Razmišljati o svoji koži in kako je biti v tuji koži

Pisateljica Marie Darrieussecq (1969) se zdi sproščena in s seboj pobotana ženska.

pet, 07.02.2014, 06:00

Ogledalo, ki ga družbi nastavlja jezik

Tudi časopisna pisava Marie Darrieussecq je literarna. Njene članke bi bilo mogoče postaviti v kakšno književno zbirko, kajti jezikovno je vedno zahtevna do sebe. »Razlika je v tem, da v romanih nočem obremenjevati bralcev s svojimi političnimi idejami, v časopisju jih lahko.« Nekdaj jo je zelo vznemirjal feminizem, zdaj jo manj. K moškim se obrača toliko kot k ženskam, čeprav jo še vedno moti, da ostaja francoščina precej moški jezik. »Slovnica določa, da moški spol vedno prevlada nad ženskim. Če govorite o 350 milijonih žensk in enem moškem, boste vedno rekli, da so zadovoljni, ne pa, da so zadovoljne. In tudi če bo govor o 350 milijonih žensk in psu, bodo – zadovoljni. Kar se mi zdi grozno ... V jeziku je veliko ideologije in proti takšni francoščini se bijem.« Želela bi, da bi bila bolj živa in prijaznejša, bolj ženska in tako tudi pravičnejša.

Sproščeno po turško sedi na postelji v svoji delovni sobi, o življenju razlaga z očitno dobrohotnostjo, z ničimer se ne postavlja nad druge ali onkraj njih. V Marie Darrieussecq ni čutiti nič vzvišenega, nobenega pogleda književnice, ki bi morda opita od samovšečne podobe postrani motrila svet. Inteligentna, odprta in prijetna potrjuje zavedanje, kako pomembno je svobodno hoditi skozi življenje, brez vnaprejšnjih predsodkov in negativnosti.

Na tujem prav tako dobro znana in brana francoska avtorica povabi na pogovor kar k sebi domov, v lastno intimno, kjer ima človek priložnost spoznati tudi njene otroke. Vidi se, da jih uči, kako pomembno je, da bi znali v neznanem in tujem videti najprej – dobro.

Namestiva se v delovni sobici z mizico, na kateri je prostora samo za prenosni računalnik, s posteljo in nekaterimi knjigami ter s prekrasnim balkonom, kjer se poleti bohoti zelenje. Neobteženost kabineta in majhnost delovne površine imata svoj smisel: silita v osredotočanje na bistvo. Razpoloženje je ustvarjalno: v zraku so besede, besede, besede, zmehča ga petletnica, ki se stisne k mamici in pove, kako bo narisala risbico.

Pisateljica Marie Darrieussecq (1969) se zdi sproščena in s seboj pobotana ženska, nikakršne zategnjenosti ni v njej in prav tako ne zablodelih sidrišč. »Literat potrebuje močno uteho, kajti vse preveč se motamo po praznini. Najde jo lahko v dvojem: si ustvari družinsko srečo ali pa se zapije.«

Moške je treba močno ljubiti

Slovenskemu bralstvu ni povsem neznana, saj je pred leti (1997) Marko Crnkovič prevedel njen romaneskni prvenec Svinjarije [Truismes]. Zaštrlel je kot velika uspešnica, prevedli so ga v številne jezike. Zatem smo pri nas bolj ko ne pozabili na avtorico, v Franciji in tudi drugod po svetu pa, jasno da, niso, kajti Marie Darrieussecq naprej opozarja nase – piše. Piše romane in zgodbe, eseje, teoretična besedila o sodobni umetnosti in umetniške tekste za gledališče, podpisuje se pod kolumne za francoske časnike: Libération, na primer, in za tuje prav tako: Guardian je med njimi. Lani je izšel njen roman Il faut beaucoup aimer les hommes [P.O.L], za katerega je prejela prestižno nagrado médicis. V njem izpiljeno pravi: Ženska sreča moškega. Preskoči ljubezen na prvi pogled. Moški je temne polti, ona je svetla. In kaj potem? ... Da, in kaj potem, če je ženska belka in moški črn?!? Tako pravijo modri. A vsi niso modri.

