Sandi Češko je solastnik in predsednik upravnega odbora Studia Moderna, ki ima za seboj dolgo pot z obrobja sveta direktnega marketinga in prodaje v središče svetovnih trendov. Danes ima lastno prodajno mrežo v dvajsetih državah vzhodne Evrope in v Turčiji, posluje po vsem svetu in zaposluje nekaj manj kot pet tisoč ljudi. Je predavatelj na elitnih poslovnih šolah, mentor številnim podjetnikom in član različnih ustanov doma in po svetu. Dobro se počuti, ko hodi po robu nad visokim prepadom. Tam ni gneče, pravi.
Kako gre posel?
Hvala, po načrtih. Vendar so priložnosti večje od naših zdajšnjih kadrovskih zmogljivosti.
Kako bi opisali Studio Moderna?
To je eno od podjetij, ki se mu je uspelo globalizirati; je del novih trendov na področju oglaševanja in distribucije izdelkov. Svet se spreminja, te spremembe pa niso povezane le s finančno krizo, ampak tudi s strukturno krizo na vseh področjih življenja, torej od družbene ureditve do socialnih in gospodarskih modelov. Paradigma se je spremenila. Doslej je svet gnalo povpraševanje, ki je presegalo ponudbo. Zdaj ni več vprašanje, ali kaj lahko naredimo, ključno vprašanje je, kako upravičiti razloge za nakup. Začeli smo na obrobju dogajanja, povezanega z direktnim marketingom, ki je bil takrat pri nas nekakšna obskurna industrija. Spremembe, o katerih sem govoril, so direktni marketing postavile v središče dogajanja. Internet je omogočil, da tisti, ki proizvajajo novo vrednost, do kupca pridejo neposredno. Pri tem morajo seveda uporabiti direktni pristop. Smo torej v središču centra.
Po eni strani ste zgolj prodajalci izdelkov Top shopa, po drugi pa proizvajalci, saj imate tudi svoje izdelke, kot je denimo Dormeo …
Živimo v svetu, za katerega je najznačilnejša nekakšna megla. Podoba sveta ni več jasna, saj se spremembe dogajajo tako hitro, da stanja v določenem trenutku tako rekoč ni mogoče fiksirati. Ljudje, ki si prizadevajo vse to razumeti, popredalčkati, imajo težavo. Pri Amazonu, denimo, so dejali, da ne bodo nikoli imeli lastnih izdelkov, zdaj pa je njihov najboljši izdelek – Kindle. Neko svetovalno podjetje je Studio Moderna z evropske perspektive opredelilo kot vodilnega nišnega igralca na medijskem področju. Prosili so me, naj njihovo analizo posredujem na Harvard, kjer sem pozneje imel predavanje. Tam jo je eden od profesorjev komentiral, češ da gre za odlično analizo, vendar z napačnim zaključkom: takšna, kot je, bi veljala v stabilnem okolju, zdaj pa živimo v dinamičnem okolju, zato Studio Moderna spada med podjetja, ki redefinirajo obstoječo paradigmo. Tako nas vidijo v ZDA. Pogled v prihodnost pravi, da se bo ta proces verjetno sklenil v korporacijah, ki bodo sposobne skoraj v celoti zadovoljiti posameznikove potrebe. Blagovne znamke, ki jim bomo zaupali, bodo pokrivale marsikaj, od avta do kreditne kartice in zdravstvenih storitev …
Katere nove tehnologije uporabljate pri prodaji?
Trenutno je naš fokus na nadaljnjem razvoju strategije multichannel in osredotočenosti na kupca – tako z novimi kot s starimi pristopi. Zdaj lahko kupec tako rekoč čez noč zruši vsako blagovno znamko, če ta krši pravila igre. Po drugi strani jo lahko kupčeva nova kaprica pomaga ustvariti. Samo poglejte, koliko trenutno najbolj znanih blagovnih znamk (predvsem v ZDA) pred desetimi leti sploh še ni obstajalo. Podjetja bodo morala prevzemati nove odgovornosti – tako do različnih družbenih vprašanj kot do narave. Kupci se združujejo in komunicirajo v povsem novih realnostih, zlasti virtualnih. Nastajajo nove virtualne države, Facebook s 750 milijoni uporabnikov je trenutno tretja največja »država« na svetu, tu so še drugi, denimo Apple, Google, Ebay, Groupon … Vsi ti imajo svoje zakone, svoja pravila in tudi »policijo«, ki skrbi za red. To, kar določajo te nove »države« oziroma sistemi, je za povprečnega uporabnika interneta pomembnejše od tistega, o čemer odloča njegova nacionalna država.
