Ruska ekoutopija: zeleno, 
ki te ljubim zeleno

Roman Sablin je pustil dobro plačano službo vodje marketinga v uspešnem podjetju in se v celoti posvetil ekologiji.

sob, 23.06.2012, 18:00

»Zeleno, ki te ljubim zeleno,« se je rojstni Andaluziji poklonil španski pesnik Federico García Lorca, dandanes pa so njegov verz posvojili predvsem ekološki aktivisti, kakršen je Roman Sablin, in ga vzeli dobesedno. Vse od osebne »perestrojke«, med katero je Sablin pustil dobro plačano službo vodje marketinga v uspešnem podjetju in se v celoti posvetil ekologiji, nosi izključno zelena oblačila. Takšne barve so njegove superge, jakna, očala in celo mobilni telefon, zeleno pa je obarvana tudi njegova ideologija, s katero se spogleduje čedalje več Rusov.

Naveličani življenja v betonski džungli in razočarani nad korupcijo ter politično stagnacijo se iz velikih mest vračajo na podeželje, kjer gradijo svojo ekološko utopijo. Trend v komunizmu je zapovedoval selitev iz vasi v mesta, trenutno pa narašča predvsem povpraševanje po podeželskih zemljiščih.

Triintridesetletni ruski »ekologist«, kakor naš sogovornik označuje človeka, ki živi ekološko, je za svoj moto izbral besede Mahatme Gandhija: »Postanite tista sprememba, ki jo želite videti v svetu.« Spodbudile so ga, da je skupaj s somišljeniki v središču Moskve ustanovil »ekoloft«, kjer so začeli z malim. Ločevali so odpadke, polivinilaste vrečke so zamenjali s papirnatimi ali tekstilnimi, stanovanje so pobelili z ekološkimi barvami in vanj namestili varčne žarnice, pobrili so si lase, saj manj šampona pomeni manj onesnaženja, manj las pa manjšo porabo vode.

»Postal sem trener za ekološki način življenja. Ljudem svetujem, kako v mestih, vaseh in svojih pisarnah živeti ekološko. Ustanovil sem podjetje GreenUp, ki se ukvarja z oblikovanjem ekopisarn, a se žal zelo počasi razvija, saj številna podjetja ne razumejo našega koncepta. Poleg tega v Rusiji ekoaktivizem razumejo kot prostovoljstvo in za naše storitve niso pripravljeni plačati.« Kot je poudaril, je zanj pomembno predvsem to, da je obdan z enakomislečimi ljudmi, »ki izstopajo iz potrošniške družbe in se ne trudijo biti vladarji planeta, ampak se zavedajo, da so le droben delček sistema«. Nanje je naletel v t. i. ekoloških skupnostih, ki v zadnjem času v Rusiji rastejo kot gobe po dežju. Za zdaj jih je 250, v bližnji prihodnosti pa naj bi jih postavili še dodatnih 1000.

»Gre za ustvarjanje kolektivnega razuma, skupnosti, v kateri človek ne misli zgolj nase, ampak na vse. To je velika družina, v kateri so različne generacije, zato lahko vedno računaš na podporo. Sodobni človek živi v epohi osamljenosti, ločenosti. Kriza ni samo politična in ekološka, ko se v mestih zaradi hrupa in onesnaženja ne da več živeti, ampak je eksistencialna,« je po dveh letih vegetarijanstva, joge in ekološke ozaveščenosti v njem dozorela odločitev o selitvi v ekoskupnost Kovčeg, ki ima v Rusiji najdaljšo tradicijo, saj so temelje zanjo postavili že leta 2001.

Downshifting ali upshifting?

