo aktualna.

Zakaj Evropejci govorijo o izkoriščanju?

Najprej se moramo zavedati, da pojma izkoriščanje ni v nobeni ekonomski teoriji razen pri Marxu. Po njem izkoriščanje nastane tudi v tržnih razmerah, ki bi jih danes označili za konkurenčne, torej v razmerah, h katerim teži tudi EU z idejo tako imenovanega enotnega trga. Če na takem trgu konkurirata dva proizvajalca z enakim izdelkom, ki ga prodajata po enaki ceni, in za oba obstaja povpraševanje, se cena oblikuje na ravni povprečno porabljenega dela v proizvodnji teh dveh proizvajalcev. Bolj produktivnemu proizvajalcu trg prizna tako več dela, manj produktivnemu pa manj dela, kot ga je sam porabil. Marx bi rekel, da se presežna vrednost, ustvarjena z delom, pretaka od manj produktivnega k bolj produktivnemu. Slednji dobi na enoto dela več tržnega zaslužka kot prvi. Marx pravi, da to ni nič hudega, saj s tem nastane nagrada za večjo produktivnost in temeljno gibalo razvoja produktivnih sil.

Toda tako prelivanje presežne vrednosti nastane tudi v konkurenci med panogami, kar je Marx opisal v slavnem transformacijskem problemu. Če eden dela izdelek ali storitev z veliko dela in ju prodaja na trgu po konkurenčnih cenah, drugi pa ju dela bolj s kapitalom in manj z delom, prvi potroši veliko dela na enoto, drugi pa manj dela na enoto izdelka ali storitve. Ob enaki ceni dela bi to vodilo do visokih profitnih stopenj pri prvem in nizkih profitnih stopenj pri drugem. A pri ravnotežnih cenah so profitne stopnje izenačene, kar pomeni, da trg prvemu ne prizna vsega dela, drugemu pa ga prizna nekaj več. Presežna vrednost se torej pretaka od delovno intenzivnih h kapitalno intenzivnim proizvodnjam.

Ta poenostavljena ponovitev Marxa daje odgovor na vprašanje, zakaj Evropejci govorijo o izkoriščanju. Razlike v produktivnosti gospodarstev v EU so več kot dvakratne in se povečujejo. Zato enotni evropski gospodarski prostor, ki ga povezuje evro in ga imenujemo evroobmočje, pomeni tudi ogromna prelivanja presežne vrednosti iz manj v bolj razvite in hitreje razvijajoče se dele evrskega območja. Z menjavo blaga znotraj evroobmočja nastajajo ogromne menjave dela, pri čemer se menjajo velike količine dela manj produktivnih za manjše količine dela bolj produktivnih dežel. Za enak zaslužek na trgu blaga mora grški, portugalski, španski in deloma tudi slovenski delavec delati bistveno več kot nemški ali francoski. Slednja lahko iz leta v leto kupita več blaga iz prvih dežel za manj dela. Da, celo s konkurenčnimi evropskimi cenami teče tok bogastva prek enotnega evropskega trga »od Skopja in Prištine prek Beograda do Ljubljane«! Zato enotni evropski trg z evrom nesporno koristi razvitim in zlasti tistim, ki znajo hitreje povečevati produktivnost svojega dela. Le del evroobmočja morajo biti. Če razumemo ta sklep, je jasno, zakaj ima Velika Britanija problem z EU: koristi, od katerih se cedijo sline Nemčiji ali Franciji, bodo Britanci imeli šele tedaj, ko bodo del evroobmočja. Zadnji dogodki kažejo, da David Cameron tega ne razume najbolje!

Poleg tega pa ne gre le za izkoriščanje. Razvitejši ustvarjajo tudi oligopole in monopole na tem enotnem trgu, čeprav so v borbi za konkurenco v evropski komisiji resni. Zaradi tega cene na evropskem enotnem trgu niso konkurenčne in nikoli ne bodo. Da se delo na tem trgu menja v korist razvitih, poskrbijo namreč tudi neravnotežne cene, ki so v korist razvitih evropskih držav. Pri njih so doma blagovne znamke in svetovne inovacije, drugod smo le podizvajalci in proizvajalci z veliko dela.

