Smrt v Sredozemlju: Nato je pustil umreti 63 beguncev

Begunci na morju so bili poveljnikom Nata samo v napoto. Breme, za katero je najbolje, da poskrbi kar morje samo.

ned, 08.07.2012, 18:00

Migranti, ki so v začetku tedna na poti iz Grčije v Italijo obtičali južno od Mljeta, na jadrnici s pokvarjenim motorjem, so imeli srečo. Hrvaška obalna straža je rešila vseh 65 (ne)srečnežev na krovu in jih odvlekla v dubrovniško pristanišče Gruž. Mnoge podobne zgodbe, žal, nimajo takšnega konca. Samo lani je na poti v boljše življenje iz Afrike proti Evropi v Sredozemlju umrlo najmanj 1500 beguncev, po neuradnih podatkih pa še bistveno več.

Ilkka Laitinen, izvršni direktor Frontexa, pravi, da je ta organizacija samo lani v 241 reševalnih akcijah spravila na kopno 23.192 migrantov, ki so poklicali na pomoč. Največ v italijanskih vodah južno od otoka Lampedusa. Toda prav lani se je v Sredozemlju zgodila tragedija, ki je odnesla 63 mladih življenj. Prav zato se o njej ni veliko govorilo. Trgovci z nesrečo ljudi so v Libiji na sedem metrov dolgo gumijasto barko vkrcali 72 beguncev iz podsaharske Afrike in jih poslali na Lampeduso. Tja niso nikoli prišli. Na razburkanem morju so že po dobrih osemnajstih urah plovbe začeli klicati na pomoč, toda zaman ...

Po petnajstih dneh boja s tokom je neusmiljeno morje njihov čoln surovo odvrglo na obalo Libije, od koder so tudi krenili v novo življenje. Tragedijo je preživela samo deveterica. Toda prav pričevanja preživelih, ki trdijo, da bi njihov čoln lahko rešili, saj so jih z neke vojaške ladje celo fotografirali in z daljnogledi mirno opazovali njihovo umiranje, so parlamentarno skupščino Sveta Evrope (PACE) spodbudila k temeljiti preiskavi te agonije na morju.

Slalom med ladjami

Nizozemska poslanka Tineke Strik je kot poročevalka opravila izjemno delo. Ugotovitve iz njenega poročila so naravnost šokantne. Sredozemsko morje je namreč eno najbolj prometnih in najbolj nadzorovanih morij sveta. Zaradi vojne proti Libiji je bilo tedaj tam tudi veliko Natovih ladij. Bilo jih je toliko, da je plovba od Libije proti Italiji tedaj pravzaprav spominjala na nekakšen slalom med vojaškimi ladjami, ji je položaj na morju v dneh operacij proti Gadafiju denimo slikovito opisal italijanski pomorski častnik. In nato pomenljivo dodal: »Ko greš v vojno, moraš natančno vedeti predvsem tri stvari - Kam boš dal ujetnike? Kam boš dal mrtve? In kaj boš storil z begunci?«

Na begunce v Natu očitno sploh niso pomislili. Bolj kot usode navadnih ljudi so poveljnike Nata namreč zanimali interesi zahodnih držav na libijskih naftnih poljih. Begunci na morju so jim bili zato samo v napoto. Breme, za katero je najbolje, da poskrbi kar morje samo ...

Drama se je začela 26. marca lani. Tistega večera se je 72 ljudi − petdeset moških, dvajset žensk, med njimi tudi nekaj nosečnic, in dva otroka − na libijski obali vkrcalo na sedem metrov dolgo gumijasto barko, ki naj bi jih v 18 urah, kot so jim zatrjevali, pripeljala do Lampeduse. Stari so bili od 20 do 25 let. Vsi so bili iz Afrike: iz Etiopije (47), Nigerije (7), Eritreje (7), Gane (6) in Sudana (5). Ko so se vkrcali na čoln, opremljen z enim samim motorjem, so jim tihotapci, ki so organizirali to pot čez Sredozemlje, odvzeli tako rekoč vso hrano in vodo, samo da bi na čoln lahko zbasali čim več ljudi in tako pobrali čim več denarja. Bilal Jakub Idris, ki je preživel tragedijo, pravi, da so sedeli drug na drugem. Bili so praktično brez hrane. Na čolnu je bilo le nekaj steklenic vode in zavoj peciva.

