Petintridesetletni Abdal Mohamad Barah je sodeloval pri prvih protestih v mestu Dera na jugu Sirije, kjer se je začel upor proti režimu predsednika Bašarja al Asada. Kot ducati drugih naših sogovornikov iz že dolge mesece obkoljenega mesta, kjer ljudje umirajo od lakote, nam je tudi Abdal potrdil, da so bili protesti popolnoma mirni – dokler na protestnike niso začeli streljati režimski ostrostrelci, pozneje pa tudi topništvo in bombniki.
Zelo hitro sem vedel, da bo šlo vse skupaj k vragu. Da bo v Siriji izbruhnila velika vojna. Šest mesecev po začetku protestov je bilo v Deri ogromno orožja. Vsi so bili oboroženi, se spominja možakar, ki je v Jordanijo prebežal pred dobrim letom dni. Ni zbežal le zaradi vojne in vsesplošnega pomanjkanja, ampak tudi zato, ker so ga oblasti uvrstile na »črno listo«. Če bi ga prijeli, bi ga ubili ali zaprli. Že od začetka oboroženega upora proti režimu je pomagal razdeljevati medicinsko pomoč za Svobodno sirsko vojsko (FSA). Zloglasni režimski varnostno-obveščevalni službi mukhabarat to ni moglo uiti.
V njegovo naselje je januarja 2012 pripeljal režimski tank. Za njim so v Abadalovo naselje vstopili vladni vojaki. Aretirali so ga skupaj z njegovimi štirimi brati. V zaporu – najprej v Deri, potem pa v Damasku, v »znamenitem« zaporniškem oddelku 2-15 – je skupaj preživel pet mesecev. »Niso mi verjeli, da nisem borec Svobodne sirske vojske. Na meni so uporabili vse mogoče metode mučenje. Bilo je strašljivo. Še posebej v Damasku, kjer je zaprtih na tisoče moških od šestnajstega do osemdesetega leta,« mi je v najeti hiši na obrobju mesta Mafrak na jordansko-sirski meji razlagal Abdal, ki je pred začetkom vojne vodil manjšo trgovino z gradbenim materialom. Življenje je bilo lepo in mirno, se spominja. Zdaj je uničena – do tal – tako njegova trgovina kot hiša. Preteklost je izbrisana. O prihodnosti pa si kot begunec ne upa preveč razmišljati. Dobro ve, da se sirska vojna, ki je medtem proti njegovim pričakovanjem postala tudi brutalen obračun med suniti in šiiti, še dolgo ne bo končala.
Abdal se je v zaporu že skoraj predal. Pet mesecev nenehnega mučenja ga je popolnoma izčrpalo. V tem času ni imel nobenega stika z zunanjim svetom. Neki večer so ga pazniki in zasliševalci, ki so od njega na vsak način hoteli izsiliti priznanje, da je pripadnik teroristične organizacije, še enkrat pretepli kot psa. S palico so mu zlomili stegensko kost. Obležal je v bolečinah. Odpeljali so ga v bolnišnico. Da se je lahko javil družini, je moral podpisati izjavo, da se je poškodoval med padcem po stopnicah. Njegova družina je podkupila bolniško osebje, da ga je – presenetljivo – izpustilo na prostost.
Beg ali smrt
Ko se je vrnil domov, ga je pričakalo opustošenje. Njegova hiša je že bila delno zrušena. Celotna tržnica je bila požgana. Niti ena trgovina ni ostala cela. Po naselju so plenili pripadniki šiitske prorežimske milice šabiha. Naselje je bilo obkoljeno. Nanj so ves čas padali topniški izstrelki, rakete in bombe. Videl je ogromno trupel. Njegovega strica so živega sežgali. Vedel je, da mora z ženo in tremi otroki nemudoma zbežati iz države. Kamor koli. Beg ali smrt.
