Skrajnosti človekove narave: dr. Peter Starič  

Te dni je minilo natanko sedemdeset let, odkar so ga kot mladega in nedolžnega dijaka aretirali, zaprli in deportirali v taborišče, a ko se z njim usedete in začnete kramljati, bi mu težko pripisali, da se bliskovito približuje oseminosemdesetim letom. Pred petimi leti je pri založbi Didakta izšla njegova knjiga o atomski bombi, je pogost avtor pisem bralcev, ki izhajajo v našem časniku, tokrat pa se je lotil popisa svoje življenjske zgodbe med leti 1941 in 1991, ki jo bo v angleščini v samozaložbi Ekslibris izdal septembra in svetovnim uporabnikom ponudil prek spletne trgovine Amazon in Barnes & Noble. Izvorno jo je tudi napisal v – kakor sam pravi – ameriški angleščini, ki jo je usvojil med triletnim službovanjem v Ameriki (1967–1970) pri ameriškem podjetju Tectonics Inc (ukvarjalo se je z osciloskopi in bilo tedaj največje svetovno podjetje na tem področju), v slovenščino pa jo namerava preliti v teh mesecih in jeseni izdati tudi doma. S seboj je prinesel kup knjig in fotografij ter še več zgodb, ki so se prelivale druga v drugo, iz preteklosti v sedanjost. Le pri eni mu je zamrl glas. Bilo je leta 1979, ko se je s prijateljem vračal iz sejma v Bologni, in ker je bilo popoldne, ga je prešinilo, da imata morebiti dovolj časa, da na poti domov obiščeta Gonars. Tja je zavil prvič, odkar ga je zapustil. Bilo je njegovo prvo srečanje s preteklostjo. Odšla sta do taborišča, ki ga ni bilo, niti sledu o njem na kraškem pobočju, le samotno, izolirano, posebno pokopališče je ostalo, kjer se odlagali trupla umrlih fantov. Tja jih je bilo položenih 453, med njimi so bila vpisana tudi imena nekaterih, ki jih je sam videl umirati. Bolečina preteklosti, ki je globoko zakopana, je s solzami zopet privrela na plan. »Morda sem preveč občutljiv,« je skrušeno dejal. »Le kaj bi lahko rekli šele tisti, ki so preživeli nemška taborišča.«

Svet je res dodobra poučen o nemških koncentracijskih taboriščih Auschwitz, Dachau, Mauthausen, Sobiror, Treblinka, Bergen-Belsen in drugih, v katerih so tudi spominski centri kot opomniki zla. V Italiji pa bi zaman iskali barake njihovih koncentracijskih taborišč, kamor so zapirali Slovence in Hrvate že od leta 1918, je zapisal v knjigi. »Izjema je le tržaška Rižarna, najbrž le zato, ker so tam Nemci zapirali, mučili in pobijali tudi Italijane. Edini pomniki na to obdobje so na bližnjih pokopališčih, kjer ležijo številni taboriščniki, ki so tam umrli. V Gonarsu je več bronastih spomenikov z imeni 453 taboriščnikov. Vsi so pomrli med leti 1941 in 1943, ko so Italijani gospodarili na našem ozemlju.« Večina jih je bila najstnikov iz višjih razredov slovenskih gimnazij, tudi gospod Starič. Taborišča in barak, kjer so ti fantje umirali, ni več. Italijani so po vojni za seboj počistili vse ostanke.