Klic v Rim

Po osemnajstih urah vožnje po razburkanem morju Lampeduse še ni bilo videti. Gorivo je bilo že skorajda pri koncu. Zaradi valov je bilo v čolnu vse več vode. Potniki so postajali zaskrbljeni. Nekatere je mučila morska bolezen. Tedaj so nad seboj zagledali majhno belo letalo, ki je bilo očitno na patruljnem poletu. Mislili so, da so rešeni, toda letalo se ni vrnilo. Zavladala je panika. Zato se je »kapitan« čolna, Ganec, ki je potoval s svojo ženo, odločil, da bo prek satelitskega telefona, ki so mu ga tihotapci dali s seboj, poklical očeta Zeraia, eritrejskega duhovnika, ki naj bi jim pomagal v Italiji.

Oče Mussie Zerai je po prejetem klicu takoj poklical v rimski koordinacijski center za reševanje na morju (MRCC), kjer je tudi urad obalne straže, in jim sporočil, da je barka sredi morja v resnih težavah. Da ji primanjkuje goriva in vode. In da so ljudje obupani, saj je bilo po telefonu jasno slišati krike: »Pomagajte! Pomagajte! Hitro! Hitro!« Po tem pogovoru je obalna straža poklicala številko telefona, ki jim jo je dal eritrejski duhovnik. Od »kapitana« čolna so zahtevali podatke, kje točno so. Toda odgovora niso dobili, saj je bila baterija telefona pri koncu in signala ni bilo več. Prek satelitskega operaterja Thuraya so nato ugotovili, da je čoln kakšnih 60 milj severno od Tripolija.

V čolnu so se po tem telefonskem pogovoru prepustili toku, saj je bilo goriva čedalje manj. Nekaj ur zatem se je nad njimi pojavil vojaški helikopter. Po opisu preživelih je bil majhen, sivozelene barve in na boku je bilo videti napis ARMY. V njem sta bila najmanj dva moža, oblečena v vojaško uniformo in z orožjem v rokah. Brodolomci so začeli divje mahati z rokami in pilota opozarjali na oba otroka. Helikopter je nato izginil in se čez čas vrnil. Beguncem je po vrvi spustil nekaj paketov vode in piškotov. Ti naj bi imeli po besedah preživelih italijanske nalepke. Voda tudi. Posadka je nesrečnežem v čolnu z gibi rok dala vedeti, da se bo helikopter vrnil. V čoln se je vrnilo upanje.

Toda v njem je kmalu spet zavladala panika. Še zlasti po tem, ko se je »kapitan« znebil telefona in kompasa. Oba je odločno zabrisal v morje. Prepričan je bil namreč, da bodo kmalu rešeni, in če bi pri njem našli telefon, bi ga lahko osumili trgovine z ljudmi ... Toda minilo je že kar nekaj ur in rešitve ni bilo od nikoder. »Kapitan« je znova prižgal motor in krenil proti severozahodu, v smer, kamor je odletel helikopter. A goriva je kmalu zmanjkalo. Čoln je obstal sredi Sredozemlja. Med valovi, ki so postajali vse bolj divji. Nekaj ljudi je odplaknila voda, a jih zaradi grozečih valov sploh niso reševali.

Najprej sta umrla otroka

Čas je neusmiljeno tekel. Kakšen dan zatem so srečali dve ribiški ladji. Ena je nosila italijansko, druga tunizijsko zastavo. Italijanov begunci niso zanimali. Ko so se poskušali približati ribičem, so ti jadrno pobrali svoje mreže in odpluli. Tunizijci so bili bolj priljudni. Pokazali so jim smer proti Lampedusi, a ko so jih prosili za gorivo in vodo, so jim grobo odvrnili, da nimajo ne enega ne drugega, in v hipu pognali stroje. Obe ribiški ladji nista o nesrečnikih obvestili nikogar. Če bi to storili, bi bili zagotovo rešeni.

