Proti nasilju v družini naredimo dovolj. Mar res?

Podporo in strokovno delo potrebujejo vsi, kaznovani in žrtev ali potencialna žrtev.

sob, 23.04.2011, 07:00
Ko je bil v Sloveniji policist zaprt zaradi družinskega nasilja, ni šlo za nedolžno stvar, za nasilje v afektu. Strokovnjakinje v varnih hišah in na sodiščih poznajo kar nekaj policistov, ki so bili nasilni, a so se kazni izognili. Počena ledvica, ki je bila posledica kriminalčevega dejanja, je bila najbrž le vrh brezštevilnega nasilja, saj ABC-učbeniki o nasilju v družini govorijo o njegovem stopnjevanju.

Na fakulteti sta mi mlajši kolegici, neodvisno druga od druge povedali, da sta ju njuni hčerki, stari devet let in štiri leta, vprašali približno enako: »Mamica, ali boste tudi mene vrgli skozi okno?« Takrat sem se zavedela, kako globoke in travmatične učinke ima dejanje, ki ga je pred mesecem dni storil oče, ko je svojo hčerko najprej držal skozi odprto okno, potem pa jo je vrgel.

Začela sem razumeti, da smo nasilno dejanje občutili vsi, čeprav vsak po svoje. To ni bilo več nasilje »vsaka četrta«, skrito v slovenskih hišah in stanovanjih, ampak nasilje, ki je prestopilo mejo zasebnega in postalo javno. Zato sem se o tem začela pogovarjati s svojimi študenti.

Njihove odzive bi lahko razdelila v tri skupine.

Prvi so dejali, da jih skoraj ni prizadelo, saj se nasilje dogaja vsak dan, da poznajo strašne zgodbe in je bila ta samo skrajna, a podobnih je še na tisoče. Njihov odziv lahko pojasnimo z idejo kulturne anestezije do nasilja, ki jo je razvil Allen Feldman in s tem poimenoval vse večjo kulturno in kolektivno neobčutljivost do nasilja, ko ga je veliko in postane del vsakdana.

Drugi so dejali, da jih bolj prizadene, ko vidijo trpljenje celotnih vasi v Ruandi, množična posilstva otrok in žensk v Demokratični republiki Kongo ter neodzivnost mednarodne skupnosti kot pa nasilno dejanje nad eno osebo. V tem primeru je sposobnost empatije do nasilja večja takrat, ko se dogaja daleč stran, saj je manj grozeče, ker je bolj oddaljeno. Ohranja stereotip, da sta nasilje in revščina intrinzično povezana.

Tretji pa so odgovorili, da se takšnega nasilja pač ne da preprečiti, saj gre za psihopata, ki ga najdemo enega med stotisoči ali milijon ljudi, in da je to pač treba vzeti v zakup. V tem primeru so nasilje odrinili onstran človeškega in humanega in ga postavili v svet neljudi in na stran nečloveškega. S tem so si uredili svoj preprosti svet, ki bi ga skoraj zajel kaos nezamisljivega. Tisto, o čemer ni mogoče misliti, raje postavimo tja, kamor se zdi, da nimamo dostopa. S tem je človeško zavarovano in zadovoljni pomislimo, da »pravi človek« česa takšnega pač ne more storiti.

Vsi želimo verjeti temu, čeprav so strokovnjaki ves čas trdili ravno nasprotno; da je šlo za vzornega zapornika, človeškega, nenasilnega. Iz njihovih odgovorov vidimo, da so se v dvajsetih letih, ko pišemo in usposabljamo za preprečevanje nasilja, vendarle nekaj naučili.

Da zlo ni vidno na zunaj, da je skrito očem, da so nasilneži vljudni in neopazni, zato nasilja ne smemo pripisovati nobeni družbeni skupini, ki je že sicer stigmatizirana, saj se praviloma uštejemo in nasilje odrinemo od »lastne skupine«, s katero se identificiramo.

Do spomina o tem znanju so se dokopali, ker jim je prišlo prav, saj če je zlo na površini nevidno, so oni sami oprani odgovornosti, ker ga pač niso mogli predvideti. Nihče od strokovnjakov, kot zatrjujejo, ni mogel oceniti, da nekdo lahko stori tako gnusno dejanje, a so obenem »zatrdno« vedeli, da se česa takšnega ne da preprečiti. Bili so nekje med odgovorom številka ena in številka tri mojih študentov, torej da se nepredstavljivo nasilje vsake toliko zgodi in da v glavo takšnega človeka »pač ne moremo pogledati«.