»Ko je roman izšel, so mi nekateri dejali prav to: Pa kaj? Je treba o tem res napisati roman? Je to danes sploh še tema?« Pisateljici se je zdelo, da je v Franciji nemalo rasizma, predvsem zatrtega rasizma, takšnega bolj prikritega in zamaskiranega. A v zadnjem času se rasistični glasovi višajo zmeraj bolj brezsramno in brez zadrege: »Denimo proti ministrici za pravosodje Christiane Taubira, ki prihaja iz Francoske Gvajane in je temnopolta. Bili smo priča več resnim incidentom, tudi najbolj prvinskemu in maloumnemu rasizmu, kakršen je bil razširjen v času mojih starih staršev. Znano je, kako so jo nekateri nasprotniki zakona, ki dovoljuje poroke med istospolnimi pari – pod katerega se je podpisala –, primitivno primerjali z opico. Govorili so ji celo, da smrdi. Jeseni lani je bil del javnosti povsem pretresen, ko jo je z opico ozmerjal desetletni otrok, ki je za povrhu v roki držal olupek in ga je zalučal proti njej.« Veliko olja na ogenj so brž zatem prilili pri skrajno desničarskem dnevniku Minute, od tam pa se je snežna kepa brezmejno zakotalila po svetovnem spletu. V medmrežju ni veliko možnosti, da bi se kdaj razletela, ampak se lahko predvsem še debeli. Zato je Marie Darrieussecq literarno nagrado, ki jo je dobila za novi roman, posvetila – gospe Taubira.

Brezmejnost zla

Kako človeška umazanost ne pozna meja, kaže tudi v zadnjem času zelo vroča afera Dieudonné. Obstrani umetnik francosko-kamerunskih korenin že leta s svojimi verbalnimi referencami na holokavst žaljivo frca Jude. In se ob tem brez zadržkov sklicuje na humor, na brezmejnost, vsedopustnost in kosmatost komike. S svojim antisemitizmom in nedemokratičnim slogom (med drugim je obžaloval, da ni več plinskih celic) na široko odpira prostor za zmeraj bolj razločno artikulirani očitek, češ da obstaja v Franciji neprikrita hierarhizacija rasizmov. Empatije do bolečine Judov da je veliko, do žrtev zasužnjevanja da je skorajda ni. Mnogim, ki imajo afriške korenine, se v Franciji zdi, kako nepravično so razporejeni zgodovinski poudarki. »Kar je po svoje res. Toda pedagoških prizadevanj, da bi razložili zgodovino o suženjstvu, ni mogoče zanikati. Moji otroci se o tem marsikaj naučijo v šoli, tudi moja generacija se je. Spominjam se, kako so me kot deklico prizadele zgodbe o ladjah, ki so prevažale črnske sužnje ... Niti ni zanemarljivo, da so že pred leti v Luksemburških vrtovih postavili kip – odprto verigo –, s katerim umetnik Fabrice Hyber opozarja na temačno obdobje suženjstva in njegovo odpravo.« Ne, bolečine Judov ni mogoče relativizirati v imenu drugih stranpoti zgodovine. In obratno: afriška zgodovina je zelo prekrvavljena. »Pred nami je še veliko dela,« da bi postavili stvari na svoje mesto in bi rekli bobu bob.

