Tiskane izdaje
November se je v Sloveniji pokazal kot mesec nastajanja in preurejanja strank oziroma političnih gibanj. Iniciativa za demokratični socializem je predstavila programska izhodišča in napovedala ustanovitev politične stranke. Tri vstajniška gibanja, Vseslovenska ljudska vstaja, Odbor za pravično in solidarno družbo ter nekateri člani Mreže za neposredno demokracijo, so v začetku tedna tudi napovedali novo stranko. Politična javnost je od nedeljskega kongresa na Vranskem soočena z naznanilom NSi po oživitvi krščanske demokracije.
Če so prve napovedi smerokaz želje po novi politiki v Sloveniji, zadnja namera Nove Slovenije pravzaprav cilja v pomik nazaj: iz novega v staro, v vzorec, kjer je bila njena predhodnica (SKD) pred poldrugim desetletjem in več že uspešna in vplivna politična stranka. Vse te želje se soočajo z velikimi pričakovanji slovenske politične (in družbene) javnosti o Sloveniji »po Sloveniji« in o družbenem vzorcu po krizi, ki je zajela državo in jo pretresa v temeljih. Zdi se, da se politična ponudba odziva na vrenje med ljudmi, to pa je svoj energetski naboj dobilo deloma v silnem razočaranju nad podobo države, v katero so verjeli, deloma pa bodisi v občutku eksistenčne ogroženosti bodisi v jezi in strahu, da bodo uveljavljene politične elite pod težo in z argumentom krize uničile tip moderne države blaginje, kakršnega so poznali doslej.
Od Kaira do Lampeduse
Ker se je za Slovenijo zadnjih dveh desetletij pokazalo, da gre v politiki za organsko povezanost (simbiozo) ideološko in politično nasprotnih političnih skupin, pozornega opazovalca zato zanima, kaj v novem ali preurejenem starem bi bilo lahko resnično novega. Ljudje pričakujejo, da se bo po tej krizi državnosti presekal krog političnih, gospodarskih in podobnih znanstev, zaradi katerih država ni bila polno delujoča in je zavirala dogovorjena načela vladavine prava, neodvisnosti vej oblasti, tudi učinkovitost, ki se kaže z razvojem. Pričakujejo dobronamernost, ki bi lahko odstranila družbene blokade, katerih žrtev, kot se kaže zadnjega vsaj pol desetletja, je mlada slovenska država. Preurejanje političnega bazena, ki se je leta 1991 razglasil za demokratično alternativo, nato pa prostovoljno privolil v pejorativno označbo desnice, je nemara nazoren primer. Nova Slovenija, ki po nedeljskem kongresu na Vranskem spet hoče biti krščanska demokracija, je dober vzorec za premislek o tem, kaj zahteva prihodnost od slovenskih strank, ki se ozirajo po novem.
Ta teden mi je hči po elektronski pošti poslala link do genialno sporočilne fotografije Nevina Zakija iz leta 2011, iz Kaira v vstajniškem Egiptu. Na enem od trgov v Kairu je večja skupina muslimanov, vsi klečijo in so obrnjeni proti Meki, proti simbolnemu Vzhodu. Globoko so zatopljeni v molitev in od tega duhovnega opravila jih ne odvrne niti – aktualna revolucija. Okrog njih je sklenjena živa bratska veriga mladih kristjanov, ki so se zastavili za to, da bi muslimanski bratje lahko molili na njim svet način. Presunljivi dogodek, kakršni se spočenjajo v izjemnih časih, kaže na jedro in v bistvo krščanske misli: v tej gesti ni le toleranca, temveč je pozitivno sprejemanje drugačnosti od sebe, je človekoljubje (ljubezen do bližnjega), je princip demokracije in so simbolna sporočila živega kroga, v katerem se poraja privrženost pravilom: družbena harmonija, ki se zrcali iz zakonov narave, in dobronamernost, ki se od večne luči pod pravi(lni)mi koti lomi skozi prizmo in se ujema na stvarstvu. Tudi po papeževem angažmaju v dobro beguncev na Lampedusi niti v deželah tradicionalnega katolicizma (na primer v Sloveniji) skorajda več ne more biti dvoma o doktrinalni zavezanosti katoliških kristjanov do ljubezni do bližnjega. Pravzaprav je to in samo to edina dopustna drža politikov, ki se sklicujejo na krščanski etos. To velja posebej v luči krize, ki sprošča vezi starih vzorcev družbenega obnašanja, ko se ljudje odpirajo prvobitnejšim duhovnim sporočilom, hkrati pa krepijo občutek za vse vrste solidarnosti.
Ko padeš na stresnem testu
Smo torej pri napovedi NSi, da se v imenu svoje in prihodnosti Slovenije pomakne v smer krščanske demokracije. Ljudmila Novak je v nedeljo na Vranskem povedala nekaj navdušujočega: krščanska demokracija bo stavila na delo, poštenost in odgovornost, na temeljne etične in krščanske vrednote. Izrazila je hotenje (novih) krščanskih demokratov po graditvi države, ki temelji na svobodi posameznika in vladavini prava, po Sloveniji, v kateri bodo za vse enake možnosti, v kateri, če povzamemo, se bo spoštovala tradicija in se bo stremelo k modernosti. »Tudi v času krize krščanski demokrati ostajamo stranka preudarnosti, mere, argumenta, konstruktivnosti, etičnih načel, dialoga in sodelovanja,« je povedala.
