Prihodnost ni nujno apokaliptična. Res?

Vsem je jasno, da je z Evropo nekaj narobe in da se kopiči nezadovoljstvo, najbolj drastično v Grčiji, zibelki demokracije.

Objavljeno
14. junij 2013 15.39
Boris Jež, Sobotna priloga
Boris Jež, Sobotna priloga
Revolucija. Ob tej besedi ponavadi ne pomislimo na nič dobrega. Tako smo že deformirani od vseprisotne politike. In vendar je revolucija tudi kaj bolj radikalnega kot le naskok na družbeno ureditev; v revoluciji sodelujemo vsak dan, 365 dni na leto, no, nekaj malega dlje, vendar kot dobri računovodje znamo prirejati tudi koledar. Če celo kroženje Zemlje okoli Sonca (astronomsko revolucija) ni čisto zanesljivo, kako naj bodo v svojih posledicah zanesljivi šele družbeni prevrati? Ponavadi se namreč nič ne konča tako, kot je bilo načrtovano in tlakovano. Ameriški akademik Richard Pipes je v izjemno temeljitem in konciznem delu podal fresko Rusije v začetku 20. stoletja in sklenil, da boljševiška vstaja oktobra 1917 ni pomenila revolucije, ampak klasični coup d'etat. Državni udar.

V Grčiji že nekaj časa gori, počilo je v Istanbulu in celo v našem Mariboru je bil izbruh nezadovoljstva, ki je odplavil župana – to pa je bilo tudi vse! Pred tem smo spremljali t. i. arabsko pomlad, zdaj je vojna v Siriji, na severnih obalah Sredozemlja pa so še Italija, Španija in Portugalska, ki jih evropska finančna in politična oligarhija hladi kot nevarne reaktorske sredice. Nihče seveda ne omenja revolucije, razen v akademskih in kavarniških krogih, kjer mrzlično iščejo odgovore na vprašanje, kaj in kako se lahko v tem svetu (Evropi) sploh še spremeni. Če je nekdaj nad režimi visel Damoklejev meč revolucije, si zdaj intelektualni svet ni sposoben več osmisliti neke »strategije in tehnologije sprememb«.

Vsem je jasno, da je z Evropo nekaj hudo narobe in da se kopiči nezadovoljstvo vseh vrst, kajpak v najbolj drastični obliki v Grčiji, zibelki demokracije. Toda kot je navrgel neki marksistični teoretik: nezadovoljstvo ni zadostno, je pa nekaj! Kaj? Šestdeseta leta so v tem smislu premogla celo neke vrste himno, I Can't Get No Satisfaction velikih in večnih Rolling Stonesov. Zaradi tedanjih študentskih nemirov sicer ni padla nobena vlada, ker Evropa niti ni bila tako na psu, kot je zdaj, toda posledice so bile dolgoročne: temeljit zasuk v vrednotah, kulturi in v dojemanju življenja nasploh. Svoje je gotovo naredila tudi t. i. seksualna revolucija, predvsem pa je vidno erodiral strahospoštljiv odnos do vseh avtoritet.

In dejansko smo toliko let pozneje, po »prevrednotenju vseh vrednot«, v nekakšni Sartrovi eksistencialistični puščavi. Avtoritet ni več, ne institucionalnih ne v prekucniških krogih, in prav perverzno je, kako se vse bolj spogledujemo s kitajskim modelom državnega kapitalizma in totalitarnega upravljanja. Kitajska uteleša vse tisto, proti čemur so v 17. in 18. stoletju nastopili Newton, Locke, Hume, Voltaire, Montesquieu, Diderot itd. Po definiciji Immanuela Kanta razsvetljenstvo pomeni »konec človekove mladoletnosti, za katero je kriv on sam«. Kitajski seveda ne moremo pripisovati mladoletnosti, vendar bo brez svoje renesanse in razsvetljenstva kmalu nekje obtičala. Seveda tu ne moremo našega Žige Zoisa in njegovega kroga, navsezadnje pa tudi Janeza Bleiweisa in njegove tedanje »medijske vloge«.