»Imel sem bergle. Komaj sem se premikal. A nekako se nam je ob pomoči prekupčevalcev uspelo prebiti v bližnjo Jordanijo. Drugače ne gre, preveč nevarno je. Sprejeli so nas v begunskem taborišču Zatari. Tja smo prišli ravno takrat, ko je bilo v taborišču najhuje. Vladal je popoln kaos. Bal sem se za svoje otroke, ki sem jih želel čim prej poslati nazaj v šolo. Nič ni bolj pomembnega od izobrazbe. Razsajal je hepatitis. V taborišču sem sicer dobil zdravniško pomoč. Fizioterapijo. Hitro sem lahko spet začel hoditi. Veliko so mi pomagali tudi v organizaciji Handicap International,« je pravil oče treh otrok. Dveh sinov in hčerke. Vsi trije obiskujejo pouk v jordanski javni šoli, kjer so zaradi ogromnega števila sirskih beguncev uvedli tudi popoldanski »turnus«. V nekaterih razredih se je število učencev s 25 povečalo na 50.
Abdalu je že davno zmanjkalo denarja. Sposoja si ga od sorodnikov in znancev. Kot tisoče beguncev je tudi on ujet v spiralo dolgov, iz katere ni izhoda. Družina preživi tudi s »prehranskimi kuponi«, ki jih vsak mesec v vrednosti 31 dolarjev dobijo od Visokega komisariata za begunce pri Združenih narodih (UNHCR). Ker je poškodovan, je na črnem trgu delovne sile nekonkurenčen. Sirci v Jordaniji uradno tako ali tako ne smejo delati, a tega pravila se ne držijo ne begunci, ne delodajalci, ne oblasti. Nasprotno: zaradi tisočih in tisočih kakršnega koli dela (in zaslužka) željnih Sircev je cena dela v Jordaniji – podobno je v Libanonu – strmo padla. Med črnimi delavci je tudi ogromno, res ogromno otrok. Od šestega leta naprej. Delajo vse in povsod. Zaradi tega se je odnos lokalnega prebivalstva do beguncev po prvotnem gostoljubju močno poslabšal. In to kljub temu, da je Jordanija država, ki tako rekoč vse od leta 1948 in palestinske nakbe (arabsko: katastrofa) gosti sto tisoče, milijone beguncev. Palestince, Iračane, Libijce in zdaj okoli 660.000 Sircev, ki predstavljajo že dobro desetino jordanskega prebivalstva.
»Močno pogrešam sorodnike, ki so ostali v Siriji. Niso hoteli oditi, ker so tesno povezani z zemljo, ob tem pa nimajo dovolj denarja, da bi se lahko umaknili iz svojih vasi. Ko bodo odšli, bodo njihove hiše, če bodo te še cele, zasedli ljudje, ki so zvesti režimu. To je začaran krog. Iskreno – za Sirijo ne vidim nobene rešitve,« je v družbi svojih otrok in žene dejal Abdal Mohamad Barah, ki se je na francoskem veleposlaništvu v Amanu prijavil kot prosilec za azil.
Begunsko taborišče Zatari: četrto največje jordansko mesto
Na obrobju begunskega taborišča Zatari je istoimenska vasica, kjer se je zaradi vojne v sosednji, dobesedno le streljaj oddaljeni Siriji število prebivalstva v zadnjih dveh letih s 3000 dvignilo na 22.000. Begunske družine živijo praktično v vsaki hiši. In pred njimi. V parkih, ob cestah, na športnih igriščih, v šotorih in prikolicah. Zaradi begunske krize se je na območju ob sirski meji povprečna najemnina stanovanja povečala skoraj za petkrat. Silovito so narasle tudi cene elektrike in predvsem vode. Ta je v puščavskem predelu severne Jordanije daleč največji problem. Vodnjaki se hitro sušijo. Incidenti, povezani z vodo, ki jo morajo tako v taborišče kot v vas voziti s tovornjaki, so vsakodnevni. Da bi bilo vse skupaj še huje, je letos padlo le trideset odstotkov predvidene količine padavin.
