Spet gre za načelne zadeve
sob, 19.04.2014, 06:00
Spet gre za načelne zadeve
Povejmo, zakaj je Slovenija v krizi in zakaj jo čaka lepa prihodnost. Če bo seveda besedo dala načelnim ljudem. Ti obstajajo.
Zoran Janković ima vsekakor prav, ko pravi, da se koalicijski partnerji nimajo pravice vtikati v njegovo stranko Pozitivno Slovenijo. Na drugi strani te misli je še ena resnica: da Zoran Janković nima pravice države imeti za talca, ker ga je pravosodje povprašalo po zakonitosti njegovih poslovnih dejanj in ga osumilo podkupovanja in tega, da je oškodoval državo in ljubljansko občino. Če je na prošnjo za mnoge uglednih državljanov vstopil v državno politiko, ustanovil novo stranko z imenom Pozitivna Slovenija, bi bilo zelo neugledno, predvsem pa škodljivo, da bi tako on kot ta stranka v odločilnem trenutku slovenske gospodarske in politične krize postala sinonim za negativno Slovenijo in za mednarodno blokado v tem trenutku zelo ranljive države. Kje je tu oglaševana pozitivna energija?

Na poti v Eldorado

Govorimo o kongresu stranke PS, ki bo 25. aprila. Dejstva so taka: za predsednico stranke še naprej kandidira predsednica vlade Alenka Bratušek, ki pa je mnenja, da, če ne dobi predsedniške podpore stranke, bržkone ne bo več niti hotela niti mogla biti predsednica vlade. Za predsednika stranke se je odločil kandidirati Zoran Janković, ki je tako strankarsko žezlo kot mandat za sestavo vlade odložil pred dobrim letom, ker je bil, podobno kot Janez Janša, osumljen koruptivnih dejanj in so se domala vsi politični partnerji kot tudi nasprotniki od njiju ogradili.

Če gremo še korak nazaj, se moramo ozreti v 10. oktober 2011, ko je vrsta javnih osebnosti – z Milanom Kučanom, Francetom Bučarjem in Janezom Stanovnikom na čelu – pristopila k Zoranu Jankoviću s preprosto prošnjo: tu so predčasne volitve, kandidiraj, reši nam državo, ki je na tem, da se zruši. Milan Kučan, nekdanji predsednik države, je v pogovoru za Večer čez dober teden izrazil prepričanje, da potrebujemo pragmatično vlado kot alternativo različnim nerealnim pričakovanjem, ki bo vzpostavila temelje za reševanje dolgoročnih, zahtevnih strukturnih in razvojnih vprašanj. Že pred tem je v pogovoru za Žurnal povedal, da je v Sloveniji treba končati agonijo slovenskega političnega prostora, v katerem preigravanje med strankami vodi do blokad odločanja. Dva tedna pozneje, 22. oktobra 2011, je Janković dejansko ustanovil novo stranko in on sam je danes, v tem trenutku, sinonim za natanko to: za agonijo političnega prostora, za preigravanje med strankami in za blokade odločanja.

Spomnimo se tudi, kakšno je bilo politično okolje tistega časa. Dvajsetega septembra 2011 je državni zbor vladi Boruta Pahorja (ki je danes predsednik države) izglasoval nezaupnico, zato je tedanji predsednik države Danilo Türk za 4. decembra razpisal predčasne volitve. Triletna Pahorjeva vlada t. i. levega trojčka je bila polna škandalov in že tedaj (19. oktober) smo za predčasne volitve na tem mestu (naslov članka Spet pri načelih) ocenili, da je velika želja kapitala (na primeru Teš 6), da bi zmagale koruptivno ranljive stranke in uveljavile iluzijo »o drugačni Sloveniji, v kateri ni treba, da se kaj spremeni«.

Janković po manevru Virantove Državljanske liste ni postal mandatar in spet smo dobili vlado Janeza Janše, ki je kolo časa zavrtela nazaj v leto 2004, vendar ga je pred udejanjanjem vsega, kar ni izpeljal do 2008, prehitelo mnenje protikorupcijske komisije, da skupaj z Zoranom Jankovićem sedi na vlaku, ki pelje v Eldorado, žal pa njegovo bogastvo pripada državi in ne njima. Janša je padel konec februarja 2013 in Pozitivna Slovenija je po Alenki Bratušek dobila mandat šele, ko je Janković odstopil kot predsednik stranke. Tako so bile vzpostavljene razmere za politično higieno, na katero so tedaj prisegle vse stranke.

Kaj vedo politiki

Danes smo v obrnjeni vlogi, ko je tudi Alenka Bratušek kot predsednica vlade (ki je nihče razen Janeza Janše in Zorana Jankovića ne bi hotel prevzeti) postala talec lastne stranke in odstopljenega predsednika – in ta bi spet rad postal predsednik. To njegovo dejanje bi lahko postavili kot vzporednico Klemenčičevemu senatu protikorupcijske komisije (KPK), ki je oblasti z odstopom poslala povsem napačna sporočila. Povrhu je predsednik države Borut Pahor s svojim izborom in najmanj dvomljivim postopkom za novega predsednika KPK odprl povsem prepoznavno dovolilnico o divjem komičnem lovu na institucije, ki so vredne manj kot rekreacijsko drsanje na ledu, in postavilo se je vprašanje, ali je pri svoji (ne)odgovornosti v resnici povsem avtonomen.

