Šola lepih podob na 
preizkušnji – galerij ne delajo prostori, ampak vizije

Izjemna zbirka več kot tisoč del slovenske »nove podobe« nima prostorske rešitve.

ned, 08.01.2012, 18:00

Obalne galerije Piran so pred pomembnimi prelomnicami: čez nekaj tednov bodo po projektih dunajskega arhitekta Borisa Podrecce odprli temeljito prenovljeno palačo Mestne galerije Piran. Koprska občina je ključno posegla v financiranju galerijske dejavnosti. Izjemna zbirka več kot tisoč del slovenske »nove podobe« nima prostorske rešitve. Za nameček pa je med kustosom Andrejem Medvedom in direktorjem Tonijem Biloslavom nastal hud spor, ki meče senco na to ugledno kulturno inštitucijo in njeno delo.

Obalne galerije Piran sodijo med štiri najuglednejše slovenske galerije zunaj Ljubljane. Po ocenah likovnih kritikov in poznavalcev je galerijska dejavnost v Kopru in Piranu v zadnjih štirih desetletjih nemalokrat presegla tudi ustvarjalnost in prispevek galerij nacionalnega pomena. Poznavalec likovne stroke, predvsem sodobnega slovenskega slikarstva, Tomaž Brejc je zapisal, da kvaliteta zbirke Obalnih galerij presega občinski, regionalni značaj, saj je temeljnega pomena za študij in obravnavo slovenske umetnosti v zadnji tretjini 20. stoletja. »Prav dela iz te zbirke so pogosto navajana in publicirana kot ključne umetnine tega časa in imajo že zdaj trden muzealski status. Brez te zbirke si težko predstavljam kvalificirano predstavitev slovenske umetnosti v velikem zgodovinskem pregledu ali v študiju ključnih trenutkov v razvoju slovenskega slikarstva iz modernizma v postmodernizem,« pravi Brejc. Beograjska profesorja Ješa Denegri in Miško Šuvaković dodajata, da premorejo Obalne galerije odločujoča, celo prelomna dela iz obdobja poznega visokega modernizma in heterogenih postmodernizmov zadnje četrtine 20. stoletja. V zbirki hranijo karakteristične primere fundamentalnega slikarstva, eklektičnega postmodernega slikarstva, postmoderne skulpture, retroavantgarde, abstrakcije 90. let in različice nove figurativne umetnosti.

Ocene likovnih kritikov za zadnja leta Obalnih galerij Piran se prav gotovo nekoliko razlikujejo. Še zmeraj pa skušajo s svojim programom slediti najpomembnejšim ustvarjalnim tokovom v državi in svetu.

Obalne galerije Piran so uradno nastale leta 1974, ko je tedanja Obalna kulturna skupnost povezala tri občinske kulturne skupnosti in jim je uspelo povezati Mestno galerijo Piran s koprsko Ložo ter Meduzo. Galerijska dejavnost se je v slovenski Istri začela veliko prej. V Kopru leta 1960, ko je Janez Mikuž opravljal vlogo kustosa za Ložo, Pavle Zamar in Janez Lenassi pa sta tedaj skrbela za prve razstave v piranskem Društvu Galerija. Leta 1961 je kipar Janez Lenassi tudi začel prvi mednarodni kiparski simpozij Forma viva na Seči. Ob ustanovitvi Obalnih galerij je sprva kazalo, da bo direktorsko funkcijo prevzel Janez Lenassi, vendar je to odklonil, in tako je direktorski stolček zasedel Toni Biloslav – najprej kot v. d., kasneje kot ravnatelj Obalnih galerij, ki je že vodil koprsko Meduzo. Sredi leta 1978 se je v Obalnih galerijah zaposlil še filozof Andrej Medved, ki je kasneje postal umetniški direktor in muzejski svetnik. Odtlej sta bila Biloslav in Medved neločljiv in tudi nadvse uspešen galerijski tandem. V 33 letih sta brez opaznih zapletov in sporov v slovenskem prostoru pustila pomembno galerijsko sled.

