Sladkovodno bogastvo

Za volanom obtolčene xsare sedim in po vrnitvi s Šmarne gore šofiram po cesti, ki se skozi Vikrče vije do Tacna in naprej do mosta čez Savo. Prečkam reko, potopljen v premišljevanje. Vendar pa s kotičkom desnega očesa le opazim, kar je dolgo tam. Sem že mimo. Kot že tolikokrat prej. A zdaj naglo ukrepam: zavijem v prvo ulico, ne brez težav obrnem in se vrnem do mosta, nakažem smer in zdrsnem po klančini. Tu me ni bilo sedem laških let. Parkiral sem pred kajakaškim centrom. Čez brv stopim, grem do otočka s sodniškim stolpom in gledalskimi tribunami. Tokrat je tam le mladi par, objet v raziskujočem poljubu. Ker dolgolaske in očalarja nočem niti najmanj motiti, se umaknem in raje napredujem po bregu, proti toku.

Nekaj privlačnega in pomirjujočega je v igri mokrih kodrov in valov, ki vedno znova tečejo proti morju. Reka podrhteva in se lesketa, vrtinči se in peni, mogoče je to podpis ptice v pristanku na gladini, mogoče konec pričkanja s samim sabo in začetek plavanja. Ah, ne, premrzla je še. Lansko plavalno sezono sem zaključil v poznem septembru, a če hočeš biti že spomladi blago blažen in zamaknjen, zadošča nežno usločeni zalivček, komaj viden, obrobljen s sencami vrb. Posvojim ga takoj, ko me na udrti mivki brega odloži sanjavi sprehodniški korak.

Ne pomišljam. Sezujem težke, oh, pretežke gojzarje, razgibavam gole nožne prste in stokam od olajšanja. Zabrodim in se ustavim. Voda plivka ob mojih stegnih, skoraj do kolen globoko stojim. Nekaj časa traja, da ujamem ravnotežje le na eni nogi. Tako. Pofočkal sem se v Savi, prvič v sezoni.

Zleknem se po poležanem trsju, z nahrbtnikom pod glavo in zaprtimi očmi gledam hkrati proti dvema izviroma, gledam in poslušam, kako bobni ledeniški slap Savice in kako mezi iz mokrišča Zelenci, kako vsaka reka po svoji alpski dolini izrezuje svojo strugo in kako se morata zliti v eno, da nastane Sava brez pridevnikov, gledam in poslušam njene vode, kako se pri Beogradu stekajo v Donavo, ki si je s širokimi boki utrla pot skozi gozdove in ravnice, mislim na mokro razkošje in tekoče življenje in na pesem XXIX iz Sonetov na Orfeja, v kateri Rainer M. Rilke v prepevu Kajetana Koviča ganljivo pravi: »In če tukaj se ti vse odreče, / tihi zemlji tiho reci: tečem. / in bežeči vodi reci: sem.«

Voda je simbol rodovitnosti in neskončnih možnosti. Stvarna je in hkrati dvoumna, tako kot resnica. Na začetku je bila voda, izvir, tolmun, čudno čista tekočina, iz katere so narejeni naša telesa in naš planet. Znanost zna razložiti, kaj se zgodi, ko srknemo požirek sladke vode, ne zmore pa opisati občutka, ki ga vsak pozna in potrebuje: potešiti žejo. Žejni smo iste reke, v kateri teče vedno druga voda. Tudi pojem toka nazorno priča o naši sposobnosti, da se prepoznamo v nenehni spremembi in sprejmemo lastni jaz in ljubezen, svet in prijateljstvo v nenehnem gibanju.

Stari Rimljani so bili nad svobodno tekočo vodo tako silno prevzeti, da so jo imeli za divjo žival. Zato so z zakoni uredili le ujeto vodo. Takrat je bila voda ena od štirih osnovnih prvin, danes je H2O. Res je, da voda govori s polnimi usti, zato jo težje razumemo kot zrak, ki drži usta odprta. Vendar je treba le pozorno prisluhniti in doumeli bomo temelj vseh svetovnih religij: voda je prva beseda v pesmi, ki je starejša od dihanja.

Prav na potovanjih po izsušenih območjih Grčije in Turčije je Lord Byron spoznal, da človek ne ve za vrednost vode, dokler ga o tem ne pouči bolečina. Bolečina vodi do modrosti: čudežno je to, kar je redko in dragoceno. Voda je točno takšna. Zato jo lahko osebno občutimo in politično opredelimo kot skupno naravno dobrino. Od vseh ogromnih količin vode na planetu je sladke vode le za dva odstotka in pol. Dve tretjini te zaloge je zmrznjenih na severnem in južnem tečaju in v ledenikih. Preostanek, manj kot odstotek sladke tekoče vode, ni enakomerno razporejen po svetu. S tega vidika je jasno, zakaj je generalna skupščina Združenih narodov z resolucijo 64/292, sprejeto 28. julija 2010, določila dostop do vode in sanitarij kot tisto človekovo pravico, ki je prvi pogoj za uresničevanje vseh drugih pravic.

