Represivni organi so v preteklosti delovali premalo učinkovito

Darko Majhenič je generalnega direktorja policije s svojim delom in vodenjem Nacionalnega preiskovalnega urada v času pripravništva prepričal, da ga je predčasno imenoval za direktorja. Priznava, da so v preteklosti tudi represivni organi delali neučinkovito, a so takšni dnevi mimo. Skupaj s tožilstvom so v zadnjem času dokazali, da so obsodilne sodbe mogoče.

Gospod Majhenič, vam je generalni direktor policije čestital za dobro opravljeno delo v obdobju »pripravništva«? Z začasnim ustoličenjem vas je menda želel najprej testirati, kako se boste znašli v vlogi šefa Nacionalnega preiskovalnega urada (NPU).

Na podlagi sklepa generalnega direktorja policije sem bil 1. avgusta lani premeščen na mesto direktorja NPU s polnimi pooblastili. To pripravništvo, kot ga imenujete, me nikakor ni oviralo, ampak me je samo spodbudilo k zastavljeni viziji, razvoju dela in predvsem rezultatov dela NPU, za katere menim, da so zelo dobri. Z dosedanjim delom, referencami in izkušnjami, zlasti pa s pozitivnim odnosom do dela sem pridobil kredibilnost in zaupanje sodelavcev in seveda vodstva policije. Generalni direktor se je odločal med štirimi primernimi kandidati, s prvim januarjem pa me je predčasno imenoval za direktorja, in sicer za pet let. Razloge za predčasno imenovanje lahko najdem v izpolnitvi pričakovanj in odličnih rezultatih dela NPU v času, ko sem ga še začasno vodil. Rezultati so pogojeni tako s strokovnimi standardi vodje, sposobnostjo organizacije dela, vodenjem urada ter sinergijo in izjemnim sodelovanjem s sodelavci. In, da, generalni direktor mi je ob imenovanju čestital.

Omenili ste vaš način vodenja. Kako se ta razlikuje od vaših predhodnikov? Delo prejšnjih direktorjev gotovo dobro poznate, saj ste na NPU že od začetka.

Zelo nerad se primerjam s predhodniki, to je nehvaležno. Gotovo je vsak izmed njih izjemno izkušen menedžer, seveda ob ustreznem strokovnem znanju svojega področja. Gotovo pa imam pred njimi prednost, saj sem ne nazadnje član tega kolektiva že od ustanovitve, začel sem kot vodja preiskave. Priznati pa je treba, da sem prevzel organizacijsko, kadrovsko in funkcionalno zgrajen urad. Vloga direktorja je zelo zahtevna funkcija, zlasti ker gre za zahtevno področje dela, kjer so pričakovanja tako notranje kot zunanje javnosti zelo visoka. Brez kontinuiranega vodenja ni pričakovati dobrih rezultatov.

Takoj ko sem prevzel vodenje NPU, smo opravili nekatere korekcije v procesih vodenja, nekoliko spremenili pristop in načrtovanje dela. K posameznim preiskavam smo pristopili timsko, projektno in ciljno usmerjeno, naše temeljno vodilo pa so preiskave najtežjih oblik gospodarske, korupcijske, organizirane in nekatere zahtevnejše oblike klasične kriminalitete, med katere spadajo nerešeni umori in pogrešane osebe. Seveda pa moram izpostaviti še nekatera področja, kjer so korupcijska tveganja največja, to so bančništvo, zdravstvo, javna naročila, energetika in drugo. Ne stremimo pa le h kazenskemu pregonu, saj si želimo čim več utemeljenih pobud in odredb sodišča za zavarovanje in odvzem protipravno pridobljene premoženjske koristi.

Večkrat je bilo slišati, da bo za uspešen pregon gospodarskega kriminala in korupcije treba spremeniti zakon. A so zdaj na podlagi iste zakonodaje padle že obsodilne sodbe, nekateri so že v zaporu. Je torej organom pregona manjkal le pogum?

