Tiskane izdaje
Razmišljam o tem, za kakšen svet naj bi vzgajali otroke, in o tem, kakšen psihosocialni razvoj naj bi vzpodbujali pri otrocih. Pojem psihosocialni razvoj vključuje počutje, vedenje, odnose, delovanje pa tudi sanje, stremljenja, upanja.
Slišim sebe in druge, ko pravimo, da je danes svet popolnoma drugačen. Res so danes drugačni časi. Spremembe so se priplazile potihoma, vendar je pomemben prehod nastopil s pojavom neoliberalizma.
Imam sorodnico, ugledno zdravnico, vpeto v zagrebški svet lepega vedenja. Pritožuje se mi: »Moji vnuki (pet in sedem let) ne znajo jesti, ne znajo se obnašati pri mizi.« In doda: »Moja hčerka (tudi zdravnica v Zagrebu) pravi, da to danes ni več pomembno.« Mene, ki sem malo manj v noblesi in ne poznam natančno pravil, kako držati komolce med jedjo, moti, da otroci, mladostniki, pa tudi odrasli opuščajo besedo hvala. Pred kratkim sem poslala dve knjigi mlajšima sodelavcema. Niti eden se ni zahvalil. To se mi dogaja pogosto. Pošljem kako prijazno sporočilo, informacijo ali predmet in sploh ne dobim odgovora. Odgovor ne bi terjal veliko truda – samo besedico hvala. Osebe, o katerih pišem, so dobri ljudje, ljudje z integriteto, kot danes pravimo. Morda so pričakovanja za hvala in podobne vljudnosti tudi malo zastarela. Navsezadnje posebna škoda ni narejena, če se ne zahvalimo, na prijaznost ne odzovemo s prijaznostjo. Vsem se mudi, ni časa in energije za malenkosti in nepomembnosti. Skratka, morda je to bolj moja kot družbena težava.
Včasih pa novi vzorci vedenja bolj stvarno prizadevajo kakovost življenja drugega. Denimo prepuščanje sedeža v avtobusu. Nekoč smo se čudili, se razburjali, če mlad človek ni prepustil sedeža starcu. Danes se čudimo in hvalimo mladega človeka, ki vstane. Tudi jaz se mu zahvaljujem, rečem: »Kako ste prijazni.« Skratka, prosocialno vedenje ni več pravilo, temveč izjema. Ne morem si kaj, da ne bi navedla še primer vzajemne pomoči med sošolci. Iz mestnih šol slišim, kako si dijaki ne pomagajo, skrivajo svoje rezultate eden pred drugimi, težko si je izposoditi zvezke, če je učenec manjkal pri pouku. Pravijo, da na deželi ni tako. V času mojega šolanja je bilo nenapisano pravilo, da so dobri učenci pomagali slabim – s pošiljanjem »plonk ceglcev«, prišepetavanjem, sposojanjem zvezkov in ne nazadnje s prostovoljno pomočjo pri učenju.
Ne želim moralizirati. Načenjam razmišljanje, kakšno odzivanje in vedenje mladih je danes »trendno«, družbeno zaželeno, individualno koristno, družbeno koristno. Kaj je danes znak dobre prilagojenosti, skladnosti posameznika z družbenimi pričakovanji in zahtevami – in ne nazadnje, kaj predstavlja danes duševno zdravje in psihosocialno dobro? Temu zadnjemu vprašanju moramo dodati podvprašanje. Dobro za koga? Za srečnega posameznika s pravimi lastnostmi? Za druge ljudi? Za družbo?
Vrednote in morala
Vrednote in morala – to so prvi pojmi, na katere trčimo, ko govorimo o socialnem vedenju v današnjem času. Vrednote so pojmovanja in prepričanja o stvareh, ki nam pomenijo življenjska vodila, smernice ciljev in načel našega ravnanja. Kot takšne so vrednote tudi osnova etike in morale (Wikipedija).
Pojem morale, ki je vse manj v rabi, označuje obliko človekovega odnosa do sveta, do drugih ljudi in do sebe. Nanaša se na dobro in slabo v naših odnosih in vedenju. In zopet v Wikipediji lahko preberemo: Morala vključuje pravila, norme, kategorije, ideale, pogosto nepisane predpise, ki veljajo tako za posameznike kot za celotne skupnosti.
