»Prešeren ne bi bil prvi, ki bi dobil Prešernovo nagrado. Njegovi Kranjci bi jo gotovo podelili najprej Koseskemu«.

V intervjuju, ki smo ga v našem časopisu z njim nazadnje opravili novembra 2009 (tri tedne za tem, ko je izstopil iz programskega sveta RTV, to pa je storil zato, ker »ta organ nima najmanjšega vpliva na to, kar se na nacionalki dogaja«), je Jože Snoj na vprašanje, ali je čakanje na Prešernovo nagrado težko – glede na to, da je bil zanjo predlagan že več let –, odgovoril takole: »Ne čakam, rajši medtem izdajam nove knjige. Ni mi, skratka, dolgčas, razen tega se včasih še pohahljam ob misli, da France Prešeren ne bi bil prvi, ki bi dobil 'Prešernovo nagrado' – njegovi Kranjci bi jo gotovo podelili najprej Koseskemu«!

No, Snoj zdaj veliko nagrado ima, prejel jo bo v torek zvečer, 'Kranjci' pa so jo, če si sposodimo njegove besede, tokrat prisodili Prešernu in ne kakemu Koseskemu. V isti sapi je treba dodati, da je slavljenec Prešernovo nagrado, »malo« seveda, kakor veleva nagrajevalni ritual, dobil že pred davnimi štiridesetimi leti, in sicer za roman Negativ Gojka Mrča (izšel 1971), za »modernistični« roman (pravi literarna zgodovina), ki je bil tedanjemu bralstvu malo znan in je takšen tudi ostal. Komisija je svojo odločitev utemeljila z besedami, da gre za delo, »v katerem se organsko prepletajo različna človeška stremljenja in artistična moč. Ena najizrazitejših prvin v romanu je jezik, bogat z izvirno metaforiko, ki jo pisatelj vešče izrablja ter tako dokazuje mladostno življenjsko moč sodobne slovenščine«.

Kako natančno se bo glasila utemeljitev letošnje žirije oziroma upravnega odbora Prešernovega sklada, ta trenutek še ne vemo. Vemo pa, kakšen opus so imeli pred sabo odločevalci, ki so v Snoju končno le prepoznali »Prešerna«. Po letu 1971 je njegova bibliografija namreč narasla s prejšnjih osem na štiriinpetdeset enot. Prvim knjigam poezije (Mlin stooki, 1963) in proze (novelistična zbirka Gospa z mentolom, 1966) se je že leta 1969 (Barabakos in kosi) pridružila tretja smer Snojevega ustvarjanja, literatura za otroke, ki glede na število naslovov zaseda kar dobro tretjino vsega njegovega pisanja (zanjo je prejel dve Levstikovi nagradi). Toda literatura, zaradi katere je Snoj prejel veliko nagrado, je seveda namenjena odraslim. Obsega dobrih trideset naslovov, zraven so vštete tudi štiri esejistične knjige (za eno od njih, Med besedo in Bogom, je leta 1994 prejel Rožančevo nagrado). Napisal je tudi dramo o bratomorni vojni, Gabriel in Mihael, in zanjo leta 1987 dobil Grumovo nagrado. Objavil je 13 pesniških zbirk in si prislužil obe slovenski nagradi za poezijo, leta 2004 Jenkovo za zbirko Poslikava notranjščine, leta 2009 pa Veronikino za Kažipot brezpotij. Ostali naslovi seveda pripadajo prozi, njeno jedro sestavlja pet romanov, med katerimi predzadnji obsega (Gospod Pepi ali zgodnje iskanje imena, 2000) kar 700 strani. Snoj po odhodu v pokoj (1993) torej ni počival.

Naj bo toliko za osnovno informacijo o količinskem obsegu njegovega opusa in odzivih nanj v obliki nagrad dovolj. Razprostira se čez petdeset let in ni, glede na splošne in posebej slovenske pisateljske zmogljivosti, ekscesno velik, je pa zavidljiv. A pomembneje je seveda, o čem ta opus, pesniški in prozni, pripoveduje. Kaj je tisto, zaradi česar je Snoj »Prešeren« in ne »Koseski«?

V njegovi literaturi za odrasle sta se – poleg nedvomnega jezikovnega iskateljstva, ki ga je opazila že žirija za »malo« nagrado in ki je prihajalo na dan predvsem v njegovih zgodnjih, »modernističnih« pesmih – izoblikovali še dve iskateljski liniji. Obe predstavljata bistvo argumenta, ki ga bo v utemeljitvi nedvomno izpostavila tudi literarna komisija Prešernovega sklada. Ena je bogoiskateljstvo, druga pa iskanje odgovora na vprašanje o državljanski vojni. Obe liniji sta v prepoznavni obliki prišli na dan v osemdesetih letih, tekli sta skozi poezijo in prozo, prva izraziteje v pesmih, druga v zgodbah, vendar ne popolnoma ločeno. Upoštevati je treba primarno nalogo poezije, ki na dan prinaša izpovedno logiko srca, v Snojevem primeru je ta logika zavezana ljubezenskemu izjavljanju ali impresionistično intoniranim observacijam sveta (njegov najljubši slovenski poet je Murn, z njim se je ukvarjal tudi študiozno), a z zbirko Žalostinke za očetom in očetnjavo (1983) v njegovo poezijo vstopita tudi obe iskateljski poti, ki se najvišje vzpneta v zbirkah Dom, otožje (1994), Poslikava notranjščine (2004) in Kažipot brezpotij (2008). Na drugi, prozni strani, pa v romanih Gavžen hrib (1982), Fuga v križu (1986) in omenjeni Gospod Pepi.

Snoj je nekoč izjavil, da je odzivnost na njegovo literaturo »nasploh šibka, včasih moje teme niso bile zaželene, zdaj zanje ni posluha«. V omenjenem intervjuju je to misel razvijal naprej: »Ko sem – po svoji krščanski provenienci in prepričanju pač – začel v liriko vse izraziteje vnašati svoje eksistencialno problematizirano bogoiskateljstvo, v romanih pa vse odkriteje razkrivati grozote revolucije in državljanske vojne z medvojnimi in povojnimi poboji, pa pri njih [pesniških somišljenikih] – razen pri Strniši, seveda – nisem naletel na kak globlji interes, medtem ko je oblast seveda promptno zastrigla z ušesi. V tako imenovanih 'strukturah', tudi literarnih, je očitno obveljalo, naj ostajam čim manj opazen. Za vsak kanček javne prisotnosti – in sem spada tudi kopica knjižnih izdaj – sem se moral potruditi stokrat bolj kot drugi. In tako ostaja pravzaprav še danes.«

Prešernova nagrada, ki jo Jožetu Snoju letos podeljujejo kulturne »strukture«, sporoča, da je bilo njegovo trismerno iskateljstvo vendarle opaženo. Ker je bil v desetletju 1961–1971 najprej lektor, nato pa novinar na Delu, član kulturne redakcije, največ je pisal o teatru, naj bodo čestitke s tega mesta izraz prepričanja, da je bila ves čas na očeh tudi njegova »javna prisotnost«, ki je bila in je veliko večja od »kančka«.