Muzej sodobne likovne umetnosti

»Primerjali smo se z Umetnostno galerijo Maribor, Koroško galerijo likovnih umetnosti Slovenj Gradec in Galerijo Božidar Jakac Kostanjevica in ugotovili, da prejemamo podobno vsoto denarja kot preostale tri. Imamo le 10 zaposlenih (manj kot v povprečju v omenjenih štirih galerijah), ustvarimo pa (računano za vse štiri galerije) 53 odstotkov razstav, imamo 47 odstotkov vseh obiskovalcev, 60 odstotkov izdanih katalogov, 55 odstotkov izdanih zloženk in 66 odstotkov biltenov. Poleg tega imamo več projektov tudi za zunanje naročnike (razstave, delavnice...), česar druge galerije ne delajo,« predstavlja piransko galerijo Toni Biloslav.

Leta 1992 so Obalne galerije Piran v Madridu odprle galerijo A + A, jo leta 1999 zaprle in jo istega leta z istim imenom (v italijanski različici) odprle v Benetkah. Pri programu slednje sodelujejo s še šestimi slovenskimi galerijami. »Beneška mestna oblast je galerijo A + A svetu predstavila kot zgled in predlagala vsem državam, ki imajo v Benetkah paviljone za bienale, da bi po slovenskem zgledu odprle galerije, ki bi delovale skozi vse leto, ne samo v času bienala. Država prispeva za galerijo A + A 95 odstotkov sredstev, preostalih pet odstotkov pa občina Piran,« pojasnjuje Toni Biloslav.

Iz prvotnih treh je v obalnem prostoru nastalo sedem galerij in zdaj premorejo za slovenske razmere pravzaprav zavidanja vreden razstavni prostor. Poleg galerije A + A v Benetkah delujejo v Piranu še Mestna galerija, Galerija Hermana Pečariča, Meduza 2 in Monfort v skladišču soli v Portorožu. V Kopru delujeta Meduza in Loža. K omenjenim sodi še razstavišče kipov na prostem – Forma viva na Seči.

»Nujno bi morali v Slovenski Istri poiskati prostor za muzej sodobne likovne umetnosti. V neprimernih depojih (ni poskrbljeno ne za temperaturo ne za vlago ne za protipožarno varnost) hranimo več kot tisoč del, ki so nacionalnega pomena. Država zahteva od ustanovitelja – občine Piran –, naj poišče ali priskrbi primerne prostore, sicer nam lahko odvzame status regionalne galerije. Nekateri so predlagali, da bi tak muzej uredili v enem od dveh portoroških skladišč soli, vendar drugi temu nasprotujejo, češ da naj bi tam ohranili običajno razstaviščno dejavnost. Zato smo ocenili, da bi muzej likovne umetnosti lahko postavili v Libertasu (koprskemu skladišču soli), ki ga je občina Koper nedavno za pol milijona evrov prodala Grafistu, v koprski palači Brutti, kjer je zdaj koprska knjižnica (če bodo knjižnico preselili od tam), ali pa v piranski palači Trevisini. Upravljanje takega muzeja bi seveda morale prevzeti Obalne galerije Piran,« je dejal Biloslav.

