Razrahljana Evropa

Normalno življenje je izginilo, govorimo samo še o krizi. Fundamentalno so se spremenili pogledi na Evropsko unijo: kar je bil nekdaj prostor blaginje in vladavine prava, se zdaj kaže kot čisti ekonomizem, neoliberalizem brez demokracije. Celo Hrvaška, ki pravkar postaja osemindvajseta članica, od vstopa v Unijo ne pričakuje ničesar. Vprašanje je, ali se EU sploh lahko revitalizira.

Evropska unija je politično fragmentirana in ekonomsko razdejana, znotraj institucij, ki se imenujejo demokratične, se širi prostor nedemokratičnega. Čedalje bolj negotovo je, kam gre Evropa in ali je mogoča demokratična obnova. EU se je vedno pomikala od ene krize do druge, evropska zgodovina je zgodovina kriz, vendar jih je integracija praviloma izrabila za to, da je izšla iz njih močnejša. Zdaj samo še moralizira in kalkulira: pridiga o »grehu«, »krivdi« in »kazni«, sešteva profite, izgube in dolgove. Ni videti, da bi razumela naravo krize oziroma da bi opazila, da se je pretrgala vez zaupanja med državami članicami.

Evropska komisija se ne počuti krive za aktualne razmere v Grčiji in drugod, čeprav se krizni menedžment trojke sesuva od znotraj. Mednarodni denarni sklad je v internem poročilu, ki je prišlo v javnost ta mesec, priznal, da so bile pri oblikovanju grškega reševalnega svežnja leta 2010 in načrta obnove leta 2012 narejene številne grobe napake, del odgovornosti je naprtil tudi komisiji in državam članicam. Komisar za finance Olli Rehn je komentiral, da je bila grška kriza pravzaprav učni proces. Strategije in politike EU so celo po oceni IMF splodletele, bruseljske institucije pa še vedno ne sprejemajo nase krivde za tragične razmere v Grčiji. Podobno se sprenevedajo glede ukinitve grške javne radiotelevizije, četudi se je ukrep vlade Antonisa Samarasa zgodil s tihim strinjanjem Bruslja, ki zahteva množično krčenje javnih uslužbencev. Evropska unija še vedno vztraja pri politiki varčevanja. Gre za vprašanje, kaj hoče Evropa oziroma kaj hoče Angela Merkel.

Fragmentacija

Kanclerka je skoraj sama. EU je vedno obstajala kot »Evropa dveh hitrosti«, s »trdim jedrom« oziroma »evropsko avantgardo« in obrobjem, to je bil koncept in realnost hkrati, pa četudi nekaj, kar je v svojem bistvu nasprotno evropski ideji. S krizo in osredotočenostjo Unije na ekonomsko raven se je spremenila v golo dolžinško-upniško razmerje, ki ga uteleša konflikt med »prezadolženimi, lenimi« Grki in »bogatimi« Nemci. Vendar ne gre več samo za razkol med Severom in Jugom, ki je nadomestil nekdanje nasprotje med civiliziranim Zahodom in manjvrednim Vzhodom. Opazna značilnost je čedalje večja periferija in vedno bolj maloštevilno jedro. Odkar ob Nemčiji ni več Francije, ekonomsko najuspešnejša članica Unije prevladuje, usmerja celoten evropski projekt. Peščica majhnih, bogatih držav s severa z odličnimi bonitetnimi ocenami ima še bolj nepopustljiva stališča od Nemčije, vendar to ne zadošča. Četudi Finska, Nizozemska in Avstrija stojijo Berlinu ob strani in tako rade pridigajo o fiskalni vzdržnosti in »skorumpiranem« Jugu, zoženost jedra močno načenja Unijo.

Osamljena, osovražena Nemčija bi bolj kot kdaj prej potrebovala močno, verodostojno Francijo. Ta je njena najnaravnejša, edina prava partnerica, samo zato, ker sta si državi tako različni, z različnima zgodovinama in kulturama in sploh mentalnima svetovoma, sta v preteklosti lahko dosegali kompromise, sprejemljive za širšo evropsko skupnost. Toda stvari so se zelo spremenile.

Nizozemski zgodovinar in politični filozof Luuk van Middelaar, avtor knjige Passage to Europe, ki je dobila več evropskih nagrad, piše o nacionalnih impulzih, ki so poganjali evropsko politiko treh velikih sil: »Francija išče v Evropi reinkarnacijo same sebe. Nemčija išče, oziroma je to počela, odrešitev za svojo krivdo. Britanija pa hoče 'biti zraven' vsakič, kadar se sestaneta drugi dve.« Zgodovinski proces, ki ga opisuje pisec, se je očitno ustavil. S poglabljanjem krize je Francija bliže mediteranski periferiji kakor severnoevropskemu centru, tudi venomer ambivalenten Otok drsi še dlje vstran.

Kriza je radikalno spremenila Unijo in predrugačila medsebojna razmerja, EU se ne pretvarja več, da so vse države članice enakopravne. Razpoke so postale globoke, razdrla so se tradicionalna zavezništva. Celo velike države in ustanovne članice, na primer Italija in Francija, so se znašle na obrobju. Kje je kdo, ni več stvar suverene izbire, temveč ratingov, deficitov, številk. V sedemnajsterici in sedemindvajseterici tudi ne štejejo več uveljavljena formalna razmerja: pomembnejša od bruseljskih institucij, kot sta komisija in parlament, sta Evropska centralna banka in Mednarodni denarni sklad.

