Sadovi desne revolucije

Odhod baronice Margaret Thatcher z življenjskega prizorišča je dogodek, ki je, kot pravijo nekateri, sprožil to, kar še najbolj spominja na cunami nekrologov in drugih člankov v tiskanih medijih. Zlasti anglosaških.

Ocene njenega dela so najpogosteje skrajne: prvi se bodo te britanske premierke spominjali kot svetle različice heroine svobodnega trga, drugi pa bodo o njej razmišljali kot o soudeleženki ameriškega predsednika Ronalda Reagana pri desničarskem zločinu. So pa vsi ti citati zgolj najskrajnejše verzije teh sporov, ki tudi danes še vedno niso nič manj globoki, kot so bili v preteklosti. Da človek to ugotovi, mora zgolj spremljati retoriko ameriškega gibanja čajanka, ideološkega vodstva današnjih republikancev. Aktivisti tega gibanja se, kar zadeva radikalizem, ne le ravnajo po Ronaldu Reaganu in Margaret Thatcher, starših takratne konservativne revolucije, temveč ju v marsičem celo presegajo.

Ob vseh zadržkih pa je skorajda gotovo, da morajo posamezniki, ki izzovejo takšne reakcije in spore tako silovitih razsežnosti, narediti nekaj izjemnega in zelo pomembnega, in to ne le v svojih družbah, temveč tudi prek teh meja.

Občudovalci življenja in dela Margaret Thatcher trdijo, da je ta edina ženska na položaju britanskega premiera državo spravila iz težav in jo preoblikovala z vrsto reform, ki so bile vse do njenega prihoda na to funkcijo videti politično neizvedljive. Seznam je dokaj dolg: od liberalizacije poslovanja v financah in odločnega zniževanja najvišjih davkov pa vse do velikanskih sprememb na trgu dela, kar ji je uspelo s korenitim zmanjšanjem zakonite vloge delavskih združenj, predvsem pa s fizičnim obračunom z militantnim sindikatom rudarjev. V ta okvir sodita tudi privatizacija večine nacionaliziranih industrij ter množična razprodaja hiš in stanovanj v javni lasti. Predsednica vlade je po teh ocenah v hipu opravila s specifično britansko boleznijo, ki se je kazala z opotekanjem med visoko inflacijo in ludistično nastrojenimi britanskimi delavskimi združenji. Še več: Margaret Thatcher je, poudarjajo, na novo opredelila vlogo države v gospodarstvu.

Nasprotniki te politike pa po drugi strani ugotavljajo, da Železne lady nova opredelitev ni ovirala, da ne bi z državno silo grobo zatrla slovite stavke britanskih rudarjev. Prav tako kot je tudi Ronald Reagan, drugi od staršev konservativne revolucije, vrnil – kot je bilo takrat rečeno – samozavest lastniškemu razredu, s tem ko je zatrl stavko kontrolorjev letenja. Menda je na to samozavest najbolj vplival prizor, ki bi še najbolj sodil v srednji vek: ameriške kontrolorje letenja so pred sodnike pripeljali uklenjene v verige, na nogah pa so imeli pritrjene težke jeklene krogle.

Sicer pa se močno razlikujejo tudi ocene učinkov oziroma posledic reform in politike, ki jo je vodila Margaret Thatcher.

Zagovorniki te politike, kot je na primer ekonomski zgodovinar Niall Ferguson, navajajo, da je imela država po teh reformah v naslednjih nekaj desetletjih (v 80., 90. letih in v desetletju po letu 2000) hitrejšo rast bruto domačega proizvoda na prebivalca, kot so jo takrat dosegala druga velika evropska gospodarstva. Pripisujejo ji zasluge za to, da je po liberalizaciji tega poslovanja London oziroma londonski City prerastel v vodilno svetovno finančno središče. Govori se tudi, da današnje razmere še kako opravičujejo njeno nasprotovanje ne le vzpostavitvi evra, temveč celo hitri združitvi Nemčije, ki zdaj v Evropi oziroma na območju evropskega denarja igra prav tisto vlogo, ki se je je Margaret Thatcher tako zelo (in javno) bala. Navajajo tudi nedavne besede italijanskega premiera: Do nas se vedejo tako, kot da bi bili z Nemčijo v polkolonialnem odnosu.

Zdi pa se, da je še precej daljši seznam dejanskih ali morebitnih slabih posledic te politike. Ta politika je menda kriva, da je Velika Britanija ostala ne le brez rudarstva, temveč tudi brez dobršnega dela industrije. Deindustrializacija je potekala vzporedno s financializacijo in enormno rastjo tega sektorja storitev, katerega velikost in razsežnosti poslovanja nimajo skorajda nobene zveze s položajem in gibanjem realnega gospodarstva. Med nasprotniki te politike je tudi nekaj posameznikov, katerih obtožba se glasi, da sta prav ta starša konservativne revolucije iz osemdesetih let avtorja greha, ki je pripeljal do izbruha najnovejše krize. Očitajo jima tudi brez dvoma velikansko poglabljanje neenakosti v družbah zahodnih držav, predvsem v Ameriki in Veliki Britaniji. Za nekoliko hitrejšo britansko gospodarsko rast v zadnjih desetletjih prejšnjega stoletja, poudarjajo nekateri ekonomisti, pa ima vsaj toliko zaslug kot takratna politika tudi nafta, ki je takrat prispela iz Severnega morja.