Katera regija je za vas najpomembnejša?
V vzhodni Evropi in Turčiji smo edini trgovec, ki ima mrežo, tehnologijo in znanje za direktni marketing in prodajo. Na zahodu igramo drugače, ker vsa ta sredstva tam že obstajajo. V Italiji denimo obstaja velik igralec, Berlusconijeva TV, ki ima lastno TV-prodajo. Lahko bi se spustili v boj z njimi, vendar se zavedamo, kakšne bi bile naše možnosti za uspeh. Zato jim prodajamo izdelke, denimo Dormeo, ki so izdelani v Italiji, mi pa jih oplemenitimo s svojim marketinškim in distribucijskim znanjem. Čeprav dobro vedo, kje proizvajajo Dormeo, ga raje kupijo od nas, saj z našim knowhowom pridejo do večjega profita. Tako ležišče zna narediti marsikdo. Toda za nas Dormeo ni izdelek, ampak storitev. Naša prednost je v načinu prodaje, distribucije in servisiranja kupca. To igro igramo od Japonske do ZDA.
Hkrati vlagate tudi v inovacije in izdelke …
Seveda, neprestano in povsod, nedavno smo kupili revolucionarno tehnologijo Octaspring nekega belgijskega podjetja. Zasnovali so vzmet iz pene, ki je obenem ekološko naravnana, saj je zanjo potrebnega za tretjino manj materiala kot sicer. Naše prve predstavitve so povsod po svetu vzbudile ogromno zanimanja.
Je Studio Moderna trenutno edino slovensko globalno podjetje?
Ne ukvarjam se z analizami, kdo kaj dela. Bogastvo in moč Slovenije je v tem, da več kot polovico BDP ustvarijo izvozniki. Malo držav je tako zelo integriranih v svet. Igralcev je veliko, od klasičnih, kot so Krka, Mercator, Gorenje, od sektorja avtomobilske industrije in delov lesne industrije, ki smo jo žal uničili, do novincev na področju računalništva, novih tehnologij, storitev … Tu so še ljudje in podjetja, ki poslujejo z največjimi korporacijami ali jim svetujejo. Veseli smo, da lahko v svet prodiramo z znanjem več deset slovenskih podjetij in izumiteljev, kot so Pirnar in Savšek, Gigo Design, Status, številna računalniška podjetja, posamezni izumitelji in proizvajalci – predvsem na področju pohištva.
Kako ste začeli svojo podjetniško kariero?
Lahko bi rekel, da sem začel pri šestih letih, ko sem v temnici očetu pomagal razvijati fotografije, od sedmega razreda osnovne šole naprej sem pri njem opravljal dopustniško prakso, v gimnaziji pa sem odkril delovne brigade. Ko se je v nekdanji Jugoslaviji v šestdesetih letih pojavila možnost za odpiranje obrtniških podjetij, je oče ustanovil Studio Moderna. Ena od najprepoznavnejših stvari, ki jih je naredil, je bila vizualna prenova Presadovih sokov.
Med prvimi je iz Nemčije uvozil termični laser za rezanje betona, s katerim je delal v NEK in v Kliničnem centru. Leta 1980, ko sem študiral, je oče umrl. Podjetje smo zaprli, sam pa sem se angažiral v ZSMS, tudi v zvezi z malimi proizvodnimi enotami. Bil sem zraven, ko so se porajale prve zamisli o Mikrohitu.
Ste v tem obdobju postali profesionalni politik?
Že v gimnaziji sem bil dokaj angažiran, udeležil sem se petih mladinskih delovnih brigad, bil sem tudi predsednik občinske mladinske organizacije v Zagorju. Moja prva redna zaposlitev je bila v Beogradu, v takratni mladinski organizaciji.