Šestega dne so ljudje začeli umirati. Najprej oba otroka. Nekateri so halucinirali. Verjetno tudi zato, ker so pili morsko vodo. Neka ženska se je iz obupa sama vrgla v morje. Po desetih dneh je pomrla že polovica potnikov. Zaradi smradu so jih metali iz čolna. Tisti, ki so še bili pri življenju, so bili zlomljeni. Grozljivo je, ko moraš morju izročiti mrtvega otroka, nosečo ženo, prijatelja ...

Tistega desetega dne se je na obzorju pojavila velika vojaška ladja. Ko se je približala, je bilo na krovu videti helikopterje in morda tudi letala. Bila je svetlosive barve. Preživeli se ne spomnijo, da bi videli njeno zastavo ali ime. Toda prišla je dovolj blizu, da so na njej videli može v vojaških uniformah različnih barv. »Nekateri med njimi so nas opazovali z daljnogledi in nas celo fotografirali!« je pripovedoval Girma Halefom iz Eritreje, eden od preživelih. »Ladja se ni približala, zato smo začeli mahati z rokami in kričati. Kazali smo jim trupla in prazno kanto za gorivo. Nekdo je celo skočil v vodo in začel čoln porivati proti njej. A na krovu niso reagirali. Nihče se ni oglasil in nihče nam ni poslal nobene pomoči. Ladja je preprosto odplula in nas pustila same sredi morja,« je dodal Girma.

Barka je bila dokončno prepuščena morskemu toku in vetrovom. Potniki so bili že povsem na koncu z močmi. Da bi preživeli, so pili lastni urin, v katerega so pomešali malce zobne paste, ki jim je še ostala. »Bilo je grozljivo. Ljudje so umirali tiho. Kar med pogovorom. Še pred minuto si govoril z njimi, potem pa jih nenadoma ni bilo več ...« je dramo v čolnu opisoval Girma.

Devet preživelih

Desetega aprila, po petnajstih dneh uničujočega boja za preživetje, je čoln zadel ob skale blizu Ziltena, libijskega mesta, ki leži 160 kilometrov vzhodno od Tripolija in 60 kilometrov zahodno od Misrate. Na njem je bilo tedaj samo še enajst ljudi. Neka ženska je umrla v trenutku, ko se je čoln dotaknil kopnega. Tam so jih v hipu aretirali. Libijski vojaki so jim pobrali vse, kar so imeli pri sebi: poročne prstane, verižice, fotografije in dokumente. Večina preživelih je od naporov omedlela. Odpeljali so jih v zapore, kjer je zaradi malomarne zdravniške oskrbe umrl še en preživeli. Ostala je torej le deveterica. Preostalih 63 je za vselej ostalo v Sredozemlju.

Nekaj dni so jih prekladali iz zapora v zapor. Njihovo zdravstveno stanje se je nenehno slabšalo. Rane se niso celile. Zdravil ni bilo. Hrana je bila zelo pičla, nekaj kruha in čaja. Ko so si čez čas le opomogli, so s pomočjo od zunaj pobegnili iz ječe in se zatekli v katoliško cerkev v Tripoliju, kjer so lepo poskrbeli zanje. Toda ker je bil položaj v Libiji vse bolj nevaren, so znova poskusili srečo in v drugo dosegli svoj cilj.