Treba si je priznati, da so represivni organi v preteklosti delovali premalo učinkovito. Zakonodaja, ki se dotika gospodarske kriminalitete, je bila in je preobsežna, preregulirana in neučinkovita. Pogosto se osredotoča na posamezne detajle, s katerimi imajo težave pri razumevanju tudi pravniki. Ad hoc sprejeti zakoni povzročajo težave, kar povečuje pravno negotovost. To je še dodatna ovira pri delovanju tako subjektov, ki so predmet naših preiskav, kot tudi represivnih organov. Skromna je tudi pravna varnost, na to nakazujejo tudi nerazumno dolgi roki sojenja. Tukaj ne gre samo za kazenski pregon, temveč tudi za gospodarske sodne spore. Moramo vedeti, da se gospodarski spori v Sloveniji rešujejo trikrat dlje kot denimo v Nemčiji. To vse prispeva k ugašanju podjetij, izgubi delovnih mest, slabšanju socialnega varstva in padcu gospodarske moči. Treba je okrepiti učinkovitost sodstva in zagotoviti stabilno zakonodajo. Vseeno pa je v preteklem letu zaznan zelo pomemben premik glede učinkovitosti organov. To potrjujejo primeri, ki so že dobili sodne epiloge, nekateri že pravnomočne, za katere se je še nedavno govorilo, da sojenja ne bo nikoli. Dokazali smo, da je to možno, tožilstvu je uspelo doseči obsodilne sodbe. Gotovo to zahteva veliko truda, potrpežljivosti, znanja in poguma. Dobro je tudi, da se je spremenila družbena klima, nadzorni organi so začeli delati hitreje in bolje, vse to pa nam je dalo še več poguma.

Če malo karikiramo, brez gospodarja ovce strižejo še pozimi. Se je po vaši oceni podobno dogajalo tudi v slovenskem gospodarstvu, saj, tako kaže, svojega dela niso opravili nadzorni organi družb in seveda tudi druge državne službe, ki bi morale bedeti nad poslovanjem podjetij?

Že v času tranzicije so bili nadzorni organi neučinkoviti pri odkrivanju in pregonu gospodarske kriminalitete. Tveganja posameznih elit v preteklih dvajsetih letih pravzaprav ni bilo. Vsi vemo, da je na primer sistem omogočal najrazličnejše sporne menedžerske prevzeme in kreditiranje, zakonodaja ni sledila razvoju gospodarstva in posledično odkrivanju in preprečevanju kriminalitete. Vemo, da ni vedno kriva zakonodaja, ampak tudi ustrezna organizacija dela in učinkovitost posameznih organov. Lahko začnemo s policijo, tožilstvom in sodstvom. Nismo pa mi edini – tu bi morali v prvi vrsti svoje narediti nadzorni organi posameznih gospodarskih družb. Kazenski pregon bi moral biti zadnji.

So nadzorni organi tako večkrat celo sodelovali in pomagali vodstvu pri kaznivih poslih?

Lahko bi temu tudi tako rekli, seveda. V mnogih primerih so vedeli za nepravilnosti, pa zoper poslovodstva niso ukrepali.

S preiskavami ste dregnili v vse pore družbenega življenja, obravnavate ljudi s finančnim in političnim zaledjem. Svete krave so izumrle. Je to dodaten pritisk na vaše delo?

Glede na objekte preiskav in posamezne interesne skupine, ki so in bodo pod našim drobnogledom, je gotovo pričakovati pritiske na delo NPU in tudi poskuse diskreditacije tako celotne službe kot posameznih preiskovalcev. Vendar to ne bo omajalo pripravljenosti za preiskovanje. Ne rečem, da takšni pritiski niso moteči, ne morejo pa nikakor bistveno vplivati na potek in epilog naših preiskav. Ne nazadnje tudi zaradi dejstva, ker predkazenski postopek usmerja in vodi pristojni državni tožilec. Kot gospodar predkazenskega postopka je garant za zakonitost in strokovnost preiskave. Nas ne zanima, od kod prihaja osumljenec, ali je iz leve ali iz desne opcije.

Kriminal belih ovratnikov je specifičen in preiskave niso končane čez noč. Še župan Zoran Janković se čudi, da so bile hišne preiskave opravljene septembra 2012, napovedane ovadbe pa od nikoder.

