Somalske ženske so na podeželju glavne, v mestih je zelo drugače

Fauzia Jusuf Hadžii Adan je zunanja ministrica in podpredsednica vlade države, ki še vedno velja za »padlo«. Po enaindvajsetih letih brutalne državljanske vojne »vseh proti vsem« na dve desetletji podlage vojaške diktature se država z najdaljšo obalo in konfliktom v Afriki vsaj malenkostno spravlja k sebi.

Osrednje oblasti v Mogadišu so ob pomoči sil Afriške unije in ameriških brezpilotnih letal ter pripadnikov posebnih enot sicer razbile vladavino skrajne islamistične milice Al Šabab, ki se je razrasla po začetku etiopske okupacije države konec leta 2006, a Somalija je še vedno ena najbolj nemirnih in držav na svetu, ki pozna le zakon (močnejšega) orožja.

Fauzia Jusuf Hadžii Adan je pretekli teden gostovala na evropskih razvojnih dnevih v Bruslju, s katerimi Evropska unija v sodnikovem podaljšku bije bitko za ohranitev vsaj nekaj geostrateškega vpliva v tretjem svetu. Predvsem v Afriki – drugod je bitka že izgubljena.

Adanova je prva ženska na tako visokem položaju v državi, kjer so pravice žensk slaba šala in kjer je odstotek genitalnega obrezovanja največji na svetu. Prihaja iz avtonomne regije Somaliland, ki nikoli ni bila deležna mednarodnega priznanja svoje državnosti. Slaba dva meseca po pokolu v nakupovalnem središču Westgate v Nairobiju, ki so ga zagrešili pripadniki Al Šababa, somalska zunanja ministrica zatrjuje, da je bitka s skrajnimi islamisti in terorizmom tako rekoč dobljena.

Sedimo v bruseljski palači, v kateri potekajo evropski razvojni dnevi, kjer je velik poudarek na postkonfliktnih družbah. V Somaliji stanje stalne vojne traja že četrt stoletja. Kako razumete sporočila tukajšnjega dogajanja? Kakšne napake so bile storjene in kakšna bi po vaše morala biti agenda razvojnih dni?

Somalija je še vedno država v vojni. Nismo še prestopili meje, ko bi se že lahko začeli pogovarjati o »postkonfliktni družbi«. Borimo se proti terorizmu. S piratstvom smo sicer opravili, a vojna v naši državi se nadaljuje. Osemdeset odstotkov Somalije je mirnih in sorazmerno varnih. Tu, v Bruslju, se veliko govori o tako imenovanih milenijskih razvojnih ciljih – s tem se, to moram priznati, žal ne moremo pohvaliti. Imeli smo druge skrbi. Več kot dvajset let državljanske vojne. Terorizem. Revščina. Lakota. Suša. Poplave. Vladavina gospodarjev vojne. Vladavina islamskih sodišč. Neobstoj centralnih oblasti. Nikogar ni bilo, ki bi se lahko kakor koli lotil izpolnjevanja teh ciljev. Somalija je – v primerjavi z drugimi državami, o katerih se pogovarjamo v Bruslju – drugačna.

Sem smo lahko prišli zaradi pomoči mednarodne skupnosti. Še pred kratkim v Somaliji ni bilo resne vlade. Zdaj jo imamo.

Kako je nedavni teroristični napad na nakupovalno središče v Nairobiju, ki so ga izvedli pripadniki somalske islamistične milice Al Šabab (arabsko: mladina), vplival na varnostne in politične razmere v Somaliji in drugod po Afriškem rogu?

Najprej bi rada še enkrat obsodila ta napad. To je bil zelo nesrečen dogodek. Kenija – in kenijske oborožene sile – podpira naš boj proti terorizmu. So del misije Afriške unije v Somaliji [potem ko je Kenija dejansko vojaško vdrla v južno Somalijo, so se pripadniki kenijske vojske priključili enotam AU]. Kenija je organizirala kar nekaj mirovnih konferenc in pogajanj o Somaliji. V Keniji živi več kot milijon somalskih beguncev. Po drugi strani se je veliko somalskega denarja in poslov preselilo prav v Kenijo – Somalija je tako sodelovala pri razvoju kenijskega gospodarstva.

