Slavoj Žižek: Ne potrebujemo več enotnosti, ampak več razlike!

1. del. Ko zlome tržnega kapitalizma upravičimo kot naključne anomalije, samo prilivamo olja na ogenj.
Objavljeno
01. marec 2013 16.59
Jela Krečič, kultura
Jela Krečič, kultura
Slavoj Žižek, eno ključnih svetovnih imen filozofije, gostujoči profesor na eminentnih svetovnih univerzah, avtor množice knjig, ki jih objavljajo prestižne založbe in se jih prevaja v številne jezike, je v mednarodnem medijskem prostoru prisoten tudi z odzivi na aktualne politične fenomene. V pogovoru za Delo, ki je potekal po elektronski poti, se je obširno lotil tudi obravnave dogodkov pri nas, kar sicer ni v njegovi navadi.

Živite na relaciji New York–London–Ljubljana. Zelo redko in neradi komentirate dogajanje pri nas. So vas vseslovenske vstaje, ki potekajo od novembra, teoretsko ali kakorkoli navdihnile? Ali v njih morda prepoznate znak, da se ljudje ne bodo sprijaznili z določenimi ekscesi dnevne politike, pa tudi ne s krivičnim ustrojem sistema nasploh?

Naj začnem z zborovanjem Zbora za republiko, na katerem so sprejeli deklaracijo s tremi zahtevami – navajam dobesedno: »Zahtevamo državo vseh državljanov; zahtevamo preglednost gospodarskega in bančnega sistema; želimo živeti v državi z urejenim pravosodjem, kjer bodo zakoni veljali za vse in ne le za peščico; pričakujemo pluralne medije in profesionalno delo novinarjev; zavzemamo se za konkurenčno državo odgovornih posameznikov, v kateri je država v službi državljanov. Želimo sprostiti ustvarjalne sposobnosti slovenskih državljanov ter tako ujeti standarde najbolj razvitih držav. Pri tem združujemo moči vseh ljudi, 'ki dobro v srcu mislijo'.« Ali ne bi vsega tega podpisali tudi udeleženci vstajniškega zborovanja na istem kraju nekaj ur kasneje? Mar ne bi potemtakem bilo enostavneje, če bi dve skupini hkrati imeli vsaka svoje zborovanje, nato pa bi se združili in z aklamacijo sprejeli skupno deklaracijo? V tem vidim problem – danes med nami ni preveč razlik in prepirov, ampak premalo. Politični boj je tako oseben in neizprosen, ker se razlike ne da niti formulirati na ustrezen političen način. Kadar nasprotni strani trdita, da »dobro v srcu mislita«, in to očitno celo isto, takrat v realnem življenju slabo kaže.

Kako torej vidite lamentacije na račun pregovorne razklanosti Slovencev in pozive k enotnosti?

Ta trenutek v Sloveniji ne potrebujemo več enotnosti, ampak več razlike – več prave avtentične politične razlike. Zato me je zgrozila Pahorjeva pobuda, da bi narodni enotnosti dali intelektualni zalet z nekakšnimi skupnimi posveti – ko je Janez Drnovšek nekaj takega storil pred leti, je bil to zame razlog, da sem dokončno pretrgal z LDS in ga javno napadel (tu, v Delu). Šele začrtanje razlike ustvari bazo za pravo enotnost. Tu je primer, ki, upam, ni sporen: Kako je general de Gaulle poenotil Francoze? Tako, da leta 1940 po francoskem porazu ni priznal kapitulacije in je pozval na boj ne le proti Nemcem, ampak tudi proti francoskim kolaborantom. To je bila nora gesta, s katero se je zoperstavil Pétainovemu režimu, ki je bil v nekem smislu legitimen, potrjen od zadnje izvoljene skupščine, medtem ko Charles de Gaulle ni imel nobene avtoritete, nobenega pokritja za sabo. Poleg tega je Philippa Pétaina vsaj do leta 1942 nedvomno podpirala velika večina prebivalstva. In vendar drži, da je on, ne pa Pétain, v radikalnem smislu govoril za Francijo, v imenu Francije.

Se vam ne zdi, da protestniki na slovenskih ulicah počnejo prav to: ne pristanejo na neki abstraktni pojem enotnosti, ampak poskušajo artikulirati razliko, že s tem ko vztrajajo na določenih emancipatornih idealih? Kaj bi torej pravzaprav morali storiti?

Tu je treba biti previden. Alenka Zupančič je poudarila, da je sporočilo protestov »niti – niti«: ne Janši in njegovim, a hkrati ne tisti »levi« politiki, ki najde svoj raison d'être v nasprotovanju Janši. Sem sodijo kolumnisti, ki v neskončnost tekmujejo, kdo bo dovolj duhovito in sarkastično povozil Janeza Janšo, dražgoške komedije z odnosom do partizanstva kot glavnim kriterijem današnje levice. Milan Kučan, Danilo Türk, Igor Lukšič, Borut Pahor, Janez Stanovnik, Zoran Janković in tako dalje, razlike niso pomembne. Že pred skoraj dvajsetimi leti sem za Mladino napisal kolumno, v kateri sem odnos Kučana in Janše ponazoril z znanim Escherjevim vizualnim paradoksom, risbo dveh rok, ki rišeta druga drugo.