Kako dobro ste poznali Janeza Janšo?
Veliko sva sodelovala glede podružbljanja SLO, ki ga je vodil. Predlagal je, naj bom njegov načelnik štaba na poti v Jajce. Spala sva v istem šotoru. Takrat sva skupaj prehodila 250 kilometrov. Takrat sem dobro sodeloval tudi z Bavčarjem in Kirnom, ki se je veliko ukvarjal z ideološkimi vprašanji in malim gospodarstvom …
Vaše poti so se nato razšle, odšli ste v Beograd …
Kljub nasprotovanjem določenih političnih struktur, kar zdaj ni več relevantno, sem postal član predsedstva ZSMJ. Toda to ni trajalo dolgo, saj sem svet vedno delil na dobre in slabe fante. To v politiki ni ravno ustrezno, zato sem se iz nje umaknil.
Odšli ste v Mikrohit.
Mikrohit je bilo novo in dinamično podjetje, ki je uvažalo računalnike in jih prodajalo po Jugoslaviji. Ker sem v Beogradu spoznal veliko ljudi, sem Mikrohitu »odpiral trge« v drugih republikah. Pozneje smo s kolegi ustanovili podjetje Oria, ki ga je odprl Milan Kučan.
Kako to, da ga je odprl Kučan?
To je bilo leta 1988: če je podjetje hotelo poslovati, je moralo dobiti politična soglasja. Oria je bila ob ustanovitvi še vedno v družbeni lasti, čeprav od nikogar nismo prav nič dobili. V revirjih nisem mogel dobiti »političnega žegna«, saj sem bil v konfliktu z zasavsko politiko. Zato sem za to zaprosil predsednika ZKS Milana Kučana. Na veliko začudenje vseh je predsednik prišel odpret podjetje z enim zaposlenim – pa to nisem bil jaz.
S čim se je ukvarjala Oria?
Začeli smo z računalniškim izobraževanjem in svetovanjem, pozneje smo podjetjem, ki so bila zadovoljna z nami, postavljali prve mreže in nato zanje nakupovali opremo, saj so hotela imeti vse na ključ. Denar smo si izposojali na sivem trgu, z oderuškimi obrestmi … pač nisem bil v pravi stranki.
Katera je bila prava?
To je bilo leta 1990. Slovenija je začela delovati po načelu lobijev: če si član pravega lobija, stranka ni bistvena, imaš olajšan dostop tako rekoč do vsega, če nisi, nimaš pristopa do ničesar. Tako je tudi zdaj. Sam te logike nisem sprejel in sem na vsakem koraku moral plačati večjo ceno.
Vrniva se nekoliko nazaj. V Beogradu ste spoznali svojega ključnega partnerja, ki je nekako »kriv« za vaše najboljše poslovne odločitve.
Bane Brkljač, s katerim se poznava še iz predsedstva ZSMJ, v katerem je bil predstavnik Vojvodine, mi je predlagal, da bi kosmodisk, ki je bil v Srbiji že plasiran – mimogrede, prvi spot zanj je leta 1991 v Srbiji naredil legendarni Dragan Sakan –, uvedemo tudi v Sloveniji. Refleksno sem mu zelo nesramno odgovoril, da tega kosa plastike že ne bomo prodajali. Racionalno gledano, to ne more zdraviti. Kljub temu sem deset kosov razdelil med prijatelje, predvsem tiste, ki so imeli težave s hrbtenico. Eden od njih je bil celo zdravnik. Prepričan sem bil, da poznam odgovor. Si predstavljate, kako sem bil šokiran, ko so me začeli klicati in hvaliti kosmodisk – vsak je hotel vsaj še enega za prijatelja, znanca...
Potem ste se lotili prodaje?
