Tiskane izdaje
V začetku tega tisočletja je na Slovenskem izbruhnila vojna. Na nasprotnih straneh so si stali branitelji domačega lastništva, vključno z večino v državnem zboru, in belgijski Interbrew, tuji vlagatelj, ki je v Slovenijo prinesel kapital. Epilog pivovarske vojne je znan; Belgijci so se sklonjenih glav vrnili domov, rojen pa je bil tako imenovani nacionalni interes.
Desetletje po pivovarski vojni se Slovenija počasi pobira po gospodarskem kolapsu, država je v banke zlila milijarde evrov ter na drugi strani išče denar za krpanje lukenj na cestah in papir na fakultetah, število brezposelnih se je enormno povečalo, skladišča Rdečega križa so vse večkrat prazna.
Dvanajst let po tem, ko je dr. Franjo Štiblar v Gospodarskih gibanjih ugotavljal, da bi primerno usmerjeni finančni prihranki v nakupe delnic slovenskih blue chipov omogočili ohranitev nekaterih uspešnih podjetij v večinsko domači lasti, so Mercator, Pivovarna Laško, Istrabenz, Merkur in nekatere druge družbe na kolenih.
Drugo največje podjetje v Sloveniji, ki je lani na ravni skupine ustvarilo 2,76 milijarde evrov prihodkov in v vsej regiji zaposluje več kot 22.000 ljudi, je prodano najbolj nezaželenemu kupcu – Ivici Todoriću, največjemu hrvaškemu tajkunu, ki je iz cvetličarskega podjetja na nepregleden način in z očitanimi malverzacijami postavil živilsko-trgovski imperij. Todorić je namreč izkoristil nezavidljive razmere pri prodajalcih in z lobistično mrežo premagal prav tako organizirane lobiste nasprotnikov prodaje. Nacionalni interes je poražen.
Saga o Mercatorju, ki se vleče skozi devet poskusov prodaje, kaže vso absurdnost slovenskega političnoekonomskega prostora. Spomnimo samo na Agrokorjevo ponudbo 221 evrov za delnico, ki je zaradi političnih pritiskov v imenu nacionalnega interesa padla v vodo. S seboj je potegnila tudi predsednika uprave NLB Boža Jašoviča, ki se je poslovil z nebotičnika na Trgu republike, umeščenega med parlament in vlado, prav zaradi »nezaupanja večinskega lastnika« glede prodaje najboljšega soseda.
Njegov naslednik Janko Medja se je verjetno izognil podobni usodi le zaradi bližajočih se volitev, ko je vlada glede kadrovskih rošad bolj previdna kot sicer.
Vprašanje je, ali bi Todoriću sploh uspelo zbrati dovolj denarja za prevzem Mercatorja po ceni 221 evrov na delnico. Todorić lahko namreč danes tudi na račun slovenskih braniteljev nacionalnega interesa v svojem dvorcu pri Zagrebu nazdravlja z malvazijo Laguna, enim od vin iz Agrokorjevega asortimana, saj mu je uspel nakup po ceni 86 evrov na delnico.
Mercator je prodan prepozno, kljub temu pa je prav, da je dobil novega lastnika. Tuji vlagatelji namreč že leta pozorno spremljajo prodajo slovenskega trgovca, ki je veljala za pomemben signal tujini, ali Slovenija sploh želi tuje investitorje. Te bi prodaja morala spodbuditi, da se bodo bolj ozirali proti Sloveniji tako v trenutni privatizaciji, kar lahko zaradi večje konkurence prinese višje cene, kot za tuje neposredne investicije. Poleg tega bo prodaja pozitivno dela prodajalcem. Skupina Pivovarna Laško se bo finančno okrepila, prav tako banke, ki so se znebile odvečnega balasta. In nenazadnje, vsaj kratkoročno bo izboljšala finančni položaj Mercatorja, ki bo za 200 milijonov evrov znižal dolg, kar je pozitivna novica tudi za njegove dobavitelje.
Bolj negotovo je, kaj Agrokorjev prevzem prinaša Mercatorju in njegovim dobaviteljem na dolgi rok. O tem obstajata dve teoriji.
Zagovorniki črnogledega scenarija opozarjajo na veliko zadolženost Agrokorja, ki jo je še povečal z izdajo junk obveznic z 9,5-odstotno obrestno mero za nakup Mercatorja. Bojijo se, da bo Todorić svojo zadolženost manjšal tudi na račun Mercatorja, denimo z odpuščanjem in stiskanjem dobaviteljev. Te skrbijo dolgi plačilni roki in da bodo njihove izdelke s trgovin izrinile blagovne znamke iz Agrokorjeve skupine. Nenazadnje je Todorić slovensko hrano in pijačo pred leti že metal s polic.
Po optimističnem scenariju prodajalcev Mercator dobiva lastnika, ki bo s sinergijami okrepil Mercator in hrvaškega trgovca Konzum ter ju čez nekaj let na javni prodaji delnic ponudil velikim evropskim trgovcem in s tem odplačal dolg do imetnikov obveznic. Dobaviteljem Mercatorja naj bi posel stoletja, kot je nakup imenoval hrvaški Jutarnji list, prinesel možnost preboja na police v države nekdanje Jugoslavije in tako krepitev njihovih blagovnih znamk. Jamnica s polic ne bo izrinila radenske, sladoledi ledo ne planice Ljubljanskih mlekarn, Pikovi mesni izdelki ne mesa slovenskih dobaviteljev. Kateri trgovec je tako nor, da bi potrošniku vzel tisto, kar bi rad kupil? In lahko kupi drugje.
Ne glede na to, kateri scenarij bo prevladal, je čas za uveljavljanje drugačnega nacionalnega interesa. Ni pomembno, da imajo domače družbe slovenske lastnike. Narodni interes je, da imajo dobre lastnike.