V tej naravnanosti je nekaj resnice in nekaj laži.

Strokovna anestezija do nasilja

Strokovnjak dobi svoj naziv, ker se ga usposablja za to, da predvidi, česar navadni ljudje ne morejo predvideti, da poveže znake, ki jih običajni ljudje ne vidijo, in da je idealno en korak pred svojim uporabnikom. To ne pomeni, da nad uporabniki prevlada, jih nadzoruje, jim napoveduje prihodnost in vsiljuje svoje mnenje, temveč da jih psihosocialno podpre tam, kjer so ranljivi, kjer ve, da bodo v prihodnosti najverjetneje potrebovali strokovno podporo (moč za ločitev od nasilneža, recimo), da jih informira o tistem, česar uporabnik ne ve (veliki nasilneži se v zaporu le redko spremenijo), in da jih preventivno zaščiti (ocena tveganja in načrt za varnost ženske in otroka).

Učbeniki o družinskem nasilju imajo nekaj osnovnih pravil, ki nam pomagajo, da o primeru strokovno in zelo določeno razmišljamo. Če bi poglobljeno ocenili nasilneža, bi takoj ugotovili, da kadar je v Sloveniji policist zaprt zaradi družinskega nasilja, ni šlo za nedolžno stvar, za nasilje v afektu.

Strokovnjakinje v varnih hišah in na sodiščih poznajo kar nekaj policistov, ki so bili nasilni, a so se kazni izognili. Počena ledvica, ki je bila posledica kriminalčevega dejanja, je bila najbrž le vrh brezštevilnega nasilja, saj ABC-učbeniki o nasilju v družini govorijo o njegovem stopnjevanju. Nikoli se ne začne s počeno ledvico! Temu dodajmo drugo dejstvo: značilnost vseh totalnih ustanov je, da vedo tisti, ki so skupaj zaprti, več drug o drugem kot osebje. In tudi v tem primeru je bilo tako, saj so sojetniki o moškem, ki je bil izpuščen, vedeli stvari, o katerih se osebju še sanjalo ni.

Vedeli so za njegove potencialne grožnje z nasiljem, ko je bil v zaporu, medtem ko je strokovno osebje zagotavljalo, da je »rehabilitiran«. To nas spomni na slavni Rosenhanov eksperiment, ki so ga opravili v ameriških psihiatričnih bolnicah.

Da bi študente naučil, kako nezanesljive in arbitrarne so psihiatrične diagnoze, jih je poslal simulirat bolezen v različne bolnišnice. Enega je bolela glava in je slišal glasove, drugi je simuliral nespečnost in tretji veliko vznemirjenost. Vsem so postavili psihiatrične diagnoze in vse so hospitalizirali. Pacienti na oddelkih pa so simulante kmalu razkrinkali, medtem ko osebje ni nič opazilo.

Danes je splošno znano, da so uporabniki (v tem primeru sojetniki) sami vir raznoličnega znanja in raziskave so pokazale, da je bilo za strokovnjake izrednega pomena, če so poslušali uporabnike. Tudi ABC-učbeniki o ravnanju pri nasilju so utemeljeni na znanju, ki smo ga pridobili od ljudi, ki so nasilje preživeli.

Če ženska na primer opozarja na nevarnost (»pravi, da me bo enkrat ubil«), je eno od zlatih pravil, da se verjame oceni prizadete. Preden so strokovnjaki začeli poslušati zgodbe žensk, so njihov strah pogosto relativizirali (»saj je le nastopaški, orožja ne bo uporabil!«), pa se je včasih zgodilo, da so prišli šele, ko je nasilnež žensko že ubil. Včasih je lahko ocena tveganja pretirana, saj poznamo izkušnje ljudi, ki zaradi strahu in preživetega nasilja vidijo v nasilnežu omnipotentnega mogočneža, ki zmore vse. Kljub temu je bolje opraviti vse za varnost žrtve kot pa se prepustiti zaupanju, da nasilnež »česa takšnega ni zmožen narediti!«

Naprej, nova partnerka se je od moškega, ki je ubil otroka in sebe, želela ločiti. ABC-učbeniki o družinskem nasilju učijo, da se v takšnih primerih, ko ženska želi od nasilneža oditi, ubežati, pobegniti, velikokrat zgodijo uboji žensk ali ugrabitve otrok. Obstaja pozitivna korelacija med osamosvajanjem žrtve in nasiljem nasilneža. Je bila narejena ocena tveganja in sta bila ženska in otrok preventivno umaknjena v varni prostor, dokler multidisciplinarni tim strokovnjakov, ki se spoznajo na profile velikih nasilnežev, ne bi ocenil kriminalčevega stanja?