Deportacije

Interniran je bil komajda sedemnajstleten. Ponj sta 26. junija 1942 prišla dva italijanska vojaka. Mlade fante so takrat aretirali kar vsepovprek. In ti, ki so jih odpeljali s Staričem, dolgo niso nič hudega slutili. »Ker so bile že večkrat prej podobne racije, kjer so razen redkih pridržanih vse druge izpustili še isti dan, smo menili, da bo tudi tokrat tako. (Vendar je takrat italijansko poveljstvo izdalo tajni ukaz, da je treba vse moške od 15 do 55 let zapreti, krive ali nedolžne, še zlasti dijake višjih gimnazij, študente univerz in izobražence, ter jih še isti dan poslati v koncentracijsko taborišče.)« Ker tega niso vedeli, niso verjeli, da se jim bo zgodilo kaj hudega. Poleg tega so bili zaprti kar tako, brez razloga. Italijani pa so vedeli, zakaj. Karabinjerja sta jih v parih vklenila v verige, zastražili so jih kot najhujše kriminalce. Na železniški postaji so jih strpali v živinske vagone, jih odpeljali do samotne postaje Bagnaria Arsa, od tam pa peš po poljski poti, kjer sta na obeh straneh rastla sirk in koruza. Tudi takrat bi lahko zbežali, a se jim kaj takega ni niti utrnilo. Vsak je dobil aluminijasto menažko za juho in manjšo kavo ter štirimestno taboriščno številko, ki jo je z ostrim kamnom takoj vgraviral v pokrov posode. Dvakrat na dan je v njej pristala juha, v kateri so bili krompirjevi olupki, listje od repe, fižol in buče, skratka hrana, s katero so običajno hranili svinje. 'Uradno' so dobili 800 kalorij na dan, 'neuradno' pa so med dobavo hrane večino hranilnega pokradli. Občasno so jim razdelili tudi cigarete, ki so jih nekadilci zamenjevali za hrano. Lakota jih je že po nekaj dneh trdno uspavala, takoj ko so legli na pograd. V nemških koncentracijskih taboriščih so prestradane taboriščnike silili delat, jih pretepali, jim odtegovali spanec ter jih šikanirali na vse mogoče načine. Tam je bila povprečna življenjska doba zato zgolj šest mesecev. Tega pri italijanskih oblastnikih ni bilo, le »procedura je trajala dlje kot v Nemčiji«, pravi Starič. »Da smo porabili čim manj kalorij, smo večinoma počivali in ležali, kolikor je bilo mogoče.« Po tednu dni so jim dali dopisnice, da so jih lahko poslali domov. Njegova je prispela čez sedem mesecev, ko je bil že mesec dni doma.

Utrinki svetlega

Brezdelje ubija, neustvarjalnost pa vodi v obup nekoristnosti. Kako so si lajšali prazne, temačne ure? V njihovi baraki je bival Miško Hočevar, ki je prepeval razne jazz pesmi ter jih spremljal s kitaro, ki jo je prinesel v taborišče. Bil je komaj devetnajstleten, a med ljudmi že poznan po lahkotnih skladbah in pesmih, ki jih je prepeval na Radiu Ljubljana. Več deset let kasneje je na koncertih Slovenske filharmonije igral kontrabas. Tam je bil tudi Samo Hubad, čeprav na drugem oddelku, in organiziral pevski zbor, ki je čudovito prepeval slovenske narodne pesmi. Po vojni je dirigiral orkestru Slovenske filharmonije in Radijskemu orkestru, leta 2007 pa doživel celo praznovanje devetdesetletnice. Nekateri od njih, ki so potovali po svetu, kar je takrat pomenilo po Evropi, so pripovedovali zgodbe o svojih potovanjih, o tujih deželah in njihovih kulturah. Neki planinec, ki je dobro poznal hribovje, ki se ga je videlo na obzorju iz Gonarsa v smeri proti Sloveniji, je vsem predaval o slovenskih gorah. Med njimi je bil tudi slikar Niko Pirnat, ki je v taborišču narisal veliko slik in portretov. »Zanje so mu italijanski oficirji prinašali razne dobrote, tako da ni stradal kot mi. Nekateri so mu bili zato nevoščljivi, meni pa se je zdelo vse to naravno.«

Edini, ki je prišel v njihov peklenski svet, je bil kardinal katoliške cerkve, ki je pozneje postal papež Janez XXIII. Po nekaj verskih ceremonijah jim je povedal, da papež moli zanje, in jim prinesel njegov blagoslov. Ker so mu že prej povedali, da znajo taboriščniki lepo peti, jih je zaprosil za pesem. Nekdo je začel z nečim nabožnim, vendar ga je iz tisočih grl preglasila Naprej zastava slave (... na boj junaška kri, za blagor očetnjave, naj puška govori! Z orožjem in desnico, nesimo vragu grom, zapisat v kri pravico, ki terja jo naš dom...). Ko so končali, jih je pohvalil, saj besedila ni razumel. Vsakemu je podaril spominsko zgibanko in bronasto svetinjico, mladoletni so dobili še kilogram sadja. »Bil je edini veljak, ki se je spomnil na nas, ki smo tam stradali ter bili brez krivde in sodbe zaprti, da nas je v poletni vročini, kljub zajetni postavi, obiskal. Ne pomnim, da bi nas kadarkoli obiskal kak predstavnik Rdečega križa.«

