Sladkor in kartoni za telesno vzgojo

Sladkor je brez dvoma škodljivo živilo, prav tako kot tudi sol, škrob, maščobe in beljakovine, če v prehrani prevladujejo. Toda ali je sladkor, zlasti če je dodan pijačam, res naglavni krivec naraščanja otroške debelosti? Ob največji temi današnjega časa, kar prehrana v povezavi z zdravjem zagotovo je, se zadnje čase moramo vprašati, komu sploh še verjeti.

Med letoma 2003 in 2005 je pod vodstvom živilske tehnologinje Nataše Fidler Mis s Pediatrične klinike UKC Ljubljana potekal projekt o prehranskih navadah slovenskih mladostnikov. Nekoliko nepričakovan nasledek tega projekta je po desetih letih pobuda, da bi v Sloveniji obdavčili pijače z dodanim sladkorjem, kar naj bi bil najboljši ukrep za omejevanje otroške debelosti in posledičnega zbolevanja.

Poglejmo torej pobliže, kaj se je v tej raziskavi, s katero nekateri utemeljujejo zdravstveno obarvano davčno namero, tako usodnega razkrilo.

Med vzorcem prehranjevanja in debelostjo ni povezave

Nič manj, pa tudi nič več kot to, kaj so radi jedli fantje in dekleta, ki so pred desetimi leti vstopali v srednjo šolo. Pregled izpolnjenih prehranskih vprašalnikov, ki so jih tedaj otroci vseh slovenskih regij dobili na sistematskem zdravstvenem pregledu in jih izpolnjenih vrnili 2813, je pokazal, da debeli mladostniki na splošno radi jedo vse, tudi sadje in zelenjavo (!), debela slovenska dekleta pa imajo posebej v čislih črni in polnozrnati kruh ter ribje konzerve.

Tako smo tudi Slovenci dobili dokaz, da izbor hrane za debelost sploh ni usoden, temveč količina, kajti debeli slovenski fantje in dekleta enostavno ogromno pojedo – na dan pospravijo povprečno 2500 kalorij, skoraj za eno kosilo preveč.

Če o kakšnem posebnem prehranskem vzorcu pri debelih ljudeh ne moremo govoriti, kar je bilo znanstveno potrjeno tudi v največji mednarodni pregledni študiji o povezavi med vzorcem prehranjevanja in debelostjo (P. Togo s sodelavci, International Journal of Obesity, 2001), je vprašanje, čemu tako velik strah pred sladkanimi pijačami.

Čemu torej tako velik strah pred sladkimi pijačami?

Podatki, s katerimi razpolaga avtorica študije Nataša Fidler Mis, so naslednji: vnos pijač z dodanim sladkorjem med mladimi predstavlja prek 40 odstotkov vseh dnevno popitih pijač, kar nanese v dnevno kalorično bilanco 9 odstotkov pri fantih in 10 odstotkov pri dekletih. Kateri otroci pijejo sladke pijače in ali jih debeli otroci pijejo značilno več kot suhi, tega nam študija sploh ne razkrije.

Ta študija o prehranskih navadah slovenskih mladostnikov izpred desetih let zatorej ne more biti podlaga za verodostojno sklepanje o vzrokih debelosti med našo mladino. To je parcialno in tendenciozno početje, ki z ozkega gledišča svoje strokovne panoge reducira problem debelosti na prehrano in pri tem še poveličuje pomen posameznih živil – vse zato, da bi mesijansko rešili problem, ki terja veliko globlje reze v naše navade in pričakovanja. Kaj pa, če bi poskusili raje z družboslovno tezo, na primer, da so bili otroci pred pol stoletja bolj vitki, ker so bolje živeli v socializmu, kjer je bilo manj družbene neenakosti in večja količina sreče, kar se je kazalo tudi v bolj zdravem življenjskem stilu?

Pri proučevanju debelosti (otrok) je treba upoštevati vsaj še telesno dejavnost. Katastrofalni so podatki s kartonov za telesno vzgojo, ki so jih analizirali na Fakulteti za šport pod vodstvom prof. Janka Strela. Kar deset odstotkov slovenskih šolarjev je »gibalnih invalidov«, tako rekoč nesposobnih za telesno dejavnost. Današnjim otrokom kronično primanjkuje telesne dejavnosti, ki je pri oblikovanju zdravega življenjskega stila vsaj tako pomembna kot zdrava prehrana. Zato je vsakršno raziskovanje vzrokov debelosti, ki enakopravno ne upošteva tega vidika in se osredotoča samo na prehrano, izrazito parcialno in ne dosega kompleksnosti problematike debelosti.

