Red in učinkovitost v Sloveniji

Pričakovanja, da bomo z osamosvojitvijo dobili urejeno in učinkovito državo, se še niso uresničila.

sob, 24.09.2011, 18:00

Nekateri cilji so bili doseženi, marsikaj pa je šlo narobe, zato se življenjske razmere slabšajo bolj, kot lahko pripišemo vplivu svetovne gospodarske krize. V državah, ki že imajo pozitivne rezultate pri premagovanju gospodarske krize, so se najprej lotili analize vzrokov za gospodarski zastoj, notranjih in zunanjih. Temu je sledilo preudarno ukrepanje. Pri nas pa je bil poudarek na posnemanju ukrepov uspešnih držav, ne oziraje se na notranje vzroke, ki so bili zaradi osamosvojitve države in spremembe družbenega reda pri nas bistveno drugačni.

V zadnjih dvajsetih letih sem najprej vodil Hidrometeorološki zavod (HMZ), po ukinitvi HMZ pa sem kot vodja urada za Evropo pri Svetovni meteorološki organizaciji (SMO) sodeloval z različnimi ministrstvi evropskih držav. Tako sem imel najprej priložnost spremljati delovanje državne uprave od znotraj, na podlagi kasnejših izkušenj v tujini pa sem si izoblikoval pogled na učinkovitost operativnega delovanja držav. V prvem delu članka opozarjam na nekaj začetniških napak, ki so sicer za mlado državo Slovenijo razumljive, manj pa je razumljivo, da jih ponavljamo dvajset let. V nadaljevanju z analizo ukrepanja vlade v dveh dokaj različnih primerih, ki ju poznam razmeroma dobro, kažem na skupni imenovalec neučinkovitega operativnega delovanja. Sledi nekaj predlogov za izboljšanje operativnosti, ki so bili doslej prezrti ali premalo poudarjeni. Končujem s predlogom rešitve, to je trajnosti razvoj, ki ne more spodleteti, če se ga prav lotimo.

Začetniške napake

Osamosvajanje je bilo prežeto s čustvenim nabojem in ni čudno, da se je to poznalo pri snovanju temeljev nove države. Dodatne težave je povzročala sprememba družbenega reda. Ker z gradnjo državnosti ni bilo dovolj izkušenj, so bile začetniške napake razumljive. Krivda vlad, ki so sledile prvi, pa je, da teh napak niso odpravile. Ene take napake smo se letos, po mnogih poskusih, vendarle znebili, namreč združljivosti funkcije poslanca in župana. Čeprav je bil to korak v pravo smer, pa čaka vlado in državni zbor še mnogo dela, da se znebimo anarhije, ki se kaže v neurejenosti pravosodja in neučinkovitosti delovanja države še na drugih področjih.
Pomanjkanje vizije in politična zaslepljenost sta bila razloga, da se po osamosvojitvi Slovenija ni še bolj oprla na svoje naravne vire. V prejšnjem sistemu sta imela gozdno in vodno gospodarstvo močno strokovno in finančno podporo. Imeli smo uspešno lesnopredelovalno industrijo; industrija za potrebe hidroenergije je imela mednarodni sloves. Po letu 1991 pa je obveljalo, da vsak kmet ve, kako se gospodari z gozdom; da je državno lastništvo gozdov moteče; da je lesna industrija neperspektivna in da vodno gospodarstvo ni pomembno. Trgi, ki najbolj ustrezajo naši geografski legi in tradiciji, so postali odveč. Po osamosvojitvi naenkrat ni bilo več zavedanja o pomembnosti naših naravnih virov in ugodne geografske lege. In ga ni še danes.