Zato je vprašanje, ki ga postavlja avtorica – In kaj, če ima bela ženska rada temnopoltega moškega? – na mestu. »Čeprav s knjigo nisem hotela frontalno napasti rasizma. Moj roman ni pamflet, tudi nobene lekcije ne dajem. Le roman je, z ljubezensko zgodbo.« Njen literarni premislek o družbi, v kakršni živi(mo), se razkriva v odtenkih, zanimajo jo nenaličena občutja, ki morda tlijo v nas vseh. »Ni nujno, da se jih sploh zavedamo: koreninijo v strahu in neznanju, izvirajo iz predsodkov.« Tiho zastavlja vprašanja, ki nimajo nujno enoznačnega odgovora, bralca postavlja v siva območja, ko ni jasno, ali gre za rasizem ali kaj drugega. »V nekem prizoru bela ženska predstavi svojim pariškim prijateljem temnopoltega ljubimca. Brž ko ga zagledajo – velikega črnca –, nekdo, namesto da bi ga pozdravil in bi mu segel v roko, izdavi: O! ... Najprej izstreli: O! Presenečen je. Mar to pomeni, da bi morala junakinja svoje prijatelje vnaprej opozoriti? Ampak opozoriti na kaj? Da je njen ljubimec črn?« Podobnih nesporazumov je v vsakdanjem življenju ničkoliko, v mešanem paru je, kakor rahločutno slika v romanu, navzoča določena nepomirjenost: »Moja junakinja se boji, da je tudi sama rasistična, ne da bi se tega zavedala. Ljubimec jo včasih res obtožuje, da je takšna, ker je tudi sam nekolikanj paranoičen. Pišem pač zgodbo para, dveh oseb, ki se spoznavata in se učita o sebi.« Sobivati pomeni poskušati čim bolje shajati drug z drugim, tako na individualni kakor na kolektivni ravni, pomeni razmišljati o koži in kako je biti v tuji koži.

Da je včasih težko živeti skupaj, nam vsak dan z največjo svežino kaže časopisje. Ves cirkus, ki so ga Francozi, postavljeni na dva nasprotna bregova, lani zganjali okrog porok med istospolnimi pari, na primer, Darrieussecqove niti malo ne preseneča. »Obstaja Francija, ki je zelo tradicionalna in katoliška, nadvse reakcionarna. Ponavadi je tiho, a brž ko se kdo dotakne vprašanja istospolnih porok ali abortusa, plane pokonci.« S to Francijo – ki resda ostaja manjšinska, a ima pogosto širok politični odmev in se nekako zmeraj bolj radikalizira – nima pisateljica nič. Prav nič. Z njo se ne more poistovetiti, ker to isto Francijo določa nezadovoljstvo, Marie Darrieussecq pa zveni zadovoljna. Njena Francija je moderna, dinamična, odprta, mlada, obkrožena je z otroki.

Nujno se je podati na pot

Kakšna je Marie Darrieussecq? Družina je njeno prvo sidrišče, njena intimna smer je – potovanje. Vsaj zdi se tako, saj »rada in veliko potuje«. Nikakor ni med tistimi pisci, ki estetizirajo zlo: ker jih fascinira. Ob njej se, nasprotno, še dodatno krepi občutek, da je življenje res lepo. Doma iz francoske Baskije že petindvajset let živi v Parizu, mestu, o katerem je sanjarila od malega. Nekaj v njej ji je prišepetavalo, da bo postala Parižanka. »Baskija je zelo ljubka, toda nič se ne dogaja. Strašno sem se dolgočasila.« Rodna kultura je ni mogla zadovoljiti, čeprav je nadvse zanimiva in jezikovno posebna, v Parizu pa čuti, kako kar brbota od impulzov in možnosti. »Prijatelji s podeželja me večkrat sprašujejo, kako lahko živimo s tremi otroki v tako napornem mestu. Ampak mi hodimo na razstave, v muzeje, gledališče, cirkus ... Super se imamo.«