Različne vrednote, vrednotni sistemi, morale sobivajo v istem času in istem prostoru. V našem času so najbolj notorične tako imenovane neoliberalne vrednote – imeti več, posedovati več, prehiteti, obvladovati, se povzpeti na socialni lestvici. O teh največ slišimo, te se najbolj promovirajo v javnosti s primeri dobrih praks (tajkunstva, goljufij, prevar, manipuliranja ...). So druge vrednote – poštenje, pravičnost, odgovornost, solidarnost, človečnost, ki so še kako prisotne v sodobnem socialnem tkivu, toda dokaj manj očitne in malo slišne v javnosti. So krščanske vrednote. So alternativne vrednote upora. Vsi smo izpostavljeni mnogim ponudbam,
Za naše razmišljanje je pomembno spoznanje, da družbeni kontekst znatno vpliva na moralo in vedenje ljudi. Brez upoštevanja družbenih sprememb ne moremo razumeti, da je Slovenija v dveh desetletjih postala dežela številnih lopovov velikega formata. Ne moremo razumeti, kako to, da so se nekoč pošteni in pogumni ljudje prelevili v nepoštene tajkune. Težko bi tudi rekli, da so možgani mladine, ki ne prepusti sedeža staremu ali invalidnemu človeku v avtobusu, drugačni od možganov mladih pred petdesetimi leti.
Katere vrednote, kakšno moralo naj mladi izberejo ob tej raznoterosti ponudb? Družinske vrednote, ki niso prav funkcionalne za naš čas? Ali vrednote iz sporočil medijev in oglaševanja, ki izpostavljajo koristnost egoizma, prestiža, dokazovanja svoje vrednosti? Vrstniške vrednote – seveda, mladostnik ne more mimo njih, toda kateri skupini vrstnikov se priključiti? Uporniške vrednote sodijo k mladosti, a težava je v tem, da ne ponujajo prepričljive alternative.
In vprašanje za odrasle: Za kakšno družbo, za kakšen svet vzgajati, pripraviti, opremiti otroke? S čim bolj koristim svojim vnukom – s tem, da jih vzgajam za dobro, za solidarnost ali za uveljavljanje lastnih koristi, koristi svoje družine? Vem, da odgovor ni črno-bel. Toda kje postaviti mejo med lastnimi koristmi in dobrim drugih? Navsezadnje ali ni to tudi vprašanje za bogataše, ki imajo več denarja na račun drugih, ki ga imajo premalo, da bi živeli »človeka dostojno življenje«, katerega jim zagotavlja leposlovje demokracije, človekovih pravic, države prava … Kje naj bo meja med pridobitništvom in pravičništvom, skrbjo za drugega pri delitvi dobrin?
Prosocialno vedenje posameznika
Koncept socialne odgovornosti pokriva odnos in vedenje posameznika do socialnih struktur, katerih član je, tudi do najširše skupine, ki ji pripada – človeštva. Institucionalno se odraža v državljanski vzgoji, ki vključuje tudi vzgojo za aktivno prosocialno državljansko vlogo. Vzgoja za participativno državljansko delovanje v demokratični družbi je danes trendna na evropski ravni. Izpostavljena je v razpisih projektov, ki jih Evropska unija financira v okviru razvojne pomoči novim članicam pa tudi drugim državam. Socialna odgovornost vstopa tudi v polje duševnega zdravja - nekatere napredne skupine psihiatrov dodajajo k opredelitvi duševnega zdravja sposobnost upreti se socialnim krivicam.
Seveda se na poti od posameznika k skupnosti srečamo s konceptom socialnega kapitala. Pojem povezuje individualno in skupnostno perspektivo. Socialni kapital je produkt aktiviranja človeških potencialov v socialni organizaciji, v skupnosti. Gradi na skupnih vrednotah, zaupanju, prepoznavanju skupnih interesov in sodelovanju. Odraža občutljivost skupnosti za potrebe posameznikov in skupnosti kot celote, zavezanost in sposobnost odzivanja na potrebe. Udejanja se s proaktivnim vedenjem članov skupnosti, državljanov v okviru socialnega konteksta, s participacijo pri reševanju problemov posameznikov in prikrajšanih skupin, z vzpostavljanjem odgovornih in solidarnih odnosov. Prostovoljno delo in socialni aktivizem sta dobra primera socialnega kapitala. Raven socialnega kapitala je spremenljiva. V določenih okoliščinah, običajno v kriznih situacijah, se poveča, v drugih okoliščinah se zmanjša. Socialni kapital praviloma pojmujemo kot nekaj, kar je samoumevno moralno pozitivno v smislu človečnosti. Toda enormni človeški potenciali se lahko aktivirajo v skupnosti, v narodu tudi za slabo stvar – za trpljenje drugih ljudi; primer za to je nacizem.
