Članek bi lahko poskusil objaviti tudi danes, le Jugoslavijo bi moral zamenjati z evroobmočjem, dinar z evrom, Slovenijo z Nemčijo in, na primer, Makedonijo – dodajmo malo sarkazma – z Grčijo. Prepričan sem, da danes povprečen Nemec meni, da Atene prek Bruslja izkoriščajo Nemce, in da povprečen Grk meni, da Nemčija nadaljuje svoj osvajalski pohod iz druge svetovne voljne. Tudi Slovencem se ne zdi pošteno, da ob svoji krizi plačujemo Bruslju še za pomoč Grčiji. Zato je razprava o izkoriščanju znotraj evroobmočja zagotovo aktualna.
Zakaj Evropejci govorijo
Toda tako prelivanje presežne vrednosti nastane tudi v konkurenci med panogami, kar je Marx opisal v slavnem transformacijskem problemu. Če eden dela izdelek ali storitev z veliko dela in ju prodaja na trgu po konkurenčnih cenah, drugi pa ju dela bolj s kapitalom in manj z delom, prvi potroši veliko dela na enoto, drugi pa manj dela na enoto izdelka ali storitve. Ob enaki ceni dela bi to vodilo do visokih profitnih stopenj pri prvem in nizkih profitnih stopenj pri drugem. A pri ravnotežnih cenah so profitne stopnje izenačene, kar pomeni, da trg prvemu ne prizna vsega dela, drugemu pa ga prizna nekaj več. Presežna vrednost se torej pretaka od delovno intenzivnih h kapitalno intenzivnim proizvodnjam.
Ta poenostavljena ponovitev Marxa daje odgovor na vprašanje, zakaj Evropejci govorijo o izkoriščanju. Razlike v produktivnosti gospodarstev v EU so več kot dvakratne in se povečujejo. Zato enotni evropski gospodarski prostor, ki ga povezuje evro in ga imenujemo evroobmočje, pomeni tudi ogromna prelivanja presežne vrednosti iz manj v bolj razvite in hitreje razvijajoče se dele evrskega območja. Z menjavo blaga znotraj evroobmočja nastajajo ogromne menjave dela, pri čemer se menjajo velike količine dela manj produktivnih za manjše količine dela bolj produktivnih dežel. Za enak zaslužek na trgu blaga mora grški, portugalski, španski in deloma tudi slovenski delavec delati bistveno več kot nemški ali francoski. Slednja lahko iz leta v leto kupita več blaga iz prvih dežel za manj dela. Da, celo s konkurenčnimi evropskimi cenami teče tok bogastva prek enotnega evropskega trga »od Skopja in Prištine prek Beograda do Ljubljane«! Zato enotni evropski trg z evrom nesporno koristi razvitim in zlasti tistim, ki znajo hitreje povečevati produktivnost svojega dela. Le del evroobmočja morajo biti. Če razumemo ta sklep, je jasno, zakaj ima Velika Britanija problem z EU: koristi, od katerih se cedijo sline Nemčiji ali Franciji, bodo Britanci imeli šele tedaj, ko bodo del evroobmočja. Zadnji dogodki kažejo, da David Cameron tega ne razume najbolje!
Poleg tega pa ne gre le za izkoriščanje. Razvitejši ustvarjajo tudi oligopole in monopole na tem enotnem trgu, čeprav so v borbi za konkurenco v evropski komisiji resni. Zaradi tega cene na evropskem enotnem trgu niso konkurenčne in nikoli ne bodo. Da se delo na tem trgu menja v korist razvitih, poskrbijo namreč tudi neravnotežne cene, ki so v korist razvitih evropskih držav. Pri njih so doma blagovne znamke in svetovne inovacije, drugod smo le podizvajalci in proizvajalci z veliko dela.