Mariam Musa Džamal, 22-letna Etiopijka in edina ženska, ki je preživela tragedijo, je nekaj mesecev bivala v begunskem taborišču Šuša v Tuniziji, od koder jo je Mednarodna organizacija za migrante preselila na Norveško. V Šuši so nekaj mesecev živeli tudi Etiopijci Mahmud Ahmed Ibrahim, Kabadi Asfao Dadi in Elias Mohamed Kadi, ki so dobili azil in bodo v kratkem odšli v Avstralijo. Eritrejec Girma Halefom, ki je na tragični odpravi izgubil ženo, je še enkrat krenil na isto pot in junija lani prispel na Lampeduso. Zdaj živi v begunskem taborišču pri Torinu. Prošnja za azil še ni rešena. V Italiji sta tudi Bilal Jakub Idris in Dain Haile Gebre. Tudi onadva še vedno čakata na azil. V Italijo se je prebil tudi Abu Kurke Kebato, ki pa se je potem preselil na Nizozemsko. Filmon Veldemihail Teklegergis je na Norveškem. Njegova prošnja za azil je bila zavrnjena, a se je pritožil.

To je deveterica, ki je preživela. Preostali »sopotniki« niso imeli te sreče. Oče Mussie Zerai je ogorčen nad ravnanjem tistih, ki jih niso hoteli rešiti. »Prosili so za pomoč, toda njihova prošnja ni bila uslišana. Za njihovo smrt so krivi tisti, ki jih niso hoteli ne videti in ne slišati. Njihova pravica do življenja, ki je temeljna človekova pravica, je bila najbolj grobo poteptana. Ti ljudje bežijo pred revščino, pred diktatorji v svojih državah, pred kaosom v Libiji. Tam je danes na tisoče beguncev, ki jih vojaki nove oblasti izkoriščajo kot sužnje, da jim čistijo orožje, stanovanja, zapore. Libija se ni po Gadafiju nič spremenila. Zamenjala se je le oblast ... Zakaj ni tem nesrečnikom nihče pomagal? Čigav je bil helikopter, ki jim je pripeljal vodo? Čigava je bila ladja, s katere so jih opazovali in nato pustili umreti? Večkrat sem klical italijansko obalno stražo, ponavljal, da gre za ljudi v stiski, a so jih vsi po vrsti z neznosno lahkotnostjo pustili umreti. Kot da niso ljudje,« je bil v Strasbourgu ogorčen Zerai.

Sprenevedanje v Natu

Vprašanja, ki jih je v pogovoru zastavil eritrejski duhovnik, so že od tragedije sem močno zanimala tudi nizozemsko poslansko Tineke Strik. Kot poročevalka Sveta Evrope je obiskala Rim, sedež Nata v Bruslju in Malto. Pisala je vsem obrambnim ministrstvom držav, ki so s svojimi enotami sodelovale v vojni za Libijo. Pa Frontexu in Catherine Ashton, zunanji ministrici Evropske unije. Pisala je v Washington in London, od koder doslej še ni dobila odgovora. Pogovarjala se je tudi s štirimi preživelimi. Ločeno, a so bile njihove zgodbe kljub temu malodane povsem identične. Razlikovale so se le v nekaterih manj pomembnih podrobnostih. Drugače od zgodb, ki so jih v času njene preiskave pripovedovali visoki državni in Natovi uradniki ...

Dejstvo je, da je v tej tragediji že od prvega klica na pomoč šlo narobe zelo veliko stvari. Po pomorskih pravilih bi moral organizacijo reševanja prevzeti tisti, ki je prvi dobil klic na pomoč, torej rimski koordinacijski center za reševanje na morju (MRCC). A Italijani tega niso storili. Rimski center je o nesreči resda takoj obvestil vse, ki so bili tisti čas v tistem delu Sredozemlja, z natančnimi koordinatami o čolnu, toda na pomoč ni krenil nihče.

Zelo nenavadno so reagirali v Natu. Čeprav so iz Rima takoj obvestili tudi Natovo poveljstvo v Neaplju, v severnoatlantskem vojaškem zavezništvu o sporočilu sprva niso hoteli nič vedeti. Vdali so se šele po tem, ko jim je Tineke Strik lastnoročno pokazala faks, ki so jim ga iz Rima poslali 27. marca ob 21.40 ... Do takrat so vztrajno ponavljali, da ni bilo nobenega obvestila, da o tem ni dokazov in da njihovih ladij tam sploh ni bilo.