Napad na nakupovalno središče v Nairobiju je poskrbel za regionalni konsenz – proti terorizmu se je treba boriti s skupnimi močmi. Kenija in Somalija in še nekatere druge države v tem boju držimo skupaj, hkrati pa je to naš skupni boj. Al Šabab je naš skupni sovražnik. V boju proti njim zmagujemo. Al Šabab je vedno šibkejši. Tragičen dogodek v Nairobiju ne bo ogrozil naših skupnih varnostnih in razvojnih naprezanj.

Delujemo kot moštvo, delimo informacije. Vsi skupaj okoli njih stiskamo obroč. Če bi somalska vlada – še pred časom le tranzicijska – dobila dovolj podpore in pomoči, bi s terorizmom lahko že davno obračunali.

Evropski uniji smo hvaležni za pomoč. Še posebej pri financiranju vojaške misije Afriške unije, a pri skrbi za lastno varnost in varovanju lastnih meja bi radi zgradili svoje varnostne sile in prekinili odvisnost od naših prijateljev. Tu bi potrebovali veliko pomoči. Somalsko ozemlje je veliko, vojakov pa je malo.

Mednarodna skupnost nam je vedno veliko obljubljala. Na zadnji konferenci o Somaliji, ki je potekala v Bruslju, so nam evropske države obljubile 1,8 milijarde dolarjev. Ta denar naj bi bil namenjen za razvojno in humanitarno pomoč, a ga do zdaj nismo videli. Evropejce in druge, ki so se zavezali, da nam bodo pomagali, pozivamo, da izpolnijo svoje obljube. V času prejšnje tranzicijske vlade nam je bilo obljubljenih 200 milijonov dolarjev, a jih nikoli nismo videli. To je bilo leta 2010. Svoje prijatelje pozivamo, naj izpolnijo obljube, da bomo lahko na novo zgradili svojo državo.

In kako to, da niste dobili ničesar?

To jaz sprašujem vas …

(Ko smo evropskega komisarja za razvoj Latvijca Andrisa Piebalgsa takoj po intervjuju vprašali, kaj se je zgodilo z obljubljenim denarjem za Somalijo, nam je dejal, da ga je izjava somalske zunanje ministrice in namestnice predsednika vlade pošteno razjezila, saj »Evropska unija izpolnjuje svoje zaveze v Somaliji«. Tako glede razvojne pomoči kot podpore misije AU. Ob tem je dodal, da Evropska unija denarja v Somalijo ne pošilja prek somalskega vladnega kanala, saj v državi ne obstajajo za to primerni – »nujni« – finančni instrumenti, ki med drugim zagotavljajo tudi transparentnost poslovanja.)

Je islamistično gibanje Al Šabab zdaj po vašem mnenju že mogoče razumeti kot regionalno gibanje?

Al Šabab ima svoje povezave. Jaz jih ponavadi povezujem z Al Kaido. Njihovi voditelji tako v Somaliji kot v tujini spirajo možgane mladih ljudi in pri tem zlorabljajo islam. Pri ustavljanju tega procesa nam bi morala pomagati tudi Evropska unija, saj kar precej novih teroristov prihaja iz evropskih držav.