Vendar, da bi nastali blagovni tokovi, ki omogočajo izkoriščanja in monopolne dohodke, mora med državami obstajati trgovina. Da bi Nemčija ali Slovenija imela od Portugalske ali Grčije opisane koristi, morajo te države med sabo trgovati. Španija mora kupovati od Nemčije, Nemčija pa od Španije. Toda zaostajanje v produktivnosti in izgubljanje položaja na trgu zaradi monopolistične moči razvitih naredi manj razvite v konkurenci preprosto predrage in nekonkurenčne. To pa slednjim ustavlja izvoz in znižuje dohodke od izvoza. Če hočejo potem slediti s svojimi dohodki vsaj približno razvitim, se morajo zadolževati. S tem se povečuje priliv evrskega denarja v dežele, ki zaostajajo, kar pa ustvarja presežno povpraševanje na njihovih trgih in jim povečuje inflacijo. Tako je bila Slovenija v letu 2008, po petletnem hitrem zadolževanju v tujini, inflacijski rekorder in tudi danes ima inflacijo višjo od povprečja držav evrskega območja. Z njo slovenska podjetja vsak dan izgubljajo konkurenčnost na enotnem evropskem trgu, tudi če ne zaostajajo v produktivnosti in niso žrtev monopolov. Zakaj pa mislite, da imajo slovenski izvozniki vse manjše profite in vse več izgub? Preprosto postajajo zaradi zaostajanja v produktivnosti, proizvajanja v neperspektivnih sektorjih z visoko delovno intenzivnostjo, podrejenosti tujim blagovnim znamkam in zunanjega zadolževanja Slovenije, ki povečuje količino denarja na našem trgu, predragi. To pa pomeni, da vse težje trgujemo z, na primer, Nemčijo, Avstrijo in Francijo. Zgodba Slovenije pa je tudi zgodba Grčije, Portugalske, Španije in celo Italije.
Enotni delovni trg – iluzija
Mehansko podaljševanje opisanih procesov bi pomenilo, da bi sčasoma manj razvita gospodarstva znotraj evroobmočja izginila, kar delno potrjuje celo primer ZDA. A tedaj ne bi veljalo le, da Slovenija in Grčija ne bi mogla trgovati z Nemčijo, ker pač premalo izvažata in nimata dohodkov za plačevanje uvoza, temveč tudi Nemčija ne bi mogla trgovati z njima. Krizo bi še zaostrilo uvajanje enotnega evropskega trga na področje delovne sile in kapitala. Ko se začno podjetja, gospodinjstva in država v neki manj razviti državi zadolževati, postanejo plen evropskih finančnih trgov. Kapital postane tuj, stroški financiranja so »evropski« in izkoriščanje je s tem uzakonjeno. Nižja produktivnost in konkurenčnost se tedaj lahko kaže le v še nižji ceni dela. Če jo delavci branijo, ker nanje vpliva evropski trg dela ali kar tako, ker so že na robu preživetja, potem ko plačajo »evropsko« ceno kapitala tujcem, se morajo države in podjetja še dodatno zadolžiti. S tem postanejo še dražji, saj višje stroške dela pretopijo v višje cene ob manjši produktivnosti. Takšni dopingi jih le še uničujejo v začaranem klobčiču zaostajanja za najboljšimi. Če nemškemu gospodarstvu zaradi svoje superiornosti ne uspe pobrati vse smetane na grškem, slovenskem ali španskem trgu, jo torej pobere njihovo bančništvo. To čisto legalno in vsem pred očmi pretaka presežno vrednost; in še kriv si, če jim pri tem ne pomagaš! Nič nenavadnega potem ni, če so bančniki za delavce v evropskih bolnikih navadni kriminalci!
Zato je enotni trg delovne sile v Evropi iluzija, kot je iluzija, da je mogoče ostati skupaj z opisanimi tendencami. Seveda lahko rečemo, dajte, tudi vi v Sloveniji povečajte produktivnost in bodite vodilni na trgu, kot pravijo evropski komisarji iz svojih predragih pisarn. A je tudi to iluzija, ki je zgodovina ne upravičuje. En evro v evropski menjavi pomeni v Grčiji dvakrat ali trikrat več dela kot v Nemčiji. Če bo šlo tako naprej kot doslej, Grčija kmalu ne bo mogla več trgovati z Nemčijo in slednja ne bo mogla imeti koristi od pretakanja presežne vrednosti iz Grčije. Grčija ne bo sposobna ostati v evroobmočju, Nemčija pa ne bo imela interesa, da je Grčija v evroobmočju. »Grčije« bodo počasi izpadale iz evroobmočja, evro pa se bo sesul v prašni kupček zgodovine.