Izkušnje Dicka Martyja

Prve reakcije iz Bruslja so močno spominjale na odgovore, ki jih je vodstvo Nata pred leti pošiljalo Dicku Martyju, švicarskemu tožilcu in poročevalcu Sveta Evrope, ko je razkrival nezakonite ameriške ugrabitve terorističnih osumljencev na evropskih tleh, kjer je Cia imela celo tajne zapore. V te operacije je bil namreč že od začetka vpleten tudi Nato. Dick Marty je v svojem poročilu jasno zapisal, da je Nato pri tem odigral celo ključno vlogo in da je bil v igri že od samega začetka Cijinih operacij.

Na zasedanju severnoatlantskega sveta 4. oktobra 2001, le nekaj tednov po 11. septembru, je vodstvo Nata v bistvu avtoriziralo ameriško vojno proti terorju. Takratni generalni sekretar lord Robertson je po seji spregovoril o osmih ukrepih v podporo ZDA. Toda obstajajo seveda tudi tajni sklepi s tega sestanka, ki pa javnosti niso znani. Dick Marty je v imenu Sveta Evrope od Nata zahteval te tajne dokumente, a ni dobil nobenega konkretnega odgovora. Bilo je le nekaj uradne korespondence in formalnosti. Kontaktiral je predvsem z njihovim pravnim svetovalcem Baldwinom de Vidtsom. »Toda na moja konkretna vprašanja ni bilo nobenega konkretnega odgovora. Samo molk, ki pa je tudi bil dovolj zgovoren,« je takrat dejal Dick Marty in dodal, da prav vpletenost Nata dokazuje, zakaj vlade niso bile pripravljene sodelovati v tej sicer izjemno odmevni preiskavi Sveta Evrope.

Zanikanje in priznanje

Nekaj podobnega se je tokrat dogajalo nizozemski poslanki Tineke Strik. Rimski MRCC ji je denimo pokazal fotografijo nesrečnega čolna, ki jo je le nekaj ur pred klicem na pomoč posnelo francosko letalo. Toda ko je Strikova francosko obrambno ministrstvo zaprosila za dodatne informacije o zadevi, ji niso hoteli razkriti nobene podrobnosti o letalu, čeprav so Rimu pred tem sami priznali, da je bilo njihovo ...

Tineke Strik je med svojo preiskavo uspelo ugotoviti, da sta bili v neposredni bližini čolna, ki je bil od vseh obsojen na smrt (left-to-die boat), takrat dve Natovi ladji. Ena je bila španska fregata Méndez Núñez, druga pa italijanska vojaška ladja Borsini. Obe sta na krovu imeli tudi helikopterje, tako da bi helikopter, ki je beguncem pripeljal vodo in piškote, lahko vzletel prav z ene od teh ladij.

Nizozemska poslanka je bila zelo vztrajna. Po podatkih, ki jih je dobila, naj bi bil Méndez Núñez na dan, ko je ganski »kapitan« nesrečnega čolna zaprosil za pomoč, vsega enajst navtičnih milj proč od kraja dogodka, kar pomeni, da bi fregata begunce lahko pobrala že v dobri uri. Italijanski Borsini je bil od kraja nesreče tedaj oddaljen 37 navtičnih milj in bi torej ravno tako lahko zelo hitro prihitel na pomoč, toda odzvali se niso ne Španci ne Italijani. Še več. Špansko obrambno ministrstvo je sprva celo trdilo, da tam ni bilo nobene njihove ladje ...

Kasneje so se na sedežu Nata v Bruslju očitno odločili za kompromis in v pismu Tineke Strik, ki ga je podpisal Richard Froh iz direktorata za operacije, priznali, da je bila fregata Méndez Núñez tedaj od kraja dogodka oddaljena 24 navtičnih milj. Torej še vedno dovolj blizu za hiter poseg, ki pa ga seveda ni bilo ...

