Tiskane izdaje
Reforme, ki jih je želela uvesti Pahorjeva vlada, kot so socialna, pokojninska, zdravstvena, reforma trga dela, reforma javnih zavodov, družinski zakonik in druge, so naletele na nasprotovanje interesnih skupin in širše javnosti predvsem zaradi prevladujoče PIVESO vrednotne slike (PIVESO = partikularizem + individualizem + varnost + enakost + sedanjost + odnosi). Posameznik se kot individualist najprej vpraša, kaj določen zakon prinaša njemu osebno oziroma njegovim bližnjim. Pokojninski zakon na primer zahteva, da bi delali dlje, morda celo nekaj, kar nam ni v posebno zadovoljstvo. Obljubljena višja pokojnina je odmaknjena v prihodnost, ki nas zaradi usmerjenosti v sedanjost ne zanima. Povečanje pokojnine je negotovo, saj izkušnja kaže, da bi jo ob pomanjkanju sredstev lahko celo omejili ali zmanjšali z intervencijskimi ukrepi. Bolje je vzeti pokojnino prej, čeprav je malo nižja, potem pa ostane še dovolj časa in energije za aktivnosti po izbiri posameznika in morda za kak dodaten zaslužek. »Bolje je, da se starši upokojijo nekoliko mlajši in imajo čas paziti naše otroke,« razmišlja srednja generacija. Z upokojitvijo starejših se sproščajo delovna mesta za zaposlitev mladih, ki težko pridejo do dela, menijo mnogi. »Bolje delo zdaj kot višja, a negotova pokojnina čez desetletja,« pravijo mladi. V razpravah o pokojninskem zakonu je bilo pogosto izraženo mnenje, da za mlajše čez desetletja tako ali tako ne bo pokojnin.
Podobno spraševanje in razmišljanje je bilo zaznati ob zakonu o preprečevanju dela in zaposlovanja na črno. Ljudje se najprej vprašajo, zakaj bi se odpovedali cenejši frizerki, ki prihaja na dom iz soseske, čistilki, ki občasno temeljito počisti in pospravi stanovanje, maserki, ki prihaja na dom in sprosti telo in duha, inštruktorju za šolarja, ki mu dela težave kak predmet, inštalaterju in serviserju, ki sta brez računa dvajset odstotkov cenejša. Zakaj bi se odpovedali dodatnemu zaslužku od navedenih storitev na račun prijavljanja dela in plačevanja davkov? Zaradi opustitve te prakse menijo, da ne bi imeli nič lažjega in ugodnejšega dostopa do javnih storitev na področjih otroškega varstva, zdravstva, izobraževanja in kulture; z ohranjanjem te prakse pa nič težjega. Varnost bi se jim zmanjšala in ne povečala, saj bi morali plačevati dražje storitve oziroma bi se jim dohodek iz dodatnega dela zmanjšal. Poleg tega imajo ljudje občutek, da se država vtika v njihove ustaljene navade in tako rekoč v intimno življenje. Morda bi bilo lahko z omejevanjem teh navad in prispevkom za skupno dobro kdaj v prihodnje boljše. Vendar živimo danes za današnje potrebe. Sploh pa jih moti, da bi tesnejši nadzor nad delom in zaposlovanjem na črno poslabšal medsosedske in prijateljske odnose, ki jih visoko cenijo. Ni jim do tega, da bi nadzirali ali celo prijavljali znance in prijatelje, pa čeprav ti po njihovem mnenju neupravičeno bogatijo.