Kaj vpliva na socialno vedenje?
Vrednote in morala posameznika so odvisne od mnogih dejavnikov in procesov. Nekaj je gotovo od narave ali od boga dano – na primer temperament, ki sodoloča večjo ali manjšo sociabilnost, občutljivost, način dojemanja sveta. Danes so na voljo biološke razlage: zrcalne celice naj bi bile sedež odzivanja na drugega, vse več vemo o tem, kateri deli možganov uravnavajo naše socialno vedenje. Sodobna nevroznanost odpira uvid v biološke osnove emocij in socialnega odzivanja, torej tudi v osnove socialnega vedenja. Vendar nam vsa znanost o možganih še vedno ne omogoča celostnega razumevanja človekovega socialnega vedenja.
Kaj vpliva na privzete in ponotranjene vrednote? Včasih smo pripovedovali zgodbo o tem, kako vse pride iz družine. Še vedno slišimo poenostavitve – vse prihaja iz družine, kar nam ne omogoča razlage, zakaj v isti družini lahko nahajamo prosocialne in za sočloveka dokaj malo zainteresirane otroke. Pa tudi ne, zakaj otroci »dobrih« družin izberejo nedobre vrednote.
Raziskovalno dokazan je vpliv šole na socialno vedenje. Etos šole gotovo sooblikuje otrokovo občutljivost za druge, človeško in socialno odgovornost, pripravljenost in sposobnost pomagati.
Veliko vplivnih informacij, vodil, skritih pravil vedenja, sporočil o zaželenem in za posameznika uspešnem vedenju pride iz medijev, oglaševanja. Mediji so v nekem obdobju bili dežurni krivec za vse zlo neprimernega vedenja otrok in mladih.
Družbena dogajanja in ideologije sodoločajo vrednote, ki jih bomo izbrali ali nam jih bo okolje vsililo kot vodila našega socialnega vedenja. Stvarne življenjske okoliščine, še posebej ekstremne, vplivajo na naše socialno vedenje. V nekaterih okoliščinah ni lahko ohraniti človečnosti.
Izkušnja je velika učiteljica. Lahko ti pokaže, da je vredno biti dober ali da je edino, kar »se splača«, premočrtno prizadevanje za lastne koristi.
Duševno zdravje,
Med duševnim zdravjem in socialnim vedenjem so prekrivanja in soodvisnosti. Pojmovanja in uradne opredelitve duševnega zdravja so vpeti v družbena dogajanja in se s časom spreminjajo. Svetovna zdravstvena organizacija je leta 2003 takole opredelila duševno zdravje: »Stanje dobrobiti, v katerem posameznik realizira svoje sposobnosti, lahko obvladuje normalne obremenitve in strese, lahko dela produktivno in uspešno, je zmožen doprinesti svoji skupnosti.« Prepoznamo dva poudarka. Prvi je poudarek na delovanju, storilnosti, performantnosti, uspešnosti, na obvladovanju življenjskih zahtev in težav. Drugi poudarek, ki je mnogo manj izražen v opredelitvi, pa tudi v praksi delovanja služb za varovanje duševnega zdravja povezuje duševno zdravje posameznika z dobrim skupnosti.