Nato je zaradi vse večje odmevnosti preiskav Sveta Evrope, za kar je poskrbel zlasti Dick Marty, postal bolj kooperativen, kot je bil v zgodbi o tajnih operacijah Cie na evropskih tleh. Tudi zato, ker preiskava o lanski tragediji v Sredozemlju še ni končana, saj ima Tineke Strik še leto dni časa, da pride resnici do dna, ta pa je že zdaj sila neprijetna za militariste iz Nata. V dosedanjih operacijah so namreč dokazali, da Nato kot vojaška organizacija ljudi sila nerada rešuje - Richard Froh je sicer zapisal, da so Natove ladje in letala doslej pomagala rešiti že skoraj 600 migrantov -, ampak jih veliko raje pobija. Afganistan je zagotovo nadvse zgovoren dokaz za to.

Poslanci z napako

Parlamentarna skupščina Sveta Evrope je poročilo Tineke Strik sprejela z veliko večino glasov, toda začuda so mu najbolj goreče nasprotovali prav poslanci iz Italije, Španije, Francije in Malte, torej držav, ki so zaradi svoje neaktivnosti posredno krive za smrt 63 mladih ljudi. Njihov odnos do problema (znova) zgovorno dokazuje, da so v Strasbourgu pravzaprav zgrešili svoje poslanstvo. Kot poslanci bi namreč morali braniti resnico, ne pa svojih vlad, ki so na vse načine hotele prikriti svoje napake. Dejstvo je, da bi nesrečne migrante lahko rešili. Pa jih niso. Kakor da Afričani niso ljudje, za katere je vredno tvegati nekaj deset litrov ladijskega goriva ...

Povezane novice

Hrvaška: migranti pod streho drubrovniške Karitas
3. julij ob 09:07
Migrantov je 66, med njimi sta dva stara 14 in 15 let, nihče pa ni starejši od 30 ...

Komentiraj članek

Spoštovani komentatorji!

Komentiranje je preprosto, vendar pa zaradi spodbujanja kulturne in dostojanstvene razprave pred oddajo komentarjev zahtevamo vnos osebnih podatkov.
Za komentiranje morate biti prijavljeni. Še nimate uporabniškega imena in gesla? Registrirajte se!

Spoštovani komentatorji!

Komentiranje prispevkov na straneh Dela ni pravica, temveč možnost, ki jo omogoča medijska družba Delo, d. d. S komentarji prispevkov izražate svoje mnenje ali stališče na lastno odgovornost. Za objavo komentarjev, ki bodo na ogled takoj vidni vsem obiskovalcem portala, zahtevamo vnos osebnih podatkov. Kot registriran uporabnik, ki osebnih podatkov v uporabniškem računu ni dopolnil, pa imate možnost oddaje komentarjev, pri čemer si uredništvo pridržuje pravico do objave po lastni presoji.

Uredništvo Dela in izdajatelj Delo, d. d., spodbujata argumentirano razpravo in ne dovoljujeta zlorabe medijskega prostora za žalitve, napeljevanje k sovraštvu ali nasilju, osebno diskreditacijo identificiranih piscev, oglaševanje izdelkov ali storitev ali kako drugače pravno spornih komentarjev.

Po kazenskem zakoniku je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti ter za grožnjo, da bo napadel življenje ali telo druge osebe, kakor tudi za razžalitev, žaljivo obdolžitev in obrekovanje. Uredništvo Dela bo pomagalo pri ugotavljanju identitete avtorjev sporočil, če bodo to zahtevali pristojni organi. Podatke lahko na zahtevo sporoči tudi prizadeti osebi zaradi uveljavljanja njenih pravic.

Uredništvo Dela bo zato po svoji presoji brisalo sporna sporočila; posameznim avtorjem bo tudi odvzelo možnost komentiranja.

Za vsebino, naslove in priloge sporočil v forumih so odgovorni avtorji sami.

Medijska družba Delo, d. d., uredništvo Dela

Prijavi se
nova
mobilna
aplikacija
stara aplikacija bo delovala samo še
mobilne trgovine
no