Vendar, da bi nastali blagovni tokovi, ki omogočajo izkoriščanja in monopolne dohodke, mora med državami obstajati trgovina. Da bi Nemčija ali Slovenija imela od Portugalske ali Grčije opisane koristi, morajo te države med sabo trgovati. Španija mora kupovati od Nemčije, Nemčija pa od Španije. Toda zaostajanje v produktivnosti in izgubljanje položaja na trgu zaradi monopolistične moči razvitih naredi manj razvite v konkurenci preprosto predrage in nekonkurenčne. To pa slednjim ustavlja izvoz in znižuje dohodke od izvoza. Če hočejo potem slediti s svojimi dohodki vsaj približno razvitim, se morajo zadolževati. S tem se povečuje priliv evrskega denarja v dežele, ki zaostajajo, kar pa ustvarja presežno povpraševanje na njihovih trgih in jim povečuje inflacijo. Tako je bila Slovenija v letu 2008, po petletnem hitrem zadolževanju v tujini, inflacijski rekorder in tudi danes ima inflacijo višjo od povprečja držav evrskega območja. Z njo slovenska podjetja vsak dan izgubljajo konkurenčnost na enotnem evropskem trgu, tudi če ne zaostajajo v produktivnosti in niso žrtev monopolov. Zakaj pa mislite, da imajo slovenski izvozniki vse manjše profite in vse več izgub? Preprosto postajajo zaradi zaostajanja v produktivnosti, proizvajanja v neperspektivnih sektorjih z visoko delovno intenzivnostjo, podrejenosti tujim blagovnim znamkam in zunanjega zadolževanja Slovenije, ki povečuje količino denarja na našem trgu, predragi. To pa pomeni, da vse težje trgujemo z, na primer, Nemčijo, Avstrijo in Francijo. Zgodba Slovenije pa je tudi zgodba Grčije, Portugalske, Španije in celo Italije.

Enotni delovni trg – iluzija

Mehansko podaljševanje opisanih procesov bi pomenilo, da bi sčasoma manj razvita gospodarstva znotraj evroobmočja izginila, kar delno potrjuje celo primer ZDA. A tedaj ne bi veljalo le, da Slovenija in Grčija ne bi mogla trgovati z Nemčijo, ker pač premalo izvažata in nimata dohodkov za plačevanje uvoza, temveč tudi Nemčija ne bi mogla trgovati z njima. Krizo bi še zaostrilo uvajanje enotnega evropskega trga na področje delovne sile in kapitala. Ko se začno podjetja, gospodinjstva in država v neki manj razviti državi zadolževati, postanejo plen evropskih finančnih trgov. Kapital postane tuj, stroški financiranja so »evropski« in izkoriščanje je s tem uzakonjeno. Nižja produktivnost in konkurenčnost se tedaj lahko kaže le v še nižji ceni dela. Če jo delavci branijo, ker nanje vpliva evropski trg dela ali kar tako, ker so že na robu preživetja, potem ko plačajo »evropsko« ceno kapitala tujcem, se morajo države in podjetja še dodatno zadolžiti. S tem postanejo še dražji, saj višje stroške dela pretopijo v višje cene ob manjši produktivnosti. Takšni dopingi jih le še uničujejo v začaranem klobčiču zaostajanja za najboljšimi. Če nemškemu gospodarstvu zaradi svoje superiornosti ne uspe pobrati vse smetane na grškem, slovenskem ali španskem trgu, jo torej pobere njihovo bančništvo. To čisto legalno in vsem pred očmi pretaka presežno vrednost; in še kriv si, če jim pri tem ne pomagaš! Nič nenavadnega potem ni, če so bančniki za delavce v evropskih bolnikih navadni kriminalci!