Odnosi med duševnim zdravjem, vrednotami, moralo in iz njih izhajajočim socialnim vedenjem nikakor niso enostavni. Poglejmo odnos med socialnim vedenjem, medčloveškimi odnosi in notranjim zadovoljstvom, srečo – tem, kar danes imenujemo psihično ali emocionalno dobro. Ta je ena od sestavin duševnega zdravja. Koliko je sedanji čas, ki je vse bolj reven glede pristnih, neposrednih socialnih stikov, altruizma, vzajemne pomoči, povezan z emocionalnim dobrim? Meritve percepcije lastnega emocionalnega dobrega pri britanskih otrocih so pokazale (če jim lahko verjamemo), da jih je le 10 do 15 odstotkov nezadovoljnih, nesrečnih. Kaže, da vse, kar se nam starim zdi tako grozno – reduciranje neposrednih človeških stikov, elektronske komunikacije, preokupacija s fiktivnim digitalnim svetom, vse, za kar mislimo, da siromaši življenje otrok in mladih, se njim ne zdi nič hudega, da niso nezadovoljni s svojim svetom. In če vzamemo skrajen primer iz zgodovine: nacistična mladina ni bila nesrečna mladina. Imeli so vrsto atributov duševnega zdravja – dobro samopodobo, samozaupanje, asertivnost, smisel življenja, pripravljenost boriti se za svoje cilje, lojalnost, prosocialno vedenje v odnosu do članov svoje skupine.
Pri razmišljanju o odnosu med varovanjem duševnega zdravja otrok in vzgojo za prosocialno vedenje se sprašujem, ali bi koristilo, ko bi stroke, ki se ukvarjajo z duševnim zdravjem otrok in mladih, posvetile več pozornosti temu vprašanju?
Kaj storiti?
Kaj storiti ob tem, da imamo moralisti malo vpliva na družbena, po kapitalu uravnavana dogajanja in z njimi povezano širjenje vrednot uspešnosti, ki izrivajo vrednote prosocialnega? Ob tem, da so procesi, ki neustavljivo napredujejo – denimo pospeševanje hitrosti dogajanj, digitalni svet, ki po raznih poteh vstopa v naše življenje in bo po mehaničnih poteh v obliki čipsov vstopil v naše možgane.
Moj prvi in najbolj pošten odgovor je: ne vem. Vse to, kar pišem, so znane zgodbe. Počutim se kot vitez, ki se podaja na križarsko vojno. Preden razgrnem paliativne možnosti za ohranjanje, uveljavljanje in širjenje človečnosti pri otrocih in mladih, nekaj vprašanj.
Osnovno vprašanje je, ali je danes res manj človečnosti med mladimi kot nekoč? Nimam energije, da bi pogledala vse članke na to temo. Tisto, kar sem zmogla pogledati, potrjuje to podmeno. Vsaj v razvitem svetu. Narašča tudi pogostnost disocialnega vedenja mladih, ki se povezujejo s škodo, narejeno drugemu v emocionalnem, fizičnem, materialnem smislu. Toda ponavljam, ne bi rada psihiatrizirala problema. Zanimajo me bolj stališča, vrednosti, ego ideal tistih, ki niso »moteni«. Razširjena predpostavka je, da z individualizmom in z njim povezanim egotizmom in egoizmom, z informatiko, skrb za drugega, človečnost upada. Obenem pa se mi zdi, da smo, ko govorimo o odsotnosti socialnosti pri mladih, pogosto krivični. Posplošujemo sebično, neodgovorno vedenje mladih. Tisti mladi, ki so po naših ocenah »v redu«, ne pridejo toliko do izraza, niso toliko zaznavni, niso za nas moteči in o njih ne govorimo.
Če menimo, da socialnost, skrb za drugega, pripravljenost kaj storiti za drugega usihajo, se pojavi vprašanje, ali sploh potrebujemo revival – ponovno oživljanje človečnosti? Navsezadnje ne kaže, da bi se mladina kaj dosti pehala za medčloveškimi stiki, za ljubeznijo. Seveda malo pretiravam. Vendar mojo podmeno podpirata količina časa, ki ga otroci in mladostniki preživijo ob elektronskih igračah in drugih napravah, in zadovoljstvo ob tem. Nekoč so psihologi govorili o izpraznjeni osebi sodobnega časa zaradi odtujenosti. Ne vem, ali so mladi izpraznjeni. Ali so res nesrečni zaradi komunikacij po spletu, ker preživijo več časa ob računalniku kot s prijatelji? Ker ne vstanejo v avtobusu, da bi stari sedli? Ne vem, ali so tajkuni izpraznjeni. Zdi se mi, da so polni sebe, svojih nikoli ne zadoščenih potreb. Skratka, mislim, da jim psihološko ni nič hudega, da jim gre prav dobro. Nekoč so nas v strokovni literaturi prepričevali o nesrečnosti egoističnih, »hudobnih«, z »imeti« zasvojenimi. Zdaj se mi zdi, da so avtorji to počeli iz čiste zavisti do tega, da »hudobnim« ni mar, da nimajo vesti, da niso obremenjeni s sočutjem. Navsezadnje jim gre v duši bolje kot meni, ki se sekiram zaradi socialnih krivic, nesreče ljudi.
