Shanley: Hotel sem biti kot John Travolta v Vročici sobotne noči

Tako kot njegove drame je tudi v spodnji pogovor precej hitro uvedel zaplet. V nekaj minutah sva se znašla tam, kjer sva se oba želela znajti; v njegovem otroštvu, med duhovniki, sestrami in brati redovniki, in v tematiki, ki obravnava njegovo nagrajevano dramo in film Dvom. V Bronxu, kjer je v njegovi družini obstajalo samo eno: katolicizem. Čez cesto pa italijanske družine, ki so ob večerjah sedele za mizo, dolge ure jedle in skozi okna katerih so k Johnu uhajali pogovori o hrani, oblekah in poltenosti …

Hotel sem biti kot oni, pove. »Hotel sem biti kot John Travolta v Vročici sobotne noči, hotel sem tako govoriti, tako zgledati, se z bratom prepirati o frizuri ...« Za njim je dolga kariera enega najuspešnejših ameriških dramatikov, približno štirideset dram, ducat filmskih scenarijev in nekaj priredb scenarijev, sodelovanje z najboljšimi predstavniki gledališke in filmske umetnosti z vsega sveta. Vrsta najuglednejših nagrad.

V pogovoru pred občinstvom je oster, ves čas z napetim lokom – performer. Na štiri oči radodaren, ranljiv. Pogovor o njem in njegovem delu je potekal v dveh delih, in tako ga bomo tudi objavili, v dveh delih.

John Patrick Shanley verjame, da je pisanje igranje – režiranje lastnega življenja. Kot pravi, piše zato, da bi spremenil življenje in se soočil s strahovi. »In gledališče je prostor, kjer to lahko storim.« Njegovi junaki se ves čas gibljejo na robu med besom in ljubeznijo in po straneh izvrstnih dialogov, prežetih z bolečino in radostjo, ki se rojeva ob zmagi nad strahom, priznajo, da lahko še ljubijo …

V Shanleyjevih delih je resnica toliko razorožujoča, kot je lahko boleča, bivanjskost tako absolutna, kot je absolutna nje iluzija …

Film Dvom (2008), za katerega je Shanley po lastni drami priredil scenarij in ga tudi režiral, je prejel več nominacij za oskarja, med drugim za najboljšo glavno žensko vlogo (Meryl Streep), najboljšo moško vlogo (Philip Seymour Hoffman) ter obe ženski stranski vlogi (Amy Adams in Viola Davis). Ter nominacijo za najboljši prirejeni scenarij (J. P. Shanley). V prihodnjih dveh tednih bo v New Yorku predstavil najnovejšo dramo in se s Robertom Zemeckisom dogovoril o snemanju filma po njegovem najnovejšem scenariju.

Shanley se je rodil 13. oktobra 1950 v Bronxu v New Yorku, v četrti Parkchester, in prav tam se dogaja tudi drama Dvom. Po šolanju na cerkvenih šolah se je sprva pridružil marincem, pozneje pa je nadaljeval študij na newyorški univerzi, kjer je iz literature tudi diplomiral z najvišjo oceno. Leta 1987 je doživel svoj prvi veliki uspeh: za scenarij filma Moonstruck (Mesečnica) – v režiji Normana Jewisona s Cher, Olympio Dukakis in Nicolasom Cageem v glavnih vlogah – je prejel oskarja. Tako kot za igro tudi obe omenjeni igralki. Režiser je za film dobil tudi srebrnega medveda na berlinskem filmskem festivalu.

