Realpolitika

Ruski vojaki so okupirali Krim, začela se je nova faza v Ukrajini. V krizo, ki nikoli ni bila samo nacionalna, so vstopile velike svetovne sile, postala je največje geopolitično merjenje moči za prevlado med Zahodom in Rusijo. Strateški in varnostni interesi so tu bistveno večji kot v kaki Siriji. To še posebej velja za Evropsko unijo, Ukrajina je njeno dvorišče. Celina, ki ni nikoli imela celovite politike do Rusije, od začetka ukrajinske krize improvizira. Dejavno je posegla v dogajanje v Kijevu, pomagala je destabilizirati državo, ne da bi vedela, kaj sploh hoče, in ne da bi bila pripravljena poravnati račun.

Ukrajina bo plačala visoko ceno, kakršen koli že bo izid. Posledice zahodnega vmešavanja so uničujoče. Prostrana država med Evropo in Rusijo, ki jo je že Huntington v Spopadu civilizacij označil za raztrgano državo, je ostala v limbu. Odgovornost za to ima tudi diplomacija EU, ki se je v Ukrajini pokazala kot zmedena, nesposobna, razdeljena in brez občutka za ruske percepcije. Zdaj je stike z Vladimirjem Putinom prepustila Angeli Merkel. Dvomljivo je, ali je kanclerka temu kos.

In če zunanje politike nima Evropa, ne preseneča, da je nima Slovenija. Njena intervencija v svetovno politiko ta teden je bila patetična; kar je benevoletna ocena. Zunanji minister Karl Erjavec je Uniji ponudil, da bi Slovenija, zaradi dobrih odnosov z Moskvo, prevzela vlogo posrednice med Evropsko unijo in Rusko federacijo. Najbrž je mislil med Ukrajino in Rusijo. Vodje diplomacij v Bruslju so idejo vljudno preslišali. S Sergejem Lavrovom se je pogovarjala visoka evropska predstavnica Catherine Ashton. Ukrajinska kriza je prevelika za Slovenijo, to ve vsak. V času, ko je predsedovala Evropski uniji, je že Kosovo presegalo njeno specifično težo; svetovno vprašanje pač, o katerem so odločali veliki, predvsem Združene države. Zdaj je na pogajalski mizi najresnejši konflikt v preteklih dvajsetih letih. Če pustimo ob strani razmerja moči in diplomatske zdrse, lahko posredniško vlogo prevzamejo verodostojne, tudi majhne članice z izoblikovanim mednarodnim profilom. Skandinavke, denimo, v mednarodno skupnost ne izvažajo problemov, pomagajo jih reševati. Pri čemer je prvo pravilo, da kadar z mediacijo misliš zares, deluješ tiho in diskretno. Erjavčeva pobuda je očitno povezana tudi z gospodarskimi in energetskimi interesi, projekt Južni tok je postavil Slovenijo na zemljevid. Toda če se je hotela distancirati od gmote drugih vzhodnoevropskih držav, ki apriorno kontrirajo Rusiji, ali ji je kdo prišepnil, da je to oportuno, pa bi težko proizvedla kako bolj nesrečno idejo.

Katastrofalni so tudi rezultati evropske diplomacije. Vse od propada Sovjetske zveze ustanovne članice gojijo z Moskvo pragmatične odnose in strežejo lastnim bilateralnim koristim. EU je brez strategije, lovi krhko ravnotežje med občasnimi diplomatskimi spori, kakršen je bil kosovski. Njenih politik je veliko: Nemčija je ruska glavna trgovinska partnerica, Italija je odvisna od plina, Britanija je čuječna zaradi Londona, finančnega centra za premožne Ruse. Nove članice so s seboj prinesle spomin vazalstva ruskemu imperiju, njihova stališča so trda. Nimajo subtilnosti kake Finske, ki z vzhodno sosedo deli 1340 kilometrov dolgo mejo, pa vendar ne zaostruje evropsko-ruskih odnosov. Ko je bil lani v Vilniusu na mizi sporazum z Ukrajino, je bila zadeva prepuščena Poljski, Litvi in Švedski, ki imajo zgodovinsko z njo najmočnejše vezi in politično najbolj brezkompromisna stališča do Rusije.

Posledice »evropske zunanje politike« so resnejše kot ponavadi. Ukrajina je preskus njene sosedske politike, potrditev, da je periferija zanjo prevelika. V Ukrajini je Evropa pokazala, da ne razume ne terena ne zgodovine. V svetu, ki ga še vedno obvladuje trda moč, ni znala izkoristiti niti svoje mehke moči in Ukrajini ponuditi perspektive polnopravnega članstva. Celoten konflikt se je začel, ko je ukrajinski predsednik zavrnil sporazum z EU, medtem ko si je celina domišljala, da bo obrzdala evrazijskega carja Putina.

Ukrajinci so dvaindvajset let gledali, kako so se male baltske države rešile sovjetskega objema in kako so bivše članice Varšavskega pakta postale del Nata. Sami so ostali država v vmesnem prostoru. Medtem ko je Zahod, zlasti Nemčija in Amerika, spodbujal opozicijo, priznal pučistično vlado, hrabril majdansko gibanje – in zanj je Evropa metafora za konceptualni prehod od Janukovičeve vlade do nečesa bolj spodobnega –, je bilo upanje varljivo. Odcepitev polotoka Krim, kjer sta dve tretjini prebivalstva ruskega in se večinsko tudi počutijo Ruse, je videti še najmanj, kar se lahko zgodi.