Širjenje dobrih idej pro bono? Zakaj pa ne. Denar ni več bistvo vsega

Začelo se je v New Yorku. Kratka motivacijska zgodba, kava in rogljiček, kreativni ljudje, ki požirajo najbolj nore ideje najbolj uspešnih ljudi. Mreža Creative mornings je prerasla v globalno skupnost 68 svetovnih mest, med katerimi je tudi Ljubljana. Enkrat na mesec tako ob zajtrku poteka brezplačno predavanje gosta, ki ima zanimivo življenjsko zgodbo. In dan je bogatejši.

Živa Jalovec je strokovnjakinja za komuniciranje v digitalnih medijih in aktivno prispeva k razvoju slovenske in regijske start-up scene. Gregor Žakelj je pred leti ustanovil svoj oblikovalski studio – VBG. Bil je mladi kreativec leta in dobil več slovenskih in mednarodnih nagrad. Snuje nove blagovne znamke in vizualne podobe v kulturi, športu in glasbi.

Kreativna jutra. Gre to skupaj? Ponavadi so večeri tisti, ki sprožajo ustvarjalnost ...

Gregor: Ja, se strinjam, meni tudi ne gre skupaj. Niti približno nisem jutranji človek. V bistvu mi je najbolj grozno zjutraj vstati in začeti delati. Tega sem se moral prav naučiti. Zdaj vstajam okrog sedmih, ob osmih že zares delam v svojem studiu. To je povsem stvar treninga in lastne iniciative, čeprav delam v kreativni industriji.

Discipliniranje samega sebe.

Gregor: Kreativnost ni povezana z urami, ustvarjaš, ko začutiš in kadar ti ustreza. Zjutraj lahko delaš tudi stvari, ki ti niso všeč, a jih je treba opraviti.

Živa: Že na začetku, ko smo se šele dogovarjali za ta projekt, smo se spraševali, ali morajo biti kreativna jutra res zjutraj? (smeh) Zato je bilo tudi naše geslo: I'm not a morning person. Nisem jutranji človek. To se je vsakič znova izkazalo tudi za naše goste, da vsaj v večini niso jutranje osebe. Delaš čez dan, delaš ponoči, delaš do zgodnjih jutranjih ur ... Kreativna jutra potekajo z napačnega konca jutra! In je zato zjutraj res težko vstati. Imamo pa, zanimivo, na drugi strani tudi pobude, da bi jutra dejansko bila še bolj zgodnja.

Gre za mednarodno mrežo, projekt, ki se je začel v New Yorku in združuje kreativne posameznike. Od kod in komu sploh ideja, da se vključi tudi Ljubljano?

Gregor: Že dolgo sem želel ustvarjati podobne dogodke, ki bi potekali enkrat ali dvakrat na mesec. Prideš v obdobje, ko se začutiš sposobnega, da lahko vrneš skupnosti, ki si jo skupaj gradil ali pa si zgolj del nje, vsaj nekaj tega, kar ti je v preteklosti dala. Torej da bi svoje znanje in znanje drugih širil. Ko smo se po nekem predavanju, ki sem ga imel v Mariboru, vozili nazaj v Ljubljano, smo dobili idejo, da bi prav nekaj takega, torej dogodek, kjer bi razširjali znanje, organizirali tudi sami. Vsi smo poznali Creative mornings. Mreža je stara pet let, vzpostavila pa jo je Tina Roth Eisenberg, ena bolj znanih oblikovalk in blogerk. Vsi smo spremljali govore, ki so tam potekali. Vedeli smo, da dogodek obstaja, in želeli smo biti del njega. Je pa bilo nekoliko težje kreativna jutra pripeljati v Slovenijo.

Zakaj?