Pionirski ekološki projekt je zrasel v okolici Kaluge, kakih 140 kilometrov od Moskve, kamor so se najprej preselile štiri družine, ki so od vlade v 49-letni brezplačni najem dobile 120 hektarjev nekdanjih kmetijskih zemljišč. Na njih so z lastnimi rokami postavili skromna bivališča iz lesa, gline in slame. V vasi, ki je leta 2009 dobila tudi blagoslov takratnega premiera Vladimirja Putina, je zdaj zraslo že sto preprostih bivališč, v katerih živi 40 družin. Idejni oče skupnosti, ki poudarja ekološke in družinske vrednote, je nekdanji uspešni poslovnež, med stanovalci pa so še nekdanji rokoborec, nesojeni politik in nekdanja nemška manekenka, če naštejemo samo najbolj eksotične člane. Življenje v skupnosti ureja vrsta pravil, ki določajo, da član postaneš šele po dveletnem stalnem bivanju, svojo zemljo pa lahko prodaš samo v soglasju z drugimi člani skupnosti. V ekološki vasi imajo tudi skupno blagajno.

Vse pomembnejše odločitve se potrjujejo s 75-odstotno večino, kolikor je potrebno za potrditev novih članov; ob resnih kršitvah jih prav s tolikšnim odstotkom kaznujejo s prepovedjo dostopa do skupnih površin, kot so ceste, šola in zadružni dom, kar se po besedah enega od ustanoviteljev Fedorja Lazutina ni zgodilo še nikoli. »Ali želiš to družino za svojega soseda?« je izpostavil glavni princip sprejemanja novih članov, ki morajo upoštevati tudi vrsto drugih pravil. V skupnosti je prepovedano piti in kaditi, »saj se v tem primeru lahko preselijo v katerokoli rusko vas«, gojiti živali za zakol, med posameznimi parcelami postavljati ograde, poleg tega pa se morajo ukvarjati vsaj z organskim kmetijstvom, če že ne s t. i. permakulturo, kot sta jo sredi sedemdesetih utemeljila Avstralca Bill Mollison in David Holmgren in pozneje propagirala avstrijski kmetovalec Sepp Holzer ter japonski pisatelj in filozof Masanobu Fukuoka.

Če poenostavimo, gre za kmetovanje, v katerem zemlje ni treba prekopavati, gnojiti in pleti, ampak samo vržeš seme in ob žetvi pobereš pridelek. »V idealnem primeru gre kmet na svojo njivo samo dvakrat: ko posadi seme in ob žetvi. Če stvari delaš prav, potem boš na koncu na svojo njivo šel samo enkrat na leto – po svoje pridelke,« je za časopis Russia Beyond the Headlines povedal Valerij iz ekološke skupnosti Sinegorje, ki leži v bližini Krasnodarja na jugu Rusije.

Zaradi tovrstnega kmetovanja in ker je najeta zemlja zaradi predhodnega kmetovanja precej izčrpana, vsaki družini pripada hektar površine, ki jo morajo v vsaj 30 odstotkih posaditi z drevesi, kar je prav tako eden od principov permakulture. Tudi sicer je življenje v skupnosti skrajno minimalistično, saj člani živijo v preprostih hišah iz naravnih materialov, v kateri je peč na drva, za kar uporabljajo izključno drevesa, ki so jih posekali med čiščenjem gozda. Po vodo hodijo v vodnjak ali k izviru, uporabljati morajo stranišča na štrbunk, za sprostitev pa jim je na voljo dobra stara ruska savna. »Vsaka družina ima na voljo vse, kar potrebuje za preprosto življenje: lasten dom, organsko hrano, svež zrak, čisto vodo in okolje. Zaradi tega je naša skupnost idealna za otroke, ki so naša prihodnost. Naš dobri prijatelj mi je po tednu dni bivanja v Kovčegu rekel: 'Čudno je, da vas kličejo downshifterji. V primerjavi z življenju v mestu je zame to prej upshifting,« se je ustanoviteljev skupnosti Dmitrij Vatolin vprašal, kje je življenje pravzaprav bolj kvalitetno.