Kaj dobijo Grki in Nemci,
Zato je evroobmočje danes kot še nikoli doslej v procesu razpadanja. Pravzaprav smo za to usodo vedeli ekonomisti že ob nastanku evroobmočja, a priznati si tega nismo upali. Bo že nekako, smo rekli. Ali pa, nekdo že ima scenarij za to zagato, a ga še ne pove. Vendar evropski komisarji nimajo nobenega scenarija. Če gledamo, kaj delajo, se jasno vidi, da niti diagnoze nimajo prave. Zato erozija evroobmočja teče hitreje kot segrevanje ozračja. Vse bolj jasno je, da zapustiti tega območja sploh ni tako težko in da bodo odhodi bolj pravilo kot izjema, če se ne bo nič spremenilo. Odhod Grčije bi pomenil, da bi sicer narasli njeni dolgovi v evrih, da bi vsaj nekaj časa morala živeti samo od svojega proizvoda, če ne bi za odhod dobila kakšnega sponzorja, a bi lahko devalvirala drahmo, tako pospešen izvoz pa bi omogočil tudi hitrejšo rast, več deviznih prilivov in lažje odplačevanje dolgov. Standard Grkov bi hudo padel, če bi povprečnega Grka primerjali z Nemcem, a ne, če bi ga primerjali z drugimi Grki. Dlje ko bo Evropa mučila Grke s sedanjo gospodarsko politiko, lažje jim bo zapustiti evroobmočje. Sedaj zliva vodo v potokih nanje »trojka«, če bi odšli, bi po njih padala nevihta. A pošteno mokri bodo v obeh primerih.
Nič hudega pa se ne bi zgodilo Nemčiji. Z zaganjanjem grškega gospodarstva bi se zanjo okrepil tudi grški trg, kredite pa bi lažje dobili povrnjene. Grški bankrot bi stal Nemčijo, pravijo nemški ekonomisti, 80 milijard evrov. Ne pozabimo, Grčija je sedaj še v prisilni poravnavi. Če prezadolženemu podjetju zadošča pet let za poplačilo dolgov, državi niti 50 let ni dovolj, obema pa je treba veliko odpustiti. Vsega tega se je treba zavedati, da bi bila grška prisilna poravnava za Grke znosnejša kot odhod iz evroobmočja.
Prav zaradi slednjega bi za banke in bonitetne agencije bilo bolje, če bi zahtevale nižje obrestne mere pri zadolženih državah znotraj evra, saj bi to nižalo stroške financiranja, olajšalo probleme proračunskih deficitov, prispevalo h gospodarski rasti in dolgoročno koristilo tudi bankam. A finančni svet tega v svoji vlogi monopolista, ki je močnejši od držav in njihovih zvez, ne bo nikoli sprevidel. Res je, profitni motiv je slep! Kar premalo se zavedamo, da je »politika zategovanja pasu«, ki jo evropska komisija vsiljuje državam, le podaljšana politika bank in je toliko jalova, kot so banke. Varčujte, da boste vračali kredite! Kaznovani boste z višjimi obrestmi, če ne boste pridni, sicer pa se boste lahko za nagrado spet zadolžili! Bojte se bonitetnih hiš, ki jim morate za strah celo sami plačati! Briga nas, če z gospodarstvom delate samomor! Mogoče bomo z vašim samomorom prek obresti celo več zaslužili!
Bratstvo za transferje
Za to pa bo potrebno veliko več kot znanje harvardskih doktorandov. Treba bo osvojiti bratstvo in enotnost. Bratstvo za transferje in enotnost za trg. Če teh transferjev ne bo, ne bo niti bratstva in enotnosti niti evroobmočja, kot dobro pojasnjuje tudi nam znan primer iz zgodovine Balkana, o katerem sem pisal ob koncu osemdesetih let. Ali potem tudi Evropa potrebuje Tita, da, evropskega »Josipa Broza Tita«? Če bo Grčija v resnici izstopila iz evrskega območja, bo namreč odšla zaradi političnih razlogov in ne zaradi ekonomskih prednosti. Pritiski evropskih politikov na Grke so nesorazmerni, nerealni, nonšalantni, oholi in vzvišeni ter pregloboko posegajo v ponos Grkov. Ti politiki se ne bi upali predlagati takih ukrepov v lastnih državah, tudi če bi jih delili z deset! In ni odveč opozorilo, da evroobmočje ni nič drugega kot preprosta zgodba o kapitalizmu z nekaj komplikacijami!
Dr. Maks Tajnikar je profesor na Ekonomski fakulteti Univerze v Ljubljani.