Gregor: Potrebovali smo precej časa, saj je licenca zelo stroga. Veliko stvari je bilo treba urediti. Zelo natančno preverjajo, kdo smo in kaj delamo, opraviti je bilo treba veliko pogovorov, prek skajpa, pripraviti predloge, kdo bodo naši gostje in kam se bomo usmerili. Zadnjo motivacijo nam je dal naš prvi govorec Eike König, ki nam je štirinajst dni pred dogodkom sporočil, da je že na poti. Lastnik vsega, kar v Sloveniji ustvarjamo, je zares Creative mornings New York; sicer pa nam dajejo precej svobode. Ni preprosto, saj projekt poteka na prostovoljni osnovi: vsi delamo in govorimo prostovoljno (Aleksandra Prus, Bostjan Žakelj, Tadeja Bučar, Jaka Meden, Matej Gregorčič, Roni Kordiš, Peter Kastelic, Simon Pintar, Jaka Gornik, Janez Čadež in Marko Čafnik). Tudi licenca to zahteva. Potem pa je odvisno od nas, kako zares to organiziramo, izberemo ekipo in projekt izpeljemo.

So gostje, ki prihajajo, vaša izbira? Ali mora dati New York kljukico?

Gregor: Velja pravilo, da se govorci po svetu ne ponavljajo. A to pravilo smo nekoliko prilagodili, kajti prav fino je, če v Slovenijo pridejo gostje, ki so govorili tudi že v kateri drugi državi. Po drugi strani je ta »omejitev« dobra, saj se s tem spodbuja promocija lokalnega znanja, govorcev ..., kar je tudi misija Creative mornings.

V Sloveniji je tako, da smo vsi najboljši per capita. Ne le v športu, tudi v kreativi, fotografiji, filmu ... Kjerkoli je najti nekoga najboljšega. In v Sloveniji to premalokrat poudarjamo. Premalokrat povemo, da smo najboljši. Prav to je naloga Creative mornings – da se ozaveščanje o dobrih in uspešnih ljudeh ter njihovih idejah dviguje, razširja. Da se začnemo zavedati, da so tu ljudje, ki so del kreativnega sveta ali pa delujejo na njegovem obrobju in so v tem uspešni ter slišani. Velik poudarek je na spodbujanju lokalne skupnosti, a glede na to, da smo majhni, potrebujemo tudi udarne govorce iz tujine.

Bistvo je torej v tem, da obiskovalci enkrat na mesec skupaj pozajtrkujejo in ob tem okusijo, vsakič znova, neko dobro, zanimivo idejo. A kako gre to razdajanje idej pro bono skupaj s konceptom družbe, v kateri ni nič zastonj, torej s potrošništvom v vseh razsežnostih?

Gregor: Zagotovo je tak način delovanja prej izjema kot pravilo. A mislim, da se stvari nekoliko spreminjajo. Vsaj na našem kreativnem področju ni več toliko pomemben le zaslužek, tudi zato, ker se preprosto ne da več služiti več kot za preživetje. Bi pa vsi radi, da se dela dobro, zato smo pripravljeni prenašati svoje znanje naprej oziroma nazaj. In od tega ne pričakuješ plačila. Tako tudi govorci ne pričakujejo plačila. Še nihče izmed njih ni vprašal po denarju!

Nihče?

Gregor: Ne, vsi bi radi prišli povedat svojo zgodbo. In to je bistveno. Nihče ne pride predstavljat svojega portfelja. To je tudi nezaželeno. Nezaželeno je prodajati sebe, zaželeno je povedati svojo zgodbo. Koncept je zelo dober in preprost. Denar ni vedno bistven, ni več. Tudi če pogledamo manjše združbe v različnih krajih po Sloveniji (na primer Punkt v Trbovljah), vidimo, da je veliko kreativnega, prostovoljnega dela. To v takšnih situacijah drži ljudi skupaj, da delajo in ustvarjajo, da se nekaj novega dogaja.

Živa: Teh področij je res veliko tako v Ljubljani kot tudi po Sloveniji. Če pogledamo le Slovensko coworking skupnost, Poligon, Kiberpipo ... Slednja živi že več kot deset let in prav tako poteka na prostovoljni osnovi. Ne skrbi nas, da bi kreativnost usahnila. Želimo pokazati, da so pri krizi tudi pozitivne stvari in da ni vse tako slabo.