Če obstaja nekaj, kar bi lahko poimenovali končna beseda zgodovine o vseh teh stvareh, potem je jasno, da tega tukaj ni, kajti razlike med ocenami ostajajo velike in nepremostljive. Za razumevanje tistega, kar se je dogajalo v osemdesetih letih, bi morda morali obe vladavini – tako vladavino Margaret Thatcher kot vladavino Ronalda Reagana – umestiti v širši okvir. Vsaj kar zadeva gospodarstvo, se namreč zdi, da imajo prav tisti ekonomisti, če začnemo s posamezniki, ki so blizu ameriškim republikancem, ki za stanje slovite stagflacije v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja krivijo odmik dolarja od zlata v začetku omenjenega desetletja oziroma v času vladavine republikanca Richarda Nixona. Med republikanci torej ni bilo brez razloga slišati celo mnenja, da je bilo treba tega predsednika prav zato nagnati iz Bele hiše. Pospešeno drsenje vrednosti ameriškega dolarja navzdol je pripeljalo do šibke rasti in visoke inflacije, v kateri so se gospodarstva znašla v tem desetletju, to pa je bilo stanje, ki v skladu s prevladujočo doktrino tistih časov sploh ni bilo možno, saj je bilo menda mogoče izbirati zgolj med rastjo in inflacijo. V britanski različici je bilo stanje stagflacije videti še nekoliko bolj dramatično kot drugod: nič gospodarske rasti in 25-odstotna inflacija.

Pa vendar ni kdove kako verjetno, da bodo zgodovinarji glavne zasluge za obračun s prej opisanim stanjem pripisali ameriškemu predsedniku in britanski premierki. Zdi se, da imajo prav tisti analitiki, ki so svoj čas o reaganomiji trdili, da sodi vanjo vse tisto, kar počne Paul Volcker. Gre seveda za takratnega prvega moža tiskarne dolarjev, ki je z vrtoglavim zviševanjem obresti reševal denar svoje države. Obresti so se, kot je mogoče soditi po enem od zapisov iz tistega časa, zvišale do ravni, zaradi katere so agenti FBI donedavnega preganjali mafijce, ki so se specializirali za oderuško posojanje denarja. Tako se je za ceno recesije v premožnih državah in depresije v največjem delu tretjega sveta začel proces dezinflacije in pot izhoda iz tega nevarnega stanja. Velikanska naknadna podražitev posojil pa ni spravila na kolena samo revnih držav, ampak tudi tiste, ki so se razglašale za socialistične (vključno s tedanjo Jugoslavijo). Prva ni bankrotirala Mehika, temveč Poljska in s tem oznanila začetek konca te ureditve. Zdi se torej, da bi bilo treba lovorike zmagovalca v hladni vojni, ki jih zvesti privrženci dodeljujejo ameriškemu predsedniku in britanski premierki, prej pripisati takratnemu prvemu možu tiskarne dolarjev.

Če trdimo, da so bile v iskanju izhoda iz stanja stagflacije najpomembnejše omenjene poteze na denarnem področju, pa s tem še ni rečeno, da ni k temu pripomogla tudi politika omenjenih državnikov, predvsem politika Margaret Thatcher. Vendar pa, kot navaja vodilni komentator londonskega finančnega dnevnika, premierka še zdaleč ni bila tako radikalna, kot je bilo mogoče soditi po njeni retoriki. Kot pravi, ji še zdaleč ni padlo na pamet, da bi, na primer, naredila politični samomor z ukinitvijo državne zdravstvene službe. Prav tako tudi nima posebnih zaslug za to, da so ideje o trgu sprejeli tudi v večinskem delu nekdanjega tretjega sveta, kot trdijo njeni oboževalci: lovorike za ta preobrat pripadajo Deng Xiaopingu, kitajskemu voditelju. S tem pa se zmanjšuje tudi delež odgovornosti staršev konservativne revolucije za stagnacijo in znižanje delavskih mezd v premožnih državah. S tem ko so se svetovni ureditvi pridružile Kitajska, Indija in še nekatere države, se je ponudba delovne sile v tej ureditvi povečala za več kot dve milijardi ljudi, hkrati pa se je občutno poslabšala pogajalska pozicija teh slojev v premožnih državah.

Ironija je v tem, da zdaj v premožnih državah prevladuje politika zategovanja pasu. Ta politika bi morda bila povsem sprejemljiva za stanje visoke inflacije v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja. Medtem ko so konservativni revolucionarji tistega časa zmagoslavno trdili, da je John Maynard Keynes končno pokopan, je Robert Mundell, vodilni ekonomist skupine, ki je podpirala preobrat Reagan-Thatcherjeva, poznejši dobitnik Nobelove nagrade, opozarjal, da je bila takratna politika dobra za takratne razmere, ne pa tudi za stanje nizke rasti in množične brezposelnosti. Gre za to, da bi težko našli razloge, zaradi katerih bi danes britanski konservativci imeli za zgled Margaret Thatcher, ko pa se srečujejo s povsem drugačnim stanjem od tistega, s katerim se je morala ukvarjati ona. Rezultati njenega dela dobivajo te dni različne ocene, med drugim tudi najvišje. Žal pa v tem ne bo mogoče najti odgovorov na vprašanje, kaj bi bilo treba storiti danes.