Svetovna gospodarska kriza je izbruhnila, ker je svet pozabil na pravila trdnega gospodarjenja. In sedaj so potrebne izhodne strategije. Slovenska izhodna strategija je dokument, pripravljen po navodilih iz Bruslja. Žal pa je napol uporaben, saj pokriva le problematiko, ki je pereča v vsaki državi EU, slovenskih posebnosti pa se ne loteva. Da država zanemarja svoje bogate naravne vire, je gotovo posebnost. Dobro bi bilo, če bi kdo ugotovil, koliko delovnih mest v predelavi smo izgubili, ker danes (tako kot pred sto leti) spet izvažamo hlodovino. Kaj pomeni izgubljanje biotske raznovrstnosti? Koliko delovnih mest smo izgubili, ker nismo dovolj vlagali v hidroenergijo, v druge obnovljive vire energije in učinkovito rabo energije? Koliko denarja nam je odnesla voda, ko po nemarnem nismo bili dovolj pripravljeni na poplave? Kakšno škodo gospodarstvu in zdravju državljanom povzroča pretežno uvožena, manj kakovostna hrana, kot je domača? Zakaj smo postali nekritični potrošniki tujega blaga in ne cenimo domačih izdelkov? Koliko delovnih mest in dohodka smo izgubili, ker smo na račun preplačanih avtocest povsem zanemarili železnice? In še je takšnih vprašajev.

Prvi primer: obramba pred točo

Državni proračun že vrsto let financira poskusno posipanje oblakov za obrambo pred točo (OPT). Podlaga za financiranje je bil sklep vlade, sprejet leta 2005, ki ni bil v duhu ravnanja odgovorne vlade, saj se ni posvetovala s kvalificirano stroko. Čeprav hrvaške vlade pogosto ne moremo jemati za zgled, se je ta, ko se je istega leta ubadala s problemom OPT, posvetovala s kvalificirano stroko tudi v mednarodnem merilu. Zato je bil njen sklep diametralno različen od slovenskega. Hrvaški dokument je povsem jasen: »Sprejema se ocena, da OPT nima zadostne opore v znanosti in da ni objektivnih dokazov za njeno učinkovitost in upravičenost.«

Med gospodarsko krizo je primerno, da se ustavijo ali vsaj odložijo vsi projekti, pri katerih obstaja dvom o koristnosti porabe proračunskega denarja. Logično bi torej bilo, da se projekt, kot je posipanje oblakov, ustavi. Pa vendar je vlada marca 2011 sprejela sklep o podaljšanju poskusnega posipanja oblakov. Pri tem ne gre samo za to, da ni verodostojnih dokazov za tako OPT. Mnogo pomembneje je, da ta sklep razkriva neustrezno organiziranost delovanja vlade. Še vedno prevladuje način nekritičnega sprejemanja predlogov posameznih ministrstev, preostala ministrstva pa so pri tem bolj ali manj pasivna, razen pri vprašanjih, ki so povezana s političnimi interesi.

Površnost dosedanjih vlad pri obravnavanju OPT bi lahko pripisali postranski zadevi in razmeroma majhnim letnim prispevkom za OPT iz državnega proračuna. Dejansko pa gre za zapravljene milijone, saj se OPT v Sloveniji izvaja že desetletja. Na drugi strani pa zavzemanje za zavarovanje pridelkov in zaščitne mreže nima pravih rezultatov. Na kmetijskem ministrstvu si pomagajo s svojevrstno »logiko«: če le majhen del denarja, ki so ga odnesle naravne ujme, investiramo v raziskave OPT, smo storili vsaj nekaj. V resnici pa denarja, ki ga je odnesla toča, na ministrstvu nimajo, zato tudi z delom tega denarja ne morejo razpolagati. Za denar državnega proračuna pa je velika konkurenca in na izpad so obsojeni tudi projekti, ki imajo povsem oprijemljivo korist.
Če bi bilo delovanje vlade bolje organizirano in bi bili ministri za vsako zadevo, ki ima stično točko z njihovim resorjem, opremljeni s kakovostnimi stališči strokovnih služb, potem sklep vlade o OPT gotovo ne bi bil sprejet. Dobro organizirana vlada bi po hitrem postopku končala nesmotrni projekt prejšnje vlade in odločno poskrbela, da takih predlogov ne bi bilo več.