»Še vedno se prepričujemo, da smo v Jordanijo prišle le na daljši obisk. In tako poskušamo tudi živeti. Najprej nas je to reševalo. Zdaj ko vemo, da se vojna še dolgo ne bo končala, pa je vsak dan težje. Sedimo, govorimo, čakamo. Pri zdravi pameti nas ohranja le to, da smo skupaj,« je v eni izmed hiš, ki gosti sirske begunce, dejala gospa Zena iz vasice Ahmejda v predmestju Homsa. Tudi njene sorodnice in znanke, ki so, oblečene v črno, sedele v glavni sobi in pile ogromne količine čaja in kave, prihajajo iz morda najbolj uničenega in nevarnega predela Sirije. »Prvo leto vojne je bilo pri nas sorazmerno mirno. Spopadi so izbruhnili čez noč. Na vas so začele leteti rakete. Vladni vojaki so nas obkolili. Niti ena hiša v naši vasi ni ostala cela. Pregnali so nas z domov. Veliko mojih sorodnikov, tudi najbližjih, je umrlo. Zdaj se je v nas naselilo sovraštvo. Nikoli se ne bi mogla vrniti v državo, ki ji vlada vojni zločinec in hudič Bašar al Asad. Bojim se, da bo z nami kot s tistimi Sirci, ki so po prihodu izraelske vojske morali oditi z Golanske planote. Mislili so, da se bodo domov vrnili že čez nekaj dni. Potem pa so v begunstvu preživeli vse življenje,« je nadaljevala Zena, ki v begunstvu najbolj pogreša svoj vrt in kuhinjo. Svoj prostor in mir. Večkrat sanja, kako doma pripravlja hrano za vso družino. »Jaz sem tu, a moje srce je ostalo v Siriji.« Ironično je, doda, da zdaj v Siriji, deželi hrane in dobre kuhinje, ki je tradicionalno preskrbovala celotno regijo, razsaja »epidemija« lakote.
Sistematično stradanje prebivalstva
To ni naključje – režim že nekaj mesecev namerno in sistematično izstradava prebivalstvo. To se je še najbolje videlo, ko so, sledeč dogovoru iz Ženeve, v Homs prispeli humanitarni delavci in zagledali prizore, ki so spominjali na Auschwitz ali Manjačo. Premikajoča se, sestradana trupla. Ljudje skoraj brez zavesti. Stotine, tisoče njih, ki so dolge tedne jedli le listje, lubje in travo.
Človeštvo – tukaj in zdaj.
»Videla sem marsikaj, a to je najhuje, kar sem doživela v življenju. Pekel. Tragedija najhujših razsežnosti. Tu sem od prvega dneva vojne. Od takrat, ko je v Jordanijo prišel prvi sirski begunec. Človek se lahko na marsikaj navadi. A stanje, v katerem v Jordanijo zdaj vstopajo sirski begunci, je strašljivo. Kost in koža. Bolezni. Očitni sledovi globokih travm. Razpad družbe. Ne vem, kako je kaj takega v enaindvajsetem stoletju sploh mogoče. Potem ko bi nas že morala zgodovina kaj naučiti,« je na materinski kliniki v taborišču Zatari dejala irska humanitarka Aoife McDonell iz UNHCR. Njen pogled je bil utrujen in odsoten. V dveh letih in pol praktično ni imela oddiha. Ves ta čas v živo spremlja najhujšo človeško – in humanitarno – tragedijo v moderni zgodovini. »Ko je bilo najhuje, smo na dan sprejeli od 2500 do 4000 beguncev. Zdaj dnevno registriramo okoli 1000 beguncev. Toda številke spet naraščajo. Spopadi na jugu Sirije in v okolici Dere, od koder prihaja večina tukajšnjih beguncev, se stopnjujejo,« je dodala Aoife, ki ni edina izkušena humanitarna delavka, za katero je Sirija najbolj temačna izkušnja.
Podobno meni tudi Heinke Veit iz organizacije Echo, ki jo financira evropska komisija in je eden največjih donatorjev v Jordaniji. »Ta kriza je nekaj povsem drugega kot kar koli do zdaj. Vpliv na sosednje države je enormen. Tako na Libanon kot na severni Irak, Turčijo in seveda tudi na Jordanijo. Begunci, ki prihajajo iz Sirije, so navajeni na solidno kvaliteto življenja. Ogromno so izgubili. To jih loči od, denimo, afriških beguncev. Tudi od humanitarnih organizacij zahtevajo bistveno več. Znajo se boriti za svoje pravice. In za svoj prav,« meni Veitova, sicer veteranka pomoči beguncem. Tako v vojnah kot v naravnih katastrofah. Njena organizacija je pri postavitvi begunskega taborišča Zatari – enega največjih v zgodovini – odigrala ključno vlogo.