Leta 2005 je za dramo Dvom prejel Pulitzerjevo nagrado in nagrado tony. Drama je bila premierno uprizorjena v Manhattan Theater Clubu. Zgodbo Dvoma je postavil v leto 1964. »Takrat, ko se je zdelo, da ne samo jaz, temveč ves svet prestaja nekakšno vseobsegajočo puberteto. Staro je še vedno obvladovalo področja vedènja, mode, etike, svetovnega nazora, a kar je bilo nekdaj organski izraz, je postalo mrtva maska. Hodil sem na katoliško šolo v Bronxu, ki jo je vodil red sester usmiljenk. Te ženske so se oblačile v črno, verjele so v pekel, ubogale so moške predstavnike cerkve in nas učile. Vera, ki nas je povezovala, je segala prek meja religije. Bila je naše skupno videnje sveta, videnje, ki smo ga imeli za resničnost. Tega se nismo zavedali, a med nami je veljal neizrečen dogovor, družbena pogodba. Vsi bomo verjeli v isto stvar. Vsi bomo verjeli. Ko se zdaj spominjam tistih časov, se mi zdi, da smo bili v tistih šolah vsi tako enaki in združeni v brezčasno gmoto. Vsi smo bili odrasli in vsi smo bili otroci. Tako kot mnoge živali smo se zgrnili skupaj, da bi nam bilo toplo in bi bili varni. Zaradi tega smo bili izjemno lahek plen. Ko skupino obvladuje dogovor o popolnem medsebojnem zaupanju, lahko plenilci povzročijo pravo opustošenje. In tako je tudi bilo. Kot kažejo škandalozna razkritja z vse daljšim seznamom žrtev, so imeli plenilci pravo zabavo. In pastirji, tako zavzeti za površino stvari, so za navidezno krepost žrtvovali dejansko dobro. Nikoli nisem pozabil lekcij tistega časa, a po drugi strani me tudi niso povsem izučile. Še vedno hrepenim po skupni gotovosti, domnevi varnosti, pomirjujočem prepričanju, da drugi bolje vedo, kaj je dobro zame. Toda grenka nuja zanimivega življenja me je naučila ceniti starodavni princip modrih: dvom. Obstaja nelagoden čas, ko prepričanje začne razpadati, a se hinavščina še ne ukorenini, ko je zavest zmedena, a še nespremenjena. To je najbolj nevarna, pomembna in ponavljajoča se življenjska izkušnja. In začetek spremembe je trenutek dvoma. Gre za bistveni trenutek, ko obnoviš svojo človečnost ali jo prepustiš laži.«

O, poglej, poglej, kako srčkan diktafon imate. Takšnega pa še nisem videl. V življenju sem naredil dva intervjuja, prvi je bil z igralcem Jasonom Robardsom in drugi s pisateljem Williamom Goldmanom – slednji je za pogovor za The Writer's Guild zahteval izrecno mene, čudovit človek, postala sva prijatelja.

Torej, pri desetih ste postali pesnik – vse do svojega triindvajsetega leta. Ko so vam objavili prvo pesem, ste presedlali med prozaiste …

Ja, začel sem s pisanjem kratkih zgodb. Ko sem jih nekaj poslal The Paris Review, so mi odgovorili samo, da bodo objavili naslednjo, ki jo bom poslal. Tako sem opravil s kratkimi zgodbami in leto dni pisal roman.

O čem?

Žal o ničemer … Šele po letu dni mi je postalo jasno, da roman nima zapleta, nima zgodbe in sem ga zažgal.

Dobesedno?

Ja, gorel je nekaj pičlih minut. Zažgal pa sem ga tudi zato, ker … Moja prva žena je bila pisateljica, pomagala mi je z nasveti in dolgimi opombami ob robovih listov. Zato sem na koncu dobil občutek, da je moje delo kompromitirano. Ni bilo samo moje. In nisem ga mogel predstaviti kot samo moje. Zato sem ga zažgal. Vrnil sem se na univerzo in začel pisati drame. Takoj ko sem napisal nekaj izvrstnih dialogov, mi je postalo jasno, da bom dramatik.

Zakaj ste šli k marincem?

Precej razlogov je bilo za to. Vojna v Vietnamu je še trajala. Moj brat Tom je bil v Vietnamu. Ker sem opustil študij, sem seveda bil visoko na seznamu tistih, ki bodo vpoklicani. Študij je bil eden od načinov, kako se izogneš vojaščini, in to tisti pravi vojaščini … Moj najljubši univerzitetni profesor, ki je danes moj prijatelj, je bil nekdanji marinec in govoril nam je o svojih pustolovščinah. Brat Tom je bil narednik pri marincih in eden mojih najboljših prijateljev Freddy prav tako. Hotel sem postati pisatelj, zato pa sem potreboval izkušnje. Ne da bi pri tem koga ubil, seveda. Pomislil sem, no, pa grem k marincem ... Zakaj k njim? Ker se mi je vse ostalo zdelo precej dolgočasno. Tega me je bilo strah. In vedel sem, da če me bodo hoteli poslati v Vietnam, bom pristal v ječi. Če se prav spomnim, so novince po trinajstih mesecih vojaščine poslali v Vietnam. In ta mesec se je bližal: postalo me je strah, rekel sem si, kaj pa če jim ne bom imel poguma reči ne in bom dejansko pristal v Vietnamu. Približno takrat so mi naročili, naj začnem obiskovati šolo vožnje. In to je bila moja rešitev. Napotil sem se v štab in poveljniku jasno in glasno povedal, da imam ugovor vesti proti vožnji, ker da so avtomobili morilci, onesnaževalci in da je eden od mojih prijateljev umrl na cesti. Poveljnik me je poslušal in dolgi dve minuti ni izrekel niti besede. Nakar je rekel: marinec, mislim, da imaš za ugovor vesti zelo tehtne razloge. Ugodil ti bom, a sprašujem se, kaj počneš pri marincih. Še preden sem prišel nazaj do barak, ki so bile oddaljene nekaj sto metrov stran, je cela vojašnica vedela, da so nekomu ugodili ugovor vesti zoper vožnjo … Za mnoge je bil to začetek konca marincev. In še preden sem prišel do svoje barake, so med mojimi tovariši že padale stave, češ da to ni mogel biti nihče drug kot Shanley.