V skupnosti se preživljajo predvsem z vrtnarjenjem, sadjarstvom, tesarstvom, šivanjem in čebelarstvom z minimalnimi posegi. »Vse svoje življenje sem bil del nekega sistema: v šoli, na univerzi, nato v vojski. Sistem je razpadal pred mojimi očmi. Uničili so ga goljufi in skorumpirani direktorji. Ustvarjamo nov družbeni model svobodnih in samozavestnih posameznikov,« je za Newsweek povedal Dmitrij Ivanov iz skupnosti s pomenljivim imenom – Dežela izobilja. Leži ob reki Ob v bližini Novosibirska, v njej pa živi 51 družin. Poleg sibirskih prostranstev so za iskalce preprostega življenja priljubljene destinacije še gorovje Altaj, republika Karelija in območja ob reki Volgi.

Ekologija kot biznis

Življenje v naravi seveda ni samo romantika, še posebej ne v Rusiji, kjer se temperature pozimi spustijo tudi do -40 stopinj Celzija, ko največji izziv postane predvsem kurjava. Številni ekopionirji živijo v preprostih domovih iz gline in slame, nekateri pa celo v zemljankah, v kakršnih so med drugo svetovno vojno bivali partizani. Druga težava so prebivalci okoliških vasi, ki poskušajo »čudakom iz mest« preprečiti pridobivanje zakonitega statusa, ki jim omogoča, da okoli svojih skupnosti razglasijo zaščiten ekološki pas z omejenim lovom in sečnjo dreves.

Nad novodobno ekoreligijo ni navdušena niti Ruska pravoslavna cerkev, ki jih je označila za nevarno sekto, kot vsaka človeška skupnost pa niso imuni niti pred notranjimi razprtijami. »Voditelji skupnosti so hoteli samo naš denar, poleg tega so nas uporabljali za suženjske delavce,« je Olga Kumani zaradi razočaranja nad korupcijo pobrala šila in kopita. Izselila se je iz ekološke skupnosti Čarbaj na Altaju in se skupaj z otroki preselila v bližnjo umetniško komuno, kjer se skupaj z 22 somišljeniki preživlja z ustvarjanjem izdelkov iz gline. A tudi tam so medčloveški odnosi zanjo postali nekoliko prenaporni, zato že razmišlja o selitvi v še bolj izolirane konce Sibirije. »Še vedno iščem alternativne možnosti, nove rešitve,« ni vrgla puške v koruzo.

»Zeleno« je postalo sinonim za napredno, moderno, s tem pa tudi interes dobička, kar dokazuje dokumentarni film nekdanjega ameriškega podpredsednika Ala Gora Neprijetna resnica, za katerega je skupaj z Mednarodno skupino Združenih narodov o podnebnih spremembah (IPCC) prejel Nobelovo nagrado za mir. »Soočamo se z izrednimi razmerami. Podnebna kriza ni politično vprašanje, ampak moralen in duhoven izziv celotnemu človeštvu,« je poudaril na podelitvi, po kateri so znanstveniki v njegovih trditvah o globalnem segrevanju ozračja našli precej pomanjkljivosti in prirejenih podatkov; pripisali so jih želji po večanju dobička t. i. zelenega lobija. Britansko sodišče je odločilo, da »gre za politično delo, ki promovira samo eno plat zgodbe«.

Podobno afero so pred kratkim razkrili pri Guardianu, kjer so poročali, da je britansko podjetje New Forest Company v Ugandi z njihovih zemljišč nasilno izgnalo 22.000 ljudi, saj nameravajo na njihovih parcelah posaditi drevesa, od katerih si obetajo ogljikove kredite, s katerimi se je začelo na veliko trgovati. Službe za varstvo potrošnikov na veliko opozarjajo pred agresivnimi ponudniki investicij v ogljikove kredite, s katerimi naj bi financirali velike ekološke projekte, za katere obljubljajo, da so zlata jama prihodnosti.