Nekoč je veljalo, da so socialne znanosti nepredvidljive in »nekje v zraku«, naravoslovne pa so rigorozno natančne.

Danes to nasprotje ne drži več. Tudi v naravoslovnih znanostih se srečujemo z nepredvidljivostjo in tudi v socialnih imamo številne inštrumente, meritve, metode in postopke dela, za katere vemo, kako delujejo in kaj poveča učinkovitost rezultata pri delu z ljudmi.

Takšni inštrumenti so na primer »osebni načrt obsojencev« kot del postpenalne pomoči; multidisciplinarni timi, ki se v tujini praviloma snemajo, natančen načrt dela z žrtvijo, izdelovanje protokolov, natančni pritožbeni postopki, natančna delitev dela, kjer en strokovnjak dela z nasilnežem in drug z žrtvijo, in še veliko podobnega.

Dobra stran omenjenih inštrumentov za delo je, da je učinke mogoče meriti, evalvirati in ocenjevati. Po oceni se spremeni praksa, saj je to njen smisel. Zaradi pomanjkljivosti pisnih in posnetih virov in zaradi nedostopnosti podatkov v raziskovalne namene pa tovrstnih raziskav, evalvacij in ocen pri nas ni.

Še kako bi potrebovali recimo študijo o tem, kakšen je dejanski učinek odrejenih stikov (pod nadzorom ali brez) med (nekoč) nasilnimi biološkimi starši in otroki; ali pa študija o tem, kakšen je učinek namestitev otrok, ki so doživeli spolne in fizične zlorabe, v rejniške družine, ki niso posebej občutljive na simptome preživetega terorja. Ker teh natančnih raziskav ni, se strokovnjaki praviloma zdravorazumsko razdelijo med tiste, ki zatrjujejo, da je učinek pozitiven, in tiste, ki trdijo, da je negativen. Rezultat takšne ocene na strokovno prakso pa je, da se praviloma nič ne spremeni in da se nekateri enako škodljivi postopki ponavljajo iz leta v leto.

»Vse imamo pod kontrolo!«


Dobrohotni so prepričani, da se takšno nasilje pač dogaja vsakih nekaj let in da bomo zdaj, ko se nam je to zgodilo, »postali boljši ljudje«. ABC-učbeniki o nasilju pa pravijo nasprotno: nasilje proizvaja nasilje. Več ko je v neki družbi nasilnih dogodkov, večja ko je družbena anestezija do nasilja, večje ko je zanikanje nasilja, več ga bo. O nasilju moramo govoriti, moramo si ga predočiti, moramo se vživeti, če je še tako gnusno in boleče. »Samo na to me ne spomni!« pravijo nekateri. Moramo se spomniti, individualno in kolektivno.

Primeri družinskega nasilja so težki, dolgotrajni in za strokovnjake polni frustracij. Enkrat zato, ker gre ženska nazaj k nasilnežu, drugič, ker pridejo sami prepozno, ko jo že ubije, tretjič ne vedo, ali dovoliti stike med nasilnežem in otroki ali jih prepovedati. Enkrat ravnajo po biologistični zdravorazumskosti (»je pač oče, kakršen koli že je!«), drugič pa po kodeksu varovanja otrok (»nasilen oče je za otroke bolj škodljiv, kot če otrok očeta ne vidi«). Zelo arbitrarno.

Zato ABC-učbeniki govorijo o tesni multidisciplinarni povezavi med strokovnjaki, ki so za področje posebej usposobljeni, in ne o običajnih socialnih delavcih, psihologih, paznikih.

Podporo in strokovno delo potrebujejo vsi, kaznovani in žrtev ali potencialna žrtev. Tudi človek, ki se vrže skozi okno, je v stiski. Ta primer je znova dokazal, da ni dovolj nasilneže zapirati, ampak je, kakorkoli dolgotrajno, pomembno skupinsko terapevtsko delo, da se spremeni naravnanost do nasilja in poveča njihova empatija do tega, kaj občuti žrtev, ki je objekt nasilja.