Februarja bodo po dobro leto trajajočih delih dokončno prenovili Mestno galerijo Piran, ki bo imela za približno 60 odstotkov več razstavnega prostora. To je (zdaj že opazna) sodobno zasnovana galerija, po načrtih dunajskega arhitekta Borisa Podrecce. Prenovo kulturnega spomenika je zastavil tako, da je v zunanjosti ohranil in poudaril arhitekturne posebnosti klasicistične piranske stavbe. Dvokapna streha je postala polkrožna, kot je bila predvidena že ob gradnji palače. Pod streho je nastala nekakšna »luneta« z reliefnim okrasjem. Na pročelju so kvalitetno obnovljeni kamniti elementi, kamniti okenski okvirji, reliefno nakazani kamniti stebri na vzhodni fasadi, dve kamniti (in natančni) sončni uri, balkoni s kovano železno ograjo. Kovano železna so tudi glavna vhodna vrata. V notranjosti so pridobili celotno podstrešje, v katerem doslej ni bilo mogoče varno hoditi, in tako povečali razstavne površine. Nasploh je bila stara stavba nevarna, saj je bila polna večjih razpok, s stropa je že odpadal omet. Galerijski prostor je zdaj enoten, povezuje ga osrednje notranje stopnišče, na notranjih obodnih stenah pa deloma ločuje galerijski podest, zaradi česar sta prostora v prvem in drugem nadstropju povezana in ločena hkrati, razstaviščne površine v tem delu pa skoraj podvojene v primerjavi s prejšnjimi. Ob razstavnih bodo uredili tudi druge prostore, ki so nujni za delovanje galerije. Tako so dobili delavnico ali večnamensko učilnico za galerijske akcije in programe. Bivša pisarna bo postala informacijska pisarna, saj bodo pisarne uprave Obalnih galerij ostale zunaj galerijske palače. Prenovljena galerija je pomemben dosežek za mesto, čeprav so najbližji sosedje jezni, ker je arhitekt k stavbi predvidel prizidek za dvigalo, ki jim poslabšuje bivalno okolje. Zanjo je občina Piran namenila približno 1,5 milijona evrov, od tega je dobila le 350.000 evrov (od sprva obljubljenega milijona) državne pomoči.

Koprski finančni pretresi

Toni Biloslav je v skrbeh, ker so izgubili pravico za zaposlitev treh delavcev, plačevanih iz sklada za javna dela. Tako zdaj primanjkuje čuvajev za galerije. Poleg tega jim je koprska občina odtegnila že tako pičlih 20.000 evrov. »Župan Boris Popovič nam je najverjetneje zaradi takšnih ali drugačnih zamer že ob nastopu svojih mandatov zmanjšal dotacijo, zdaj pa jo je povsem ukinil. Ne vem, ali v Kopru vedo, da bo zaradi tega državni proračun odtegnili še dodatnih 40.000 evrov. Zato ne vemo, kako bomo lahko nadalje skrbeli za dejavnost dveh najpomembnejših koprskih galerij. Še zmeraj upamo, da je nastal nesporazum in da bomo občinsko vodstvo lahko prepričali o drugačnem ravnanju. Navsezadnje bo Koper težko postal eno od treh najrazvitejših središč v državi brez kulturnega potenciala, ki so ga doslej sooblikovale tudi Obalne galerije. Občina bi si morala prizadevati nasprotno: da bi ta potencial še dodatno okrepila. Morala bi biti prva zainteresirana za postavitev pomembne muzejske zbirke. Delček te zbirke bomo (za nekakšno pokušino) predstavili ob odprtju Mestne galerije Piran čez mesec ali dva.« Tako Biloslav. A tudi drugi ugledni likovniki so koprskemu županu že predlagali drugačen odnos do upodabljajoče umetnosti.

Če ne bo sprememb v financiranju, bodo vrata dveh največjih galerij v Kopru pogosteje zaprta. »Že zdaj delo čuvajev opravljajo tudi tisti, ki so v galerijah zaposleni in pristojni za druge naloge. Imamo sedem galerij in samo deset zaposlenih, s kustosi in direktorjem vred,« pravi Toni Biloslav.

