Smer volilna abstinenca

Glede volitev v državni zbor sta v igri dve resnici. Prva je ta, da bo šlo za poskus prebiti blokado države, ki postaja do skrajnosti neznosna, druga pa je, da glede na evropske volitve 76 odstotkom volilnih upravičencev, gledajočih v obraze poznanih političnih imen, kaj takega ni prav dosti mar. Kaj to pomeni v govorici sodobne Slovenije?

Sedemdeset let po izkrcanju zaveznikov v Normandiji, in ko je po koncu druge svetovne vojne naivno vzniknila vera v nastanek novega sveta in v izboljšljivost človeštva, je Slovenija za zdaj v svoji duhovni krajini bolj podobna Krimu in Ukrajini kakor evropski državi, ki je v zgodovinski refleksiji iz sebe naredila nekaj perspektivnega. K sreči to ne velja za čisto vse (civilno)družbene in gospodarske sisteme. Kot rjavi medved z nogo v pasti jeklene čeljusti je Slovenija (za zdaj) na politični ravni ujeta v mit nespravljive razdeljenosti na levico in desnico. Gre za mit, ki samega sebe hrani s samim seboj, v resnici pa slabi družbo in državo ter služi za alibi laži, kraje, bolnih ambicij, divjih psiholoških, celo patoloških stanj in čisto preproste nebrzdane pohlepnosti politikov, ki so prišli na potezo v izrednih okoliščinah propada stare države, nastanka nove in v divji tranziciji. Ljudje, ki abstinirajo volitve, pogosto za razlog navajajo, da ne nameravajo sodelovati pri hipokriziji, ki v imenu države uničuje državo. No, vsi niso enaki in volivci bi morali del krivde za to, kar je, pripisati tudi sebi. Toda zdaj, pod izzivom krize, smo vsi na isti ladji in alibijev bi moralo biti konec.

Interes dveh osrednjih tradicionalnih sistemov politične levice in desnice je, da se predčasne volitve izpelje bliskovito in da se moč bolj jasno prevesi v korist eni od dveh skupin, nato pa niti velika koalicija ne bi bila izključena in lahko bi se začeli pogovarjati o uvedbi večinskega volilnega sistema. Te ambicije nekateri, na primer Janša (ki pooseblja SDS), niti niso skrivali.

Potem imamo tu ponudbo sredine in nove levice, ki v politični prostor prinašajo inovacijo. Seveda si je treba postaviti vprašanje, ali so to avtonomne politične pobude ali gre za satelitske projekte bodisi velikih strank bodisi zakulisij, političnih botrov oziroma t. i. zloglasnih stricev iz ozadja?

Najprej se moramo soočiti z interpretacijami strank, ki si jih namenjajo druga drugi. Kot prvega omenimo zdaj že preteklega predsednika SD, Igorja Lukšiča, ki je januarja letos o novih političnih ponudbah povedal tole: »Nove stranke bodo pred volitvami zagotovo skočile v neko koalicijo z naslovom Zares Verjamem v Solidarnost in bodo verjetno zbrale kaj več kot za sladkorni Trs glasov.«

Kot drugega omenimo Janeza Janšo, ki je te dni za nacionalno televizijo povedal, da novim strankam uspeva zato, »ker je propagandni aparat tako močan in ker tisti, ki te stranke ustanavljajo, obvladujejo na stotisoče ljudi, ker imajo o njih najbolj intimne informacije«. Nato je ocenil, da nove stranke, katerih cilj je oblast ali zaščita nekega monopola, »v vsej svoji plehkosti niso sposobne poiskati niti resnega, dostojnega imena«.

Druge stranke do nastajajočih političnih skupin kažejo relativno strpnost in to bi lahko bil že odgovor na Lukšiča in Janšo. Zlasti za slednjega velja, da nenehoma generira nestrpnost, sovražnost, zato je teorija zarote, ob pretakanju ogromnih količin diskvalifikacij v medijih, za katere velja simbiotična odvisnost od lika in dela Janeza Janše, najmanj toliko problematična, kot je problematična zagrenjena negativnost predsednika SDS, ki mestoma prestopa v sovražni govor, vseskozi pa izkazuje mizerno raven osebne in politične kulture. Temeljna pa je dokaj enostavna ocena: vse niti novih strank sredine vodijo v centralno točko zakulisja stricev iz ozadja, ki vodijo vse in organizirajo politikum z enim samim ciljem: ustaviti Janšo in s tem za vedno ustaviti mlado in ranljivo demokracijo v Sloveniji.

Poglejmo si še nekatera objektivna dejstva, ki bodo 76 odstotkom abstinentov z evropskih volitev spregovorila o morebitnih novostih na političnem prizorišču. Stranka Solidarnost je v četrtek z razočaranjem sporočila, da se člani Združene levice ne bodo mogli povezati, ker je Iniciativa za demokratični socializem zavrnila pogovore o tem. Teza Solidarnosti je, da je mogoče zmagati le s povezovanjem, kajti »nujna« je moč in povezovanje je edino sredstvo za dosego tega cilja. Gre za očitne konceptualne (celo načelne) razlike med dvema zaveznikoma z evropskih volitev, toda teza centralnega strica iz ozadja tu očitno ne prijemlje. Potem imamo tu stranko Mira Cerarja, ki se pred volitvami ni odločila za nobeno povezovanje, hkrati pa povsem jasno najavila, da bo to izključno na programskih izhodiščih počela po volitvah. Delova anketa je pred tedni izmerila, da bi povezovanje med Alenko Bratušek, Igorjem Šoltesom in Mirom Cerarjem potegnilo prek polovice volilnega telesa; »teorija centralnega planiranja« je v Cerarjevem primeru spet padla.

Potem je tu še drug vidik pri strankah, ki pa se povezujejo. Vprašanje namreč je, zakaj se Desus in SD ne bi smela povezati, zakaj se Šoltesov Verjamem ne bi smel opredeliti pred volitvami ter zakaj se Zares in Zavezništvo AB ne bi smeli zvezati že v predvolilni ponudbi? To je namreč nesporna ustavna in demokratična pravica političnih subjektov in psihoza, ki se ustvarja, da je politični kriminalec vsakdo, ki konkurira SDS, gre v dve smeri. Prvič na strani SDS vsakega, ki jo (celo odkrito) zagovarja, razgalja kot totalitarnega politika, drugič pa stalno upoštevanje tega očitka kot absolutne predpostavke slovenske politike razgalja tiste na levici (in v nacionalnih medijih, na primer na RTV) kot sodelavce v logiki, ki je nikoli ne bi smelo biti, in kot soudeležence v povzročanju tako nenormalno visoke volilne abstinence.

Če bi že sprejeli teorijo zarote, bi ta vodila v ravno nasprotno vprašanje: kdo je tisti, ki namerno niža standarde politične kulture, da bi dosegel čim nižjo volilno udeležbo, v kateri edini lahko svoj slab rezultat preobrne v zmago? Je predsednik države imel to v mislih, ko je tako nerazumno hitel z datumom predčasnih volitev?