Psihoterapevtka Silke Bercht poudarja, da lahko le oboje skupaj, kazen in strokovno terapevtsko delo, kaj spremeni. To pomeni, da bi kvalitetno delo, »ko smo vsi vse naredili«, pomenilo, da bi se med seboj srečali socialni delavci iz centrov za socialno delo in strokovnjakinje, ki so posebno usposobljene za nasilje v nevladnih organizacijah, saj se na področje - vsaj teoretično - bolje spoznajo kot tisti, ki za to niso bili posebej usposobljeni. Skupaj bi opravili več sto ur psihosocialne podpore vsem udeleženim za pozitivni izid.

Nadalje bi multidisciplinarno delo pomenilo, da imajo redna strokovna srečanja psihologi in socialni delavci iz zapora, socialne in druge strokovne delavke zunaj zapora in da bi bila ta srečanja snemana, da bi jih lahko evalvirali; skupaj bi strokovno ocenili, kako se je zmanjšalo tveganje za nasilje; ali je nova žena dovolj seznanjena s tipologijo nasilnežev, da ve, da takšen kriminalec nasilje skoraj praviloma ponovi; kakšna so pogosta ravnanja ženske, ki lahko sprožijo nasilje potencialnega nasilneža, in kako jih preprečiti; ali obstaja psihosocialna podpora materi in deklici, da se od nasilneža poslovita?

Ali je strokovnjak mamo opozoril na ABC-pravilo v učbenikih o nasilju, da se tveganje za nasilje potisočeri, ko se ženska odloči, da bo nasilneža zapustila? Kako in kam so gledali, če so zaporniki nasilje videli, strokovnjaki pa ne? So bili strokovnjaki za delo z nasilneži, strokovnjakinja za delo z žrtvami, strokovnjakinja za delo z otroki povezani in so naredili načrt za varnost, še preden je kriminalec zapustil zapor? O tem mediji niso poročali, ker to ne obstaja, ne v tem ne v kakšnem drugem primeru.

In naprej, ali je kdorkoli, ki se je s tem primerom ukvarjal, prebral kakšen ABC-učbenik o družinskem nasilju? So imeli v tako težkem primeru strokovni nadzor za povečanje kvalitete dela? Je ta primer dobil v roke izvrsten in dobro izurjen strokovnjak ali pač nekdo, ki je bil takrat na vrsti ali v službi na določenem delovnem mestu?

Verjetno bi bil edini človek, ki bi lahko izjavil, da je bilo narejeno »vse, kar je bilo mogoče«, otrokova mati. Drugače pa je ponavljanje, »da je bilo vse narejeno«, prozorna pomiritev, ki spominja na naravne katastrofe, ko politiki in strokovnjaki ponavljajo, da bi pomirili ljudi: »Vse imamo pod kontrolo!«

Kaj pa si obetamo naprej? Če individualno ni dogovoren nihče, so potrebne sistemske spremembe. Bodo ti isti strokovnjaki vsaj sedaj imeli priložnost, da se usposobijo na področju nasilja, natančno reflektirajo in odkritosrčno ter globoko strokovno analizirajo, kaj se je dogajalo, kako so potekali dogodki in kaj so se iz tega naučili?

Diploma iz socialnega dela, psihologije, pedagogike ali dela v zaporu nikomur ne daje certifikata, da se je sposoben ukvarjati s težkim družinskim nasiljem. Med dodiplomskim študijem se študenti srečajo s teorijo, usposabljajo pa se lahko kasneje, ob konkretnih dobro in slabo opravljenih primerih, na podiplomskem študiju, v posebnih tečajih.

Problem je torej strukturni, sistemski in vseobsegajoč. Slaba usposobljenost, prepotentnost strokovnjakov, ki »itak vedo, kaj je treba storiti«, umanjkanje rigorozne supervizije, skoraj neobstoječa večstrokovna, multidisciplinarna obravnava, popolno pomanjkanje kontinuitete (»obiskali smo jih na domu«; »imeli smo dva razgovora«; »ocenili smo situacijo«; »jim odredili stike«) in skoraj nična pripravljenost za samorefleksijo so osebni, institucionalni in strukturni problemi.

Fakulteta za socialno delo izda okoli 200 diplom na leto (in je na to celo ponosna, a v teh časih strukturno
finančno gledano tudi nima druge izbire!), čeprav vemo, da je med njimi kakih deset tistih, ki so zares razumeli in se usposobili v ABC-učbeniku o družinskem nasilju. Na podiplomskem študiju je bilo v zadnjih treh letih premalo vpisanih za to področje. Je težko, umazano, zahtevno. In res je takšno.

