Je najvidnejši predstavnik tistih, ki so glas o kakovostnem slovenskem oblikovanju ponesli v svet.

Karl Marx ob kolesu - podoba, ki je ponarodela in se je globalizirala, še preden smo se zavedali, kaj je to. Tudi nekatere druge podobe, ki jih je ustvaril Matjaž Vipotnik, ostajajo v kolektivnem spominu, včasih z védenjem in neredko brez, kdo je njihov tvorec.

Tako je pač življenje dobrih stvaritev, v slogu, kdo je že tisto napisal, slabe gredo tako in tako v pozabo. Toda za avtorja plakata z Marxom ob kolesu vedo številne generacije in vsaka podobo interpretira drugače, odvisno od družbene situacije. Ko je ob stoletnici Marxove smrti leta 1983 Vipotnik naredil ta plakat, je sestopanje teoretika komunizma s piedestala na kolo med drugim označevalo sestopanje partije z oblasti, ki je takrat to še bolj napovedovala kot manifestirala in zato Marxa ni bilo priporočljivo po nemarnem omenjati ali »zlorabljati« njegovega lika.

Plakat je bil še bolj izzivalen zato, ker je nastal po naročilu Marksističnega centra pri Univerzi v Mariboru. Strasti so se doma nekako polegle, Marx pa je iz Slovenije hitro odkolesaril v svet. Že isto leto je obiskal Rim, kjer je z velikanskih platen na tamkajšnjem velodromu kot patron bedel nad rajajočo množico na festivalu Festa de l’Unità.

Vipotnikovega Marxa je na tradicionalno in množično obiskano veselico z živo glasbo in kulinaričnimi dobrotami povabila italijanska Komunistična partija, v novejšem času pa so ti festivali v rokah levosredinske Demokratske stranke. Ker na teh veselicah rajajo levi in desni, je Marx kot kolesar nemudoma zaslovel, objavili so ga številni visokonakladni časopisi. In isti Marx je leto pozneje promoviral še Slovensko mladinsko gledališče med gostovanjem v Franciji, to pot s sloganom tedanjega umetniškega direktorja Dušana Jovanovića v francoščini Ali je prihodnost že prišla? (Est-ce que l’avenir est déjà venu?).

O Vipotnikovih plakatih se je govorilo, polemiziralo, o njih so pisali časopisi. Za ekscesnega je veljal tudi plakat, ki je nastal leto pred Marxovim. Za predstavo Ujetniki svobode Janeza Pipana po besedilu Emila Filipčiča je Vipotnik naredil motiv šestih vklenjenih rok z gorečimi baklami. Ker naj bi po oceni dušebrižnikov to namigovalo na nesvobodo in neenakopravnost jugoslovanskih narodov, je bila celotna naklada zaplenjena in uničena.

Vipotnikove gledališke plakate, ki smo jih videvali na mestnih ulicah, smo takrat vsi poznali in prepoznavali njegovo avtorstvo. Po tistem noben slovenski grafični oblikovalec ni več tako povedno nagovarjal javnosti. V njih ni bilo treba iskati skritih sporočil in enigmatične simbolike, ampak je sporočila z gledališkega odra z grafičnim jezikom jasno širil v okolje in ga z likovno dovršenostjo urbaniziral.

Vipotnikovi plakati so bili grafični in likovni presežki, z njimi je pri nas postavil standarde vidnih sporočil. Za grafično in likovno izražanje ni bil le talentiran, ampak tudi kakovostno izšolan. Na likovni akademiji Brera v Milanu je leta 1972 diplomiral iz slikarstva, tam je na Visoki šoli za industrijsko oblikovanje obiskoval tečaj na katedri za grafično oblikovanje. Italijansko kulturno okolje z močnim oblikovanjem ga je za vedno zaznamovalo, njegova ustvarjalnost se je kazala kot posrečena kombinacija italijanskega vpliva in slovenskih, bolj zadržanih, duhovnih prvin.

Za slikanje mu je vselej primanjkovalo časa, kajti veliko dela mu ni dopuščalo »stranpoti«, pa tudi grafično oblikovanje ga je povsem posrkalo. Sicer se je loteval tudi oblikovanja za gospodarstvo, zanj je naredil nekaj celostnih podob, toda njegova največja ljubezen so bila vidna sporočila za kulturo. Ob neštetih gledaliških in filmskih plakatih so se zvrstile celostne podobe za kulturne ustanove in knjižne opreme, posvečal se je tudi gledališki scenografiji. Svoj enormni opus je razstavljal na samostojnih in skupinskih razstavah doma in po svetu in spotoma prejemal nagrade.

Gledališče je imelo v njegovem življenju vselej pomembno mesto, že med srednjo šolo v Ljubljani in pozneje v Milanu, kjer je obiskoval različne teatre. Še posebno rad je zahajal v Teatro Piccolo, v katerem so gostovala evropska gledališča. Vstopnice je imel tako rekoč vedno na voljo, tako zaradi prijateljevanja z dramaturgom kot zaradi stikov z jugoslovanskim generalnim konzulatom, ki mu je gledališče pošiljalo vstopnice, in ker med zaposlenimi zanje ni bilo zanimanja, so mu jih dajali.

Vipotnik se je z gledališčem že tako okužil, da je sodeloval pri ustanovitvi Gleja in scenografija je bila po vsem dokaj logično spočetje. Večina scenografij je nastala za predstave pod režisersko taktirko Dušana Jovanovića. Za Vipotnika je gledališče zrcalo družbe ter njen korektiv in podobno vlogo ima tudi plakat, ki promovira predstavo. Izmed gledališč je največ sodeloval z Mladinskim, ker se je v tamkajšnji ekipi (Dušan Jovanović, Janez Pipan, Marko Slodnjak) in ob tamkajšnjem programu najbolje počutil.

Neustavljivo ga privlačijo tudi knjige in zadnja leta se je posvečal predvsem njihovi opremi. Opremljevalec knjige mora biti njen bralec, meni. Sam je bil od otroštva obdan z njimi. Oče Cene Vipotnik, pesnik in urednik pri Cankarjevi založbi, jih je oboževal in ljubezen je znal nevsiljivo prenesti na sina. Talent in veselje do risanja sta najbrž po mami, učiteljici likovnega pouka.

Vipotnikove knjige so elegantne, navznoter in navzven, in za povrh je eden redkih oblikovalcev, ki misli na bralca, kar pomeni, da upošteva, kako bo knjigo držal v rokah, kakšni bodo tip, velikost črke, prelom in ne nazadnje tudi vezava. Oblikoval jih je ne le za slovenske založbe, ampak tudi nemške, avstrijske, italijanske in za norveško založbo, za katero je naredil tudi celostno podobo (Sypress Forlag).

Znal je delati v skupinah in sam. Nagrad, ki jih je leto za letom nizal za slikarsko, grafično, scenografsko in oblikovalsko delo, je preveč. Krona v njegovem enormnem opusu je velika Prešernova nagrada. Prav res bi težko našli tako plodovitega grafičnega oblikovalca. In človeka, ki je s tolikšno vnemo zapisan svojemu poklicu. Vendar vse to ne razkriva njegovega bistva – kar pripisuje gledališču, je počel tudi sam. S pronicljivostjo, razsvetljenostjo, angažiranostjo je nastavljal ogledalo družbi in jo spreminjal, kar novim generacijam oblikovalcev ne gre od rok.