***
»Kje se tole taborišče konča? Kje in kdaj se konča sirska vojna?« se je na najvišji točki gigantskega begunskega taborišča, od koder se pogled na kontejnerje in šotore razteza na vse strani, a nikjer ne doseže roba, vprašal grški novinarski kolega.
»Gotovo se ne konča v Ženevi,« sem mu odvrnil.
Uničena generacija. Generacije?
Trenutno je v Zatariju okoli 100.000 beguncev. Med njimi je kar 58 odstotkov otrok. Taborišče Zatari je že četrto največje jordansko mesto. Bivanjske razmere v taborišču so se v zadnjih dvanajstih mesecih močno izboljšale. Kaotična puščavska luknja, v kateri je kar nekaj časa vladala »begunska mafija« in v kateri so tolpe frustriranih najstnikov in nekdanjih uporniških borcev ustrahovale in izsiljevale tako uboge sonarodnjake kot humanitarne delavce, je danes prostor, ki beguncem ponuja vsaj minimalno dostojanstveno bivanje. Hkrati pa je prostor, ki jasno in glasno govori, da je bil zgrajen zato, da ostane. Prostor, ki se zaveda, da je vojna v Siriji še zelo daleč od svojega konca; konca, ki ne bo sam po sebi pomenil povratka. Dežela je uničena. Marsikje – nepovratno.
Tega bolečega dejstva se morda še najbolje zaveda nemški upravitelj taborišča Kilian Kleinschmidt, ki ga je UNHCR v Zatari poklical v času vladavine kaosa in nasilja. Kleinschmidt, močan in neposreden mož, ki ne prenaša nesmislov in mrtve teže, je hitro poprijel za delo. Danes se odločnega Nemca, ki v kaki oblačilih in z zagorelimi lici, nevajenimi puščavskega sonca, spominja na kolonialne upravnike iz nekih drugih časov, drži vzdevek »župan Zatarija«. V času njegovega »županovanja« sta v taborišču zavladala red in mir. S tem se zelo rad pohvali. Kot tudi s tem, da se zdaj kot človekoljub uči voditi mesto.
»To je najbolj šokantna kriza, ki sem ji bil kdaj priča. Lahko mi verjamete, vsega sem vajen. V Siriji se je zgodil totalen kolaps države in družbe. To ni cunami – to sta pobijanje in mučenje. Svoje domove je moralo zapustiti deset milijonov ljudi, več kot tretjina sirskega prebivalstva. Veliko teh domov je popolnoma uničenih. A vedeti morate, da si vsaj toliko ljudi svoje domove želi zapustiti, a jih ne more. Ker je prenevarno. Ker si tega – finančno – ne morejo privoščiti,« je v svoji pisarni, stoječ ob zemljevidu taborišča, povedal njegov upravnik Kleinschmidt, ki v humanitarnih organizacijah deluje že petindvajset let.
