Tiskane izdaje
Za predsednico vlade mi je namreč popolnoma vseeno.
Vseeno mi je, kako zgleda in kako se oblači, kaj govori in kaj naredi. Vseeno mi je, po čem in za koliko se njen minister za finance zadolžuje in koga si bo izbrala za naslednjega ministra za gospodarstvo. Vseeno mi je, če si dá vtisniti ime v podplate čevljev. Vseeno mi je, kako govori angleško.
Razumete? Premierkina angleščina je smešna in to je tudi vse. Gremo naprej, koga pa to briga? Kaj imam jaz s tem, če je Stepišnik brez talenta za jezike? On se blamira, ne jaz. Niti Slovenija se ne blamira, kaj šele vi.
Da ne bo pomote – pravzaprav mi je za vse politike vseeno, ne samo za Bratuškovo. Politiki so dolgočasni in nedojebani. Moja pozornost je preveč dragocena, da bi jim jo posvečal. Pozornost vsakega človeka, človeka kot posameznika, privatne osebe – ne rečem, če to dela službeno, a za kaj takega pač mora biti malo nor – je preveč dragocena, da bi jim jo posvečal.
Kdo sem jaz, da bi me politiki morali zanimati? Kdo smo mi, da bi nas politiki morali zanimati? In nenazadnje: kdo so politiki, da bi me/nas morali zanimati?
V Sloveniji se je razpasla ta poblaznela kolektivna utvara, da moramo spremljati, opaziti, ovrednotiti, presoditi, obsoditi vsak migljaj vsakega politika, ker da bomo samo s tem voajerstvom in opazkami in vrednostnimi sodbami živeli bolje kot živimo.
Svoj državljanski lifestyle smo zreducirali na predpostavko, da smo s politiki povezani z nekakšno neprerezljivo popkovino, po kateri pritekajo v naš mentalni trakt vse te neumnosti, ki so jih v stanju sproducirati.
Ponedeljkovi Odmevi, v katerih je predsednico vlade intervjuvala Rosvita Pesek, so bili glede na nezanimivost – in mojo nezainteresiranost – še kar zabavni.
Prispevek z Bratuškovo se je začel s simbolično fotografijo tako polnih vreč denarja – seveda stiliziranih, ker drugače ne bi bilo realistično in apetitlih –, da je kar ven padal.
Rosvita Pesek pa jo je potem intervjuvala v kabinetu, kjer so ji za ozadje podtaknili postekspresionistično/socrealistično sliko čokate-možate-prsate matere z naglavno ruto, klene kmetice, ki na kolenih pestuje navidez triletnega otroka v realni velikosti dojenčka: disproporcionalen blut-und-boden, bed and breakfast – slovenska kri na svoji zemlji počivaj v miru in za zajtrk si privošči močnik.
O, kolikokrat se spomnim na plakatno afero, ki jo je v dobrih, starih časih zakuhal Novi kolektivizem! Vedno, ko grem mimo parlamenta in vidim socialistični portal in si predstavljam freske v notranjosti, vse te čokate-možate-prsate matere z naglavno ruto, klene kmetice in njihove povečane dojenčke s postaranimi obrazi in mišičaste fotre s srpi in kladivi, se cinično spomnim na Novi kolektivizem in se vprašam, zakaj se dandanes nihče ne posmehuje tem reliktom. Kdaj pervertiranje, če ne prav zdaj? Zakaj cinizem, če ne prav zato? Ali se komu morda zdi, da živimo v svetu, ki poka od svobode in izvirnosti? Ne. Živimo v utesnjenem svetu senc in jemo gnile sadeže spoznanja. Vse je laž – pa ne toliko zato, ker bi bilo zlagano, ampak zato, ker nočemo videti resnice.
Novinarka je bila oblečena v črn kostim z diskretno obšitim reverjem, politikinja pa v vinsko rdeč oprijet blazer na zadrgo. Kakšen napredek v primerjavi z ženami, ki so jih upodabljali Tone Kralj, Maksim Gaspari, Ive Šubic in drugi likovni graditelji povojne evforije disproporcev, ki se je še danes tako radi spominjamo.
In potem se še ljudje celo razburjajo, ko EPP pokomentira razmere v Sloveniji! Neverjetno, Slovencev nič ne spravi iz tira do te mere kot kritika nevpletenih in nezainteresiranih outsiderjev. Nas notranje zapečkarske nergače še nekako odpravijo s prezirljivim nasmeškom in zamahom roke, zunanje pa v trenutku zasovražijo v dno duše. Kakšna nesramnost, pavšalno in neargumentirano kritizirati tako suveren narod, pa še pameten in nezmotljiv povrhu!
EPP je predlagala politično lustracijo. Brez veze, lobotomija bi bila učinkovitejša. Sam raje predlagam generalno in totalno lustracijo. Popoln brainwash, erase, delete. Slovenija ne zna živeti s svojo zgodovino ali kaj šele preteklostjo. Le zakaj bi se s tem silili? Kdaj smo kaj imeli od preteklosti in zgodovine in kaj konkretnega je to bilo? Nič. Par knjig, mostov in hiš in drugih artefaktov, sicer pa je to le pesek v oči za potrebe proslav in podobnega domoljubnega sranja. Na trenutke smo se je ponosno spominjali, ampak nam je postalo vedno hitro žal.
Vseeno mi je za Janeza Janšo, ki je po pravilih RTV Slovenija kot vodja opozicije smel nastopiti natanko 24 ur za predsednico vlade. Vseeno mi je, da je učinkovito in prepričljivo povozil vsako besedo, ki jo je dan prej izrekla Bratuškova. Pa kaj? Saj ne bo nič dosegel.
Vseeno mi je za koalicijo, ker so najhujša opozicija tej vladi koalicijske stranke same, ne opozicijske. Vseeno mi je za opozicijo, za katero je tako prekleto težko in nezanesljivo reči, da ima vodjo. In vseeno mi je za pravila RTV Slovenija, da dajo besedo 24 ur pozneje opoziciji, da bi bili domnevno objektivni. To je samo praktično, v programsko shemo prevedeno dejstvo, da je vladi vseeno, kaj bo rekla opozicija, tej pa, kaj dela vlada. Nič hudega, če se od volitev do volitev ne pogovarjajo direktno.
Vseeno mi je za politiko, ker se o njej ne dá – ali ne sme – nič povedati v treh stavkih ali treh besedah, če hočeš obveljati za prištevnega. Jaz pa vse hočem vedeti v treh stavkih ali treh besedah, več se mi ne ljubi poslušati. Nič ne dé, v političnem smislu sem najraje neprišteven.
Da Rosvita Pesek piše knjige o osamosvojitvi in osamosvojiteljih, še nekako razumem – če se seveda potrudim. Ampak če bi se še bolj potrudil, bi lahko razumel celo to, da piše spomine Zdenko Roter – a to ne bi več imelo smisla. Česa pa se ima on spominjati? Kaj ima olepševati? Zakaj raje ne pozabi, namesto da še zanjimce opominja na vse, kar je bilo? Roterjev memoar je kot sindrom osvetljevanja čokate-možate-prsate preteklosti s povečanimi ali pomanjšanimi otročički vojne, ki se nam je ni treba spominjati.
Politiki si zaslužijo pozornost le, če naredijo nekaj škandaloznega. Če slučajno naredijo nekaj dobrega – no, saj ni nevarnosti –, pa imamo vso pravico, da se za to ne zmenimo. Kdo pa so oni, da bi jim bili hvaležni? Vse drugo je popolnoma irelevantno.