Drugi primer: TEŠ 6

TEŠ 6 gotovo ni postranska zadeva, saj gre za zelo veliko investicijo v slovenskih razmerah, ki ni omejena le na energetiko. Če bo izpeljana tako, kot je zamišljena, bo negativno vplivala na trajnostni razvoj Slovenije. Zagovorniki TEŠ 6 vneto ponavljajo, da bo izkoristek nove termoelektrarne boljši, kot je izkoristek v zdajšnjih objektih, ki bi po mnenju njihovih nasprotnikov s posodobitvijo lahko delovali še dve desetletji. Zagovorniki zamolčijo, da skladiščenje CO2 pod zemljo porablja veliko energije in je velik dodatni strošek. In tem dodatnim stroškom se zelo verjetno ne bo dalo izogniti zaradi pričakovanih zaostritev mednarodnih obveznosti, in to že po nekaj letih obratovanja TEŠ 6. Po drugi strani pa je problem cena emisijskih kuponov, ki je ni mogoče zanesljivo napovedati.

Projekt TEŠ 6 je nastajal čudno in nepregledno. Za zgled si poglejmo, kako je ukrepala Slovenija še v času »enoumja« v podobnem primeru. Leta 1985 je postalo jasno, da je onesnaževanje slovenskih termoelektrarn (TE) vse hujša grožnja okolju. V tistem času sem pripravil predlog za gradnjo čistilnih naprav za dimne pline v TE. Planerji, ki so pripravljali republiški petletni plan 1986-90, so pobudo vzeli zelo resno, resno jo je vzel tudi takratni »minister« za okolje. Kljub začetnemu nasprotovanju elektroenergetskega lobija je bila pobuda sprejeta in kmalu po osamosvojitvi se je gradnja čistilnih naprav začela. Šlo pa je tudi takrat za velike denarje. Investicija za vse čistilne naprave ni bila dosti manjša kot za eno novo TE. Čas je pokazal, da smo se tako izognili velikim škodam v okolju in škodljivim vplivom na zdravje ljudi. S tem primerom hočem pokazati, kako koristno je imeti razvojno vizijo in kako pomembno je usklajeno načrtovanje, da pridemo do zastavljenega cilja.

Vlada se je končno le začela ukvarjati s TEŠ 6, čeprav jasnega sklepa še ni. Prišlo pa je do spoznanja, da smo s projektom že daleč zabredli. Skrajni čas je, da se vlada, še preden sprejme nacionalni energetski program, obrne za nasvet glede TEŠ 6 na evropsko komisijo, saj neugodna pogodba s ponudnikom opreme iz Francije zožuje naš manevrski prostor za doseganje ciljev EU v podnebnem paketu. V vsakem primeru pa bi bil koristen najprej neformalni posvet z našim izkušenim komisarjem dr. Potočnikom. Sicer pa je komisarka Connie Hedegaard, ki je letos obiskala Slovenijo, diplomatsko govorila o pametni podnebni politiki, pri čemer je poudarila: »Če želi Evropa obdržati globalno konkurenčnost in vodilno vlogo na področju varstva okolja, mora sprejeti in uresničiti ambiciozne cilje glede znižanja emisij toplogrednih plinov.«

Kako izboljšati operativnost vlade?