Opustimo vprašanja, ki bodo vznejevoljila marsikaterega bralca, in iz pozicije tistega, ki ima prav glede vrednosti človečnosti za človeka, poglejmo, kaj lahko storimo.
Ko govorimo o vzgoji, o socializaciji, vedno na prvem mestu poudarjamo pomen družine. Sprašujem se, ali bi z različnimi nastopi, pisanjem o dobrem lahko vplivali na družinsko vzgojo dobrega. V večini družin vzgoja za človečnost še deluje. Je množica družin, ki jih ni okužila sodobna mrzlica uspešnosti, ki še vedno mislijo, da morajo ljudje pomagati ljudem. Obenem so mnogi starši gnani po pritiskih, željah, ambicijah omogočiti svojemu otroku, da doseže čim višji status in prihodke. Prva skupina ne potrebuje našega moraliziranja, na drugo skupino naše moraliziranje ne bo prav dosti vplivalo. Seveda so še tisti vmes med prvimi in drugimi, katerih se razmišljanja o medčloveških odnosih in skrbi za drugega, vzpodbude, opozorila lahko dotaknejo, vplivajo nanje. Morda bi pa le bilo vredno bolj vzpodbujati starše k učenju človečnosti svojih otrok. Ob tem pa velja opozoriti, da se v sodobni družbi vpliv družine na vzgojo manjša, veča se vpliv vrednot, s katerimi se otrok srečuje v zunajdružinski stvarnosti in s katerimi je bombardiran prek medijev in spleta.
Za družino drugi najpomembnejši prostor socializacije je šola. Čeprav tudi za šolo velja, da je vpeta v družbena dogajanja, imajo vendarle učitelji veliko možnosti vplivanja na medsebojne odnose in vedenje učencev, na ustvarjanje razredne klime, ki vzpodbuja prosocialno vedenje. Pri vsem tem je z vzgojnega vidika mnogo bolj pomembna stvarnost odnosov in dogajanj v razrednem sistemu kot moraliziranje o dobrem. Šola nagrajuje uspešnost, veščine, performanco. Ima pa gotovo veliko možnosti, da institucionalizira priznanje in nagrajevanje socialnosti. Pri pospravljanju papirjev sem našla priznanje, ki ga je pred 30 leti v osnovni šoli prejel moj sin »za tovariško vedenje«. Kolikor vem, danes takih pohval ni več. Prostovoljno delo otrok in mladih, organizirano v okviru šolske institucije, je zelo koristna pot vzpodbujanja in udejanjanja prosocialnega vedenja otrok in mladih. Je socialno učenje skozi delovanje in izkušnjo. Mladi prostovoljci prepoznavajo vrednost altruističnega vedenja za druge in za sebe. Vrednote človečnosti delujejo kot protiutež vrednotam učne performance in socialnega povzpetništva.
Danes v pedagoški literaturi priporočajo, naj bi šole vključile v svoj kurikulum socialno in emocionalno učenje in s tem razvijale emocionalno inteligentnost. Zopet je pri tem v skladu s filozofijo in vrednotami našega časa izpostavljena korist za individualno uspešnost. V utemeljitvah navajajo, da so otroci, ki jih šola opremlja z ekskluzivno akademskimi znanji, slabo opremljeni za prihodnje spremembe in izzive, s katerimi so bodo srečevali. Navajajo raziskave, ki so pokazale, da je emocionalna inteligentnost najboljši prediktor uspešnosti v odrasli dobi, boljši kot kateri koli drugi posamični prediktor. Pod emocionalno inteligentnost sodi tako intrapersonalna kot interpersonalna inteligentnost. Goleman ugotavlja, da je IQ je le šibek prediktor uspešnosti v življenju, medtem ko socialne in emocionalne veščine mnogo bolje napovedujejo uspešnost in dobro počutje. Težnja bogatenja kurikuluma z emocionalno razsežnostjo ima predvsem cilj razvijanja individualne socialne uspešnosti, toda možno jo je obogatiti s komponentami altruističnih vrednot in socialne odgovornosti.