Zadeva je očitno delovala. Pomembno pri tem je bilo, da smo bili nezadovoljnim kupcem pripravljeni vrniti denar, kar pomeni, da ni šlo za prevaro. Še pomembnejše je bilo, da izdelek nima neželenih učinkov. Začeli smo v pisarni, veliki šest kvadratnih metrov, in z dvema telefonoma. Imelda je pripravila spot z Dergancem, in ko sem si ga ogledal, bi me skoraj zadela kap, toda časa za popravke ni bilo več … Sprva si nisem mislil, da bo šlo za kak večji posel; zato sem predlagal, naj podjetje vodi moja življenjska sopotnica Livija Dolanc. Ko sem čez nekaj let uvidel, kako pod njenim vodstvom podjetje hitro in uspešno raste, sem ji »pisal vlogo« za zaposlitev …
Bane je bil tudi pozneje pomemben za razvoj Studia Moderna, pravzaprav vas je on nagovoril, da ste se lotili TV-prodaje.
Leta 1994 je Bane v reviji Advertising Edge zasledil oglas za konferenco ameriške industrije s področja TV-prodaje, ki je potekala v Londonu. Konference se je udeležil, ob vrnitvi domov pa je bil čisto navdušen Sam nisem hotel tvegati, da bi postal sinonim za direktni marketing, ki je bil takrat pri nas na zelo slabem glasu. Prepričeval me je celi dve leti. V tem obdobju sva obredla vse konference – od Hongkonga do Amerike. Ko je leta 1996 v Sloveniji nastal POP TV, smo se pod sprejemljivimi pogoji dogovorili za trikrat po šest minut na dan, in sicer v ne prav gledanih terminih, tako da tveganje ni bilo preveliko. Poskusili smo s tremi izdelki –
in doživeli uspeh.
Skupaj z ameriškimi lastniki POP TV ste se nato širili po vzhodni Evropi. Kaj je bilo odločilno, da vam je uspelo tudi tam?
Ko je CME na Slovaškem odprl naslednjo TV-postajo, so nas na predlog POP TV povabili tja in šest mesecev kasneje še na Poljsko. To je bil mednarodni impulz, ki nas je plasiral na prve tuje trge. Tam smo v zelo težkih razmerah odprli podjetje, saj so na trgu poleg lokalnih delovala tudi velika zahodna podjetja, denimo Bertelsmann in Modern Times Group, tam so bili še Francozi, Nemci in Američani s svojimi televizijami in prodajnimi podjetji. Naj kot primer povem, da RTL z nami ni hotel niti govoriti, kaj šele poslovati, saj so tam imeli svoje »družinsko podjetje« za TV-prodajo. Po dveh letih je Banetu uspelo v petih minutah – kar na hodniku – predstaviti našo ponudbo. Takoj smo bili v igri, že čez mesec dni smo prišli na RTL. Za isti medijski čas smo bili sposobni plačati bistveno več kot »družina«. Bili smo boljši od lokalnih podjetij, saj smo, kar zadeva storitve in vračanje denarja, delovali po zahodnih standardih. Od zahodnih podjetij smo bili uspešnejši zato, ker vzhodne Evrope nismo dojemali kot enega trga. Poleg tega so zahodnjaki vse počeli po načelu outsourcinga, mi pa smo vso infrastrukturo postavili v hiši: klicni center, pakirnico, postprodukcijo, medijski zakup … Bilo je nepopisno težko, toda tako smo zagotovili boljši servis in imeli vse ključne funkcije pod lastno streho.
Začeli ste kot podjetje, v celoti usmerjeno v televizijo, toda internet že nekaj časa spreminja svet oglaševanja. Kako ste se odzvali na to?
V svetu oglaševanja je opaziti dva močna trenda. Na eni strani nastaja množica novih medijskih kanalov. Če naj podjetja dosežejo večino svojih kupcev, ni dovolj, da uporabljajo samo dva ali tri, tako kot prej. Prej si pripravil kreativen oglas, ostalo je bilo odvisno od tvoje finančne moči, od tega, kolikokrat si ga plasiral. Zdaj je kanalov več sto, samo stari pristop preprosto ne deluje več. Posledično ena formula ne pokrije različnih segmentov kupcev. Drugi trend je, da ljudi na internetu zanimajo uporabne informacije. Prehajamo od push k pull oglaševalskemu modelu. Push je klasični model, pri katerem oglaševalec na kreativen način prekinja gledalčev program. Pri modelu pull, ki je značilen za internet, pa kupec išče koristne informacije za svoje potrebe. Te morajo biti najprej relevantne – razlogi za nakup–, pa tudi izobraževalne in seveda zabavne. Prvi infomerical, ki je značilen za komuniciranje naše panoge, ni nastal znotraj nje, marveč s prvim filmom o Jamesu Bondu. Zanimivo je, da v ZDA iste multinacionalke, od živilske do farmacevtske, že desetletje uporabljajo ta pristop, v Evropi pa ima še vedno manjvredno vlogo.