Bili ste precej pogumni …

Hotel sem biti nekdo. Ker nisem bil prepričan, da sem nekdo. Edini način, da sem postal nekdo, je bil, da sem bil nekdo. In kako to postaneš? Da storiš stvari, ki se jih najbolj bojiš ali so zate najbolj neprijetne … Mislim, da je bolj pomembno, kdo si, kot to, kaj v življenju dosežeš. Zato sem se v otroštvu ves čas spraševal, kdo bi rad postal kot človek. Hotel sem postati Nekdo, zelo poseben Nekdo …

Vam je uspelo?

Ne. Še vedno traja. Zadnja dva tedna imam zelo nenavadne sanje o dveh moških – in jasno mi je, da sta oba jaz. Eden od njih skuša ubiti drugega. V enih od sanj je bila vojna. In zgodi se, da srečam vojaka sovražnika in mu ponudim svoje kosilo. V sanjah, ki so sledile, mi je ta isti vojak prislonil pištolo na sence, hotel je, da prestopim na njegovo stran. Nisem hotel. Potem mi je dal žvečilko – in te sanje sem sanjal večkrat zapored –, pa sem mu rekel, naj ne zavlačuje, naj me kar ubije, in končno me je. Hočem reči, to niso sanje nekoga, ki se je uresničil. So sanje človeka, pred katerimi so velike odločitve. Gre za pogajanje s samim seboj, kaj vse bom lahko sprejel, in gre za stvari, ki so lahko nesprejemljive …

Na primer, kaj?

Priznati moram, da še ne vem. Vem pa, da bom čas v Sloveniji porabil za to, da razčistim nekaj stvari pri sebi. Včeraj so me v sanjah ustrelili, zanima me, kaj se bo zgodilo nocoj. Mislim, da mi sanje govorijo o spremembah, Moram samo še ugotoviti, kakšnih …

Morda boste spet morali poseči po Jungovem čtivu …

Veste kaj, ta Jung, no, Jungovi duhovi so me v spalnici nekaj časa obiskovali. Po vsem stanovanju so hodili za menoj. In ni bilo prijetno. Nisem bil srečen.

Zakaj?

Ne vem. Po tistem, ko je spet prišel, sem se ulegel k počitku. In sanjal. Sanjal sem o tem, kako stojim na peronu železniške postaje. On pa ob meni. Ko je prišel vlak, se je povzpel nanj, vlak je potegnil, jaz pa sem mu pomahal v slovo. Takrat sva se poslovila. In to je bilo dobro: v tistem času sem namreč tako dobro poznal njegova stališča do vsega, da sem hotel na svet gledati z njegovimi očmi. In to ni bilo dobro. Zavrgel sem ga in šel svojo pot.

Vas ni nikoli več zagrabilo, da bi napisali roman?

O, ja, me je. Včasih premišljujem o tem, ampak … Pred kratkim me je nekdo prepričeval, naj napišem svoje spomine. To je šele naredilo vihar v meni! Pomislite, da bi moral svojo zgodbo napisati tako, da bi bila berljiva. Nemogoče. In sem zavrnil.

Nekoč ste rekli, da je življenje kratko in dolgo hkrati …

Zdi se mi predolgo. In spomini bi se vlekli in vlekli …

Lahko bi jih strnili v en sam stavek: Nekateri zmorejo, drugi ne.

(smeh) Duhovito. Veliko podobnih misli zapisujem na facebooku. Kratke misli. Nekatere so mi res uspele. Za moje delo je bilo vedno zelo pomembno, da sem lahko pisal brez razloga in brez namena … in zastonj. Povem vam, da me je vse življenje najbolj zadovoljevalo prav delo, ki sem ga opravil, ne da bi zanj dobil plačilo. Kitajski pesnik Li Tai Po je v času svojega življenja ležal ob reki, pisal verze in jih metal v reko. To se mi je zdelo tako lepo. Moj facebook je zame kot ta reka: vse, kar počnem na njem, je, da vanj mečem besede v verzih.