Evropa je za kulturno raven, ki jo je dosegla, potrebovala dolgo in temeljito zgodovinsko »predpripravo«, toda kot se je znova pokazalo, vse se lahko čez noč sesuje v neukost in barbarstvo. Recimo v ukinitev javne radiotelevizije v Grčiji. Seveda pa v tem razvoju Evrope ni nikoli manjkalo komičnih infantilnosti, celo pri takšnih bavbavih ne, kot je bil Trocki: »Človek bo, naposled, resno začel usklajevati samega sebe. Najprej bo hotel obvladati polzavedne procese svojega lastnega organizma – dihanje, krvni obtok, prebavo, razmnoževanje – in jih nato v okviru nujnih omejitev podredil nadzoru razuma in volje. Za cilj si bo postavil obvladanje lastnih čustev, povzdignjenje nagonov na višino zavesti …«

»Novi človek« naj bi po Trockem vzniknil iz revolucionarne ureditve, dejansko pa je ta človek zdaj izpraznjen, poneumljen, okužen s potrošništvom, živi v svetu virtualnosti in t. i. mejnih, okultnih ved. Te znanosti seveda ne morejo predvideti, kdaj in kje bo naslednjič počilo, saj se puči, revolucije in podobne reči ponavadi zgodijo nepričakovano kot prdci. Francoske revolucije niso začele velike misli o enakosti, bratstvu in enotnosti, temveč cene kruha. Zaradi strašno slabe žetve so v več provincah izbruhnili nemiri zaradi lakote, socialni nemir pa se je prepletel s političnim in se z njim zlil. Tega v sedanji Sloveniji ni, ljudje se apatično umikajo v zasebnost in politiki lahko mirno cmarijo naprej svoje neužitnosti.

Povod za »mariborsko vstajo« ni bil kruh (čeprav bi to pravzaprav moral biti), temveč nekaj mnogo bolj banalnega – radarji. V Istanbulu, če malce karikiramo, pa naj bi šlo le za nekaj dreves na trgu Taksim; oblast bi trg arhitektonsko ozaljšala z bogvedi čim, v uporniških glavah študentarije pa se je premaknilo … bogvedi kaj. Čudna so pota zgodovine: Turki so nekdaj po Balkanu sekali glave, zdaj pa so postali občutljivi za nekaj ušivih drevesc. Mimogrede, Turčija je tako daleč od kakega družbenega prevrata à la revolucija, kot je bila Rusija na začetku prejšnjega stoletja. Istanbul je sicer Evropa, celo zemljepisno, vendar pa je vzhod države še daleč od kake modernosti. A se je prav v Rusiji – na presenečenje vseh – zgodilo, sicer ne ravno po reglcih »znanstvenega socializma«, pa vendar …

Konec 19. stoletja je v terminih naturalizma in pozitivizma potekala razprava o tem, ali narava in zgodovina napredujeta v »skokih« ali samo s postopno in progresivno evolucijo. Če povzamemo zgodovino tega problema, piše Antonio Gramsci, bi odkrili, da je bil zmeraj aktualen, kajti v vsakem času so živeli konservativci in jakobinci, naprednjaki in nazadnjaki. Italijanski mislec se tu dokoplje do svoje »filozofije prakse«, a ostanimo pri bistvenem: se sedanji Evropi dogajajo »skoki« ali postopna, progresivna evolucija? In navsezadnje, čemu ravno progresivna, zakaj ne regresivna, kot jo doživlja večina ljudi in kar se kaže tudi v analizah javnega mnenja (evroskepticizem)?

Kakorkoli že, v Evropi, kakršna se je izcimila v 21. stoletju, se je težko dobro počutiti, saj ne ponuja nobenih odgovorov, še manj alternativ; vladajoči sloji ne opravljajo svoje vloge, čedalje bolj se odtujujejo in birokratizirajo, hkrati pa z represivnim sistemom »direktiv« in političnih pritiskov nagrajujejo in kaznujejo. Celo Beograd je bil v tem pogledu boljši od Bruslja. Pavperiziranemu prebivalstvu pa ne preostane noč drugega kot ludizem, nemočno razbijanje strojev, kot se je v Angliji razširilo v 18. stoletju. Inteligenca naj bi v takšnih okoliščinah imela svojo »zgodovinsko priložnost«, vendar je kot razhajkana vojska, pravzaprav tudi sama ujeta v logiko preživetja – pod budnimi očesci satelitov NSA.

»Ne vemo, kam gremo,« se je v orisu 20. stoletja (Čas skrajnosti) zapisalo Ericu Hobsbawmu. »Nekaj je vendarle jasno. Če naj ima človeštvo pred sabo kakršnokoli prepoznavno prihodnost, ta ne more biti zgolj podaljšek preteklosti ali sedanjosti. Če skušamo zgraditi tretje tisočletje na tem temelju, nam bo spodletelo. Cena spodrsljaja pa – se pravi to, kar nas čaka, če družbe ne bomo spremenili – je ovita v temo.« Hobsbawm meni, da prihodnost nikakor ni nujno apokaliptična, toda tisto, kar doživljamo, ovija vse gostejša tema.