Medved proti Biloslavu

Dolgoletni direktor priznava, da je ena od njegovih napak dejstvo, ker jim v zavodu ni uspelo vzgojiti nekoga, ki bi lahko čez leto ali dve brez večjih ovir ali zadržkov nadaljeval dosedanje uspešno delo te galerije. Toni Biloslav ima do upokojitve še manj kot dve leti, Andrej Medved pa ne veliko več. Tik pred odhodom v pokoj pa sta se oba člana zmagovalnega tandema tako skregala, da spor že povzroča škodo Obalnim galerijam, saj zdaj (pre)več časa posvečata obračunavanju, razčiščevanju in urejanju odnosov. Zapletlo se je menda zgolj zato, ker se je Andrej Medved pred dvema letoma prijavil na razpisano direktorsko mesto in ga potem, ko pri tem ni bil uspešen, Biloslav ni želel več imenovati za pomočnika direktorja. »Če je kandidiral proti meni, ne more biti moj pomočnik. To pa v našem delu ničesar ne spreminja. Ohranil je isto plačo in vsebino dela,« pojasnjuje Biloslav.

Andrej Medved zna nastopiti v javnosti in se temeljito loti svojih nasprotnikov oziroma tistih, ki so mu stopili »na žulj«. Zdaj piše pamflete proti Toniju Biloslavu in v njih iz svojega zornega kota prikazuje njun odnos. Trdi, da Biloslav nestrokovno opravlja delo, da je avtokrat, ker sam odloča o umetniškem programu, da privatizira, in mu očita vrsto nepravilnosti ter slabo delo pri vodenju galerijskega zavoda. Toni Biloslav pa očitke zavrača. Trdi, da je njegov način dela in delo v Obalnih galerijah enak(o), kot je bil(o), da ima na koncu res glavno besedo, vendar je to sestavni del njegove funkcije. Vse nepravilnosti zavrača in trdi, da je resnica bistveno drugačna. Vseh podrobnosti, ki se nanašajo na osebnost Andreja Medveda, iz etičnih razlogov ne želi izpostavljati v javnosti.

Vsi drugi zaposleni opozarjajo, da je način, kako se njun spor pojavlja v javnosti, neprimeren za zavod. »Če bi imel Andrej Medved res tehtne razloge za vse te očitke, in nekaj od očitkov je tudi utemeljenih, bi o njih morali spregovoriti v kolektivu in bi jih morali tam razčistiti in odpraviti. Takšno javno nastopanje pa za dejavnost Obalnih galerij nima nobenega smisla, ne prinaša rešitev in tudi ne more biti v nobenem interesu javnosti,« nam je povedala ena od zaposlenih, ki deli mnenje večine. »Obžalujemo, da se nesoglasja med ravnateljem in zaposlenim rešujejo na način, ki niti javnemu zavodu niti zaposlenim ne koristi. Polemike v medijih, ki javno razgrinjajo interno problematiko Obalnih galerij, so lahko zanimive za zunanje opazovalce, ne morejo pa nadomestiti iskrenega, odkritega in tudi kritičnega pogovora, ki smo ga žal v preteklosti večkrat pogrešali. Kljub temu da zaposleni včasih čutimo 'vladavino moči' in pogrešamo konstruktivno komunikacijo z ravnateljem, upamo in pričakujemo, da se bodo medsebojni odnosi v našem kolektivu izboljšali. Za dialog pa sta vselej potrebna dva,« so zapisali člani sindikata tega kulturnega zavoda in opozorili na povečan obseg dela (povečan razstavni program), ki postaja zaradi pomanjkanja denarja in ustreznega kadra neobvladljivo.

Toni Biloslav in tudi vsi drugi zaposleni Andreju Medvedu nesporno priznavajo (stare) zasluge pri strokovnem delu, s katerim je ključno prispeval k uveljavitvi in ugledu Obalnih galerij Piran. Nedvomno bodo morali ustanovitelji in svet zavoda v takih okoliščinah potegniti črto in zavarovati interese zavoda, saj je vtisnil izjemen pečat v kulturno življenje Primorske in Slovenije. Bilo bi nesmiselno, da bi spor, ki se kaže kot oseben, a tudi drugi problemi, ki so s krizo butnili na površje, dolgoročneje zaznamovali delo galerijske inštitucije.