Ko začne kositi

Kljub tem svetlim utrinkom je bilo vse, kar so počeli, le to, da so skrbeli za golo preživetje telesa. »Zgolj vegetiral sem,« je pojasnil. »Ne znam vam odgovoriti na vprašanje, kako sem ohranjal optimizem in željo po življenju. Vendar vem, da tudi takrat, ko sem bil najhuje bolan in so bili vsi prepričani, da bom umrl, nisem niti pomislil na to. Nikoli.« Morda je bilo to ključno zrno moči, ki ga je ohranilo na nogah, tudi ko je med njimi zaradi neznosnih higienskih razmer kosila griža in tistega, ki ga je zadela, ob že tako uborni hrani in strašanski dehidraciji izčrpala do smrti. Tudi sam ji je podlegel in kot okostnjak životaril dalje. Morda je najbolj peklilo soočanje z ljudmi, ki so se – nekateri – prelevili v zveri ali potopili v sebičnost, ter drugimi, ki so iz sebe iztisnili zrno dobrega. V Gonarsu je zanje skrbel italijanski vojaški zdravnik dr. Mario Cordaro, ki je bil »prijazen in plemenit človek«, kakor pravi v knjigi, in se je naučil celo slovenščine, da se je lahko pogovarjal z bolniki. Drugi zdravnik, ki ga je srečal, ko so ga premestili v taborišče blizu Trevisa, je »bil do nas tak, kot da pregleduje živino. Morda je otopel, ko je dan za dnem videval toliko hudo bolnih taboriščnikov, ki jim ni mogel pomagati.«

Tudi med ujetniki so bile grenke zgodbe. Nekateri so moledovali za hrano pri drugih, če so ti dobili od doma paket. Starič je z enim od njih delil svojo hrano, a ko je dobil paket drugi, mu je vrnil z besedami: »Odjebi.« Tudi družina mu ni bila v pretirano pomoč. Starši so taboriščnikom lahko vsak mesec poslali po en paket, ki ni smel tehtati več kot pet kilogramov. Njegovi so bili precej okorni in so mu v pakete neprestano tlačili oblačila, tako da tisto, kar je prišlo hrane na mesec, ni tehtalo več kot 83 gramov dodatne hrane na dan. Nekateri bolj bogati starši so svojim fantom pakete pošiljali tudi vsak teden, za kar so verjetno podkupili tiste v verigi dobave. »Čeprav ti srečneži niso niti približno tako stradali kot večina drugih, so se izkazali kot največji skopuhi.« In ker je bila hrana preživetje, se je tam tudi kradlo. »Če je kdo kradel hrano tovarišem, ga je 'obsodilo' barakarsko sodišče. Obsodba je bila ponavadi petdeset udarcev z usnjenim pasom po goli riti.« Občasno je prišel v taborišče kak slovenski izdajalec, da poišče koga, ki so ga iskali, a po drugi strani so tisti v barakah sočutno sprejeli kolege, ki so živeli pod šotori, ko jim je silni veter ob neurjih vedno razdejal streho nad glavo in zmočil vse, kar so imeli. Iz ljudi se je izžemalo dobro in zlo. Kot v stanfordskem zaporniškem eksperimentu.

Pot v svobodo

Naredili so ga pod vodstvom psihologa Philipa Zimbarda leta 1971, z njim so hoteli proučiti vzroke konfliktov med zaporniki in pazniki. Izbrali so 24 moških študentov in jih naključno razdelili v obe vlogi. Pazniki so kmalu postali psihološko nasilni. Tako močno so se vživeli v avtoritarno vlogo nadmoči, da je raziskava odbrzela iz vajeti. Po šestih dneh so eksperiment prekinili, določeni deli so posneti in javno dosegljivi. Po njem je leta 2001 nastal nemški film Das Experiment, kakor tudi videoinstalacija poljskega umetnika Arturja Zmijewskega, ki je bila odmevno predstavljena leta 2005 na mednarodnem beneškem likovnem bienalu in leta 2006 na sloviti Documenti, referenčni svetovni razstavi vizualne umetnosti, ki se vsakih pet let zgodi v nemškem Kasslu. Kaj človeka nenadoma pretvori v zver in kako se človek na to odziva, smo vprašali tudi Stariča, ki je doživel zverinskost človekove narave. Postal je z besedo in odvrnil: »Ko je bila kriza, sem se preprosto zavlekel vase in to premlel.«