Debelost, bolezen in strankarski programi

Debelost - samo v Evropi je petdeset milijonov ljudi predebelih, v Sloveniji skoraj polovica - je eden največjih problemov sodobnega sveta. Povezana je s številnimi hudimi boleznimi, seznam zdravstvenih okvar in obolenj zaradi debelosti je tako dolg, da nima niti smisla naštevati. Eno je gotovo: debelost je najtesneje povezana z razvojem diabetesa tipa 2. Toda ali je bila generacija pred nami, ki je največ prispevala k epidemiji diabetesa, res debela in bolna zato, ker so naši očetje, matere in ostalo sorodstvo pili preveč sladkih pijač? Seveda ne. Ob tem, da je bilo na našem koncu sveta hrane preveč in zdravega miganja premalo, so se soka ogibali na daleč, samo kakšna šabesa ali bezgov sirup sta imela domovinsko pravico pri gašenju žeje, ker sta bila preverjeno domače proizvodnje, sladko vodo pa so pili samo, če ponoči niso mogli spati.

Ko so leta 2006 razglasili diabetes – tedaj ga je imelo 246 milijonov Zemljanov, danes pa že 371 milijonov – za epidemijo svetovnih razsežnosti, so to zdravstveno katastrofo, ki terja izjemen človeški in družbeni davek, pripisali vse bolj neprijaznim okoliščinam, v katerih živi sodobni človek, zaradi česar se veliko premalo giblje in veliko preveč je. Okoliščine, s katerimi moramo računati, če hočemo resno znanstveno pristopiti k problemu debelosti, pa niso niti problem nutricionizma, še manj endokrinologije, temveč so izrazito povezane z družbenim položajem, izobrazbo, zaposlenostjo in družbeno (ne)enakostjo posameznika in družine, kar vse vpliva na to, ali bo človek našel v sebi tisti božji delec motivacije, zaradi katerega bo lepega sončnega dne lepo zadihan po dobri uri hoje s hribčka nad mestom vzkliknil: Radujmo se zdravju!

Diabetes še zdaleč ni edina kronična nenalezljiva bolezen, ki si jo nakopljemo z nezdravim življenjskim stilom in posledično debelostjo; tu so še srčno-žilne bolezni in nekatere vrste raka. Po zdravstveno preventivnih strategijah, utemeljenih z dokumenti Svetovne zdravstvene organizacije, naj bi bolezni življenjskega stila uspešno preprečevali celo tja do 40 odstotkov. Ljudje bi morali le manj kaditi, urediti prehrano, biti bi morali telesno dejavni in omejiti bi morali alkohol. Mala malica, ampak če je tako enostavno, se vprašajmo, zakaj gre trend obolevanja večinoma ravno v nasprotno smer?

Kakšno izbiro življenjskega stila sploh ima družina, v kateri sta oba starša izgubila službo, ker je sistem to pač dopustil? Ko gre za vprašanje izbire, tudi izbire med zdravjem in boleznijo, se lahko strinjam s filozofinjo Renato Salecl, ki sijajno razkriva zakulisje dominantne kapitalistične ideologije, češ da imamo vse v svojih rokah in se moramo zato nenehno ukvarjati s sabo, kar samo onemogoča družbeno kritiko in nas dela pasivne.

Ko postavljamo pod vprašaj koncept gospodarske rasti, saj so družbe doslej že dovolj rasle, morajo priti v ospredje vprašanja o kakovosti življenja, zato bi bilo dovolj, če bi namesto obetanih 120 ukrepov kakšna stranka, ki misli resno, v svoj volilni program zapisala, da bo zmanjšala obolevanje za boleznimi življenjskega stila. To je namreč končni cilj, s katerim bi morali izmeriti uspešnost političnega udejstvovanja. Zdrav življenjski stil je namreč v resnici veliko več kot nekaj decilitrov sladke vode.

***

Darja Lovšin je ustanoviteljica Zavoda Diabetes.