Kar se tiče preiskav v mestni občini Ljubljana, gre za izjemno obsežno delo. Večkrat sem že povedal, da so sestavljene iz več sklopov, gre za več sumov zahtevnih kaznivih dejanj, kjer je treba zbrati ogromno obvestil, pregledati goro dokumentacije in elektronske korespondence, vse to povezati z našimi ugotovitvami in na koncu podati ovadbo, če se ugotovi kaznivo dejanje. Kar se konkretnih preiskav tiče, lahko povem, da smo podali že dve kazenski ovadbi.

Dolgotrajnost postopkov skeptikom, češ da so preiskave vodene selektivno in celo pod vplivom politike, le še priliva olja na ogenj. Na eni strani so očitki, da bodo zaradi dolgotrajnosti zadeve zvodenele ali pa dokazi izginili, na drugi strani pa pravijo, da dolgo traja zato, ker iščete, česar ni ...

Dolgotrajnost je posledica izjemno zahtevnih in obsežnih preiskav, predvsem ko je treba analizirati in pregledati posamezne posle za daljše časovno obdobje. Govorimo tudi o več tisoč finančnih transakcijah, preveriti in pridobiti je treba podatke od tujih varnostnih in pravosodnih organov in tako naprej. Vse to traja. Treba je najti ravnovesje med hitrostjo in učinkovitostjo preiskave, saj tudi nam ni v interesu, da se zadeve vlečejo. Verjamem pa, da skeptikom to vliva nezaupanje, a je treba vedeti, da so zaradi daljšega predkazenskega postopka lahko precej skrajšani kazenski postopki. To smo v posameznih primerih, seveda ob dobrem sodelovanju s tožilstvom, že dokazali.

Da bo predstava lažja, lahko poveste, koliko časa ste porabili za kazensko ovadbo obsežnejše gospodarske ali korupcijske zadeve?

Lahko omenim dve zadevi, ki sta že končani na sodišču. Najbolj znan je primer koruptivnega ravnanja nekdanjega evropskega poslanca. Prijavo smo prejeli v reševanje marca 2011, kazensko ovadbo pa spisali v 14 mesecih. To ne pomeni, da je sestava dokumenta, ki mu pravimo kazenska ovadba, trajala toliko časa. Takšen dokument je možno spisati v nekaj delovnih dneh, ampak zbiranje vseh informacij in podatkov je dolgotrajno. Mogoče se na videz zdi enostaven primer, ampak tu je bilo potrebno veliko sodelovanja s tujino, kar običajno precej traja. Primer je bil nov za vse, porajalo se je resno vprašanje, ali je možno uporabiti novinarski posnetek kot dokaz v kazenskem postopku.

Naslednjo lahko izpostavim gospodarsko zadevo zaradi davčne zatajitve in pranja denarja. Zadevo smo prevzeli v preiskavo februarja 2010, šlo je za več storilcev, tako fizičnih kot pravnih oseb. Treba je bilo pridobiti ogromno dokumentacije, doma in v tujini. Sodelovali smo z več organi, zlasti bi izpostavil odlično sodelovanje z davčno upravo in izjemno zavzetost tožilca iz specializiranega državnega tožilstva. Prvo kazensko ovadbo smo spisali v oktobru istega leta, torej v osmih mesecih. Naša preiskava se s tem ni zaključila, saj smo vzporedno vodili še finančno preiskavo in dali pobudo za zavarovanje protipravne premoženjske koristi. Ta jim je bila tudi odvzeta. Kolikor sem seznanjen, sta dva ali trije obtoženci že na prestajanju zaporne kazni.

Če govoriva o primeru utaje davka in pranja denarja pri preprodaji luksuznih jaht podjetnika Roka Snežiča in Nenada Đukića, so že štirje pravnomočno obsojeni.

Potem imate celo boljše podatke kot jaz. Če primer spremljate, veste, da je izredno obsežna in zahtevna zadeva.

Vlečejo se tudi preiskave bančnega sektorja, denimo Unicredit, Hypo, NKBM, NLB … Imate ponekod še težave s pridobivanjem dokumentacije?