Še enkrat poudarjam, da Al Šabab izgublja. Iztekajo se njihovi zadnji dnevi. Glavni cilj naše vlade je njihovo uničenje. Zdaj se borijo že med seboj. Izmed njihovih sedmih voditeljev sta »aktivna« le še dva. Eden je v zaporu, drugi so mrtvi. Več tisoč mladih moških se je že odpovedalo terorizmu, zato so zapustili njihova vadbena središča. Njihova oporišča in kraje, kjer sestavljajo bombe, smo bombardirali in uničili. Enako velja za njihovo poveljstvo. Nedavno so obvladovali Mogadiš. Zdaj imajo nadzor le še nad nekaterimi manjšimi kraji na jugu države. Bežijo. Do konca leta bodo dokončno poraženi. Somalija bo kmalu svobodna država, ki bo odprta svetu, tudi za investicije. Teroristi so tudi v Nigeriji, Keniji, Maliju, v Sahari in Severni Afriki, pa to ne ustavlja tujih investicij. Mediji so vlogo Al Šababa pošteno napihnili.

Ste prva zunanja ministrica v zgodovini Somalije; države, ki ni le v stanju stalne vojne, temveč je tudi ena izmed držav, kjer so ob osnovnih človekovih pravicah najbolj kratene pravice žensk. Med drugim iz leta v leto narašča genitalno obrezovanje. Kako se boste – kot ženska na izjemno vplivnem položaju – spopadli z bolečo usodo sodržavljank? Imate občutek, da ste na nekakšni misiji?

Naj najprej povem, da smo somalske ženske izjemno močne. Od nekdaj smo veliko bolj samostojne kot ženske v nekaterih drugih deželah, še posebej muslimanskih. Somalske ženske so na podeželju »glavne«. In večinoma ne nosijo rut! V njihovih rokah sta tako kmetijstvo kot skrb za dom in posel. Če se malce pošalim, lahko rečem, da je edina vloga, ki jo imajo na somalskem podeželju moški, rojevanje otrok. Ženske so tiste, ki na podeželju sprejemajo vse glavne odločitve. V mestih je drugače, zelo drugače. V zadnjih štiridesetih letih – dvajset let diktature in dvajset let državljanske vojne – je šlo vse strmo navzdol. To še posebej velja za pravice žensk, ki pa so tudi v najbolj težkih časih poskrbele za preživetje svojih družin. Tako v Somaliji kot v tujini, kamor je zbežalo ogromno naših ljudi. Ženske so tudi v begunstvu odigrale ključno vlogo. Vedno znova so se prilagodile na težavne razmere, na nekaj povsem novega, na izključenost, na tujino. Poskrbele so, da so družine ostale skupaj.

Upam, da se bodo zdaj, ko imamo vlado in predsednika, razmere dokončno umirile in da bodo somalske ženske zaživele tako, kot si zaslužijo. Da nas bo čim več na visokih položajih. Da bomo postale vzor mladim Somalkam. Tiste, ki so živele v tujini – v Združenih državah, Kanadi, Evropski uniji in na Bližnjem vzhodu –, so večinoma zelo izobražene. V tujini smo hodile v šolo, doma so nas bombardirali. Vmes ni bilo ničesar. A za izobražene Somalke zdaj v tujini ni služb. Ni dela. Številne so se vrnile domov, kjer želijo pomagati pri gradnji nove Somalije. S seboj so prinesle veliko veselja in volje. Ponuditi jim moramo pozitiven zgled.

Najhuje je bilo, ko so državo obvladovali teroristi. Za ženske je bilo to grozljivo obdobje. Tu smo, da se borimo. To velja tudi za porast števila genitalnih obrezovanj – to ni v skladu z islamsko in somalsko tradicijo in bi se po mojem mnenju moralo ustaviti. Celo v času vojaške diktature pred, denimo, tridesetimi leti se je število obrezanih žensk redno zmanjševalo. Potem pa … kaos.

Prihajate iz Somalilanda, severozahodnega dela države, ki je že pred dvajsetimi leti razglasil samostojnost in se precej izognil strahotam državljanske vojne. Somaliland je vzpostavil svoje solidno delujoče institucije in de facto – o čemer smo se prepričali tudi sami – deluje kot neodvisna država. Kako to, da ste se preselili v Mogadiš in prevzeli tako visoko funkcijo v oblasteh, s katerimi ste dejansko v politično-ozemeljskem konfliktu?