Kaj je narobe s študentskim delom, da bi ga radi zamejili z zakonom o malem delu, so se spraševali dijaki in študenti. Vsakdo naj dela, kolikor in kjer hoče, če so zanj pogoji sprejemljivi. Ob diskusijah o tem vprašanju se je še posebej močno kazal individualizem in partikularizem mladih. Zakaj bi se morala država vtikati v delo študentov? Raje naj poskrbi za štipendije in za študentska stanovanja ter tako poveča varnost mladih nad ravnijo, ki jo zagotavljajo starši! Da bi lahko z malim delom nabrali nekaj delovne dobe za starostno upokojitev? Kdo pa razmišlja o starosti pri petindvajsetih letih? »Pomembno je, da uživamo zdaj, ko smo mladi!«
Stališče sindikatov do malega dela je bilo prav tako odklonilno. Trdili so, da bi potem brezposelnim ponujali malo delo namesto zaposlitve, njihova socialna varnost pa naj ne bi bila enaka. Poleg tega, zakaj naj bi brezposelni upravičenci do denarnega nadomestila opravljali malo delo, saj bi se jim zaradi zaslužka z malim delom denarno nadomestilo lahko zmanjšalo. »Poskrbite za zaposlovanje tako kot v Avstriji in Nemčiji,« so zahtevali. Zavrnjeni predlog zakona o malem delu je bil zelo podoben avstrijski ureditvi, le da je ponujal ljudem, ki bi opravljali malo delo, več pravic.
Vprašanj, ki si jih je po zavrnitvi reform treba postaviti, je več.
Ali so bile razmere v okolju manj dramatične, kot smo ocenjevali, in bi bilo treba le čakati, da bi se zaostrile, spoznanje o nujnosti reform pa povečalo? Odgovor je nikalen. Razvoj dogodkov je bilo od vsega začetka mogoče slutiti, če že ne predvidevati. Pritiske globalizacije in staranja prebivalstva je kriza le še pospešila, sicer pa smo jim izpostavljeni že nekaj desetletij. Čakanje z reformami bi bilo zato neodgovorno. Morda se pripravljenost nanje vendarle povečuje.
Ali bi bilo treba reforme drugače predstaviti ljudem, da bi jim bili potem bolj naklonjeni? Odgovor je delno pritrdilen. Boljše komuniciranje z javnostjo je vedno mogoče, bodisi da vanj vlaga vlada neposredno bodisi da to vlogo odigrajo mediji. Vlada je imela smešno nizka sredstva za predstavljanje reformnih zakonov javnosti. Verjetna napaka je bila tudi v tem, da že v začetku krize in v začetku mandata javnosti ni predstavila resnosti položaja glede globine in pričakovanega trajanja krize ter jo tako pripravila na varčevalne ukrepe in strukturne spremembe. V opravičilo je treba reči, da nihče ni vedel, kako dolga in kako globoka bo kriza. Dajanje sporočil o poslabševanju položaja po delih in sprejemanje vse ostrejših ukrepov po delih namreč ustvarjata vtis neobvladovanja in poslabševanja položaja. Ljudje se sprašujejo, kdaj in kje bo konec odpovedovanja. Glede na partikularistični individualizem bi bilo najbrž treba poudarjati nujnost reform bolj z vidika posameznika kot z vidika »reševanja državnih blagajn«, družbene solidarnosti in podobno.
Kljub navedenemu menim, da drugačen pristop ne bi zadostoval za sprejem reform. Vrednote in navade ljudi ter pridobljene pravice so preveč globoko v vsakdanu posameznikov, da bi jih bili pripravljeni spremeniti. Še posebej zato, ker se večina ne čuti odgovorna za krizo, čeprav je v času konjunkture, temelječe na zadolževanju, uživala sadove rasti. Večina meni, da so tudi za posledice staranja prebivalstva in globalizacije odgovorni drugi. Sploh pa je razumevanje težav med prebivalci šlo v smeri problematiziranja svetovnega reda, ki so ga doma izkoristili privatizacijski mogotci. Kot da Slovenija ta red lahko spremeni in se ji ni treba prilagajati okolju. In kot da lahko razmere v svoji državi urejamo poljubno, ne glede na mednarodne zaveze ter gospodarsko in finančno povezanost z okoljem.