Gregor: Je pa res, da mora vsak član ekipe najti svojo motivacijo, zakaj to dela. Vložek je velik, v ekipi nas je od osem do deset in vsaj nekaj izmed nas se vsak teden ukvarja s kreativnim jutrom, z govorcem in New Yorkom. V resnici je naša skupna motivacija posredovati sporočilo dogodka naprej.

Živa: Pa še nekaj je: ker vsi res veliko delamo, nimamo časa hoditi s prijatelji na kavo in potem imamo izgovor, da so vsaj ti redni sestanki priložnost za druženje. Tako združimo prijetno s koristnim.

In odziv?

Živa: Super je. Fenomenalen! Že na začetku je bil takoj velik odziv.

Ljudje so očitno željni novih idej, drugačnih pogledov, to nam, na primer, govori tudi razprodani Tedx ... A kdo so tisti, ki prihajajo?

Živa: Najrazličnejši profili ljudi, večinoma pa tisti, ki delajo v marketinških in kreativnih agencijah, start-upih, marketinških oddelkih različnih podjetij, študentje ... Veliko je odvisno tudi od gosta. Če imamo odličnega fotografa, potem opazimo v publiki veliko fotografov, ko smo imeli DJ Umka, je bilo zelo veliko nadobudnih didžejev. Vsak gost pritegne zraven še dodatno sfero.

So to »believerji«, verniki? Je dovolj kritičnosti? So na koncu vprašanja ali je po slovensko tiho? Se sploh začne razprava?

Gregor: Pri tem sem se še posebno potrudil. Namreč: ne maram vprašanj publike! Zato skoraj vedno rečem, da vprašanj ni, namesto tega pa publiko povabim, da osebno spozna govorce. To se mi zdi veliko pomembneje – da vzpostavijo osebni stik z gostom, ne glede na to, kdo je, ali nekdo izmed nas ali tujec. V vsakem primeru je veliko bolje, da ga vsak osebno spozna in vpraša, kar ga zanima. Zato povabim vse, naj gosta neposredno spoznajo, saj bodo od tega imeli več kot le od enega vprašanja.

Pa se to potem zgodi?

Gregor: Namen tega je pač druženje in minglanje. Govorci vedno ostanejo na kavi, vsi so zelo dostopni, tako da res ni ovir, da ne bi prišel mimo in vprašal, kar želiš. Od tega imamo vsi koristi: navežeš stik, se povežeš z njim prek družabnih omrežij ..., govorim seveda tudi o velikih imenih, ki sicer niso tako preprosto dostopna.

Je torej to bolj delavnica ali šov?

Gregor: To ni šov, nihče se ne izpostavlja, vse poteka zelo umirjeno. Eike König, ki je v oblikovanju to, kar je Quentin Tarantino med igralci, je najdostopnejši, najprijaznejši človek, kar sem jih spoznal. Na kreativnih jutrih so gostje ljudje, od katerih lahko toliko dobiš! In kako je oseba, ki je ena najbolj znanih, le nekaj takih jih je, prijazna in sploh prava dušica.

Živa: To je običajno pri ljudeh, ki so že nekaj dosegli v življenju: so človek človeku. Ne potrebujejo dodatne potrditve.

Gregor: Nič ni zaigrano ali umetno, to je prav tak človek, kot v resnici je. Ni mu treba igrati, da je zvezda. On je zvezda, a hkrati tako preprost in dostopen. To je pogosta lastnost ljudi, ki so že kaj dosegli v življenju. Vsi nam nekaj dajo. Na primer Peter Florjančič. Pri svojih častitljivih 95 letih še vedno razmišlja, še vedno dela in izumlja, njegove zgodbe so neverjetne. Ko sem ga spoznal na sestanku na Bledu, sem bil med njegovim opisovanjem doživetij preprosto vzhičen.

Smo Slovenci kreativni ljudje? Imamo domišljijo, do kod sega in kakšen je potencial domače kreativne industrije?