Oba primera imata veliko skupnih potez, ki kažejo na slabo organiziranost. Očitno je, da ne gre le za hibe zdajšnje vlade, ampak tudi za serijsko ponavljanje napak prejšnjih vlad. Dosedanji mandatarji so, na primer, predvidevali, da jim bo vladanje olajšano z vključevanjem spretnih politikov v vlado, med njimi so bili praviloma tudi predsedniki koalicijskih strank. Seveda ni nič narobe, če so v vladi spretni politiki, problem je, če nimajo operativnih sposobnosti in se posledično ukvarjajo le s političnimi vprašanji. Poleg tega naj bi v dosedanjih vladah univerzitetni profesorji zagotavljali visoko raven delovanja, a so bili pogosto brez vodstvenih in tudi političnih izkušenj. Ostalo je še nekaj zaslužnih politikov, ki so morali, če so hoteli postati ministri, sprejeti resor, ki je bil še na razpolago, pa čeprav so si ga najmanj želeli. Med resorji na repu izbire je bilo praviloma ministrstvo za okolje. Svoje so na vseh ministrstvih dodale kadrovske usedline, to so strankarski ljudje, ki so jih s seboj pripeljali ministri. Potem ko so po koncu mandata svojega šefa ostali v državni upravi, za delo niso bili več motivirani ali pa pravega dela sploh niso dobili. Naj omenim še proračunske usedline, take kot je OPT.

Ustavil bi se še pri nekaterih kroničnih pomanjkljivostih pri sprejemanju odločitev vlade: pomanjkanje motivacije, sodelovanja, odgovornosti in avtoritet. Vsi ti razlogi so med seboj močno prepleteni. V obeh primerih (OPT in TEŠ 6) je prevladovala nizka raven motivacije in sodelovanja pri pripravi dokumentov za vladno obravnavo. Prvi pogoj za dobro sodelovanje med ministrstvi je dobro sodelovanje znotraj posameznih ministrstev. Dobro sodelovanje med ministrstvi pa je pogoj za kakovostno mednarodno sodelovanje. Kot posledico nizke ravni motivacije in sodelovanja je pogosto opaziti preobremenjenost z delom v majhnem krogu uradnikov blizu ministra. Izhod pa je bil le v dodatnem zaposlovanju. Neustrezna je bila tudi težnja, da bi po enem kopitu uredili vrsto različnih služb znotraj državne uprave, tudi takih, ki bi poleg izvajanja osnovne dejavnosti lahko nastopale še na trgu. Državni proračun je bil tako ob pomemben del dohodka, uporabniki pa ob kakovostne in poceni storitve.

Poseben problem je pomanjkanje avtoritet v državni upravi. Avtoriteto je treba graditi in jo negovati. Za primer neustreznega odnosa do avtoritete vzemimo spet OPT. Avtoriteta na področju meteorologije in umetnega vpliva na vreme, kamor spada OPT, je v državnem merilu Urad za meteorologijo znotraj ARSO. Pa se je vseeno zgodilo, da je bilo njegovo mnenje dvakrat gladko povoženo, in to pri dveh različnih vladah. Nespoštovanje svojih avtoritet gotovo ne pelje države v svetlo prihodnost, zlasti če avtoriteto nadomešča avtoritarnost. Sesuvanje avtoritet, najsi gre za institucije ali njihove vodje, ki se je zadnja leta razpaslo tudi v medije, ne koristi nikomur, ki ima poštene namene. Sposobni strokovnjaki se zato vse manj odločajo za odgovorne službe v državni upravi.

Rešitev: vlaganje v trajnosti razvoj

Lanska akcija civilne družbe Očistimo Slovenijo je bila vsestransko poučna. Šlo je za ustvarjalno idejo, ki je potegnila za sabo množico državljanov s primernim odnosom do okolja. Bolje organizirana država, v sodelovanju z občinami in v partnerstvu z domačim gospodarstvom, bi znala to množico še povečati in usmeriti v trajnostni razvoj.