Treba je povedati, da smo se z odkrivanjem t. i. bančnih kaznivih dejanj srečali že leta 2011 v okviru banke Hypo. Ta preiskava je s policijskega vidika v večjem delu končana. Kar se tiče preiskav v drugih bankah, pa te intenzivno potekajo, ustanovljene so specializirane preiskovalne skupine. Od začetka smo imeli težave s pridobivanjem bančne dokumentacije, zlasti zaradi različnega razumevanja oziroma tolmačenja zakonodaje, tako zakona o kazenskem postopku kot zakona o bančništvu, bile so tudi določene zakonske spremembe. Generalno gledano smo odpravili težave pri pridobivanju bančne zaupne dokumentacije.

Del preiskave v Merkurju je »težak«, če podatki držijo, okoli 190 milijonov evrov. Je to rekorder?

Res je. Zadeva Merkur je po višini škode, ki je posledica protipravne premoženjske koristi oziroma nastale škode, rekorder po višini zneskov. Vendarle je treba povedati, da v NPU obravnavamo vrsto drugih zadev, ki sicer nimajo tolikšne povzročene škode, je pa zahtevnost preiskovanja in dokazovanja izjemno težka.

Če se malo dotakneva še statistike. Koliko kazenskih ovadb ste podali od obstoja NPU in za katera kazniva dejanja? Kolikšna je skupna škoda?

Leta 2010 je NPU podal kazenske ovadbe za 22 kaznivih dejanj, leta 2011 za 39, v letu 2012 46, lani pa za 103 kazniva dejanja. Skupaj smo podali ovadbe za 210 kaznivih dejanj, protipravna premoženjska korist znaša skupaj več kot 350 milijonov evrov. V strukturi kaznivih dejanj izstopajo zlasti zlorabe položaja ali zaupanja pri gospodarski dejavnosti, zloraba položaja ali pravic, zloraba uradnega položaja ali uradnih pravic, izstopajo tudi korupcijska kazniva dejanja, kot so nedovoljeno sprejemanje ali dajanje daril in kazniva dejanja pranja denarja.

Po vrtoglavo preplačanih avtocestah, ki so jih gradili propadli in zdaj že obsojeni gradbeni baroni, je javnost šokirala še korupcija v zdravstvu, predvsem pri javnih naročilih. Ni to povsem skregano z logiko, saj imamo ravno zaradi vrste varovalk precej zapletena pravila?

Splošni vtis v boju proti korupciji zaznamujejo nekateri odmevni primeri, tako doma kot na tujem. Zato smo v NPU močno okrepili vlogo pri odkrivanju in pregonu korupcijskih kaznivih dejanj. Ugotovili smo namreč, da je veliko koruptivnih praks posledica sistemske korupcije na različnih področjih. Med njimi je gotovo tudi zdravstveni sistem. Kar se varovalk v zakonodaji tiče, pa menim, da jih ni dovolj oziroma je kljub zapleteni zakonodaji še vedno možnost za korupcijo. Vzroke za korupcijo pa kaže iskati tudi v pomanjkanju integritete in morale posameznikov.

Pri varovalkah sem imel v mislih, da se na izbiro na javnem razpisu lahko pritoži vsak, ki ima pet minut časa, kar postopke večkrat nerazumno zavleče, po drugi strani pa bi pričakovali, da bo zaradi tega manj dogovorov mimo pravil.

S tem se strinjam, vendar z vidika dokazovanja kaznivih dejanj to nima nekega pomena. Ko sva že pri zdravstvu; vedeti je treba, da so predstojniki zdravstvenih ustanov, zlasti pri javnih naročilih, nabavljali posamezne zdravstvene pripomočke v dogovoru z dobavitelji, seveda za ustrezno nagrado, plačilo. Ta sredstva so bila nakazovana na tuje bančne račune, ki so bili v ta namen tudi odprti.

Po preiskavah in obsodbah je zdaj jasno, kako so posamezniki dolga leta goljufali, izropali podjetja in državo. Je mogoče zaznati prilagajanje podjetnikov in raznih funkcionarjev, da so pri določenih zadevah dodatno previdni oziroma iščejo nove načine, kako se nezakonito okoristiti? Je že preteklo dovolj vode, da bi ocenili, ali se navade »kriminalcev« spreminjajo?