Že v nekaj dneh tega tedna je bila na »stresnemu testu«, ki je pokazal, koliko realnega kapitala je v tej stari politični banki v novi krščanski preobleki in koliko vsebine je na okviru, na katerem se sveti zlato. NSi je SDS in SLS nagovorila v interpelacijo proti notranjem ministru Virantu, ker je ta predlagal zakon o odškodninah izbrisanim, ker se je pogajal s sindikati in ker je z varčevanjem ogrozil interese malih občin.
Prvi zaznamek bi šel takole: poudarki, ki jih je postavila predsednica Ljudmila Novak, so najmanj sumljivi, vsebinsko pa so v nekaterih delih tudi povsem napačni. Očitek, da Virant škoduje Sloveniji, ker je predlagal zakon o odškodninah izbrisanim, je v popolnem nasprotju z izhodiščnim humanizmom in občutkom za vladavino prava, kakršnega poznajo sodobne krščanske demokracije. Prav tako ne ustreza očitek Virantu, da se dogovarja s sindikati. Dogovarjanje nikoli ne more biti niti neustavno niti škodljivo.
Drugi zaznamek je skupni interes s SLS glede lokalne samouprave in očitek Virantu, da uničuje male občine. Tu bi bila kritika, bolje rečeno, skrb, lahko utemeljena, vendar je na drugi strani pri obeh strankah videti močan lobijski interes, kakršen je bil v zadnjih dveh desetletjih potrjeno značilen za obe stranki in se je izkazal za kvarnega. Novakova in Bogovič ne znata prepričljivo argumentirati, kakšna je razlika med optimalizacijo lokalne samouprave in statično zatohlostjo javnofinančno potratnih lobijev in stanov. Da bi predlagatelji zamazali to dilemo, so se zatekli k osebnim žaljivkam Viranta in za slovensko desnico značilno osebno diskvalifikacijo. Tega sodobne krščanske demokracije ne bi smele početi.
Tretji zaznamek: Novakova je interpelacijo organizirala v starem okviru desnice, v okviru pogromaške politike in v slepi maniri malih strankarskih interesov, v katerih glede na hudo stanje (preteča trojka!) ni videti niti prioritet države niti državljanov. Drugače rečeno, svoj pohod pot taktirko Novakove NSi kaže kot prevzem političnega vzorca SDS, ki zaradi usihanja Janševe politične karizme zlagoma tone v recesijo podobno, kot je nekoč LDS. Evropeizacija slovenske krščanske demokracije je torej neizkazana namera NSi.
Ko pade Evropa
V sredo je javnost udarila vest, da je EPP (Evropska ljudska stranka) izdelala resolucijo o stanju v Sloveniji. Kratko rečeno: izvedli so politični pritisk na slovensko pravosodje, nato pa izrazili pričakovanje, da bo Janez Janša po končanem sodnem postopku kot predsednik najmočnejše stranke EPP v Sloveniji lahko ostal na političnem prizorišču.
Mit o evropeizaciji slovenske krščanske demokracije se je zelo zmajal, kajti česa tako nezaslišanega, kot je omenjena resolucija, si ne more privoščiti nobena resna politična grupacija Evrope. Pod dvom je postavila neodvisnost slovenskega pravosodja, pod dvom je postavila notranjo suverenost in demokratičnost slovenske države. Spomnimo: SKD, SLS, SDS in NSi so v njej in v preteklih dvajsetih letih sestavljale ključne koalicije, imele so tri predsednike vlad, ki so delovali v štirih mandatih. Čeprav je na dlani, da so najmanj v SDS iniciirali to resolucijo, je tudi na dlani, da so si v slovenski javnosti vse tri stranke zelo poslabšale položaj, kajti edina referenčna točka slovenske desnice pred javnostjo je bila EU oziroma njen politični vpliv v EPP. Ta je očitno velik, toda izkazalo se je, da je vpliv EPP na demokratično podobo EU zelo nizek, v tem primeru celo sramotno neprimeren. Hkrati se je torej zmajal mit o EU visoke demokracije, kajti vodilna politična grupacija evropskega parlamenta si je privoščila žaljiv politični izdelek, ki ne dosega niti ravni nekdanjih političnih navodil centralnih komitejev komunističnih partij vzhodnega bloka.
Vprašanje je reklamno: če ga tako polomijo tako veliki, kaj sploh še ostane malim? Vprašanje se razpotegne v biblično govorico: če se sol spridi, s čim se bo solila? Problem, s katerim se je že srečala slovenska katoliška Cerkev, je postal osrednji problem NSi kot nove krščanske demokracije. Ali se lahko nekdo okoristi s krščanskimi simboli, medtem ko njegova dejanja govorijo ravno nasprotno od njih?
Odgovor se skriva na trgih po Kairu in se verjetno skriva tudi nekje v političnih alternativah po Sloveniji.
Spoznanje, da se pred nogami slovenskih državljanov posipajo kamnite kocke Evrope, je frustrirajoče, toda hkrati krepi potrebo po lastni suverenosti in v tem se skriva svoboda in je ključ prihodnjega družbenega uspeha. Se bo levica naučila kaj pozitivnega iz napak desnice, potem ko se je desnica pridno učila na nedopustnih vzorcih partijske hegemonije? Vzorec tega, kar je prav, si je mogoče ogledati na monumentalni fotografiji iz Kaira, kjer lahko vsakdo vidi, na katerih vrednotah bi morala počivati krščanska Evropa.