Ali bi bilo razumevanje razmer boljše in bi ljudje reforme lažje sprejeli, če bi jih manj zaščitili pred krizo z ukrepi države? Odgovor je da, saj bi denimo zmanjšanje socialnih transferjev, plač in pokojnin delovalo na ljudi bolj prepričljivo, ker ne bi zadelo le racionalne, temveč tudi čustveno raven. Vplivalo bi na njihovo varnost takoj. Vendar bi bilo tako ravnanje neskladno s socialdemokratsko usmeritvijo. Vprašanje je, ali tudi taki ukrepi ne bi bili blokirani z referendumi in demonstracijami. Zaradi nepredvidljivega razvoja krize je bilo težko odmeriti jakost ukrepov.
Zelo močan razlog zavrnitve reform je nedvomno v vrednotni sliki Slovencev. Reforme merijo v prihodnost in na dolgi rok, nas zanima sedanjost. Reforme spreminjajo odnose med posamezniki in skupinami, sprememba odnosov pa povzroča neželene napetosti in prilagajanje. Mi dajemo prednost dobrim odnosom pred dolgoročnimi cilji. Študenti so na primer izrazito zavrnili možnost, da bi z upokojenci konkurirali za malo delo. Ljudje doživljajo krizo kot povečevanje negotovosti, reforme pa po njihovem mnenju to negotovost le še stopnjujejo. Radi imamo varnost. Kot individualisti ne zaupamo v sistemske rešitve, ki jih predlagajo predstavniki države. »Preveč sprememb, preveč reform teče sočasno,« je bil pogost komentar. Reform ne vidimo kot priložnost za izhod iz krize, nočemo sprejeti tveganj, ki jih spremljajo. Reforme doživljamo kot pritisk na osebnost in ustaljeni življenjski stil. Prizadet je naš ego. Državo gledamo kot vsiljivca, ki posega v naš ustaljeni ritem življenja. Z zavračanjem reform demonstriramo lastno moč nasproti državi, ki je ne jemljemo za svojo. Pri takšnem vrednotenju niso bile dovolj opažene v reformne zakone vgrajene rešitve, ki bi povečevale solidarnost med generacijami in družbenimi skupinami, ki bi povečevale socialno varnost in utrjevale načelo udeležbe pri skupnem dobrem glede na prispevek posameznika.
Kriza vrednot
Kriza, ki je nastopila leta 2008, je gospodarske in družbene razmere precej spremenila. Najbrž pa skozi doživljanje krize tudi naše vrednote niso ostale nedotaknjene. O tem nimamo trdnejših podatkov, lahko pa podamo nekaj pričakovanj. Zato bomo v nadaljevanju pokazali, kako lahko gospodarska kriza sproži tudi krizo vrednot, in se vprašali, kaj lahko na tej podlagi pričakujemo v prihodnje ter ali se politika lahko iz tega kaj nauči.
Kriza se je stopnjevala v razumljivem zaporedju korakov.
Najprej je počil finančni balon, ki so ga napihovala nerealna pričakovanja glede rasti finančnih in nepremičninskega trga. Pojavila se je kriza bank in skladov, ki jim dolžniki niso bili več zmožni vračati posojenega denarja. Vrednost delnic je strmo padla, naložbe posameznikov in podjetij so izgubile velik del vrednosti. Kdor je nalagal na podlagi zadolževanja oziroma bančnih kreditov, je prišel v brezizhoden položaj.
Sprožila se je Keynesova negativna spirala. Ustavljene ali odložene so bile investicije. Upadlo je povpraševanje po dobrinah in storitvah, k čemur so še dodatno prispevali izgubarji na finančnih trgih ter psihologija negotovosti in varčevanja. Pojavili so se presežki zaposlenih in njihovo odpuščanje, narasla je brezposelnost. To je še oslabilo povpraševanje po dobrinah in storitvah.