Kakšna je prihodnost Studia Moderna?
Veliko smo razpravljali, ali naj postanemo del neke velike korporacije. Trenutno smo na tem, da ostanemo samostojni. Nedavno smo dobili kapital velike investicijske skupine General Atlantic, za katero je značilno, da upravlja kapital – 17 milijard dolarjev – najbogatejših svetovnih družin.
Koliko je Slovenija za vas sploh pomembna?
Pomemben je vsak kupec in vsak trg. Dejstvo je, da se relativni delež Slovenije manjša v celotni prodaji poslovnega sistema.
Kje je sedež podjetja?
Center je v digitalnem omrežju. Nimamo klasične strukture. Sam nimam tajnice. Smo podjetje brez administracije. Pisarna je računalnik. Štiri dni na teden sem v tujini. O tem, kako smo organizirani, predavajo na Harvardu, Stanfordu in v številnih poslovnih šolah od Evrope do Kitajske.
Ste globalno podjetje. Kako gledate na svetovno krizo? Kako se kaže na različnih koncih sveta?
Multinacionalke so vse po vrsti izredno optimistične. Ameriškim podjetjem že dolgo ni šlo bolje; na svojih računih imajo več kot trilijon ameriških dolarjev gotovine. Enako velja za svet kot celoto. V zadnjih tridesetih letih je bila svetovna rast v povprečju triodstotna, zdaj pa presega štiri odstotke. Kot bi rekli Kitajci, svet je danes videti tak, kot če bi slepci opisovali slona. Če ga primeš za rilec, boš mislil, da je gasilska cev; če ga primeš za rep, boš verjel, da je kača; če ga primeš za nogo, boš prepričan, da je steber …
V vsej povojni zgodovini je bila Francija največji trgovinski partner Nemčije, zdaj se je Nemčija že prilagodila razmeram: Francijo so spodrinile države BRIC [Brazilija, Rusija, Indija, Kitajska]. Verjetno bo to imelo določene politične konsekvence. Za veliko nemško korporacijo je danes dosti bolj pomembno, kaj se dogaja v državah BRIC kot v Evropi. Na drugi strani Anglija še vedno izvaža več na Irsko kot v države BRIC. Na kratko, podjetja, ki so omejena na prodajo na domačih ali bližnjih trgih, imajo velike probleme.
Zakaj je globalna kriza Slovenijo še posebno prizadela? Oziroma drugače: ali ta predpostavka sploh drži?
To je poenostavljena predstava. Kriza je močno prizadela posamezne sektorje, kot je gradbeništvo, enako velja za finančne družbe – oboji so omejeni na slovenski trg. Enako velja za vse, ki so imeli neizmerne koristi od umetno napihnjene rasti in političnih projektov, zasnovanih na zadolževanju v tujini. Zdaj, ko so v tujini ugotovili, da slovenski davkoplačevalec ne more v neskončnost financirati projektov, katerih edini pozitivni učinki so se kazali na računih majhnega kroga privilegiranih belih ovratnikov, seveda pa so bili ti računi v okoljih off shore, je ustavila dotok denarja, ki se je v preteklosti zdel neusahljiv vir udobnega življenja privilegiranega sloja.
Podoba je popolnoma drugačna v izvoznem delu gospodarstva, ki se je pobralo; zdaj se reorganizira in znova raste. Torej ni vse enoznačno.
Težava tudi ni v zadolženosti kot taki, problem je v tem, kam so bila posojila naložena. Poglejte Japonsko, to je najbolj zadolžena država in ima obenem najnižje obresti. Pri nas je problem v tem, da domače banke niso sposobne zagotavljati normalnega financiranja gospodarstva.