Hočete reči, da niste šli skozi dril zgodnjega vstajanja, nekajurnega pisanja itd.?

Ne. Že zelo zgodaj v otroštvu sem bil izpostavljen zen budizmu. Zen budisti večino časa preživijo tako, da špičijo svoje puščice in opazujejo tarčo, a nikoli ne ustrelijo. Ko pa to storijo, nikdar ne zgrešijo. Lahko da nič od tega ni res, toda ostalo je v meni … Ko pišem, večino časa kontempliram, kaj bom napisal. V resnici takrat ne razmišljam. Sem kot stara skala, ki je voda ne more premakniti.

Kako je to videti v praksi?

Tako, da nekaj ur nemo strmim predse, nakar rečem, ooo, drama se bo dogajala v pivnici. In to je edina misel, ki me lahko preveva mesece. Potem se nekega jutra usedem in iz sebe izlijem celotno dramo. Od začetka do konca.

V uvodnih besedi zbirke vaših dram Trinajst zapišete, da ste rojen pisatelj. Ne zveni ravno skromno.

Povedal vam bom: ko sem bil majhen, so vrteli filme na televiziji. Sedel sem in jih požiral, ampak nekako sem vedel, kateri so dobri in kateri ne. Znal sem recimo reči, uf, tu pa drugače govorijo, na primer ko je šlo za film Hudičev vajenec, z Lancastrom. Ker je bil film posnet po drami. Ali pa muzikali. Vedel sem. Znal sem prepoznati razliko, ne da bi prej kadarkoli stopil v gledališče. Nekako sem imel razvit občutek za gledališko izražanje. Obenem sem prebiral knjige eno za drugo, vsak dan … Čeprav sem, ko je šlo za pisanje dram, velikokrat kiksnil.

Res?

Seveda. Vem, o čem govorim. Lahko je bila dobro izpisana vloga, a se ni razvila v dobro zapisano dramo. Sem ter tja pa mi je uspelo zapisati tudi kaj popolnega. Ne vem, kako, a tako je. Mislim, da je to zona. Če imaš srečo, včasih padeš v zono in zapišeš kaj res izjemnega.

Vedno pa pišete o sebi, o svojem odraščanju, in lahko rečeva, da se boste s starostjo vse pogosteje vračali k njemu …

K mladosti? Morda imate prav. Nekoč sem rekel, da bom do svojega štiridesetega leta pisal o sebi in izzivih, ki mi jih prinaša življenje, preostalih štirideset pa o družbi. In res, začel sem pisati o Palestincih in Izraelcih, napisal sem Dvom. Težko boste našli lik v Dvomu, ki bi mi bil podoben, čeprav so določeni deli značaja sestre Alojzije, ki so zelo značilni za Johna Patricka Shanleyja.

Res? Težko bi se strinjala …

O, ja. Boste že videli. (smeh) Sestra Alojzija ve, kdo je, in izhaja iz zelo jasne filozofije. Zaradi očeta Flynna in vsega, kar slednji predstavlja, propade. Ne zdrži preizkusa časa, prihodnosti. Toda ne boji se spopasti s čimerkoli. Tako kot jaz. Veste, nune … te stare nune se ničesar ne bojijo. Ničesar. Veliko časa sem preživel z njimi, že kot odrasel. Med njimi je bilo nekaj najsrečnejših starejših gospa, kar sem jih spoznal v življenju. So bolj zadovoljne v svoji koži kot mi oziroma bolj zadovoljne kot večina žensk, ki sem jih spoznal.

Po določenem času jim čistost in odrekanje omogočita notranji mir, ki ga ostali ne bomo nikdar deležni …

To ste dobro rekli, po določenem času. (smeh) Pomagajo ljudem …

Lahko pa so tudi zlobne …

O, ja, vi ne bi bili (smeh)?!

Ste kot otrok pogosto zahajali v cerkev?

Kot otrok, ja. Vsak teden ob nedeljah. Čez teden pa zaradi različnih funkcij, ki sem jih imel kot dijak katoliške šole.

Bili ste ministrant.

Tudi.

Ste kdaj na skrivaj pili mašno vino?