Somaliland je legalno del Somalije …

Združili smo se leta 1960 in se spet ločili leta 1991, potem ko so vladne sile bombardirale somalilandsko prestolnico Hargeiso. Ljudi je to močno prizadelo. Niso hoteli biti več del takšne skupne države. A po nekaj letih so spoznali, da samostojnost ne deluje najbolje. Da to morda ni najboljša rešitev. Mednarodnega priznanja ni bilo. Tujina je podprla enotnost Somalije.

Se pogovarjate med seboj?

Imeli smo že štiri skupna srečanja. Peto bo naslednji mesec v Ankari. Somalija in Somaliland se zbližujeta.

Se udeležujete teh pogovorov?

Ne sedim ves čas za mizo … Sem pa vseskozi nekje v ozadju (smeh).

Somalija je bila zadnjih dvajset let klasičen primer »padle države«. Mnogi še vedno ne verjamemo, da bi lahko današnjim centralnim oblastem – še posebej s konceptom parlamentarne demokracije v somalski družbi, v kateri se vsa politika tradicionalno dogaja na ravni klanov – uspelo pri »zidanju države«.

Koliko stoletij je že trajal spor med Anglijo in Irsko? Kako dolgo trajajo oziroma so trajale ostale afriške vojne – denimo v Demokratični republiki Kongo, v Ugandi, Sudanu in Čadu? Desetletja. Nismo edina država z dolgo vojno … Smo pa ena redkih afriških držav, ki je etnično homogena – tako rekoč vsi smo Somalci in govorimo, čeprav v različnih narečjih, le en, somalski jezik. Vsi smo muslimani. To je naša velika prednost.

Dolgo smo trpeli, ključen razlog za vojno pa je bil spopad dveh velesil – Združenih držav in Sovjetske zveze. Po padcu berlinskega zidu se je marsikaj spremenilo, pri nas pa je izbruhnila vojna. Somalija je bogata država z najdaljšo morsko obalo v Afriki in z morjem, izjemno bogatim z ribami, ter velik trgovski potencial, saj so nekatere naše sosednje države brez pristanišč. Imamo sanjsko strateško pozicijo, razlog za spopad velikih sil, ki pa bo v prihodnosti naše ekonomsko vodilo. Imamo nafto, plin in uran ter močno živinorejsko tradicijo. Naš potencial je zelo velik, potrebujemo le mir in stabilnost. In zrasli bomo iz prahu. Polni smo upanja.

Nočemo več slišati, da je Somalija padla država. Bila je, a ne bo več. Imamo delujočo oblast, pripravljamo ustavo in računamo, da bo obljubljena pomoč prišla do nas in bomo lahko stopili na pot razvoja.

Na vašem ozemlju redno »operirajo« brezpilotna letala, s katerimi Američani napadajo celice Al Šababa, pri tem pa je umrlo že precej somalskih civilistov. Američani v Somaliji izvajajo tudi akcije s pripadniki posebnih enot, denimo helikopterske desante. Mar to ni kršitev vaše suverenosti?

Verjamem, da je to pomoč v boju proti teroristom. Tako razmišlja naša vlada. Podpisali smo dogovore o sodelovanju z našimi prijatelji – Al Šabab je naš skupni sovražnik. Proti njim se borimo skupaj, drug poleg drugega.

In to kljub temu, da ameriška brezpilotna letala vzletajo iz oporišča v Etiopiji, ki je zgodovinska sovražnica Somalije in so njeni vojaki pred točno sedmimi leti s tanki vkorakali v Mogadiš in »poskrbeli« za razrast Al Šababa?

Etiopija je naš partner v boju. Njihovi vojaki so pri nas in krvavijo za našo boljšo prihodnost.

(Tiskovni predstavnik somalske zunanje ministrice prekine pogovor.)