Kaj lahko Slovenija kot majhna država stori v krizi?
Država, kot je Slovenija, ki je nadpovprečno dobro vpeta v svet, ki ima izjemno nadarjene in izkušene, delovne, ustvarjalne in tudi tekmovalne ljudi, lahko v času tranzicij, kakršne se dogajajo danes, dobesedno dela čudeže. V naša jadra bi morali ujeti samo malce globalnega vetra, ki poganja izvoznike povsod po svetu. Svetovna delitev dela se postavlja na novo in Slovenija bi lahko bila v prvi ligi, vendar slovensko gospodarstvo in podjetniški sektor samo s pridnostjo in z inovativnim delom ne moreta biti konkurenčna, če ne bosta imela primerljive politične podpore. Ali veste, kakšna je obrestna mera mojega italijanskega ali belgijskega dobavitelja? Polovica tiste, ki jo plačujejo naša najboljša podjetja. Če bo država še naprej vso akumulacijo prek bančnega sektorja prelivala v sanacijo tistih, ki so povzročili krizo, bodo obresti še višje in posledice še hujše.
Kaj pa slovenska politika, kaj lahko stori?
Odgovoril bom s primerom: nedavno me je organizacija angleških podjetnikov povabila na konferenco in sprejem na Downing Street 10. David Cameron je poudaril tri stvari, pomembne za podjetja: vlada mora zagotoviti konkurenčne davčne pogoje, največjo mogočo transparentnost delovanja vseh vladnih ustanov in porabe državnih sredstev, njena infrastruktura, skupaj z ogromno količino informacij, pa mora biti na voljo gospodarstvu za hitrejši gospodarski razvoj. Naslednji dan smo imeli poslovno konferenco, na katero je Cameron poslal višja svetovalca, vendar ne zato, da bi predavala, pač pa zato, da bi poslušala. Z enim od njiju sem se zapletel v pogovor. Takoj po konferenci sem od njega prejel e-sporočilo, zatem mi je pisal drugi svetovalec, sledilo je še tretje e-sporočilo, ki je pravilo, da so mi pripravljeni pomagati v največji mogoči meri, če bi se le odločil, da del dejavnosti prenesem v London. O tem, kakšne podpore sem bil zadnjih dvajset let deležen doma, raje ne bom govoril.
Kakšni naj bi bili konkretni zgledi za slo vensko gospodarsko okolje?
Zgledi so zelo blizu, v severni Italiji, Avstriji in na Bavarskem. Slovenija bi morala staviti na podobno gospodarsko strukturo. Ne samo na nekaj velikih izvoznikov, ampak na množico srednje velikih podjetij. To slovenski politiki ni pogodu.
Ali ji ni takšna struktura pravzaprav pisana na kožo?
Seveda. Slovenska politika se v takem okolju ne bi znašla, saj se moraš v njem obnašati transparentno in ne ukazovalno. Politika bi morala biti služabnica slovenskega izvoznega gospodarstva in mu namenjati vso razpoložljivo akumulacijo kapitala, za vitalno drobno gospodarstvo pa ustvariti tvegane sklade kapitala. Furlanija ima tak sklad, ki je težak kakih štiristo milijonov evrov. Namesto tega je slovenska politika financiranje malega gospodarstva prepustila oderuškemu sivemu parabančnemu sektorju, kar je pomenilo, da mu je zvezala roke in ga vrgla v morje.
Propadanje podjetij v Sloveniji kot po tekočem traku nekateri razumejo kot prestrukturiranje.
Podjetja propadajo predvsem zaradi načina poteka reševanja likvidnostnih težav in vodenja stečajnih postopkov. Lastniki jih lahko izžemajo do zadnjega diha. V Evropi ni tako. Ena od največjih laži, ki v Sloveniji velja za resnico, je, da stečaj pomeni bankrot in konec podjetja. To so v javnost plasirali lastniki. V resnici je nasprotno: bankrot na Zahodu praviloma pomeni zgolj novo, večinoma boljše življenje podjetja, seveda pa povzroči izgubo pri lastnikih kapitala. Zato se zdaj dela dvojna škoda: banke in sistem rešujejo lastnike namesto podjetij. V Nemčiji je šlo v stečaj podjetje Karstadt Quelle s skoraj deset milijardami prihodkov, ki je bilo nekaj takega kot naš Merkur. Bilo je dobičkonosno, vendar so ga izčrpavali. Podobno kot Merkur. Nemška vlada je postavila skrbnika, lastniki so izgubili vse, Karstadt Quelle je bil prodan za en evro. Ker je stečajni upravitelj takoj zaščitil podjetje, ko je prišlo v likvidnostne težave; nihče ni izgubil službe in zdaj spet normalno posluje, ker je administrator skrbel za interese podjetja in ne za njegove lastnike.