Seveda marsikaj napornega v življenju poročene ženske in mame treh otrok, ki si je za cilj postavila: vsak dan napisati vsaj eno stran, odtehta babysitterka. Omenjati hišno pomočnico na tem mestu ni pogrošno, kajti mnoge ustvarjalne Parižanke jo imajo, redna pomoč v gospodinjstvu je realnost zadovoljnega družbenega razreda. »Pišem po tri ali štiri ure na dan, kaj več niti ne želim.« Kot »avtorica čiste fikcije, domišljije, celo fantastike« potrebuje ogromno časa za samotne sanjarije, za ustvarjalna fantaziranja med sprehajanjem po mestu, plavanjem v bazenu, tudi med prehranjevanjem ... »Pisati o tem, kar se nam mentalno dogaja v glavi, samo znotraj, se mi zdi zelo legitimno. Tudi tako je treba opisati svet. Zato se ukvarjam s sanjami in fantazmami. Del realnosti so, čeprav se zdi, da tovrstna literatura ni več moderna.« V dobi, ko imamo ves čas na jeziku besedo kriza in je v zraku nemalo tesnobe, ljudje pač mnogo raje berejo o otipljivih doživetjih in izkušnjah. Razpoloženje ni ravno pravšnje za surrealizem, ki bi brskal po sanjah in bi se spuščal v skrivnostne globine podzavesti. Mnogi pisci niso, Marie Darrieussecq pa je dedinja nadrealistične resnice kakor tudi južnoameriškega magičnega realizma pa afriške fantastične književnosti. To so njeni intimni prostori.

Med zunanjimi (in notranjimi) svetovi je Afrika prav tako poudarjeno njena: zaradi ljudi, ki jih je srečala v življenju in jih je vzljubila, zaradi pejsažev, literature. Dobro pozna celino, različne konce. V Gabon, denimo, je postavila svoj zadnji roman, v kratkem odhaja v Niger. »V Afriki se počutim res dobro, saj je izjemno moderna in neverjetno komunikacijsko prepletena. Malone vsi imajo mobilne telefone, vsakdo v džungli je povezan s spletom, fascinantno je, kako daleč so tehnološko skočili.« Kot priznano francosko pero je redna gostja v francoskih inštitutih, teh pa v nekdanjih kolonijah res ni malo. V živo in z velikim zanimanjem se tamkaj uči, kako težke posledice je pustil kolonializem; kako zapletena so razmerja korupcije, povzeta v izrazu Françafrique; koliko neumnosti o stereotipih »črne celine« zna natrositi politika. Težko bo pozabiti Sarkozyjev govor iz Dakarja pred leti, ko se mu ni samo zareklo, ampak je meril resno, da afriška celina premalo zre v prihodnost. »Kar sploh ni res.« Med srečanji s tamkajšnjimi intelektualci jo zanimajo pogledi na številne probleme: Zakaj Francija vojaško intervenira v Afriki (v Maliju in Srednjeafriški republiki), medtem ko Velika Britanija, na primer, ne? Zakaj gre nekdanjim britanskim kolonijam precej bolje kot francoskim? In ali je vojaški intervencionizem res samo z interesi povezano gonilo »žandarja«, kakor označujejo Francijo? Kaj in kje vse je zlo? ... Zagotovo je tudi čustvenih vezi, spletenih med ljudmi na tej in oni strani Sredozemlja, preveč, da bi jih bilo mogoče politično in moralno odmisliti. Vprašanj, ki jih načenja mnogoobrazna Afrika, je res ničkoliko. Zato se vedno znova odpravlja tjakaj.