Gregor: Potencial Slovenije je ogromen. Jaz jo imam izjemno rad. Sploh ne razmišljam, da bi šel iz Slovenije. Mislim, da lahko tu narediš, karkoli si v življenju zadaš. To je najlepša dežela, kjer se da živeti in ustvarjati. Imamo res precej ekonomskih in političnih težav, a kreativni potencial bo to presegel. Imamo žilico, lahko ustvarjamo in naredimo marsikaj ter delamo presežke. S tem ko bomo dosegli, da bomo znali tudi navzven pokazati, kaj smo ustvarili, bomo naredili preboj. Zadržanost nas še vedno omejuje.

Skorajda patološka skromnost?

Gregor: Ja, naša narodnostna posebnost. Še vedno se počutimo majhne. Zato je eden od ključnih namenov kreativnih juter, da na glas povemo, kaj znamo. Tujci so v Sloveniji navdušeni nad našim delom, presenečeni so nad našo kakovostjo, a naš sloves žal le redko prodre čez meje.

Ima samozavest naroda kaj opraviti s tem?

Živa: To je zato, ker počnemo stvari tako, kot smo jih leta do zdaj. Če so neke stvari funkcionirale pred 30 leti, zakaj bi jih zdaj spreminjali? Ta modus operandi se ne spreminja in to ni dobro. Na drugi strani imamo presežke v kreativi, a si premalokrat upamo biti (pre)drzni. Ne upamo si preseči ustaljenih vzorcev. Imamo ogromno start-upov, ki so zelo uspešni v tujini, in šele potem tudi pri nas. Tako nas poznajo v San Franciscu, New Yorku in Londonu in šele potem doma.

Je to povezano s tukajšnjimi (ne)razmerami za ustvarjanje?

Živa: Podjetniško okolje je velika ovira, zlasti birokratsko, in prav zato ima veliko start-upov sedeže v tujini. Saj se spreminja, vendar prepočasi. Mi pa smo ukoreninjeni v teh ogromnih podjetjih, ki jih država vedno znova sofinancira, ampak v Sloveniji tudi drugi potrebujejo priložnost.

Kako je ustvarjati v času krize?

Živa: Znajdeš se s tistim, kar imaš.

Gregor: Trg se je spremenil. Slovenija je glede velikosti zanemarljiva. Zato bo tistim, ki že v začetku razmišljajo drugače, lažje uspelo, a ne v Sloveniji. Tu ne moreš zares ustvariti izdelka. Deset kupcev? Tem raje podarimo svoje izdelke.

A ko prideš čez mejo, si najmanjši. Zato pa potrebujemo investitorje. A da bi jih dobili, se moramo promovirati. Vse to, kar smo prej govorili, torej, da smo res dobri, a da nihče ne ve za to, je resna težava. Pred kratkim sem srečal tujce, ki so me kar nekoliko prestrašeno spraševali: »Je pri vas vse v redu?« »Zakaj pa?« sem jim odvrnil. »Ker ste politično tako nestabilni. Imate kakšne težave? Ali se pretepajo? Se razbijajo avtomobili?« Svet nas tako dojema, kot politično nestabilne. Pri tem bi morala država odigrati drugo vlogo in se raje ukvarjati s potenciali, ki jih ima.

Tako je tudi družba v krču.

Gregor: Ne gre le za družbo. Teči bi moral protokol na višji ravni, saj tisti, ki investira nekaj milijonov, hoče vedeti, kaj se tu dogaja.

Živa: In to hoče narediti v doglednem času, ne pa, da se s papirji ukvarja tri leta.

Gregor: Ko prideš čez mejo, si v ogromnem svetu in povsem majhen. Vsi mislijo, da so pomembne le velike države. A tudi v Sloveniji se vse da.