Glavni pomen tako imenovane vstaje je, da je vnesla prelom v to zrcalno igro dveh tekmujočih elit: pojavil se je nov element, ki zanika skupno podlago obeh polov dosedanje slovenske politike. To je dogodek v najbolj emfatičnem pomenu besede, praktični in hkrati miselni – se zavedamo, da se je zgodila prava eksplozija razmišljanja, na desetine ljudi je začelo pisati o tem, kaj je narobe z našo družbo in kako naprej. Glavna naloga zdaj je, da se ta novum ne porazgubi.

Verjetno bi predstavniki evropskih vlad, vključno z našo, hiteli pripominjati, da zdaj, ko smo v krizi, nimamo časa za razglabljanje o alternativah, ampak je treba nemudoma sprejeti varčevalne ukrepe in te in one reforme.

Kar zadeva ekonomsko krizo, je moja prva reakcija: Kakšna kriza? Samo poglejte države BRICS, Poljsko, Južno Korejo, Singapur, Peru, celo nekaj držav v podsaharski Afriki napreduje. Izgube imajo v EU in do neke mere v ZDA. O tem najbrž priča dejstvo, da Portugalci bežijo v Mozambik in Angolo, nekdanji portugalski koloniji, a tokrat ne kot kolonizatorji. Kaj če gre torej pri naši lokalni krizi za lokalni problem v kontekstu splošnega napredka? Tudi z vidika človekovih pravic lahko to rečemo. Ali niso razmere na Kitajskem ali v Rusiji boljše kot pred petdesetimi leti? Govorjenje o vztrajajoči krizi kot globalnem fenomenu je tipično evropocentrični pogled, ki navadno prihaja od levičarjev, ki se ponašajo z antievropocentrizmom.

A nad tem najdenim antievropocentrizmom se ne gre veseliti – pravo vprašanje je: če Evropa propada, kaj bo zamenjalo njeno hegemonijo? Odgovor je »kapitalizem z azijskimi vrednotami«. Ta seveda nima nič z Azijci, ampak vse z jasno in aktualno tendenco sodobnega kapitalizma, da omejuje ali celo suspendira demokracijo. Ta tendenca nikakor ni v protislovju s slavljenim napredkom človeštva – je njegova imanentna poteza. Vsi radikalni misleci, od Marxa do inteligentnih konservativcev, so se vedno spraševali: Kaj je cena napredka? Karla Marxa sta fascinirala kapitalizem in njegova do tedaj nevidena produktivnost: a vztrajal je pri tem, da gre ta uspeh skupaj z antagonizmi tega sistema. Podobno je treba napraviti z današnjim napredkom kapitalizma: imeti v mislih njegovo temno hrbtno plat, ki poraja proteste.

Mislite, da bodo protesti omejeni predvsem na Evropo?

Ljudje se ne upirajo tedaj, ko so stvari res slabe, ampak tedaj, ko njihova pričakovanja niso izpolnjena. Francoska revolucija je napočila po tem, ko so kralj in aristokracija desetletja postopoma izgubljali polno oblast. Antikomunistični revolt na Madžarskem se je zgodil leta 1956 – po tem, ko je Imre Nagy vladal že dve leti in je prevladovalo relativno sproščeno vzdušje svobodnih debat med intelektualci. Ljudje v Egiptu so se uprli leta 2011, po tem, ko jim je Mubarakov režim vendarle omogočil določen ekonomski napredek, ki je proizvedel razred izobraženih mladih ljudi, ki so sodelovali v univerzalni digitalni kulturi.

In prav zato so kitajski komunisti upravičeno panični: povprečni Kitajec namreč danes živi precej boljše kot pred štiridesetimi leti, a obenem naraščajo družbeni antagonizmi med na novo bogatimi in preostalimi, poleg tega so pričakovanja mnogo večja. To je problem razvoja in napredka: vselej sta neuravnotežena, porajata nove nestabilnosti in antagonizme ter generirata nova pričakovanja, ki ne morejo biti izpolnjena. V Tuniziji in Egiptu je pred arabsko pomladjo večina verjetno živela malo boljše kot pred desetletji, ampak standardi, po katerih so merili svoje (ne)zadovoljstvo, so bili zdaj mnogo višji.

To bi bil tudi odgovor tistim, ki se čudijo, kako je mogoče, da se prav danes poraja toliko nezadovoljstva in uporov, ko v povprečju živimo dlje, imamo več dostopa do tehnoloških inovacij in nasploh živimo precej boljše kot nekoč.