Z brezposelnostjo se kriza preseli v domove, v zasebno življenje. Zmanjšanje dohodka in splošna negotovost poleg brezposelnih prizadeneta tudi družinske člane. Ko ni več denarnega nadomestila, se ob prehodu na morebitno socialno pomoč dohodki še znižajo. Instrumenti socialne države poslabšanje položaja posameznikov blažijo, ne morejo pa ga preprečiti. Številni socialni transferji, ki jih prejema prebivalstvo, se zdijo samoumevni za ohranitev socialnega položaja in jih pričakujejo še v večjem obsegu. Posamezniki oblikujejo svoje strategije zaščite osebnega standarda in preživetja v novih okoliščinah, ki poleg pomoči države, iskanja dela in zaposlitve vključujejo tudi aktivnosti v sivi ekonomiji ter aktiviranje sorodstvenih in drugih socialnih mrež.
Posebej prizadeti kategoriji pri zaposlovanju so mladi in starejši delavci. Najtežje dobijo novo ali ponovno zaposlitev. Kar se v normalnih okoliščinah kaže kot anomalija, to je delo in zaposlitev na črno, pogodbeno in študentsko delo brez vseh socialnih pravic, je za marsikoga v času krize osrednji del strategije za ohranitev življenjske ravni. S tem se še zmanjšuje število delovnih mest in vplačil v javne blagajne.
Kriza je pri večini odpravila iluzijo kapitalizma kot sistema, v katerem lahko vsakomur uspe in v katerem vsi dobivajo. Mnogim se v zadnjih dvajsetih letih standard ni bistveno izboljšal, v času krize se le redkim ni poslabšal. Na drugi strani so nekateri pridobili za prejšnji sistem nepredstavljivo premoženje, ki jim ga kriza ni v celoti odplaknila ali pa so ga celo povečali.
Trajanje krize prazni državno blagajno, ki jo je čedalje manj mogoče polniti z dodatnim zadolževanjem. Primanjkuje sredstev tudi za socialne programe in potrebno je varčevanje. Kar se je zdelo na začetku krize samoumevno, tega ni več mogoče zagotavljati v enakem obsegu.
Od zunaj sprožena kriza je postopno razgalila vse več notranjih oziroma domačih slabosti. Pahorjeva vlada je v začetku krize s protikriznimi ukrepi želela sprostiti kreditni krč in predvsem zaščititi delovna mesta ter socialni položaj prebivalstva. Slednje ji je na račun subvencioniranja podjetij in nezmanjšanih socialnih pravic precej tudi uspelo. Seveda je za izvedbo teh ukrepov vlada morala povečati javni dolg. Zavedajoč se, da je mogoče tako stanje vzdrževati le kratkoročno, je pripravila tudi program reform na področjih sociale, trga dela in zaposlovanja, zdravja ter pokojninskega sistema. Žal so bili trije ključni zakoni – o malem delu, o delu na črno in pokojninski, ki bi dali več delovnih mest in večjo trdnost socialnih blagajn – zavrnjeni na referendumih. Posamezne interesne skupine, kot so sindikati in študenti, kakor tudi večina prebivalstva niso dojeli resnosti razmer. Niso sprejeli, da obstoječe ravni socialne varnosti ne bo mogoče zagotavljati na kredit brez daljše delovne aktivnosti in brez plačevanja davkov in prispevkov. Ob pomanjkanju tega spoznanja je od zunaj povzročena kriza postala kriza našega duha in naših institucij.