Katere so največje napake slovenskih vlad v zadnjih dvajsetih letih?
Ena od največjih napak je bila miselnost, da bo izvozno gospodarstvo ustvarjalo in raslo, ne glede na to, kako bodo porabljale in prelivale denar. Vlade so verjele, da bodo lahko lastne apetite in apetite svojih zaščitnikov večno financirale iz davkoplačevalskega denarja, ker pa so ti apetiti neobičajno naraščali, so posegle še po tuji akumulaciji. Težava pri črpanju tuje akumulacije je enaka kot pri jemanju mamil – nikoli jih ni dovolj, uživalec pa se jim ne more odreči. To je bila pravljica, ki je trajala dvajset let, zdaj pa se moramo po prelumpani noči srečati s stvarnostjo in z dejstvom, da bo treba ta posojila odplačevati.
Vse dosedanje vlade so se opirale izključno na parazitski sektor gospodarstva, saj je bilo tako vladanje najudobnejše. Kot kažejo pričanja na sodiščih, so imeli privatizacijski skladi zeleno luč za vsakršno raboto pri prelivanju družbenega kapitala v zasebno last. Gradbeni in drugi lobiji so prihodnost Slovenije zakopali dober meter pod zemljo, politiki pa so rezali trakove in nabirali glasove. Cestni program bi lahko gradili s koncesijami, toda v tem primeru ne bi moglo priti do prelivanja denarja v zasebne žepe. Menedžerski odkupi so prizadeli banke v najbolj kritičnem trenutku in popolnoma ohromili njihovo sposobnost za financiranje produktivnega dela gospodarstva v tem pomembnem tranzicijskem in globalizacijskem trenutku. Vsak bančni referent ve, da zadolžitev podjetja pri banki ne sme presegati trikratnika njegovega prostega denarnega toka. Vse, kar je več od tega, se financira drugje, in to se imenuje junk bonds. Državne banke so financirale tudi transakcije z desetkratniki. Gospoda iz te parazitske strukture je obiskovala državno blagajno kot veleblagovnico, pred izhod pa je država »pozabila« namestiti blagajničarko.
Koliko časa še ima Slovenija, da to spremeni?
Do trenutka, ko pade zastavica na finančnih trgih, kot je padla Grčiji. Do takrat bom optimist, saj smo veliko vitalnejši. Za zdaj smo daleč od Grčije, vendar se temu položaju bližamo z veliko hitrostjo; ker ne poznam vseh številk, bi težko ocenil, koliko časa nam je še na voljo. Naš letni finančni primanjkljaj je preprosto prevelik, ker porabimo več, kot naredimo.
Se vsaj del slovenske politike tega zaveda?
Politika je še vedno v fazi zanikanja. Še naprej se noče spoprijeti z izvirnim grehom naših težav, še naprej upa, da se bo zgodil čudež. Cesarji se še vedno sprehajajo goli, državljani pa so reducirani na ocenjevanje njihovega napuha. Je pa zanimivo, da je Borut Pahor začel opozarjati na nevarnost mrež, ki ogrožajo delo vlade.
Ali ni nenavadno, da predsednik vlade o tem govori na tak način?
Takšne situacije so nekaj povsem običajnega. To sem mu tudi povedal. Dejal sem mu, da se mora pripraviti in za te pritiske najti protiutež. Predlagal sem mu, naj se opre na izvozni sektor, ki ima zdaj blokiran ali vsaj zelo omejen dostop do odločanja in vplivanja na to, kar se dogaja v Sloveniji, kajti to je gospodarska elita.