Pedagogi pravijo, da mnogi problemi v šolah izhajajo iz socialnih in emocionalnih disfunkcij otrok. Ob tem opozarjajo, da v procesu socializacije otrok v šoli manjka komponenta socialnega in emocionalnega učenja. Pokazalo se je, da je v šolah, ki vključujejo v kurikulum tudi socialno in emocionalno učenje, manj nasilja, več samospoštovanja pri učencih, izboljšana je kakovost pomoči drugemu, obstaja večja osebna odgovornost za reševanje konfliktov med vrstniki.
Institucionalne vplive šole na prosocialno vedenje lepo pokaže timursko gibanje v nekdanji Sovjetski zvezi, ki močno spominja na današnje organizirano prostovoljno delo v šolah. Gibanje se imenuje po junaku knjige – dečku Timurju, ki je že v prvih letih socializma razvil prosocialno delovanje otrok v svoji vasi. Pravilo v osnovnih šolah Sovjetske zveze je bilo, da so starejši učenci skrbeli za mlajše, obiskovali stare. Le da je bilo to delovanje učencev morda manj prostovoljno, kot je današnje šolsko prostovoljstvo. Bila je to socialna obveznost, tako kot je danes v mnogih elitnih šolah v Evropi in ZDA socialno delo, delo za skupnost obvezna dejavnost študentov. Ko smo razvijali modele v šolo vgrajenega prostovoljstva na območjih nekdanje Sovjetske zveze – v kavkaških republikah in Moldaviji, so se učiteljice spomnile, da so same kot učenke pomagale mlajšim otrokom, bile tutorji mlajših učencev. Svojo pozitivno izkušnjo takšnega delovanja so vgradile v sodobne modele šolskega prostovoljnega dela in jih z navdušenjem razvijale na svojih šolah.
Kako krepiti socialni kapital, je vprašanje, ki je za naše razmišljanje bistveno. Kaj lahko aktivno storimo za njegov porast, ne da bi čakali na dogajanja, kot so masovne nesreče, ob katerih se običajno aktivira socialni kapital skupnosti? Mar ni današnja socialna situacija s skrajno nepravično delitvijo dobrin v svetu, ki govoriči o enakih možnostih, otrokovih in človekovih pravicah, že blizu krizni situaciji? V razvitem svetu ljudje ne umirajo od lakote zaradi revščine. Toda obstajajo za današnjo stopnjo ekonomskega in družbenega razvoja nesprejemljivi pojavi, ki izrinejo množice ljudi v ponižanje, nemoč, nemalokrat suženjsko odvisnost, prizadetost človeškega dostojanstva. Ogromne razlike v dostopnosti dobrin in kakovosti življenja med tistimi, ki imajo, in tistimi, ki nimajo, ustvarjajo naraščajočo in kritično maso ljudi, ki terja družbeno-ekonomske spremembe.
Večanje socialnega kapitala v skupnosti vključuje jačanje naravnih socialnih mrež, razvijanje in širjenje socialnih organizacij (npr. organiziranih prostočasnih dejavnosti za otroke, športnih društev, kulturnih društev …); mobiliziranje resursov znotraj skupnosti za pomoč ljudem v stiski; krepitev vezi v skupnosti, vzpostavljanje mostov med različnimi skupinami. Pri tem je pomembno delovanje civilne družbe.
Mobilizacijo socialnega kapitala znotraj civilne družbe kot oblike skrbi za prikrajšane in omiljenje velikih socialnih razlik in nepravičnosti vidijo nekateri kritični opazovalci kot dogajanje, ki prispeva k trajnosti sedanjih družbeno-ekonomskih odnosov, ki generirajo socialno zlo. Ampak v imenu ideološke načelnosti ne moremo opustiti skrbi in delovanja v korist prikrajšanih. Tako ostaja socialni kapital pomemben resurs za korekcijo družbenih disfunkcij človečnosti. In vzpodbujanje mladih, da prispevajo k temu kapitalu, je vzgoja za solidarnost in socialno angažiranost.