Ljudje se sprašujejo, zakaj njihovo ravnanje, ki je enako ali podobno kot v preteklosti, ne daje več enakih rezultatov. Zakaj se njihova pričakovanja glede izboljševanja materialnega položaja ne uresničujejo? Dobijo občutek, da se jim godi krivica, da ni več pravičnosti. Sprašujejo se, kdo je kriv za nastale razmere. Ali naj še verjamejo v obstoječi pravni red in v obstoječe avtoritete? Končno si postavijo vprašanje, ali sami ravnajo prav ali ne. To je točka, na kateri lahko govorimo o krizi vrednot. Ne gre le za posamičen pojav, temveč za splošen občutek, ki so ga izrazili sindikati ob razpravah o strukturnih reformah, cerkev, mnogi publicisti in politiki. To stanje se kaže v vprašanjih in stališčih, kot jih pogosto slišimo od sindikatov.
Kdo je povzročil krizo? Če so jo finančniki in tajkuni, naj oni nosijo tudi njene posledice, ne pa delavci. Država naj kaznuje tajkune, jim pobere pridobljeno premoženje ter tako pokrije primanjkljaje v javnih blagajnah.
Zakaj bi morali delavci nositi stroške sanacije bank, ki so kreditirale problematične privatizacijske projekte, in stroške pomoči prezadolženim državam, kot je Grčija?
Politike naj zanimajo položaj državljanov in njihovi problemi, ne pa, kaj pravijo mednarodne organizacije, ki jih obvladuje svetovni kapital!
Kako navedeno samospraševanje vpliva na vrednotno sliko Slovencev, ni povsem jasno. Za zdaj kaže, da kriza bolj spodbuja k vračanju na preizkušene vrednotne obrazce kot pa k iskanju novih. V gospodarstvu je v ospredju varčevanje. Sindikati se vračajo k razrednemu boju in gospodarskemu avtarkizmu. Problematizirajo svetovno gospodarsko ureditev, v kateri dominira finančni kapital, podobno kot to počne gibanje 15o. Cerkev vidi priložnost za uveljavljanje tradicionalnih vrednot družine in vere, čeprav se kljub zavoženi politiki svojih finančnih skladov ne odreka ambicijam po gospodarski krepitvi in političnem delovanju. Mladi iščejo vse več podpore v družinskem okolju, od tu dalje pa so individualne strategije socialnega vključevanja.
Navedeno spraševanje in jeza prizadetih morda ostajata preveč na površju in teza o zaroti svetovnega finančnega kapitala ne vzdrži v celoti in ne zadene bistva. Kapital se vede podobno, kot se je vseskozi. Resda je bilo spodbujeno in dopuščeno preveliko pregrevanje povpraševanja, ki je napihnilo finančni balon ter potisnilo porabo daleč čez meje ustvarjenega, kar bo treba nadoknaditi z varčevanjem. Nekaj koristi so od tega imeli tudi delavci. A to se je občasno dogajalo tudi v preteklosti. Ne smemo spregledati, da finančni kapital deluje podobno na vsem planetu in da so ob veliki krizi v razvitih državah tako imenovane države BRIK v razvoju in še nekatere, kot je Turčija, dosegale visoko stopnjo rasti. V njihovem primeru finančni kapital deluje kot pospeševalec razvoja in ne kot njegov zaviralec. Na globalni ravni pa kaže, da kapital deluje kot izenačevalec pogojev gospodarjenja.
Bistvo krize je najbrž v poglobitvi globalizacije. Te krize, ki bo posebej zahtevna za najrazvitejše države, tudi obvladovanje finančnega kapitala ne bo odpravilo. Če so razvite države v preteklosti vlekle ekstra dobičke iz manj razvitih držav, na tem gradile svoj razvoj in dvigale življenjski standard, se te možnosti počasi zapirajo. Države BRIK so zaradi nižjih stroškov dela, nižjega standarda prebivalstva, manj razvite in cenejše socialne države enako kakovostno blago kot razvite države sposobne proizvesti po nižji ceni in z njim uspešno konkurirati razvitim na svetovnem trgu. Te države tudi hitro usvajajo in razvijajo nova znanja in tehnologije. Solidarnost razvitih z delavci manj razvitih držav, h kateri so pred časom pozivali antiglobalisti, se je začela neusmiljeno udejanjati prek mehanizma globalnega trga. Delavci v razvitih državah kupujejo cenejše blago iz držav v razvoju, s čimer jim tudi odstopajo svoja delovna mesta. Prebivalstvo razvitih držav bo moralo znova stopnjevati intenzivnost dela in mobilizirati vse druge vire, predvsem pa znanje, če bo hotelo vsaj ohraniti obstoječo življenjsko raven, medtem ko se bo življenjska raven v državah v razvoju dvigala.