Vladarica

Je najmočnejša evropska političarka, Forbes jo je označil za najvplivnejšo žensko na svetu, od nje je odvisna usoda številnih držav in njihovih državljanov. Voditeljstvo v Evropi izhaja iz politične in ekonomske moči in ni položaj, za katerim bi stremela Nemčija. Država, ki je vedno veljala za »preveliko za Evropo in premajhno za svet«, je bila kot največje, najuspešnejše gospodarstvo EU v vlogo malone potisnjena. Angela Merkel, ki suvereno vodi državo in stranko, je osem let na kanclerskem položaju in trinajst na čelu Krščanske demokratske unije, kriza in reševanje evra sta v sredici njene politične kariere. Ena od zadnjih biografij [Angela Merkel: A Chancellorship Forged in Crisis, avtorja Alan Crawford in Tony Czuczka] jo opisuje kot »najbolj nekonvencionalno kanclerko v povojnem obdobju«, »politično outsiderko od vsega začetka«, »prvo žensko v Nemčiji, ki je prišla na vrh, ker so jo podcenjevali, imeli za nepomembno«. V minulih mesecih so v nemščini izšle štiri knjige o njej, eni jo orisujejo kot obotavljivo, drugi kot metodično. In vendar političarka z vrojenim instinktom za moč ostaja uganka, Financial Times je te dni zapisal, da se biografije, kot zgoraj omenjena, večidel gibljejo na površini krize evroobmočja.

Doma si je skrbno gradila podobo varčne, trezne voditeljice, pooseblja »švabsko gospodinjo«, ki zna najbolje varovati nemški denar; politiko oblikuje z mislijo na nemške prihranke, rojake je prepričala, da je najbolje zaščititi nacionalni interes. Čeprav je zaradi nenehnega notranjepolitičnega taktiziranja zvišala ceno reševanja krize, je v svoji državi osupljivo priljubljena, o njeni zmagi na jesenskih parlamentarnih volitvah, nemara celo o isti koaliciji, menda ni več dvoma. Povsem drugače jo imajo marsikje v Evropi za kruto in brezobzirno. Imenujejo jo »kanclerko varčevanja«, ki medtem ko v predvolilnem programu Nemcem obljublja več sociale, zadolženim državam zateguje pas, to je njena cena za »pomoč«. Merklova govori o »politični uniji«, vendar hoče izvzetje ekonomske politike iz nacionalnih politik, celino potiska v strukturne reformne programe brez primere, a hkrati ima sloves političarke brez vizije. Njena strateška vizija je enigmatična, neprozorna. Ni jasno, kam vodi Nemčijo in Evropo.

Sociolog Ulrich Beck, ki je izumil pojem »Merkiavelli«, sugerira, da ima kanclerka nekatere lastnosti, denimo nesentimentalno, taktično premetenost, o kateri je renesančni florentinski mislec Niccolò Machiavelli pisal v Vladarju (Il Principe) pred petsto leti. Utemeljitelj znanstvenega proučevanja politične tehnike »Machiavelli je verjel, da se mora vladar držati tistega, kar je izjavil včeraj samo v primeru, če mu to koristi danes. Če to prenesemo na sedanje razmere, bi maksima pomenila: danes lahko narediš obratno od tistega, kar si razglašal včeraj, če to izboljša tvoje možnosti na prihodnjih volitvah.«

Čigava kriza

Thomas Mann je v znanem govoru v Hamburgu leta 1953 posvaril Nemce pred »nemško Evropo«. Zaradi krize se je zgodilo ravno to in močna Nemčija je v položaju, ko lahko narekuje pogoje kreditiranja do te mere, da spodkopava demokratično avtonomijo parlamentov v Grčiji, Španiji in Italiji. Beck se v eseju (Das deutsche Europa, 2012) sprašuje, kaj so posledice kontroverznih varčevalnih ukrepov za spreminjajočo se evropsko politično krajino in kako uskladiti obveze kriznega upravljanja z demokracijo in evropsko stabilnostjo. Ob vprašanjih o nemški Evropi in nemški odgovornosti za varčevalno politiko so pomenljivi tudi podatki evrobarometra o razlikah med prebivalci severnoevropskih in južnoevropskih držav.

Ko so državljane povprašali o njihovem osebnem ekonomskem položaju, so bili rezultati v državah dolžnicah in upnicah diametralno nasprotni: v prvih ljudje živijo od danes do jutri, v drugih optimistično razmišljajo o dolgoročnih perspektivah. Podoben razkorak je pri percepciji političnih razmer in stanja demokracije v članicah EU. V Grčiji, Španiji, Italiji in na Portugalskem so frustracije zaradi demokracije velikanske, na Danskem, Švedskem, Finskem, v Nemčiji in Avstriji pa je od 70 do 90 odstotkov ljudi zadovoljnih z delovanjem nacionalnih demokracij. Politični analitik José Ignacio Torreblanca ugotavlja, da trpljenje ljudi na evropskem jugu zato ne bo povzročilo političnih sprememb na evropski ravni. Piše, da si ob teh številkah ni težko predstavljati razprav v sedemindvajseterici in različnih ravni pritiskov, pod katerimi so voditelji. Če, skratka, »moja kriza ni tvoja kriza« in obratno, je težko sprejeti vseevropske odločitve.