(tišina) O, ja. Skupaj s sošolcem Tomom sva ga. Pa so naju zalotili, ne pri samem dejanju, ampak kasneje.

In ta del ste potem vključili v dramo Dvom?

Drži. Samo kot motiv.

Kako močno je bilo v zakristiji vaše katoliške šole v Bronxu čutiti homoseksualne pulzije?

Uf, zelo. A o tem se ni govorilo. Vsi so vedeli, nihče ni črhnil niti besedice. Toda mislim, da se je to dogajalo bolj med brati redovniki kot med duhovniki. Mislim, da se je več zlorab zgodilo iz njihovih vrst. A o tem se ne govori veliko. V srednji šoli, ki so jo vodili irski krščanski bratje, je bil ravnatelj brat Gregory, ogromen, z zlomljenim nosom sredi obraza: dijake je znal postaviti ob steno in jih z vso močjo s pestjo udarjati v trebuh. In bili so bratje v tej šoli, ki so bili zelo očitno istospolno usmerjeni in nikakor niso skrivali, da so zaljubljeni v nekatere dijake. Ta šola je bila polna zelo vprašljivih ljudi, a jim je bilo vseeno dovoljeno delati z dijaki.

Kako so se učenci lahko zavarovali pred njimi?

Navadno se niso. Tistim, ki jim je to uspelo, jim je predvsem zato, ker so imeli naravno močnejši občutek za to, kaj je prav in kaj ne …

Ste bili med njimi?

Ja, hvala bogu. Kajti če nekdo s prijetnim, idealističnim govorom pristopi, rekoč, da je to, kar ti bo storil ali bosta storila skupaj, nekaj normalnega, in ti ne reagiraš, misleč, da je vse v redu, boš ostal zaznamovan vse življenje …

Pri petnajstih sem obiskoval majhno katoliško šolo v New Hampshiru. Imela je kapelo. Včasih smo ob nedeljah šli v mestece k maši, včasih pa je prišel duhovnik k nam in daroval mašo v kapeli. In po njej spovedoval. Lahko vam zagotovim, da sem že prvič ob pogledu nanj vedel, da je homoseksualec. Takrat me je prešinilo, da pri petnajstih letih pri spovedi že ne bom priznal homoseksualcu, da sem masturbiral! Sedel sem v spovednici in si sproti zmišljeval neumnosti. In vse od takrat nisem več šel k spovedi. Zaradi tistega duhovnika, za katerega vem, da je hotel slišati prav te reči … Veste, to glede spovedi in masturbiranja, o tem Kristus nikdar ni govoril.

Kaj spovednik potem stori s tem grehom?

Odveže te greha in te nagradi s pokoro.

In potem?

In potem se vse skupaj ponovi teden kasneje in tudi teden potem, vse dokler se eden od njiju ne izčrpa. (krohot)

Pravzaprav gre pri takšnih spovedih za poniževanje. In to je najhujše. Kajti sama ideja spovedi je lahko zanimiva in tudi pozitivna – toda mislim, da so kompletno zaj... takrat, ko so jo pomešali z viktorijanstvom, z nečim, kar nima nobene zveze z Jezusom Kristusom … Lepo je imeti tradicijo spovedi, kajti v življenju delamo napake. Lepo je imeti tradicijo, ki ti omogoča, da se pogovoriš o svojih prekrških. In iz spovednice odideš potolažen, osvobojen. To je čudovita ideja. Toda vse skupaj se je sprevrglo … A naj pojasnim, sicer nimam nič proti homoseksualcem, mnogo mojih prijateljev je med njimi. Toda tiste, ki zaradi tega, ker se ne morejo brzdati, zlorabljajo mladino, bi umaknil iz šol in župnij …

Pred leti vam je pisal nekdanji učitelj, duhovnik, ki je bil vaš nekakšen duhovni voditelj v času, ko ste obiskovali srednjo šolo.

Ja, pisal mi je. Bil je plenilec, toda ni plenil mene. A to sem izvedel šele kasneje. Umiral je in mi napisal pismo, naj ga obiščem. Pa tega nisem storil.

Zakaj?

Zato, ker sem dobil jasne dokaze, da je plenil otroke ves čas do svoje upokojitve.

Kako ste to izvedeli?

V pogovoru s sošolcem ob tridesetletnici mature. Še vedno cenim, kar je storil zame: dal mi je izjemno klasično izobrazbo, ljubezen do znanja, umetnosti … Toda nikoli nisem obžaloval, da se pred smrtjo nisem srečal z njim.

Se določenih principov striktno držite že vse življenje?