Ob pomanjkljivem državnem načrtovanju ni čudno, da smo pozabili tudi na množico državljanov, rojeno v prvih letih po drugi svetovni vojni. Ko si je ta močna generacija ustvarila družine, se je načrtno razmahnila stanovanjska gradnja. Danes, ko je ves ta stanovanjski fond zrel za trajnostno obnovo, država na to ni pripravljena, še manj pa državljani. Vendar ne gre toliko za pomanjkanje denarja, čeprav gre za milijardno investicijo na ravni države, bolj gre za prerazporeditev prioritet. Ljudje množično kupujejo, na primer, drage in potratne avtomobile. Za približno enak denar bi lahko celovito obnovili svoje hiše, da ne govorim o stroških za trajnostno prenovo stanovanj. Tako bi dolgoročno občutno zmanjšali življenjske stroške in povečali kakovost življenja. Država pa sprejema resolucije, zakone in programe. In ker se v praksi ne obnesejo, začenja nov krog sprejemanja. Predlog nacionalnega energetskega programa (NEP), ki je to poletje v javni razpravi, vključuje operativne programe, ki se pri izvajanju opirajo na ekosklad in pokrajine. V praksi pa ima ekosklad že sedaj velike zamude pri obdelavi vlog državljanov, pokrajin pa sploh še nimamo.

Rešitve pa niso posebej zapletene. Veliko birokratskih ovir za trajnostni razvoj je možno odpraviti že s preprostim premikom operativnega izvajanja NEP za gospodinjstva z države na občine. S tesnim sodelovanjem ekosklada z občinami bi težišče obdelave vlog (po ustreznem usposabljanju) prenesli na občinsko upravo. Energetsko svetovanje (ensvet) bi bilo bolj uporabno, če bi svetovalo skupinam državljanov, organiziranih na ravni občine, še posebej če gre za tipske hiše. Tudi občine bi potrebovale strokovno podporo ensveta pri pogajanjih za sklenitev partnerstva s ponudniki materialov in storitev za trajnostno obnovo stavb ter rabo lokalnih energentov, kot je lesna biomasa. Mehanizmi državnih pomoči, na primer za nova delovna mesta, so primerni za dvig konkurenčnost domačih ponudnikov. Svojo vlogo v trajnostnem razvoju bi morala odigrati tudi podjetja, ki upravljajo stanovanja v večstanovanjskih stavbah. K dvigu subvencij bi morale prispevati tudi občine. Posebno pozornost pa bi morali pri tem nameniti socialno šibkim.

Veliko odvisnost od uvoženih fosilnih goriv lahko podobno zmanjšamo tudi pri prometu z motornimi vozili. V tem pogledu so električni avtomobili velika razvojna priložnost. Trajnostna rešitev je električna energija za avtomobile, pridobljena iz obnovljivih virov energije (OVE). Nerodno je, da snovalci NEP ne razpolagajo z realnimi ocenami potencialov vseh naših OVE. Vetrna energija je očitno precenjena, saj je Slovenija po vetrovnosti na repu med evropskimi državami. Čutiti je odpor do sončnih elektrarn. Da bi problem sončnih elektrarn bolje razumeli, si zamislimo vročinske valove s temperaturami, ki jih pri nas še nismo doživeli, bodo pa s klimatskimi spremembami postali naša realnost že v bližnji prihodnosti. Izkušnje od drugod kažejo, da so električni mrki pogosti ravno v največji vročini. V tem času pa je na razpolago največ sončne energije. Ob obnovi stavbnega fonda je torej smiselno, da na primerno osončenih strehah postavimo sončne elektrarne. S pametnim omrežjem, v katero so vključeni parkirani električni avtomobili, pa postane električna energija sončnih elektrarn mnogo bolj uporabna.

Skratka, s primerno vizijo in programi, pisanimi na našo kožo, je možno močno zmanjšati odvisnost od uvoza energentov. Poiskati je treba še rešitve za povečanje samopreskrbe s hrano in da nam bo ugodna geografska lega prinašala tudi ustrezno korist. Tako bo dovolj možnosti za zaposlitev, zlasti za gradbeništvo, in bolje bomo pripravljeni na nove globalne krize. Vse to pa ne bo šlo brez dobro organizirane države, ki ne bo ponavljala napak, in ustvarjalnih ljudi, na katere, podobno kot na naše naravne vire, doslej nismo dovolj računali.


Dušan Hrček je bil med letoma 1993 in 2001 direktor Hidrometeorološkega zavoda RS, v letih 2002-2008 pa vodja urada SMO za Evropo.

Prijavi sovražni govor