Po njegovih besedah je taborišče Zatari, »ki je nastalo iz nič«, le drobno okno v neopisljivo tragedijo sirskega ljudstva, le mali uvid v krizo in »frontna črta humanitarnega boja«. Ta je naletel na mnogo ovir, a številne tudi premagal. Predvsem polvojno stanje znotraj taborišča, v katerem je še pred letom dni na tuje obiskovalce in humanitarne delavce z vseh strani letelo kamenje. »Vsak begunec je jezen in frustriran. Vsi so videli in doživeli strahote najhujše vrste. Vsi so doživeli družinsko tragedijo in so nekoga izgubili. V taborišču je bilo ogromno govoric. Iz Sirije prihajajo nepreverjene informacije. Vladata strah in negotovost. Pravijo, da je Zahod bombardiral polkovnika Gadafija, Bašarja al Asada pa pusti pri miru. Imajo nas za krive. Ob tem kar 90 odstotkov vseh beguncev, ki so v Zatariju, prihaja z območja Dere, kjer se je začel sirski upor. Dera nikoli ni priznavala avtoritet, zato smo imeli težave tudi mi. V taborišču je bilo veliko špicljev, agentov, ovaduhov. Napetosti so bile velike, zaupanje nično. Hkrati so ljudje od doma oddaljeni le nekaj kilometrov. To je zanje zelo frustrirajoče. Ustvarile so se idealne razmere, da so nadzor nad taboriščem prevzeli 'slabi fantje'. Vojna je ustvarila nove voditelje,« je Kleinschmidt orisal ozadje lanskoletnih dolgotrajnih nemirov, zaradi katerih je v taborišču hotela posredovati jordanska vojska. A to se k sreči ni zgodilo: lahko bi prišlo do nove velike tragedije. »Večkrat pozabimo, da so begunci ljudje. Da je pomembna vsaka posamična usoda in zgodba. Mi pa govorimo le o številkah.«
Danes kamenje po Zatariju ne leti več. Nasprotno: sredi taborišča, na tako imenovanih Elizejskih poljanah, cvetita posel in trgovina. V taborišču deluje okoli 2000 trgovin, delavnic, kavarn in restavracij. Za odprtje trgovine morajo – po neuradnih kanalih – trgovci plačati do 5000 dolarjev. Posel vodi »nadzorovana mafija«. V taborišču delujeta celo dva supermarketa – nova, »korporativna« paradigma Visokega komisariata za begunce pri Združenih narodih je očitna na vsakem koraku. Za delovanje (tako ali drugačno) v taborišču so se ogrele številne velike korporacije. Google in Sisco, denimo. V begunsko življenje skozi na stežaj odprta vrata taborišča vstopa »zasebni sektor«. V tukajšnjih trgovinah je že danes mogoče dobiti skoraj vse. Sirci so neverjetno iznajdljivi in poslovno nadarjeni ljudje. Vse znajo sestaviti. Vse znajo popraviti. Vsak kamen in žebelj znajo – kjer koli in kadar koli – koristno uporabiti. In vse to znajo tudi zelo dobro prodati. Konec koncev je v Damasku pred 3000 leti zrasla prva pokrita tržnica na svetu. »Prvo nakupovalno središče,« kot bi dejal župan Kleinschmidt. In vsako tako dejanje razbitemu ljudstvu vrača dostojanstvo in vero v prihodnost. Vsaj malo nje. Ob tem se v taborišču spet vzpostavljajo nastavki družbe. Begunci, humanitarci in Jordanci zdaj vedo, da bodo tu ostali dolgo, zelo dolgo. In tako so se že začeli obnašati. Sprejetje psihologije trajnega begunstva je bilo ključno pri umiritvi razmer v taborišču. To se ne bo širilo. Jordanske oblasti bodo v bližnjem Arzaku konec meseca odprle novo – drugo – begunsko taborišče.
»Korporativna« paradigma begunskega taborišča
»Kar dobro nama gre. V taborišču je sto brivnic, a najina je med bolj priljubljenimi,« je v svoji brivnici na tako imenovani peti aveniji, drugi najbolj obiskani ulici v Zatariju, dejal bradati Karim al Halid iz Dere. Brivnico je skupaj z bratrancem odprl pred šestimi meseci – pred vojno je enajst let vodil brivnico v domačem mestu. »Imava približno trideset strank dnevno. Dejstvo, da gre poslu dobro, je znak normalizacije razmer v taborišču in tega, da se ljudje zavedajo, da se še dolgo ne bodo mogli vrniti domov. Zato poskušajo živeti, kolikor se le da, podobno kot doma. In obisk brivca je del tega. Še nekaj – v prvih mesecih vojne je moj posel v Deri popolnoma zastal. Moški so se nehali briti,« se je zarežal Karim in dodal, da se v brivnici počuti kot doma, saj z britvico in škarjami v rokah pozabi na vojno. Zato na svojem »začasnem« delovnem mestu preživi ves dan in včasih tudi prespi.