Živa: Na sedežu Kickstarterja so postali pozorni na Slovenijo − kaj hudiča se v tej državi dogaja, saj se je izpeljalo kar nekaj res zelo uspešnih projektov. Od vseh projektov, ki so prijavljeni, jih je le 33 odstotkov uspešnih in Slovenci smo tu − izjemno uspešni. Zato jim ni bilo jasno, kako je to mogoče, kaj se dogaja pri nas ... Morda naša majhnost in povezanost − vsi dobri projekti, ki so uspešni, so namreč rezultat dobre komunikacije in podpore v skupnosti, saj je tako lažje zbrati denar. Zato je res nerazumljivo, da se tega ne zavedamo in ne vlagamo več v to.

Neučinkovito sistemsko okolje, hkrati pa izjemni rezultati po obvoznici ...

Živa: Prehitevajo jih. Na državni ravni jim sploh ni jasno, ali in kako te stvari obdavčiti ali jih spodbujati, kako se sploh spoprijeti s fenomenom Kickstarterja ...

Ali posamezniki, ki realizirajo tu predstavljene ideje, sploh potrebujejo državni aparat?

Živa: Dobro je, da obstaja sinhronizacija. Predvsem je pomembno, da te sistem ne ovira, da te papirologija ne ovira. Če se ti trudiš, da bi nekaj ustvaril, ali so to delovna mesta, izdelki, uporabniške izkušnje ..., je pomembno, da te država pri tem ne ovira – oziroma nasprotno, pomembno je, da te spodbuja.

Gregor: Država žal mladih podjetnikov (še) ne spodbuja. Kapital, ki ga potrebuješ za ustanovitev podjetja, presega proračun podjetja na začetku, potem še vsi prispevki ... Država bo morala najti rešitev, kako bomo lahko preprosto ustanovili podjetje, dobili prostor, kjer bomo lahko delali, recimo, pet let ustvarjali, vlagali v razvoj brez dajatev, davkov in zaposlovali lokalno. Dokler se takšne delovne oaze ne bodo razvile, ne bomo sledili temu, kar se zdaj dogaja na kreativni ravni. Če bi to storili, bi dobili kup tujih in domačih vlagateljev in bi država zares eskalirala.

Živa: Javna uprava bi morala biti storitveni servis, podporno okolje, ne pa ovira na poti, ki ti kvečjemu onemogoča vse to, kar bi rad tu naredil. Nekdo bo rekel: Saj imamo cel kup tehnoloških parkov! A ti tehnološki parki so sami sebi namen – kot stavbe. Odločevalci dobijo denar iz EU, zgradijo stene, strop in zdaj naj bi se tu nekaj dogajalo kar samo od sebe?! Upam, da bo aktualna pobuda start-up manifesta kaj spremenila.

Gregor: A tudi tam so najemnine, davki, predvsem pa – tam so pisarne, potrebujemo pa tovarne, saj želimo delati izdelke. Danes je tako, da če delaš pošteno, zaslužiš premalo, da bi lahko vlagal še v svoje ideje. Zato potrebujemo nekoga, ki bi nam pomagal to uresničiti.

Živa: Podobno je z razpisi. Namesto da bi bili opora nekomu, ki se trudi nekaj dobrega narediti, tako da bo imela tudi država veliko od tega, se na koncu resnično preveč časa ukvarjaš z razpisom in poročili ter zagotavljanjem standardov, ki so umetno ustvarjeni, namesto da bi se dejansko ukvarjal s svojo kreativno idejo.

Gregor: Situacija je res absurdna. Na razpisih se bolj osredotočajo na dokumentacijo kot na idejo.

Živa: Tu bi se morale stvari spremeniti.

Gregor: A po drugi strani je treba vedeti, da so to dejstva. Potrebovali bomo veliko časa, da se bo kaj spremenilo. Če se želiš z nečim ukvarjati, moraš takšno stanje sprejeti. Slovenija je vendarle čudovita dežela priložnosti. Če ljudem, ki pridejo k nam kot govorci, vse to uspeva, potem so nam lahko v dodatno motivacijo – da se kljub vsemu da in da lahko uspe prav vsakemu.