Slovenija se naenkrat utaplja v negativnih sporočilih in dogodkih – to dejstvo udarja celo medije, ki so jih ljudje začeli ignorirati, ker nočejo brati, gledati in poslušati o sosledju samih negativnosti. V resnici se negativnost dogaja pri poklicnih prodajalcih pozitivnih sporočil, pri politikih, katerih nedoraslost svojemu poslanstvu v zavesti ljudi še nikoli ni bila tako prisotna kot zdaj. Toda ljudje v tem trenutku nimajo moči odločanja in politiki to vedo. Vdajajo sem vsem mogočim oblikam nenačelnosti, ki jih ljudje doživljajo kot še bolj dramatične zato, ker vidijo, kako se niti oblast niti opozicijska politika noče postaviti proti korupciji v zdravstvu, proti sistemskim anomalijam, in se ne meni za racionalni, povsem nestrankarsko zainteresiran proces strukturnih reform, od katerih bo dobesedno odvisna prihodnost Slovenije.

Domnevamo lahko, da medtem ko se Evropa že opazno zbuja iz recesije, v Sloveniji ni naključje, da se namesto o čisto jasnih konceptih zdravstva, šolstva, podjetništva, razvoja spet pogovarjamo o razmerju med domobranskim in partizanskim spomenikom v Grahovem – z vsem spoštovanjem do mrtvih. Če je to naključje, toliko slabše, kajti naključja navadno sprožajo in sporočajo več, kot bi si želeli.

Ni politike brez iskre

Tako trčimo ob vprašanje načelnosti in dobronamernosti, zato omenimo dogodek, v katerem smo ta teden lahko videli oboje: študentsko demonstracijo (Iskra) proti zakonu o visokem šolstvu. Preciznost, jasnost in konceptualnost pri vprašanju prihodnosti javnega in vsem dostopnega šolstva proti prikritim zakonskim hroščem komercializacije vednosti in visokošolskega tajkunstva je pri teh študentih izjemna in bistveno različna od vzorcev, ki jih je videti v družbi in politiki. Svežina in perspektiva načelnosti proti mlakuži preteklosti; povrh bo Janša s prestola opozicije težko rekel, da niso demonstrirali proti levi oblasti.

Med kolegi pisec teh vrstic ne bo požel strinjanja, in res je, ameriški ambasador Mussomeli in ZDA nimajo statusa, da bi lahko posegali v slovensko družbo in politiko, preden ne počistijo pred svojim pragom – in tega se je samo od padca berlinskega zidu nabralo zelo veliko. Ne gre torej za zgled načelnosti, mogoče za dobronamernost, še posebne dvome vzbuja družba, ki se je zbrala tam s slovenske strani; toda vse komplimente bi dal Mussomeliju za duhovit pristop k obeležitvi (na veleposlaništvu je odkril tablo) spomina na žrtve totalitarnih režimov v Sloveniji. Ubesedeni so poklon, čast in žalovanje do vseh žrtev fašizma, nacizma, komunizma, vsem, ki so iskali mir, vsem, ki si prizadevajo za narodno spravo, vsem, ki se borijo za ohranitev slovenske neodvisnosti in identitete. Kompliment, čeprav s cmokom v grlu, da Američan pripoveduje Slovencem to, kar bi si morali sami – in ob dejstvu, da se po dvajsetih letih pohlepa, ideoloških strasti in državniške nezrelosti niso mogli dogovoriti niti o barvi gnojnice, s katero polivajo drug drugega. Nekateri ob odkritju plošče navzoči Slovenci so najboljši primer za povedano.

Mogoče bi se ameriški veleposlanik Mussomeli lahko skliceval, da so ZDA v poldrugem stoletju ponudile dom kakemu pol milijona Slovencev in si s tem pridobile legitimnost vsaj za dobre želje. Kdo po drugi plati brani Sloveniji, da si odreže enak kos suverenosti in v Washingtonu enako duhovito na fasadi lastne ambasade nariše svoje želje o človekovih pravicah v ZDA?

Toda temu dogodku navkljub se v Sloveniji spet pojavlja vprašanje suverenosti v zadevah lastne države. V tem je ravno poanta politične blokade zadnjih petih let, ko si protagonisti politične desnice zaradi kapitalskih interesov iščejo alibi v (ne)spravi in v ranah druge vojne ter podžigajo strasti, namesto da bi iskali mir; in levica počne isto, iz istega razloga kapitalske privatizacije, in se sklicuje na klic domovine in zgodovine, češ, ustavimo desnico in njeno kolaboracijo z vsem mogočim, sicer nas bo konec, podobno kot bi nas lahko bilo konec v drugi svetovni vojni.

Odgovor je spet dala študentska Iskra, reklo bi se »ena na ena«, brez zgodovinske navlake ali alibijev, zakaj nekaj ni mogoče. Prihodnost so v tem trenutku naredili konkretno in programsko jasno. Mogoče bi ugledni prijatelji Zorana Jankovića spet morali vzeti pot pod noge in mu povedati ta dejstva, hkrati pa vljudno preklicati klic domovine po njegovem reševanju in po pozitivni energiji, ki je zdaj očitno v svojem nasprotju.


Spet gre za načelne zadeve

Foto: Igor Modic/Delo