Anastazijevci

Izjemno podjeten je tudi Vladimir Megre, avtor knjižne zbirke Zveneče cedre tajge, ki je že dolgo nekakšna biblija ruskih ekopionirjev. Glavna junakinja njegovih del je »plemenita divjakinja« iz ruske tajge Anastazija, ki naokoli leta gola, se telepatsko sporazumeva z živalmi, je jasnovidna in razpolaga s prastaro modrostjo, do katere sodobne civilizacije nimajo dostopa. Po »svetlolasti boginji«, ki ljudi vabi nazaj k naravi, so se poimenovali za anastazijevce in že dobili oznako nevarnega totalitarnega kulta. »Megreja je seveda treba jemati z rezervo, nesporno dejstvo pa ostaja, da se je zaradi njega ogromno ljudi začelo vračati k svojim koreninam,« je Sablin zavrnil trditve, da gre za nevarni kult.

»Na eni ravni so njegove knjige odraz moške fantazije srednjih let, saj gre za prvoosebno pripoved duhovno praznega poslovneža, ki v gozdu naleti na prečudovito lepo in briljantno domorodko, za katero pravi, da je za vedno spremenila njegovo življenje,« je strokovnjak za duhovnost Paul Spinrad zapisal v recenziji k prvi od devetih knjig zbirke, ki je prevedena v več kot dvajset jezikov, tudi v slovenščino.

V Rusiji se je pojavilo nešteto Anastazijinih dvojnic, zato je moral Megre na koncu vendarle priznati, da gre za fiktivno osebo. Prinesla mu je precejšnje bogastvo, saj na svoji spletni strani prodaja tudi oreške, olje in druge izdelke iz sibirske cedre, za katere v svojih knjigah pravi, da so antene za kanaliziranje kozmične energije. »Če izvzamemo cedrova drevesa, je sporočilo Anastazije konstruktivno. Njeno glavno sporočilo je, da so resnična demokracija, izobilje in ekološka odpornost mogoči šele, ko se človek vrne k strukturi, ki jo Anastazija imenuje 'družinska domena',« je še zapisal Spinrad.

Kmečke skupnosti, 
dače in komunizem

Ruski človek je že po tradiciji močno navezan na zemljo in v številnih delih ruske klasike je mogoče najti opise dač, počitniških hiš z vrtom in sadovnjakom, ki na ruskem podeželju obstaja v sto in eni različici. Oktobrska revolucija jim ni bila naklonjena, saj je komunistična oblast razglasila dače za zlorabo obdelovalnih površin, hkrati pa je ideologija določala, da je treba ves prosti čas namenjati gradnji socialistične družbe. V začetku 80. in 90. let prejšnjega stoletja so sovjetski delavci od delodajalcev v dar vendarle prejeli krpice zemlje, kar je bilo del skrbno premišljene odločitve oblasti; s tem so želele ublažiti pomanjkanje hrane v velikih mestih.

Na svojih 600 kvadratnih metrih, ki so jih pozneje povečali na 1200 kvadratnih metrov, so sovjetski delavci gojili krompir, paradižnik in kumare, kar v manjšem obsegu počnejo še zdaj. »Te obdelovalne površine so v času nenehnih kriz hranile Ruse. Več krompirja ko ljudje gojijo na svojih dačah, slabše so gospodarske razmere v Rusiji. Gre za statistični zakon,« je zanimivo vzporednico potegnil Jurij Aleksejev, direktor vodilnega ruskega proizvajalca semen Semko-Junior. »V državi, kjer korporativne kmetije zasedajo kar 83 odstotkov obdelovalnih površin, kakih 35 milijonov družin na svojih malih vrtičkih proizvede kar 50 odstotkov vseh kmetijskih pridelkov. Na dačah zrase 90 odstotkov ruskega krompirja in kar 77 odstotkov druge zelenjave,« je Leonid Šaraškin zapisal v doktoratu, v katerem se je posvetil duhovnemu, kulturnemu in ekonomskemu pomenu »dačnega vrtnarstva«.