Seveda. Ampak človek se z leti spreminja in spremeni se tudi njegova osebnost. Ves čas je treba preverjati, kje in kako v določenem trenutku živiš, ali si zadovoljen ali bi lahko kaj izboljšal. Drugače principi nič ne veljajo.

V kakšnem obdobju življenja ste?

Mislim, da sem sredi nekakšnega konflikta s samim seboj. Prepričan sem, da se znotraj mojega načina mišljenja, sprejemanja stvari, predvsem pa sebe, dogaja nekaj, s čimer se bom moral soočiti v bližnji prihodnosti …

Torej je tudi v vašem življenju tako kot v vaših dramah. Ko vas sredi vaj na primer igralec vpraša, hej, ampak kdo je ta oseba, ki jo igram, mu navadno odgovorite, da naj naredijo, kar je zapisano, da ta lik naredi, in postalo jim bo jasno, kdo je. Storite enako …

Seveda. To je veliko lažje reči kot pa narediti. Včasih je zelo težko storiti pravo stvar. In trenutno je zelo težko. Zelo dober sem, ko je treba kaj storiti. Takrat ko vem, kaj je treba storiti. Četudi je nekaj zelo zahtevnega. Toda če ni treba nič storiti – takrat podležem. Ne narediti nič je zame nekaj najtežjega v življenju. In potem vseeno nekaj storim in to je narobe … Potem gre vse narobe. Nekaj mi pravi, da bi moral biti precej bolj oster kot v resnici sem.

Kako zahtevni ste do sebe?

To je del moje narave.

Zdaj slišim iz vas glas sestre Alojzije.

Saj sem vam rekel, da je ves čas z menoj.

Morali bi biti zadovoljni, pravkar ste končali dramo Anthony …

Nikoli ne vem, ali sem zares nekaj zaključil. Mislim, da imajo moje trenutne težave opraviti z mojo moškostjo … Morda bi moral med menihe. (smeh)

Ne, storite ravno obratno – predajajte se mesenosti.

Sem že poskusil.

Potem pa potrebujete ljubezen, to bo to …

Ali je ne vsi? Kadarkoli sem imel težave v življenju, je šlo za moje zasebno življenje – s pisanjem nikdar nisem imel težav. Moja narava me preganja že vse življenje. Hočem, da je stoodstotno vse na svojem mestu. Pa ni in ne more biti … Prijatelji se šalijo na moj račun, da se nimam kaj pritoževati nad svojim življenjem, precej dobro živim od svojega dela, sem zdrav, samski (smeh) … Gre za skopost mojega značaja, ki sem ga vedno uspešno nadigral. Spoštoval sem ga vse do svojega štiridesetega leta. Potem sem se odločil, da ga ne potrebujem več. Vidite, pripravili ste me do tega, da govorim o sebi. In te sanje …

Veliko sanjate in vsega se spominjate?

Sanje me vodijo v mojem življenju. Sanjal sem o prijateljici, nekdanjem dekletu, ki zdaj živi v Los Angelesu, izjemno inteligentni. In kaj je počela v mojih sanjah? Rekla mi je, da mi bo pokazala, kako lahko svoje telo upogne tako, da svoja usta nasloni na lastno zadnjico, v bližino …

No …

Razumem, o tem bova govorila kasneje … Ampak kaj naj bi to pomenilo? To have a head up on one's ass. (smeh)

Pravite, da je igranje enako kot pisanje dram.

Življenje je iskanje. Vsak od nas se rodi z določeno osebnostjo, duhovnostjo. In oboje nam govori, kdo smo in kako živimo. Kako se bomo odzivali na življenje …

V enem od intervjujev ste rekli, da je vaša podzavest precej nenavadna, a močna. Descartes je zapisal, da je treba vsaj enkrat v življenju, če je to le mogoče, podvomiti o vseh stvareh. Vi pa ste, tako ali drugače, v svojem življenju večkrat zanikali marsikoga in marsikaj – predvsem sebe, kot ste zapisali. To še počnete?

Ljudje smo, kar smo, zaradi svojih emocij, v resnici nas te vodijo pri odločitvah. Ko se odločamo glede koga ali česa, se odločamo na podlagi pričakovanih emocij, ki nam jih bo prinesla določena odločitev. Poglejte tistega moškega, ki zre v reko – o nečem razmišlja, morda se celo odloča. Išče svoja čustva. Ali pa jih goreče pričakuje. In to je najtežji del življenja, izpolnitev pričakovanj.

Nadaljevanje prihodnjič