V elito ne vstopiš, če si kupiš Vuittonovo torbico. Seveda so imele vse države v tranziciji svoje roparske barone, ampak če začnemo pri tistih na zahodu, ki so prvi šli skozi razne tranzicijske procese, so lahko danes celo ponosni na vrsto svojih tajkunov, ker so številni ustvarili trdne gospodarske temelje ter nova delovna mesta in financirali razcvet kulture in športa. Tudi na vzhodu danes vidimo vrsto tajkunov, ki so postavili uspešna podjetja in finančno podpirajo številne družbene dejavnosti, pa ne samo na Poljskem, Češkem in drugod, tudi na Hrvaškem. Kaj pa pri nas?
Več kot očitno je, da vam Pahor ni prisluhnil. Kdaj sta govorila?
Takoj po volitvah.
Po tistem pa ne več?
Ne. Očitno ni imel potrebe, jaz pa tudi ne.
Janša je nekoč dejal, da je tudi vam uspelo po zaslugi političnih povezav.
To ni res. Medijski čas na televizijah smo kupovali prek agencij in po enakih cenah kot drugi oglaševalci. Nič nam ni bilo podarjeno. Na nacionalki s telefonsko prodajo nismo bili prvi, vzeli so nas, ker smo plačali več. Začeli smo na POP TV. Obe politični opciji sta hoteli zadušiti Studio Moderna. Obe sta plasirali zakon, ki bi nam odrezal eno nogo. Še vedno prejemamo signale, češ da nam bodo pristrigli peruti. Toda ne ukvarjam se z izvorom teh sporočil, za to nimam časa. Prepričan sem, da bomo udarce, ki prihajajo v različnih oblikah, od zakonskih do finančnih, tudi v prihodnje uspešno prenesli. Naši tuji vlagatelji so bili popolnoma prepadeni, ko sem jim med skrbnim pregledom moral pojasniti tudi tovrstna tveganja, vendar jih niso prestrašila. Tudi zaradi tega sem jih spustil v podjetje.
Kljub temu ste še naprej član SD.
V stranko sem vstopil iz idejnih prepričanj, ko so me povabili sošolci iz gimnazije. Idejnih prepričanj nisem spremenil in jih tudi nisem skrival. V Sloveniji ni stranke, ki bi te ideje zapisala bolje od SD. Zavedam se težav, vendar sem optimist. Menim, da je klasična delitev na desnico in levico zastarela.
Še vedno ste sentimentalno navezani na Slovenijo. Bi lahko živeli kje drugje?
Seveda sem čustveno navezan na Slovenijo, to je najmočnejša in najlepša navezava, ki jo lahko imaš. Lahko se primeri, da bom moral to navezo žrtvovati, saj je podjetje čedalje bolj globalno.
Navadno vas sprašujejo, ali bi vstopili v politiko. Vaš odgovor je vedno enak. Zakaj?
V politiko ne nameravam vstopiti, ker za to nisem dovolj usposobljen. Moje videnje je, da je politika veliko bolj zapletena in zahtevna dejavnost od upravljanja podjetja. Vsakdo z lahkoto našteje nekaj deset odličnih direktorjev tako v svetu kot doma, če pa morate našteti nekaj vrhunskih politikov, vam bodo prsti ene roke več kot dovolj. Ne strinjam se niti z iskanjem rokohitrskih variant in junakov, ki nas bodo čudežno popeljali iz težav. Že Francis Scott Fitzgerald je zapisal: »Pokažite mi heroja in napisal vam bom tragedijo.«
V slovenskem primeru to ne bi bila tragedija samo za heroja, temveč tudi za njene državljane. Vloga politike je dosledno opravljti svoje delo v korist ljudi in ne izključno v korist nesposobnih izbrancev. Tako je ravnal recimo Milan Kučan in zato ga tako visoko cenim. To je rešitev, politika kot modro urejanje javnih zadev, brez koritnikov. Poleg tega imam pred sabo fantastično zgodbo. Studio Moderna pravzaprav šele zdaj vstopa na resnično velik globalni trg. Za podjetje se zdaj začenja novo življenje, jaz pa v tem neizmerno uživam.