Zaradi upočasnjene rasti, ki jo je v razvitih državah mogoče pričakovati v nekaj naslednjih letih, bo občutek za socialne razlike ostrejši, potreba po varnosti in solidarnosti večja, možnosti posameznikov za uresničitev teh potreb pa manjše. Ugotovimo lahko, da je prišlo do notranjega nasprotja v PIVESO vrednotni sliki. Medtem ko je večina posameznikov v času rasti sebi in svoji družini lahko zagotavljala pričakovano varnost ob tisti, ki jo je zagotavlja socialna država, saj se je tudi socialno najšibkejšim dohodek povečeval, je s krizo za večino ta mehanizem odpovedal. Zato je mogoče pričakovati, da se nastalo nasprotje v PIVESO vrednotni sliki ne bo reševalo v smeri slabljenja vrednot varnosti in enakosti, ampak se bo povečevalo vrednotenje državne skupnosti in njene dolgoročne skrbi za posameznika in njegovo družino. Krepila se bosta univerzalizem in kolektivizem, po drugi strani pa se bo zmanjševala vrednost individualizmu in partikularizmu. Brez te spremembe bo resno načeta socialna kohezija, saj si večina prebivalcev ne bo mogla sama zagotoviti varnosti v dosedanjem obsegu. To bo lahko storila socialna država, če je partikularistični individualizem ne bo spravil na kolena.
Ko delavstvo razvitih držav danes od svojih vlad zahteva krepitev socialne enakosti in solidarnosti ter zaščito socialne države, ima povsem prav. Vendar mora hkrati upoštevati tudi solidarnost z delavstvom držav v razvoju, ki jo izsiljuje globalni trg. Ne more zahtevati večje porabe zase, kot jo za ustvarjeno blago in storitve prizna globalni trg. Tako imenovanih ekstra dobičkov je vse manj. Delavstvo razvitih držav se bo zato moralo sprijazniti s počasnejšo gospodarsko rastjo, z občasnimi zastoji, reformami in varčevanjem. Temu se ne bo mogoče ogniti niti z okrepljenimi mehanizmi prerazporejanja od premožnejših lastnikov k delavstvu in skupni porabi. Ludistično nasprotovanje varčevanju bi najprej poglobilo finančno odvisnost razvitih držav od držav v razvoju, potem pa bi zahtevalo še ostrejše varčevanje ter v krizo potegnilo tudi države v razvoju in prizadelo še njihovo delavstvo.
Če naj bi bila rast v razvitih državah upočasnjena, to še ne pomeni, da bi se morale odpovedati razvoju. Bolj enakomerna razporeditev ustvarjenega bogastva z močnejšimi mehanizmi solidarnosti je le ena od razsežnosti mogočega razvoja. Druge bi kazalo iskati v smeri kakovosti življenja oziroma višje stopnje zadovoljevanja societalnih in osebnostnih potreb oziroma potreb »ljubiti« in »biti«, za katere ni nujno več materialnega bogastva. To bi bilo skladno z vrednotami usmerjenosti v odnose, varnost in enakost. Morda bi tudi individualizem dobival samopotrditev bolj v dobrih odnosih, ustvarjalnosti in kulturi kot v materialnem prisvajanju.
Dr. Ivan Svetlik je nekdanji minister za delo, družino in socialne zadeve. Je tudi redni profesor na FDV. Prejšnje zapise lahko preberete na delo.si/sobotnapriloga.