Da so Sirci rojeni trgovci in poslovneži, dokazuje tudi gospa Um Džihad, mati petih hčera in dveh sinov ter petnajstkratna babica. Tudi ona je v Zatari pribežala iz Dere, kjer je dolga leta delala kot šivilja. Ker je bil njen starejši sin Ajmad, ki je skrbel za preživetje velike družine, huje ranjen v spopadih in ima še danes v telesu tri izmed štirih nabojev, ki so ga zadeli med vladnim obleganjem mesta, drugi sin pa je med begom padel s tovornjaka in si huje poškodoval glavo, je morala stvari v svoje roke vzeti Um Džihad. Prava – in v teh krajih sila redka – matriarhinja. Že nekaj dni po prihodu v taborišče je iz odej, ki jih beguncem deli UNHCR, 55-letna gospa začela šivati otroške majice. Po Zatariju je začela zbirati odpadno blago in od nekod je v taborišče privlekla star šivalni stroj. Zdaj vsak dan sešije kako majico, pižamo, otroške hlače ali komplet za dojenčke. Zasluži dovolj, da njena družina, vključujoč njeno tetovirano beduinsko mater, preživi. A vseeno premalo, da bi lahko otrokom in vnukom privoščilo tisto, kar jim je lahko v Siriji. »Mislim, da tu ne bom več dolgo zdržala. Hočem domov, a se zavedam, da to zdaj ni mogoče. Rada bi vsaj odšla iz taborišča. Rada bi čutila vsaj malo svobode in imela nekaj svoje zemlje. To je za nas, Sirce, zelo pomembno,« je med verižnim kajenjem pravila gospa Um Džihad, ki je za razvedrilo pred taboriščem nalovila nekaj golobov. Kupila je kletke in zdaj jih, ko je žalostna ali živčna, opazuje. »Pomirjajo me.«
Kje bo v šolo hodil mali Osama?
Podobno prešerno razpoloženje kot v brivnici je vladalo na bližnji materinski kliniki in porodnišnici, kjer je ducate ženske čakalo na ginekološki pregled. Tisti dan so se v Zatariju rodili štirje novorojenčki. Odkar deluje klinika – sedem mesecev –, se jih je rodilo sedemsto. Sto na mesec. Zatari je tako rekoč otroško taborišče: povsod, ampak res čisto povsod je mogoče videti otroke. V šole jih hodi le dobra četrtina, a se številka povečuje. Večina blodi po taborišču ali opravlja najbolj slabo plačana, največkrat fizično zelo zahtevna dela. Tudi zunaj taborišča, kjer otroci – od šestega leta naprej – v (pol)suženjskih razmerah odplačujejo dolgove svojih obubožanih staršev. Otroško delo je med sirskimi begunci tako rekoč socialna norma in proti temu se poskušajo humanitarci boriti s »preusmerjanjem prometa« v šole. V taborišču jih je pet. Niso polne. Zasedenih je le 12.000 od 16.000 šolskih mest. A v šolah vseeno vlada veselo razpoloženje – otroško čebljanje odmeva daleč naokoli. Še najbolj iz učilnice, kjer poteka pouk angleškega jezika. »Otrokom poskušamo vrniti otroštvo,« pravi upravnik taborišča Kilian Kleinschmidt.
***
Kje bo v šolo hodil mali Osama, ki se je v taborišču rodil med našim obiskom? Njegova mati Mariam, 33, nam je nekaj besed namenila le štiri ure po porodu. V Jordanijo je skupaj z možem in dvema hčerama pribežala iz mesta Huta, kjer je preživela režimski napad s kemičnim orožjem. V Zatari so – popolnoma brez vsega – prišli pred petimi meseci. Mariam je za seboj pustila starše, ki so bili zaradi lakote prešibki, da bi odšli na pot. Že nekaj časa starša jesta le listje in travo. To je v Siriji zdaj že postalo pravilo, in ne izjema. S starši se je Mariam nazadnje slišala pred tremi dnevi. »Starša jesta le tisto, kar najdeta pred hišo. Dlje si zaradi bombardiranja in obstreljevanja ne upata. Pred tednom je bil ubit možev brat, ki ni več zdržal lakote in je šel ven, da bi našel vsaj nekaj hrane. Takoj so ga ustrelili. Bil je zadnji odrasel moški v hiši. Njegov najstarejši otrok je zbral preostale in pobegnili so v Jordanijo,« je v porodnišnici pripovedovala Mariam.
Objavo te reportaže je omogočil Evropski novinarski center (European Journalism Centre).