Zato je enotni trg delovne sile v Evropi iluzija, kot je iluzija, da je mogoče ostati skupaj z opisanimi tendencami. Seveda lahko rečemo, dajte, tudi vi v Sloveniji povečajte produktivnost in bodite vodilni na trgu, kot pravijo evropski komisarji iz svojih predragih pisarn. A je tudi to iluzija, ki je zgodovina ne upravičuje. En evro v evropski menjavi pomeni v Grčiji dvakrat ali trikrat več dela kot v Nemčiji. Če bo šlo tako naprej kot doslej, Grčija kmalu ne bo mogla več trgovati z Nemčijo in slednja ne bo mogla imeti koristi od pretakanja presežne vrednosti iz Grčije. Grčija ne bo sposobna ostati v evroobmočju, Nemčija pa ne bo imela interesa, da je Grčija v evroobmočju. »Grčije« bodo počasi izpadale iz evroobmočja, evro pa se bo sesul v prašni kupček zgodovine.

Kaj dobijo Grki in Nemci, če Grki opustijo evro?

Za vse to je seveda kriv evro. Če bi Nemčija in Grčija še vedno imeli marko in drahmo, bi Grčija preprosto devalvirala svojo drahmo in s tem znižala vse cene, vrednost premoženja in dohodke glede na Nemčijo. Če bi bila devalvacija dovolj velika, bi se Grčija z njo toliko pocenila, da bi znova postala konkurenčna Nemčiji in medsebojni blagovni tokovi bi stekli. Obe državi bi imeli korist. Nemčija bi imela trg za prodajo, saj bi Grki znova izvažali in imeli denar za uvoz, in bi pobirala presežno vrednost, Grki pa bi od Nemcev kupovali tisto, kar bi bilo pri slednjih ceneje in bi tako tudi povečali svoj standard. Nemški ekonomisti so izračunali, da bi Grki morali devalvirati za 37 odstotkov, Portugalci 30 in Španci 20 odstotkov. Toda evro ne omogoča devalvacij.

Zato je evroobmočje danes kot še nikoli doslej v procesu razpadanja. Pravzaprav smo za to usodo vedeli ekonomisti že ob nastanku evroobmočja, a priznati si tega nismo upali. Bo že nekako, smo rekli. Ali pa, nekdo že ima scenarij za to zagato, a ga še ne pove. Vendar evropski komisarji nimajo nobenega scenarija. Če gledamo, kaj delajo, se jasno vidi, da niti diagnoze nimajo prave. Zato erozija evroobmočja teče hitreje kot segrevanje ozračja. Vse bolj jasno je, da zapustiti tega območja sploh ni tako težko in da bodo odhodi bolj pravilo kot izjema, če se ne bo nič spremenilo. Odhod Grčije bi pomenil, da bi sicer narasli njeni dolgovi v evrih, da bi vsaj nekaj časa morala živeti samo od svojega proizvoda, če ne bi za odhod dobila kakšnega sponzorja, a bi lahko devalvirala drahmo, tako pospešen izvoz pa bi omogočil tudi hitrejšo rast, več deviznih prilivov in lažje odplačevanje dolgov. Standard Grkov bi hudo padel, če bi povprečnega Grka primerjali z Nemcem, a ne, če bi ga primerjali z drugimi Grki. Dlje ko bo Evropa mučila Grke s sedanjo gospodarsko politiko, lažje jim bo zapustiti evroobmočje. Sedaj zliva vodo v potokih nanje »trojka«, če bi odšli, bi po njih padala nevihta. A pošteno mokri bodo v obeh primerih.

Nič hudega pa se ne bi zgodilo Nemčiji. Z zaganjanjem grškega gospodarstva bi se zanjo okrepil tudi grški trg, kredite pa bi lažje dobili povrnjene. Grški bankrot bi stal Nemčijo, pravijo nemški ekonomisti, 80 milijard evrov. Ne pozabimo, Grčija je sedaj še v prisilni poravnavi. Če prezadolženemu podjetju zadošča pet let za poplačilo dolgov, državi niti 50 let ni dovolj, obema pa je treba veliko odpustiti. Vsega tega se je treba zavedati, da bi bila grška prisilna poravnava za Grke znosnejša kot odhod iz evroobmočja.

