Samo šampioni so večni

Londonu 2012 je uspelo, Britanci so pripravili gotovo ne brezhibne, a vseeno imenitne olimpijske igre, na katerih so se izkazali kot velika športna nacija. Tako po tekmovalnih dosežkih kot po odzivu javnosti, ki je s tribun znala nagraditi malodane vse nastopajoče, zmagovalce in poražence, domače in tuje. Pomanjkljivosti? Svetovne javnosti se niso posebej dotaknile, »amortizirali« so jih predvsem tisti, ki so igre doživeli kot svoje delovno okolje in so imeli opravka z vedno prijaznimi in nasmejanimi, a pogosto tudi nevednimi prostovoljci. Ti so opravili večji del za zunanji svet nevidnega dela in so svojevrsten simbol številnih protislovij, ki prevevajo olimpijsko gibanje. Natančneje Mednarodni olimpijski komite, nevladno neprofitno organizacijo, v kateri se pod palci pretežno evropske aristokracije – v spregi z največjimi multinacionalkami, demokratičnimi in po potrebi tudi nedemokratičnimi vladami – v štiriletnem olimpijskem ciklusu obrne več kot štiri milijarde dolarjev.

A dvoličnost »olimpijskih očetov«, ki se še vedno skrivajo za gesli iz časov, ko je šlo v športu le za čast in slavo in je bilo res bolj pomembno sodelovati kot zmagati, ni tisto, po čemer si bo svet zapomnil London 2012. Hitro bodo v pozabo šli tudi spodrsljaji prirediteljev in pretirana samohvala v britanskih medijih, ob poročanju katerih se na trenutke zdi, da na olimpijskih igrah tekmujejo le domači asi in častni gost Usain Bolt.

Jamajška strela pa je veliko več kot to – je največji med tistimi, zaradi katerih bodo imele te igre posebno mesto v zgodovini. Tako kot v Pekingu 2008 si najsvetlejši del olimpijskega neba deli z Michaelom Phelpsom, veznim členom med človekom in ribo, čigar 22 kolajn z zadnjih treh OI bo stežka še kdo dosegel ali presegel. Bolt zaradi povsem drugačnih zakonitosti na atletski stezi kot v bazenu gotovo ne, a njegove lovorike bodo imele vedno večji sijaj. Pa ne le, ker jih osvaja v kraljici športov, temveč zaradi precej večjih razsežnosti in prvinskosti njegovih dosežkov.

Kaj je bolj preprostega in privlačnega kot tek na 100 metrov? V resnici je priprava šampionov kompleksna kot pri tehnološko najbolj zahtevnih vrhunskih športih, a tekma osmih mož, v kateri tistega, ki najhitreje teče, okronajo za najhitrejšega Zemljana, je najbolj univerzalna. Ni je kulture na tem svetu, ki je ne bi razumela. Ob Boltu, 196 cm visoki popolni zmesi moči in hitrosti, ki z 41 koraki, dolgimi 2,77 metra, premika meje človeških zmogljivosti, je tudi ni nacije, ki ga ne bi vzela za svojega. Kdo bi se branil šampiona nad šampioni, za katerega so velike zmage nekaj najbolj enostavnega in samoumevnega, zraven pa izžareva razigranost in pozitivno energijo, kakršno bržkone premorejo le na Karibih? Le zelo redki si zares želijo in so zmožni biti vrhunski atleti, vsi pa hrepenijo po tem, da bi bili Bolt, fant, ki z otroško lahkoto premaga vse in jim nato nazorno da vedeti, da je spet udarila strela.

Zato je prava dediščina Londona 2012 Bolt, ki se je po pekinških podvigih v Londonu zapisal še višje na zlati seznam nesmrtnih. Na njem so le največji šampioni olimpijskega in neolimpijskega športa – Mohamed Ali, Pele, Mark Spitz, Carl Lewis, Paavo Nurmi, Larisa Latinina, Jesse Owens … Z zgodovinske oddaljenosti so le njihova imena večna. Se še kdo spomni, da je bil v Berlinu 1936, ko je Owens pred očmi Adolfa Hitlerja – podobno kot to sedaj počne Bolt – v kali zatrl trditve o premoči arijske rase, predsednik MOK belgijski aristokrat Henri de Baillet-Latour? Tako kot njegovo bo šlo s časoma v pozabo tudi ime njegovega rojaka in naslednika Jacquesa Roggeja, številni rodovi pa bodo vedeli za Boltove izjemne dosežke, četudi jih niso videli, ko je pisal zgodovino.

Tudi Slovenija je v Londonu dodala nekaj ka menčkov v časovni mozaik, bolj v svojega kot svetovnega. Po dvajsetih letih v veslaškem vrhu se je od športnih aren poslovil Iztok Čop, Urška Žolnir pa je osvojila prvo žensko zlato olimpijsko kolajno za našo mlado državo. Za slovenski olimpizem sicer veljajo ista spominska načela kot za globalnega. V zavest naroda se bodo vtisnili prizori, ko je Čop v navezi z Luko Špikom še zadnjič izzval veslaško konkurenco in ko je Žolnirjeva v velikem slogu na pleča polagala tekmico za tekmico. Tisti, ki se z asi njunega kova fotografirajo le ob takšnih priložnostih, pa tudi tisti, ki so se in se gotovo še bodo doma prepirali okoli tega, kdo mora imeti nadzor nad denarjem, ki bi moral biti namenjen vzgoji in pripravi nesmrtnih, bodo prej ali slej potonili v pozabo.