Kaj pa rečemo o drugih strokah? Kako daleč so od stopničke, ko kriminalec rešuje teste, je opazovano njegovo vzorno vedenje, žensko ocenijo, kako dobra mama je, otroka pošljejo na psihiatrijo, ker je spet začel močiti posteljo? Sploh imajo ABC-učbenike o družinskem nasilju s svojega področja in jih kdo zares usposablja? Kako torej pričakovati, da bodo slovenski strokovnjaki sposobni strokovno delovati v tako težkih primerih, kot je bil ta, ki se je tragično končal vsaj za nekaj ljudi? Zaradi vsega zapisanega individualna in kolektivna travma tistih, ki vemo, kaj takšna sistemska ocena v resnici pomeni, ostaja velika.

Ali se to lahko 
zgodi tudi tebi meni?

Ob odzivu deklic sem pomislila na ženske, ki imajo izkušnje z nasiljem, in na otroke, ki so neposredne ali posredne priče nasilja. Moja domneva je, da jih je spreletela groza in da so se z dogodkom poistovetile kot tisti deklici na začetku. Iz vsakdanjih pogovorov ljudi se kdaj utrne: »Če boš naredila to, se ti bo zgodilo enako, kot se je njej!« Preživeti dogodek je kolektivna in individualna grožnja za ženske, ki same preživljajo nasilje.

Po nacionalni raziskavi v Sloveniji je to vsaka četrta. Kaj pa otroci? Redko pomislimo, kako nasilne zgodbe iz množičnih medijev učinkujejo na njihove strahove, a kot smo videli iz primerov dveh deklic, imajo dramatične učinke. Da otroci okoli nas, revni in bogati, zares doživljajo nasilje, nam je zadnjikrat dokazal odziv mnogih Slovenk in Slovencev, ki so nasprotovali členu predloga družinskega zakonika, ki je napovedoval nično toleranco do vsakršne oblike nasilja nad otroki pri nas. Nasilje ostaja metoda vzgoje, o tem ni več dvoma.

Nihče se torej ni vprašal nečesa zares grozljivega, a vprašali sta se deklici, ki sta še otroka: »Kako bi bilo, če bi me nekdo držal skozi okno in me potem zalučal stran?« »Ali lahko sama naredim kaj, kar bo odraslega spodbudilo, da bo naredil enako?« Ti deklici sta se bili sposobni identificirati, seveda po otroško, s krivdo in strahom.

ABC-učbeniki o družinskem nasilju nas učijo tudi, da so retravmatizirane tiste žrtve, ki ne dobijo priznanja, da so imele prav, da so prav ocenile situacijo in da nimajo nikogar, na katerega se obrnejo po zaščito, po varovanje. Če so vsi naredili vse, kar je bilo mogoče, kako varni se lahko počutijo ženske in otroci, ki doživljajo nasilje? Dogodek retravmatizira njihove občutke negotovosti in poveča grožnjo.

Zakonodaje na področju nasilja imajo dejansko in simbolno funkcijo in enako je tudi s strokovnimi intervencijami. Pri tem je simbolna funkcija prav tako pomembna kot dejanska. Kaznovanje nasilnežev je pomembno vsaj toliko kot grožnja s kaznovanjem, kvalitetne strokovne intervencije pa zmanjšujejo pripravljenost za nasilje in zmanjšujejo odvisnost žrtev.

Na to jasno kažejo zadnje številke na Švedskem, kjer so leta 2005 spremenili zakon o posilstvih. Definicija je postala širša in zaobjela več situacij, v katerih se lahko pojavi spolno nasilje. V petih letih se je število prijav podvojilo in leta 2009 doseglo okoli 6000 prijavljenih primerov. V nasprotju s povečanjem prijav pa so švedske nacionalne raziskave ugotovile, da se število storjenih spolnih deliktov ni povečalo. Več žensk si danes upa spolno nasilje prijaviti in več jih ima pozitivne izkušnje s strokovnimi intervencijami.

Tudi s tega zornega kota sporočila, »vse je bilo narejeno«, bolj škodijo, kot koristijo, saj povečujejo negotovost v že tako negotovem svetu.

Prof. dr. Darja Zaviršek, sociologinja, profesorica na Fakulteti za socialno delo, kjer med drugim vodi podiplomski študij družinskega nasilja.

Prijavi sovražni govor