Voda povezuje in ločuje vse vidike našega bivanja, čeprav ji ni mar za meje zasebne lastnine, ne na zemlji ne v morju, še manj pa v ozračju. Pogosto teče, se zbira in razliva v nasprotju z interesi posameznih skupnosti. Mark Twain je zadel v črno, ko je pikro pripomnil: »Viski je za pitje, voda je za bojevanje.« Drži: danes – bolj kot kdaj prej – je vodno ravnotežje na mnogih koncih planeta zelo krhko. Vsaj v Jordaniji in Siriji, Izraelu in Etiopiji, Sudanu in povsod ob Nilu ter v podsaharski Afriki so vodni viri postali predmet hudih oboroženih sporov. Voda brbota v ritmu vojaških škornjev.

V Sloveniji ni tako hudo. Nasprotno: naša dežela ima to srečo, da je – tako kot z gozdovi – bogato obdarjena tudi z vodnimi viri, saj ima približno 30.000 kilometrov vodotokov, od tega kar polovico s stalno tekočo vodo. Če ne štejemo podtalnic in jezer, se samo po strugah naših rek in potokov na leto pretoči 34 milijard kubičnih metrov vode. Ta količina predstavlja zgolj 0,4 odstotka svetovnih zalog sladke vode, a to je večkrat več od slovenskega deleža kopne zemlje na planetu. Slovenija namreč spada po skupni količini sladke vode na prebivalca med najbogatejše evropske države, saj štirikrat presega evropsko povprečje.

Drugače od nekaterih evropskih držav in mest (Barcelona, Pariz, Berlin) pa Slovenija svojih sladkovodnih virov (še) ni izročila zasebnim lastnikom. Tako mora tudi ostati. Voda je bistvena za življenje, hkrati pa je omejen naravni vir. Treba jo je razumeti kot javno dobrino, ki je vredna vse zaščite. Iz tega razloga so izključne nosilke vodne pravice pri nas lokalne skupnosti, torej občine. Javna oskrba s pitno vodo poteka na podlagi vodnega dovoljenja, ki ga izda Agencija Republike Slovenije za okolje. Občina to pravico lahko za določen čas podeli javnemu podjetju ali zasebnemu koncesionarju. Koncesije za oskrbo s pitno vodo ima kar 32 gospodarskih združb, na primer Pivovarna Laško in Petrol. Če bo predlog direktive EU o podeljevanju koncesijskih pogodb, podan konec leta 2011, res sprejet, bo tekma za koncesije postala odprta za podjetja iz vseh članic EU, to pa utegne pripeljati do povišane cene vode in do zanemarjenih komunalnih naprav.

Izkušnje globalnega kapitalizma namreč kažejo, da velike multinacionalke in njihovi lokalni sodelavci iščejo le možnosti za večji dobiček zase, ne pa za večjo blaginjo vseh prebivalcev. Koncesije praviloma veljajo za dobo, ki je krajša od življenjske dobe komunalnega sistema. To pomeni, da lahko koncesionar brez skrbi, ki zajema tudi prihodnje generacije prebivalstva, opusti dolgoročno vzdrževanje vodovodov in kvaliteto pitne vode, kratkoročno pobere dobiček in gre za vselej drugam.

Prebivalstvo, ki ostaja, pa ve, da mora biti sladka voda dostopna za vse. Prebivalstvo sluti, da koncesija za upravljanje vode pomeni prvi korak k privatizaciji vode. Prebivalstvo razume, da vodovodni in komunalni sistemi ne smejo delovati po tržnih načelih, ampak v skladu z javnimi interesi skupnosti. Oblast bi prebivalcem morala prisluhniti. Vendar je pri nas o predlogu direktive EU razpravljal zgolj parlamentarni odbor za finance. Bo voda postala tržno blago? Ne, to se ne sme zgoditi.

Kritični državljani te dežele smo se v soboto, 27. aprila, zbrali v Ljubljani na Kongresnem trgu in v mirni povorki protestnikov odšli pred mestno hišo in parlament, pa tudi pred predstavništvo evropske komisije. Protestnikov je bilo manj kot na preteklih slovenskih »vseljudskih vstajah«, to je res, ampak gesla in slogani na dvignjenih plakatih so bili vseeno zgovorni. Zaradi rime sem si najbolj vtisnil v spomin tistega, ki pravi: »Še ena gnila vlada, narod pa strada.« Zaradi tehtnosti pa sem si odobravajoče zapomnil tistega, na katerem je pisalo: »Proti koncesijam z vodo, proti privatizaciji javnih dobrin.«