Kajti duh je svoboden, čeprav je telo ujeto. Nima meja, ne zidov, ne omejitev. Zato je svoboda klicala tudi ujetnike. Iz taborišča, v katerem je bilo zaprtih 4000 oseb, je avgusta pobegnilo osem internirancev skozi 60,4 metra dolg rov, ki ga je skopalo šestnajst kopačev izpod barake, kjer so bili nastanjeni. Med njimi je bil tudi kasnejši direktor Inštituta Jožef Štefan dr. Milan Osredar, ki se je že pripravljal, da bo pobegnil skozi rov. Bil je deveti po vrsti, vendar je stražar na stolpu dal znak za alarm, zato se je moral z drugimi sedmimi takoj vrniti v barako. Iz taborišča mu je uspelo priti šele ob kapitulaciji Italije poleti leta 1943. Pobegli so se razdelili v pare in prav vsi dosegli od partizanov osvobojeno ozemlje v Sloveniji, čeprav so Italijani organizirali obsežno akcijo, da bi jih ujeli. Nikogar od tistih, ki jim ni uspelo pobegniti in so ostali v taborišču, Italijanom ni uspelo odkriti. Eden od njih je celo v 'kleti', v delu pod barako, od koder so kopali rov, pozabil menažko z vgravirano številko, kar so Italijani spregledali. Zatem so vsak mesec vse prebivalce iz ene barake premestili v drugo ter premešali ujetnike, zaradi česar so se razdirala že utrjena tovarištva in težko sklepala nova.

Domov

Na jesen se je shladilo in je bilo težko vzdrževati osebno higieno, ker je bila umivalnica le napol zaprta. Zaradi pomanjkanja higiene so se v začetku oktobra pojavile uši, ki so se v enem tednu močno razmnožile. Z ušmi vred so jih novembra premestili v bolj južna taborišča, študente in izobražence v Campo Monigo v Trevisu in vse druge južneje v taborišče Renicci na področju Abruzzov. Tam so lahko kupovali celo vino, ki ga v Gonarsu niso prodajali. Ob večerih jim je Rudolf Franzl, ki je bil v sosednji sobi, zapel kakšno operno arijo in pozneje naredil lepo kariero v ljubljanski Operi. Mnogi med njimi so bili pozorni in tovariški, drugi sebični in zahrbtni, dve naravi, ki jih nosi človeško bitje. Tudi sam je brez dlake na jeziku v svoji knjigi 'izpovedal svoj greh', ko je enemu od sojetnikov, ki mu je šel zares na živce, v posteljo stresel polno epruveto uši. To ga je dolgo žrlo.

Izpustili so ga 29. decembra 1942, strpali v neogrevane vagone, v katerih so se brez hrane in vode vozili 27 ur. Po pol leta se je vrnil z 41 kilogrami in seveda bi umrl, če ga ne bi Italijani začuda nenadoma izpustili in poslali domov. Bolan in izčrpan tako ali tako ni bil za nobeno rabo. Moral si je izpuliti šest zob, ki se jih ni dalo več popraviti, zdraviti vnetje obnosnih votlin, s sabo je prinesel tudi pljučno tuberkulozo, ki ga je s premori pestila enajst let. »Mnogi, ki so se vrnili, so prišli samo umret,« je kazal fotografije svojih dragih prijateljev.

Po vojni je zaradi bolezni in nuje po preživetju potreboval šestnajst let, da je dokončal fakulteto, delal na Inštitutu za fiziko, na medicinski fakulteti, pri Iskri, na Inštitutu Jožef Štefan. In kaj se lahko naučimo iz tistega časa, da bi bolje razumeli današnjega? Le to: »Ideologije lahko zelo škodijo, ker izločijo ljudi, ki niso za tisto ideologijo.«