Racionalno upravljanje zadev celotne skupnosti

Definicij je veliko. Ena od njih pravi, da je politika racionalno upravljanje zadev celotne skupnosti. Poudarek je − vsaj za začetek − na besedi »racionalno«. Pa se politični razred, ko gre za najpomembnejši politični dogodek, res obnaša racionalno?

Ko iščemo odgovor na vprašanje, ali se politični razred pri najpomembnejšem političnem dogodku, volitvah, obnaša racionalno, spotoma pridobimo tudi vprašanje, ali je definicija politike, ki naj bi racionalno upravljala skupne zadeve, dovolj zanesljiva. Volitve, torej. Evropske volitve. Obnašanje političnih strank ob volitvah naj bi bilo empirični test hipoteze o politiki kot racionalnem početju.

Kakšno naj bi bilo racionalno obnašanje ob volitvah? Stranke naj bi najprej z natančnostjo naravoslovnega znanstvenika preverile, kakšen ugled v javnosti uživajo kandidati. Ob pomoči znanstvenih metodologij naj bi preverile, kdo od potencialnih kandidatov ima največje možnosti za uspeh. Po raziskovalcih javnega mnenja, nedvomno racionalnih ljudeh, ki operirajo s preverjeno statistično metodologijo, naj bi se političnih opravil lotili svetovalci za množično psihologijo. Ti naj bi kandidatu, ki je bil verificiran z znanstveno javnomnenjsko metodo, pomagali pri oblikovanju javne podobe, ki bi prepričala čim večji del javnosti. Nekaj dela bi morali opraviti tudi ljudje, ki razumejo trenutek. Filozofi. Ekonomisti. Sociologi. Strokovnjaki za mednarodne odnose. Češnja na torti racionalnega vedenja politike bi bil premišljen, naštudiran nastop pred mikrofoni javnih občil.

Racionalna priprava na volitve seveda še ni jamstvo, da bo politika izvoljenih predstavnikov v resnici vodila v racionalno upravljanje skupnih zadev. Hkrati je racionalna priprava na volitve nekakšna licenca, ki potrjuje, da je politična osebnost sposobna oblikovati racionalno osebno strategijo. Racionalna osebna strategija je minimalna kvalifikacija, ki kaže na možnost, da bi politična osebnost lahko tudi zadeve celotne skupnosti upravljala racionalno.

Evropske volitve. Se politični razred ob evropskih volitvah obnaša racionalno? Pred prvim testom racionalnosti mora kandidat poznati en ključen podatek. Na osnovi volitev v evropski parlament, izvedenih pred petimi in desetimi leti, s popolno gotovostjo vemo, da mora kandidatna lista, če hoče zasesti en evropski parlamentarni sedež, zbrati slabih deset odstotkov glasov. Morda devet. Morda tudi osem. A vsekakor veliko. Podatek o volilnem rezultatu, ki ga je treba doseči, če naj bi bil en član kandidatne liste izvoljen v Bruselj/Strasbourg, je tista empirična os, okoli katere naj bi se vrteli vsi ostali racionalni koraki.

Kaj pomeni imperativ, da mora lista zbrati slabih deset odstotkov? Pomeni, da lahko računajo na zanesljiv volilni uspeh le največje stranke. Srednje velike stranke lahko računajo na uspeh, če se povežejo. Manjše politične skupine pa bi en sedež lahko zasedle zgolj, če bi oblikovale res široko zavezništvo.

SDS se z vprašanjem racionalnosti ob odločanju o volilnem nastopu ni obremenjevala. Stranka je dovolj velika, da lahko z gotovostjo pričakuje osvojitev parlamentarnega sedeža. SLS in NSi, ki nagovarjata podobno volilno bazo, sta se za volitve racionalno povezali. Če bi stranki kandidirali ločeno, bi bila možnost za uspeh nizka. SD kandidira samostojno. So dovolj veliki, da lahko računajo na osvojitev poslanskega mandata. A v okolici je več socialno naravnanih političnih skupin, ki se prav tako potegujejo za naklonjenost volilnega telesa, njihova kritična masa pa bi le v zelo srečnih okoliščinah omogočila zasedbo poslanskega stola. In liberalci? Ti se obnašajo, kot da bi po diagonali brali površne interpretacije Adama Smitha, ki pravijo, da je družba sestavljena iz atomiziranih posameznikov. Pet ali šest list liberalne barve se poteguje za naklonjenost petine volilnega telesa. Hladna kalkulacija pove, da se bodo liberalci požrli med seboj in da racionalnosti ne premorejo niti tedaj, ko gre za elementarno samoohranitev.

Kaj je politika? Racionalno upravljanje zadev skupnosti? Da bi racionalno upravljal zadeve skupnosti, moraš najprej racionalno poskrbeti za samoohranitev.