Gotovo se storilci prilagajajo oziroma so bolj previdni, spoznavajo naš način preiskovanja ter metodiko in taktiko. To od nas zahteva nenehno iznajdljivost. Policija in zlasti kriminalistična policija si prizadeva ne samo držati korak s storilci kaznivih dejanj, temveč moramo biti tudi korak pred njimi, zato sproti uvajamo sodobne preiskovalne metode in tehnike. Ustrezno usposabljamo in opremljamo naše kriminaliste za preiskovanje najtežjih kaznivih dejanj. Izpopolnjujemo uporabo posebnih metod in tehnik preiskovanja gospodarske, korupcijske in organizirane kriminalitete. Poglobljeno spremljamo posamezne pojavne oblike tovrstne kriminalitete.

Obsodilne sodbe imajo tudi generalno prevencijo, da vplivajo na vse, ki bi jih kdaj utegnili zasrbeti prsti. To je pomembno predvsem, ker je celo na sodišču slišati obtožence, da je bilo njihovo ravnanje v tistem času družbeno povsem sprejemljivo. Vsi so vedeli, a nihče ni ukrepal. So se zdaj vendarle izoblikovala merila, kaj je prav in kaj narobe?

Za uspešno funkcioniranje države je generalna preventiva gotovo zelo pomembna. Pravočasno preprečevanje, odkrivanje, kazenski pregon in sankcioniranje storilcev kaznivih dejanj ustvarjajo ugodno družbeno klimo, v kateri se kriminaliteta ne izplača. V Sloveniji se še vedno nekatere institucije ubadajo s problemom neučinkovitosti, tu mislim predvsem na posamezne segmente pravosodja, saj so postopki predolgi in hromijo zaupanje ljudi v delovanje pravne države. Seveda mora cel preiskovalni in pravosodni sistem delovati brezhibno. Kaznovanje naj ima generalnopreventivni učinek, zlasti s ciljem, da drugi ne bi izvrševali kaznivih dejanj. Po moji oceni ni samo pomembna višina kazni, ampak tudi to, da bo storilec pravočasno odkrit in hitro kaznovan. Po možnosti pa naj mu bo odvzeta tudi protipravno pridobljena premoženjska korist. Ob relativno nizki pravni kulturi me preseneča edino to, da so začeli obtoženci najtežjih tako imenovanih korporacijskih kaznivih dejanj priznavati krivdo na sodišču. Vendarle smo malo le stopili na čut odgovornosti. Kar se meril tiče, kaj se sme in česa ne, so ta znana že dolgo časa. Zakonodaja je jasna. Mogoče je bolj novost v delu, da smo z dosedanjim preiskovanjem dokazali, da bomo vsakemu, ki bo počel nezakonitosti, prej ali slej stopili na prste.

Eden od vaših zdaj že nekdanjih kriminalistov je menda precej malomarno opravljal preiskave, zato ste mu pokazali vrata, grozi mu celo kazenski pregon. Kako sploh ocenjujete dobre in slabe kriminaliste?

Od preiskovalca nacionalnega preiskovalnega urada se poleg izjemne strokovnosti pričakuje tudi visoka stopnja integritete. In v vseh primerih, ko zaznavamo kršitve delovnih ali pogodbenih obveznosti, smo dali vedeti, da pri teh ravnanjih nimamo tolerance. Ko gre za kršitev delovnih obveznosti, ki imajo lahko znake kaznivih dejanj, to predamo ustreznim strokovnim službam, to pa obravnava poseben oddelek na specializiranem državnem tožilstvu. Letos je generalni direktor policije zaradi hujše kršitve delovnih obveznosti dvema zaposlenima na NPU izdal sklep o izredni odpovedi delovnega razmerja. Kar se ocenjevanja zaposlenih tiče, je treba povedati, da se njihovo delo ocenjuje vsak dan, seveda ob ustreznem spremljanju, nadzoru in pomoči nalogam, ki so jim zaupane. Z zaposlenimi se je treba pogovarjati in jim dajati povratne informacije o dobro opravljenem delu, jih pohvaliti in na drugi strani opozoriti na morebitne napake pri delu. Sicer pa so kriteriji za ocenjevanje v javni upravi znani in izoblikovani in nič drugače ni pri kriminalistih.