Prav zaradi slednjega bi za banke in bonitetne agencije bilo bolje, če bi zahtevale nižje obrestne mere pri zadolženih državah znotraj evra, saj bi to nižalo stroške financiranja, olajšalo probleme proračunskih deficitov, prispevalo h gospodarski rasti in dolgoročno koristilo tudi bankam. A finančni svet tega v svoji vlogi monopolista, ki je močnejši od držav in njihovih zvez, ne bo nikoli sprevidel. Res je, profitni motiv je slep! Kar premalo se zavedamo, da je »politika zategovanja pasu«, ki jo evropska komisija vsiljuje državam, le podaljšana politika bank in je toliko jalova, kot so banke. Varčujte, da boste vračali kredite! Kaznovani boste z višjimi obrestmi, če ne boste pridni, sicer pa se boste lahko za nagrado spet zadolžili! Bojte se bonitetnih hiš, ki jim morate za strah celo sami plačati! Briga nas, če z gospodarstvom delate samomor! Mogoče bomo z vašim samomorom prek obresti celo več zaslužili!

Bratstvo za transferje in enotnost za trg

Kaj potem storiti? Vprašanje je še toliko pomembnejše, če se zavedamo, kako veliko razlogov govori v prid razpadu vsaj evroobmočja, če že ne EU. Škoda, da evroobmočje ne dovoljuje devalvacij. Slovenci in Grki pa Španci, Portugalci in Italijani bi že davno devalvirali. Škoda, da nihče ne ve, kako izvesti tako imenovano »evrsko sobotno leto«, s katerim je ameriški ekonomist Kenneth Rogoff označil nekaj, kar nekateri že nekaj časa predlagamo. Dajmo državam v težavah leto, v katerem izstopijo iz evra, uvedejo drahmo ali tolar, ju devalvirajo in ponovno vstopijo v evroobmočje pri drugih menjalnih razmerjih. Ker vsega tega ne znamo in ne moremo narediti, evroobmočju in EU ostane le ena pot: dohodkovni transferji. Bolj produktivne države bodo morale še bistveno več nameniti za podporo manj razvitim znotraj evroobmočja. To lahko naredijo na različne načine, a zneski bodo morali biti bistveno večji, kot so sedaj podpore iz Bruslja ali bančni odpisi. Grčija je menda dobila že za 41 Marshallovih planov denarja, pa še ni rezultatov. Grške kredite bomo morali raztegniti na 100 let, »slovenijam« pa je treba zagotoviti vsaj dostop do kreditov po normalnih obrestnih merah. Zato smo vstopili v EU; da nam pomaga, ko potrebujemo pomoč. Pa bo z nami in Grki znova lahko trgovala Nemčija, mi in oni pa bomo imeli koristi, o katerih pišem. In tega ne bo treba delati le nekaj let. Če nočemo, da evroobmočje samo sebe poje, si bo treba z dohodkovnimi transferji pomagati večno – ali vsaj do tedaj, ko bo bog bolj enakomerno po Evropi porazdelil produktivnost in razvitost. Mogoče tudi prek omenjenih dohodkovnih transferjev. Korist od njih bomo imeli vsi!

Za to pa bo potrebno veliko več kot znanje harvardskih doktorandov. Treba bo osvojiti bratstvo in enotnost. Bratstvo za transferje in enotnost za trg. Če teh transferjev ne bo, ne bo niti bratstva in enotnosti niti evroobmočja, kot dobro pojasnjuje tudi nam znan primer iz zgodovine Balkana, o katerem sem pisal ob koncu osemdesetih let. Ali potem tudi Evropa potrebuje Tita, da, evropskega »Josipa Broza Tita«? Če bo Grčija v resnici izstopila iz evrskega območja, bo namreč odšla zaradi političnih razlogov in ne zaradi ekonomskih prednosti. Pritiski evropskih politikov na Grke so nesorazmerni, nerealni, nonšalantni, oholi in vzvišeni ter pregloboko posegajo v ponos Grkov. Ti politiki se ne bi upali predlagati takih ukrepov v lastnih državah, tudi če bi jih delili z deset! In ni odveč opozorilo, da evroobmočje ni nič drugega kot preprosta zgodba o kapitalizmu z nekaj komplikacijami!

Dr. Maks Tajnikar je profesor na Ekonomski fakulteti Univerze v Ljubljani.