Programirana nemoč

Nekdanje vodstvo finske orožarske korporacije Patria ni krivo. Okrožno sodišče v kraju Hämeenlinna je ocenilo, da domneve o njihovi krivdi niso dovolj dobro utemeljene, da bi posadko, ki je Sloveniji prodajala oklepna vozila, tudi obsodili. Umirjena novica z Baltika je v svetu med Alpami in Mediteranom dobila pospešek. Če je propadel poskus finskega tožilstva, da bi dokazal krivdo poslovnežev, je to dokaz, da je bilo tudi pri nas vse ok, bi se lahko glasil kratek povzetek odmeva.

Ker slovensko sojenje v zadevi Patria še traja - en postopek je končan na prvi stopnji, drugi pa še poteka –, je ugibanje o tem, kakšna bo končna odločitev sodišča, neprimerno. Dejstvo pa je, da je finsko tožilstvo poslovneže preganjalo zato, ker naj bi obljubili in dali podkupnino. Slovensko tožilstvo ljudi na visokih javnih funkcijah ni preganjalo, ker bi podkupnino dejansko prejeli, temveč zato, ker naj bi prejeli obljubo o podkupnini. Dva različna kazenskopravna sistema torej iste domnevne dogodke opisujeta ob pomoči različnih kategorij, različnih kazenskopravnih definicij. Poenostavljeno: finski tožilec je trdil, da so možje iz Patrie podkupnino dejansko poslali proti jugu, slovensko tožilstvo pa trdi, da je s severa do Slovenije prišla le obljuba. Sama podkupnina pa naj bi šele sledila.

No, celotna slika je bolj zapletena. Pri zadevi Patria je med Finsko in Slovenijo posredoval avstrijski poslovnež.

A tudi če bi držalo, da je bilo v zadevi Patria pri nas vse ok, to še ne pomeni, da se je nacija kot celota rešila problema, ki ga je v 25 letih (morda tudi 70 letih, odvisno od optike in političnega prepričanja) povzročilo personalno prepletanje oblasti in ekonomske moči, biznisa in politike, navez med strankami in korporacijami.

In ne gre le za incestuozen preplet biznisa in politike. To je del problema. Opisu dejanskega stanja moramo dodati še šibko usposobljenost države kot nevtralnega aparata, ki naj bi skrbel za hitro in učinkovito uveljavljanje zakonov. Kot da bi tudi po letu 1991 nasedali na Kardeljevo idejo o nujnosti odmiranja države. Še danes za »državotvorne« ministrske resorje veljajo tisti, ki poveljujejo policiji, vojski in diplomaciji, ne pa, denimo, resorji, ki naj bi skrbeli za regulacijo gospodarskih odnosov, finančnih tokov.

Da problem obstaja, zgolj v tem tednu dokazujeta dve pravosodni epizodi. Edvard Oven, nekdanji podpredsednik LDS (1992–1994), ustanovitelj kluba eldeesovskih podjetnikov in dolgoletni direktor stanovanjskega sklada, je bil zaradi spornih poslov z zemljišči na prvi stopnji obsojen na visoko zaporno kazen. Zaradi spornega posla je bil državni stanovanjski sklad oškodovan, korist pa je imel zasebnik.

Zoran Thaler, nekdanji zunanji minister in nekdanji evropski poslanec (med politično kariero v Sloveniji je bil član LDS, v evropski parlament pa je bil izvoljen na listi SD), se je s tožilstvom pogodil in priznal krivdo za inscenirani poskus podkupovanja, ko je v zameno za obljubljeno podkupnino v evropskem parlamentu vložil zakonsko dopolnilo. Poskus podkupovanja je insceniral londonski časnik Sunday Times, po sprejetju obljube plačila pa je član evropskega parlamenta iz Slovenije dejansko vplival na odločitev evropske zakonodajne institucije.

Afera z zemljišči se je zgodila ob koncu leta 2002, afera z obljubljenim plačilom za vložitev dopolnila v evropskem parlamentu pa decembra 2010; razkrita je bila marca 2011. Kar danes bode v oči, je dolgotrajnost postopkov.

Še bistveno bolj pomembno pa je vprašanje, kaj se je dogajalo v obdobju, ko državni aparat še ni bil usposobljen, da bi deviantno obnašanje sploh zaznal. Zdi se, da ima zadnja leta državni aparat težave z učinkovitostjo in hitrostjo; a pozitivno je vsaj to, da se raven senzibilnosti za zaznavo deviacij povečuje. Kaj je bilo pred tem, v letih, ko državni aparat za zaznavo in procesuiranje stranpoti še ni bil usposobljen? Naj bo jasno: neusposobljenost aparata ni posledica nizkega inteligenčnega količnika uslužbencev ali njihovega kroničnega neznanja. Neusposobljenost je posledica interesov; interesi so pripomogli k dejstvu, da nekatere institucije enostavno niso dobile ustreznih orodij za opravljanje dela, za uveljavljanje zakonov. Interesi so pripomogli k dejstvu, da je del mašine zarjavel, drugi del, ki naj bi reagiral na »inovativne«, a predvidljive deviacije, pa je bil postavljen z veliko zamudo.