Dolgo tradicijo ima tudi koncept kmečke skupnosti, v katerih je podeželsko prebivalstvo živelo do predrevolucionarnih časov. »Ljudje so obdelovali skupna polja, vsa vas je mladim ljudem pomagala pri gradnji domov. Denar je bil skupen in lahko si dobil kredit brez obresti. Potem so ljudi začeli seliti v mesta, tam pa so izgubili stik z naravo, kar je velika napaka. Če recimo avtiste ali ljudi z downovim sindromom iz mesta preseliš v naravo, se začnejo povsem drugače obnašati, saj ni stresa, agresije. V naravi se vključi intuitivno mišljenje,« je Sablin nanizal prednosti življenja, kot so ga v Rusiji živeli nekoč.

Ne nazadnje je preprosto življenje na kmetih izbral tudi velikan ruske klasike Lev Nikolajevič Tolstoj. »Svet brez politike, mednarodnih meja, nasilja in revščine? Zakaj človeštvo ne more videti, kako nepotrebne so te stvari? Zakaj ne moremo spregledati, da bi bolje živeli, če si nihče ne bi ničesar lastil?« je s svojimi vprašanji navdihnil številne ruske anarhiste, tudi »znanstveno anarhijo« princa Pjotra Kropotkina. »Naš cilj mora postati sodelovanje, ne pa konflikt. Naše upanje ni prava ali močna vlada, saj so vse oblike vlade in prisile zlo. Naše upanje temelji na decentraliziranih, nepolitičnih in kooperativnih skupnostih, ki živijo po zgledu Kristusa in njegovih apostolov in v katerih bo vsak svoje kreativne potenciale lahko razvil brez vmešavanja duhovnikov, voditeljev in vojakov,« je širil ideje prostovoljnega komunizma. Na žalost se je tovrstna ideologija v praksi do zdaj še vedno izrodila v kult osebnosti, pa najsi gre za Tita, Stalina, Kristusa in ne nazadnje Anastazijo.

Komentiraj članek

Spoštovani komentatorji!

Komentiranje je preprosto, vendar pa zaradi spodbujanja kulturne in dostojanstvene razprave pred oddajo komentarjev zahtevamo vnos osebnih podatkov.
Za komentiranje morate biti prijavljeni. Še nimate uporabniškega imena in gesla? Registrirajte se!

Spoštovani komentatorji!

Komentiranje prispevkov na straneh Dela ni pravica, temveč možnost, ki jo omogoča medijska družba Delo, d. d. S komentarji prispevkov izražate svoje mnenje ali stališče na lastno odgovornost. Za objavo komentarjev, ki bodo na ogled takoj vidni vsem obiskovalcem portala, zahtevamo vnos osebnih podatkov. Kot registriran uporabnik, ki osebnih podatkov v uporabniškem računu ni dopolnil, pa imate možnost oddaje komentarjev, pri čemer si uredništvo pridržuje pravico do objave po lastni presoji.

Uredništvo Dela in izdajatelj Delo, d. d., spodbujata argumentirano razpravo in ne dovoljujeta zlorabe medijskega prostora za žalitve, napeljevanje k sovraštvu ali nasilju, osebno diskreditacijo identificiranih piscev, oglaševanje izdelkov ali storitev ali kako drugače pravno spornih komentarjev.

Po kazenskem zakoniku je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti ter za grožnjo, da bo napadel življenje ali telo druge osebe, kakor tudi za razžalitev, žaljivo obdolžitev in obrekovanje. Uredništvo Dela bo pomagalo pri ugotavljanju identitete avtorjev sporočil, če bodo to zahtevali pristojni organi. Podatke lahko na zahtevo sporoči tudi prizadeti osebi zaradi uveljavljanja njenih pravic.

Uredništvo Dela bo zato po svoji presoji brisalo sporna sporočila; posameznim avtorjem bo tudi odvzelo možnost komentiranja.

Za vsebino, naslove in priloge sporočil v forumih so odgovorni avtorji sami.

Medijska družba Delo, d. d., uredništvo Dela

Prijavi se
nova
mobilna
aplikacija
stara aplikacija bo delovala samo še
mobilne trgovine
no