Del skrbi za prosocialno vzgojo mladih prevzemajo nevladne in cerkvene organizacije, ki dajejo priložnost mladim, da delujejo za dobro drugih in za skupnost. Učenje z izkušnjo je neskončno vplivnejša pot socializacije kot govorjenje o skrbi za druge. Pomen nevladnih organizacij je tudi v tem, da omogočajo aktivno sodelovanje mladih v pobudah za spremembe in v dejavnostih pomoči ljudem v stiskah. Prostovoljske organizacije širijo vrednost in prakse prostovoljstva. Toda tudi nevladne organizacije niso imune pred tržno stvarnostjo. Vse več njihovih dejavnosti in energije gre v promocijo in trženje sebe, pridobivanje sredstev za lastni obstoj in vzdrževanje zaposlenih – pri tem se siromaši substanca njihovega delovanja v korist skupnosti in ogroženim skupinam.
Strokovne službe in znanosti na področju vzgoje, dušeslovja in sorodnih strok bi morda lahko več prispevale h gojenju altruističnega vedenja mladih. Pravim »morda«, ker mi ni prav jasno, kolikšen je danes ugled teh strok med ljudmi. Včasih smo bili vplivni – spomnimo se le, kako smo splavili v javnost pojmovanje »vsega so krivi starši« ali koncept permisivne vzgoje. V ta odstavek sodi še eno opozorilo. Družbeni kontekst omogoča in vzpodbuja takšno ali drugačno vedenje ljudi. Pota so mnogotera. Med drugimi je tudi ta, da vpliva na teoretske konstrukte, ki so vodila delovanja dušeslovnih in sorodnih strok, priporočenega vzgojnega ravnanja z otroki, pa tudi s strani strokovnjakov induciranih politik zagotavljanja otrokovega dobrega in zaščite otrok. Pedagogika, psihologija, mentalno higienske stroke kot sestavina družbe so ujete v mreže in energetsko polje družbenih odnosov. Navajam lep primer iz preteklosti. Do začetka širjenja kibucev v novi izraelski državi je za meščanski sloj veljalo vzgojno vodilo: če želijo starši imeti duševno zdravega in srečnega otroka, mora mati do otrokovega petega leta biti čim več časa ob njem. To mnenje, izhajajoče iz najbolj uglednih psihoanalitičnih šol, je bilo skladno z družbenim imperativom »žena naj bo doma«. Ko so se zgodili kibuci, je Anna Freud, hčerka Sigmunda Freuda, razvila teoretske osnove priporočil, naj otroke čim več vključujejo v kibuce, kjer ves dan niso videli svojih staršev. V strokovnem diskurzu se je pojavila ugotovitev, ki je postala že kar krilatica, da ni pomembna količina časa, ki jo starši preživijo z otrokom, temveč kakovost skupaj preživetega časa. Torej ne smemo gojiti pretiranih pričakovanj do mentalno higienskih in sorodnih strok, da bodo izstopile iz družbeno-ekonomskega konteksta in razvile, širile, implementirale kake nove moralne paradigme.
In potem je tu še glasnost v javnosti. Beseda ima svojo moč ali kot pravijo, »beseda ni konj«. Vendar ali se ni vera v besede in moč besed v današnjem času, prepolnem besed, med katerimi jih je tako mnogo zlaganih, spremenila?
Gotovo nisem izčrpala seznama možnosti za ohranjanje in vzpodbujanja altruizma pri otrocih in mladih. Morda bi bilo bolj učinkovito namesto ukrepov »od zgoraj« v ta namen koristiti v »bazi« obstoječo solidarnost, jo nekako pripeljati v ospredje javnega, uporabiti obstoječi socialni kapital kot polje emocionalnega in socialnega učenja otrok in mladih.
Veliko možnosti, torej. Vprašanje je, koliko so ali bi bila predlagana ali druga prizadevanja in delovanja učinkovita pri socializaciji otrok in mladih za socialno – ob nespremenjenih družbeno-ekonomskih odnosih in pospešenem tehnološko elektronskem razvoju?
Dr. Anica Mikuš Kos je specialistka otroške psihiatrije, posveča se kliničnemu delu z otroki, mladostniki in starši.