Dobri preiskovalci morajo imeti tudi finančno motivacijo, s katero se v policiji ravno ne kaže hvaliti. Bi lahko sklepali, da je trenutna gospodarska situacija, vsaj kar se iskanja kadra tiče, NPU pisana na kožo? Finančni, davčni in ekonomski strokovnjaki namreč tudi v zasebnem sektorju nimajo več sanjskih plač, predvsem pa služba ni zagotovljena.

Brez dvoma je trenutna gospodarska situacija, kar se iskanja kadra NPU tiče, kot ste dejali, pisana na kožo. Moramo biti korektni, da smo na NPU najbolje plačani preiskovalci v policiji, vendar imajo strokovnjaki takšnega kova zunaj policije navadno boljše plače. Dejstvo je, da v policiji nihče ne more obogateti. Zanimanja za delo na NPU je na srečo izjemno veliko, to pomeni, da smo pritegnili in motivirali posamezne strokovnjake, ki bi radi svoje delo posvetili preiskovanju gospodarske kriminalitete. V teh dneh smo zaključili interni natečaj za zapolnitev štirih delovnih mest višjih kriminalističnih inšpektorjev preiskovalcev, prejeli pa smo kakšnih sto prijav kandidatov. Iskali smo strokovnjake s področja bančništva, računovodstva in revizije. Kadrovsko smo zdaj okrog 85-odstotno zasedeni. Naslednjič bomo na javnem razpisu iskali kadre s področij, ki sem jih prej navedel, in verjetno še s kakšnega področja, kjer nam primanjkuje strokovnjakov.

Pri delu ste tesno povezani s specializiranim državnim tožilstvom, ki ga vodi vaš nekdanji šef na NPU Harij Furlan. Sodelovanje je menda dobro, saj imate isti cilj. Kakšno pa je sodelovanje z drugimi okrožnimi tožilstvi po državi in predvsem z drugimi službami (davčna uprava, KPK, urad za preprečevanje pranja denarja …)?

Res je, največ sodelujemo s specializiranim državnim tožilstvom, ki ga vodi mag. Harij Furlan. Že po naravi preiskav, ki jih vodimo, zapadejo na področje specializiranega tožilstva. To ne pomeni, da z okrožnimi državnimi tožilstvi ne sodelujemo redno in dobro. Sledi sodelovanje s KPK, računskim sodiščem, uradom za preprečevanje pranja denarja ... Sodelovanje z nadzornimi organi je pomembno, saj te inštitucije pri delu pogosto pridejo do informacij, ki so pomembne za predkazenski in kasnejši kazenski postopek. Izmenjava takšnih podatkov je nujna, predvsem pa pospeši vse postopke. Multidisciplinarni pristop je najbolj učinkovit pri preiskovanju zahtevnejših oblik kriminalitete. Okrepiti pa bo treba sodelovanje še s kakšnimi nadzornimi organi, zlasti pri delu v skupnih specializiranih preiskovalnih skupinah. Parceliranje oziroma vrtičkanje zadev nikakor ni v dobro posameznih preiskav.

Če se s sofisticiranega kriminala premaknemo h klasičnemu. Je še kakšen nerešen umor, s katerim se ukvarjate na NPU, oziroma na katerih področjih ste še dejavni?

NPU se ne ukvarja le s preiskovanjem prej omenjenih zadev, temveč preiskujemo tudi organizirano kriminaliteto. Gre za terorizem, trgovino z belim blagom in drogo ter drugimi oblikami klasične kriminalitete, zlasti umori in iskanjem pogrešanih oseb. Ti kriminalisti delajo v delovni skupini s kolegi iz drugih policijskih uprav, saj gre za specifično delo, kjer je sodelovanje nujno potrebno. Trenutno preiskujemo primer pogrešane osebe, za katero se sumi, da je bila umorjena v letu 2012, in še dva nerešena umora, enega iz leta 2002, drugega pa iz 2003. ¾