V okolju, naklonjenem pisanju

In se rada vrne domov. Marie Darrieussecq se zaveda, kakšno veselje je pisati v veliki državi, kakršna je Francija, in v velikem mestu, kot je Pariz, kjer so knjigarne polne. Ljudi je ogromno, mnogi berejo in tudi kupujejo knjige. Branje je strast. »Francija mi je všeč. Imamo težave, seveda jih ni malo, a smo družba, ki prevede izjemno veliko tujih del: od 100 prodanih knjig je 45 prevodov. Knjiga je pri nas dobrega zdravja in še vedno zelo navzoča med ljudmi. Na tablici ali papirju, saj je vseeno. Mislim, da je tako zaradi enotne cene in dobro razvejenega sistema knjižnic, ki deluje res odlično.« Velik privilegij je tudi postavljati se v družbo tistih redkih pisateljev, ki udobno živijo le od pisanja. Avtorica je med njimi. Njeno življenje je videti rožnato, čeprav se v ustvarjalni samosti – in ta je za literate nujna – pogosto spopada z melanholijo. Ponori malodušja bi jo hoteli vsaj tu in tam potegniti vase: rešujeta jo družina pa še delo, ki se ga loteva zunaj književnosti. Več let je delovala, denimo, kot psihoanalitičarka, občasno prevaja: »Prevajanje me sprošča. Prav zdaj se ukvarjam z Joyceom. Uživam, kadar že imam material, potem pa se samo igram z besedami, z jezikom. Jezik je zame sistem z lastno logiko nadaljevanja in zvočnosti ... Je glasba, ritem, melodija.«

Seveda se zaveda, da kot avtorica piše v zelo posebni francoščini, saj prihaja iz Baskije, tamkajšnji mentalni svet pa določa trojezičnost: baskovščina, španščina in francoščina sobivajo. »Že zelo zgodaj sem ugotovila, da je francoščina samo eden izmed jezikov. Zame ni sveta.« Zato se ji zdi malone smešno, kadar kdo kliče k jezikovnemu čistunstvu. »Po mojem mnenju takšni ljudje niso daleč od tega, da bi kdaj pozivali tudi k prečiščenosti skupin, etnij. Tega pa ne maram. Jezik je mešanica.« Je preplet.

O Marie Darrieussecq povejmo še to, da »gobezdavi« Sarkozy ni bil politik po njenem okusu, pri Hollandu spoštuje »razum«, čeprav ve, da »mu manjka državniškega sija«, res všeč ji je bil le Lionel Jospin, predsednik francoske vlade v obdobju 1997–2002. »Je človek s talentom, poudarjeno moralo in protestantsko platjo v sebi. Blizu so mi politiki tipa Mendès France, torej levi politiki, ki so moralni in niso pogreznjeni v nobeno korupcijo. Resnično verjamem, da tudi Hollande ni skorumpiran.« Zameri mu le, da je brezkrven, hkrati pa se ji zdi, da bi bil v boljših ekonomskih časih zelo pravičen, socialno pravičen. »Toda zdaj nima denarja, kar je žalostno.« Kot otrok javnega sektorja – vso izobrazbo z doktoratom vred je dosegla v javnem šolskem sistemu, v javnih bolnišnicah so ji večkrat rešili življenje ... – dobro vidi, kako se v zadnjih letih korenito slabšajo razmere. Kvarijo se na bazični ravni: mesto postaja bolj umazano, tudi šole so manj čiste, bolnišnice imajo prav tako težave. »Ker v šoli ni več niti denarja za asistente, ki bi morali razlagati o drugačnosti, zdaj otroci, kakor so moji, nekako skrbijo za integracijo vrstnikov, prišlih od drugod. Z možem jih učiva, kako naj pomagajo novim prijateljem pri jeziku in sploh, da se bodo v francoskem okolju počutili čim bolje.«

V nove intimne prostore

Zelo verjetno bodo tudi njeni otroci kmalu izkusili tujino. Družina bi se rada za leto dni preselila v Melbourne, kajti v Avstraliji imajo prijatelje, tam naj bi se tudi najmlajši čim bolje naučili angleško, pisateljičin soprog astrofizik bi zlahka dobil službo. Avtorica bi se zakopala v nov roman, prav zdaj se ji dva pišeta v glavi: z enim se bo katapultirala v vesolje ...

Treba je iti na pot, si dati priložnost za nove intimne prostore. Marie Darrieussecq vstopa vanje z vedro odprtostjo. Vsaj zdi se tako.

Prijavi sovražni govor