***

V letu 2010 so Obalne galerije Piran za svoje delo porabile 855.713 evrov. Od tega je 573.031 prispevalo ministrstvo za kulturo, 127.045 občina Piran in 21.767 MO Koper, sami pa so zaslužili 133.870 evrov.

Andrej Medved, muzejski kustos, o nadaljnji vsebini dela pravi:

»Zastavlja se vprašanje, ali smo vsi, ki soustvarjamo program Obalnih galerij, pripravljeni nadaljevati z visokim standardom, ki nam je v zadnjih petintridesetih letih prinesel nacionalni in mednarodni ugled? Očitno ne. V predlogu za prihodnje leto ni temeljnih in študijskih razstav – sam sem jih predlagal dvanajst – in ni monografskih predstavitev slikarjev srednje generacije, po čemer slovimo. Že nekaj let pripravljam retrospektivo Iva Prančiča, a je izbrisan brez razloga. Za isto – finančno – shemo pa sta »vsiljeni« razstavi dokumentarnega gradiva Tito Ono Lennon in znanega krojača (Missoni). Mladih slikarjev ni (predlagal sem Marušo Šuštar, Niko Župančič in Ano Slugo), ni presenetljivih novih in »gorečih« Laibachovih slik, še manj odkritij mlajše srednje generacije (Boštjan Jurečič). Opus Iva Prančiča, večletno dogovarjanje večplastnega projekta Svetloba severa in juga (Matisse, Picasso, Baselitz in Lupertz, s slikami in risbo) in 'prepovedani' Marušič s pregledno postavitvijo izjemne risbe bodo zato na ogled v Cankarjevem domu v Ljubljani v obdobju 2013–2015.«

Komentiraj članek

Spoštovani komentatorji!

Komentiranje je preprosto, vendar pa zaradi spodbujanja kulturne in dostojanstvene razprave pred oddajo komentarjev zahtevamo vnos osebnih podatkov.
Za komentiranje morate biti prijavljeni. Še nimate uporabniškega imena in gesla? Registrirajte se!

Spoštovani komentatorji!

Komentiranje prispevkov na straneh Dela ni pravica, temveč možnost, ki jo omogoča medijska družba Delo, d. d. S komentarji prispevkov izražate svoje mnenje ali stališče na lastno odgovornost. Za objavo komentarjev, ki bodo na ogled takoj vidni vsem obiskovalcem portala, zahtevamo vnos osebnih podatkov. Kot registriran uporabnik, ki osebnih podatkov v uporabniškem računu ni dopolnil, pa imate možnost oddaje komentarjev, pri čemer si uredništvo pridržuje pravico do objave po lastni presoji.

Uredništvo Dela in izdajatelj Delo, d. d., spodbujata argumentirano razpravo in ne dovoljujeta zlorabe medijskega prostora za žalitve, napeljevanje k sovraštvu ali nasilju, osebno diskreditacijo identificiranih piscev, oglaševanje izdelkov ali storitev ali kako drugače pravno spornih komentarjev.

Po kazenskem zakoniku je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti ter za grožnjo, da bo napadel življenje ali telo druge osebe, kakor tudi za razžalitev, žaljivo obdolžitev in obrekovanje. Uredništvo Dela bo pomagalo pri ugotavljanju identitete avtorjev sporočil, če bodo to zahtevali pristojni organi. Podatke lahko na zahtevo sporoči tudi prizadeti osebi zaradi uveljavljanja njenih pravic.

Uredništvo Dela bo zato po svoji presoji brisalo sporna sporočila; posameznim avtorjem bo tudi odvzelo možnost komentiranja.

Za vsebino, naslove in priloge sporočil v forumih so odgovorni avtorji sami.

Medijska družba Delo, d. d., uredništvo Dela

Prijavi se
nova
mobilna
aplikacija
stara aplikacija bo delovala samo še
mobilne trgovine
no