Raje bi poudaril tole: način, da ne zgrešimo povezave med napredkom in nestabilnostjo, je, da v tistem, kar sprva deluje kot nepopolna realizacija družbenega projekta, vidimo njegove inherentne zagate. Obstaja zgodba, morda apokrifna, o Johnu Galbraithu, levičarskem keynesijancu, ki je konec petdesetih let obiskal Sovjetsko zvezo. Svojemu antikomunističnemu prijatelju Sidneyju Hooku je od tam napisal: »Ne skrbi, sovjeti me ne bodo zapeljali in ne bom zatrjeval, da imajo socializem!« Hook mu je takoj odpisal: »Saj to me skrbi, da se boš vrnil in trdil, da Sovjetska zveza ni socialistična!« Kaj je hotel reči? Skrbela ga je naivna obramba samega koncepta, češ, če gredo stvari narobe pri izgradnji socialistične družbe, to ne more spodkopati ideje same, ampak sugerira, da je niso pravilno implementirali.

Ali ni pri današnjih fundamentalistih tržne ekonomije na delu podobna logika? Ko je Guy Sorman v neki debati v Franciji zatrjeval, da demokracija in kapitalizem sodita skupaj, sem ga vprašal: »Kaj pa Kitajska?« Odvrnil je: »Na Kitajskem ni kapitalizma!« Za fanatičnega prokapitalista, kot je Sorman, država, ki ni demokratična, ne more biti kapitalistična, ampak izvaja neko popačeno verzijo slednjega, tako kot demokratični komunistični stalinizem ni bil avtentična forma komunizma. Te napake ni težko identificirati, je enaka kot v znanem vicu: »Moja zaročenka ne zamuja, kajti v trenutku, ko zamudi, ni več moja zaročenka.« Tako danes apologeti trga z nezaslišano ideološko uzurpacijo razlagajo krizo leta 2008: to ni bila napaka svobodnega trga, ampak čezmerne državne regulacije. Razlog, da naš ekonomski trg še ni bil pravi, je v tem, da je bil še vedno v primežu države. Ko vztrajamo pri čistosti tržnega kapitalizma in njegove zlome upravičimo kot naključne anomalije, samo prilivamo olja na ogenj.

Kakšna je po vašem etična dimenzija krize?

Nemci imajo izraz rückgängig machen, ki pomeni retroaktivno nekaj odpraviti ali napraviti, kot da se nikoli ni zgodilo. Ali se to ne dogaja danes povsod po Evropi? Predstavljajte si družbo, ki je v polnosti integrirala svojo etično substanco, vrednote, kot so svoboda, enakost, demokratične pravice, odgovornost družbe, da poskrbi za izobrazbo, zdravstveno varstvo vseh svojih članov, in za katero sta rasizem in seksizem nesprejemljiva, neumna. Proti rasizmu se sploh nima smisla boriti, kajti vsak, ki ga odprto širi, je dojet kot čudaški ekscentrik, ki ga ne moremo jemati resno. A potem korak za korakom, četudi na načelni ravni ta družba zagovarja iste aksiome, ti izgubljajo svojo substanco. Iz aktualne evropske zgodovine lahko omenim primer predsednika madžarske vlade Viktorja Orbána, ki ga srčno podpira stranka SDS. Dejal je, da morajo v srednji Evropi zgraditi nov ekonomski sistem, in »upajmo, da nam bo Bog pomagal in nam ne bo treba poiskati alternativnega sistema demokraciji, potrebnega za to, da ekonomsko preživimo. Sodelovanje je vprašanje sile, ne namere. Morda so države, v katerih stvari ne delujejo tako, na primer skandinavske države, ampak takšni na pol aziatski rag tag ljudje, kot smo mi, se lahko združimo samo ob dovoljšnji (pri)sili.«

Ironija teh vrstic je v delovanju starih madžarskih disidentov: ko je sovjetska armada vkorakala v Budimpešto, da bi zadušila antikomunistične upore leta 1956, je bilo sporočilo disidentskih madžarskih voditeljev Zahodu: »Tu branimo Evropo!« (proti aziatskemu komunizmu, seveda). Zdaj, ko je komunizem padel, madžarski premier vidi sovražnika v zahodni multikulturni potrošniški liberalni demokraciji in kliče k novemu organskemu komunitarističnemu redu, ki bo zamenjal turbulentno liberalno demokracijo za kakšni dve desetletji. Nekdanji komunisti in liberalni buržuji so zdaj dojeti kot dve strani istega kovanca. Ni čudno, da Orbán in njegovi zavezniki izkazujejo simpatije kitajskemu kapitalizmu z azijskimi vrednotami, pri katerem azijska avtoritarnost nastopa kot rešitev za komunistično grožnjo. Lahko si predstavljamo, da bo Orbán, če bo EU preveč pritiskala nanj, poslal sporočilo na Kitajsko: »Tu branimo Azijo!«