Splet norosti, bolečine in bančne luknje

Slovenija se je v teh surovih časih znašla v vlogi gosenice, ki bi jo drugi za svoje preživetje takoj požrli.

Objavljeno
13. december 2013 11.11
Boris Jež, Sobotna priloga
Boris Jež, Sobotna priloga
Stresni ali obremenitveni test smo v ankaranskem avtokampu sodoživljali mesece in mesece. Na obrobju koprske luke je počasi rastel gromozanski žerjav, ki ga je sestavljala mariborska Metalna, tedaj še paradna kobila slovenske industrije. Najprej smo ugibali, kaj bo sploh nastalo iz konstrukcije, ki se je vzpenjala kvišku; naposled je postalo jasno, da bo to čisto posebno dvigalo. Skoraj manhattanske razsežnosti. Očitno je bilo, da ga bo treba nekam prestaviti ali prepeljati, kjer bo rabilo svojemu namenu – prestavljalo velike tovore. Ga bodo najprej razstavili in potem nekje, v kaki srečni deželi, spet sestavili?

Poletje se je izpelo, odpeljali smo prikolice in se vrnili vsaksebi k svojim posvetnostim, žerjav pa je še vedno stal tam, onstran zaliva, kot čudovita nema pošast. Ko smo se naslednje leto vrnili, ga ni bilo več. Izvedeli smo, da so ga najprej privarili na ladjo in ga takega (stoječega?) prepeljali čez veliko lužo v neko pristanišče na Misisipiju. Tam so naredili t. i. test preobremenitve, kakor ponavadi s težkimi tovornjaki obtežijo most, da preizkusijo njegovo zmogljivost. No, naš dobri duh, kot smo si ga prisvojili, tega prevelikega napora ni zmogel in je spektakularno štrbunknil v reko.

Z njim pa tudi inženir Metalne in ameriški sodelavec, ki je sodeloval pri preizkusu. In z njimi mariborsko podjetje, ki ga menda ni več. Je pa na dnu Misisipija.

Žalostna zgodba, ki ji lahko v svoji nemoči dodamo le ščepec grenkega skepticizma. Če so vsi računi in vse računalniške simulacije pokazali, da bi lahko dvigalo še desetletja prestavljalo normalne tovore, čemu ga je bilo treba izpostaviti nečemu še hujšemu? Lahko se, na primer, tudi vprašamo, zakaj pri merjenju in potrjevanju svetovnih rekordov uporabljajo kovinski meter, čeprav bi se menda morali zanesti na moderne optične naprave. Čemu poslušamo vremenske napovedi, se pa vendar še ozremo v nebo?

Po stresnih testih slovenskih bank, s katerimi nam že mesece skoraj načrtno kratijo spanec, se država gotovo ne bo zvrnila v Misisipi, vendar bo, kakorkoli se bo vse izteklo, ostal grenak priokus. Ugotovitev »finančnih strokovnjakov«, ki so jih za to pustolovščino najeli in preplačali, se ne bo dalo preverjati ne z dvigalom ne s kovinskim metrom. Finančna ekonomija ima s fizikalnimi zakonitostmi opraviti toliko kot Zevs z našim svetom. Skoraj nič. Zevs je bil spočetka le nekoliko mogočnejši od drugih božanstev, prvenstvo med bogovi si je priboril sčasoma – tako kot denar nad vsemi drugimi realitetami.

Kaj naj rečemo, ne zaupamo niti tehnologijam, ki jih uporabljamo – in kako naj potemtakem zaupamo »ekonometriji« nekih zaprtih finančnih trdnjav, v katerih, po vsem sodeč, coprajo nekaj za ljudi nevarno alkimističnega?

Tudi, recimo, črne luknje. Če bi pobarali navadnega Zemljana, na kaj najprej pomisli ob besedi luknja, bi morda zinil, da vsekakor na nekaj v ženskem mednožju. Stephen Hawking bi odgovoril, da pomisli na črne luknje, ki sicer goltajo vse okoli sebe, vendar oddajajo termično sevanje in tako vračajo energijo v kozmični krog. Povprečen potrošnik bi menil, da se mu največkrat prikazuje luknja v denarnici. Če pa bi te dni vprašali Slovenca, kaj se mu najprej porodi ob pojmu luknja, bi gotovo mračno bevsknil: bančna luknja!

Bančna luknja bo za Slovence za vselej ostala nekaj skrivnostnega, ker si takega izginevanja denarja v neznano zdrava pamet preprosto ne more pojasniti. Bolje rečeno, se ne more sprijazniti. Kajti s črnimi luknjami v vesolju smo se že nekako pobotali in Hawking nas celo tolaži, da niti ne pomenijo popolnega izničenja, saj naj bi vračale energijo v »naš prostor«. Bančna luknja pa je videti čisto brez logike in smisla, saj so ljudje dolga leta načrtovali, delali, gradili, ustvarjali in se plodili – potem pa vse to nepovratno izgine! V nekakšen heideggerjanski Nič. Kot bi izpareli oceani.

Luknja je eden najpomembnejših simbolov v človekovi podzavesti; nekdo bo, denimo, pomislil na zloglasno Hudo luknjo, drugi na Big Hole v Južni Afriki. Gre za kar 215 m globoko luknjo, ki jo je petdeset tisoč rudarjev izkopalo izključno s krampi in lopatami, iz nje pa so za razvpite brate De Beers potegnili nič manj kot 2720 kg diamantov. Pohlep ni merljiv s kovinskim metrom, je pa sposoben v mater Zemljo zavrtati prav do njenega srca.

Prispodoba o luknji, pravzaprav votlini, je tudi v samem središču Platonove filozofije (Politeia, 7. knjiga). Platon svoje misli kot vedno polaga na jezik Sokratu: Zamisli si, da ljudje bivajo v nekakšni podzemni jami, ki ima v smeri svetlobe široko odprtino. V njej živijo od mladih nog z okovi na nogah in vratu, tako da se ne morejo ganiti in morajo nenehoma gledati naravnost predse. Svetloba jim prihaja od ognja, ki gori visoko nad njihovimi hrbti. Med tem ognjem in prikovanimi ljudmi so zgoraj tudi neki ljudje, a jih vklenjeni ne vidijo, bolj jih slutijo po njihovih sencah v odprtini.

»Nasploh ti ljudje ne bi imeli za resnično ničesar drugega kakor same sence stvari, ki jih je izdelala človeška roka,« pravi Sokrat. »In zdaj pomisli, kaj bi bilo z njimi, ko bi se osvobodili, odvrgli okovje in se otresli nevednosti.«

Seveda, predvsem bi čutili bolečino; od svetlobe bi jih zabolele oči, zato bi se hitro obrnili spet k stvarem, ki jih radi gledajo, in prepričani bi bili, da so jasnejše v votlini kot na planem. Platon je, kot vidimo, imenitno predvidel planetarno suženjstvo 21. stoletja, ki temelji predvsem na nevednosti in odvisnosti pa seveda na bolečini, ki tako ali drugače doleti vsakogar, ki bi se hotel rešiti votline. Bolečina ni nujno fizična; bolj nevarna je »sistemska« psihološka tortura, ki jo ta hip širijo razni zombijevski piromani s pripovedovanjem grozljivk o črnih, hudih, bančnih luknjah in apokaliptičnem koncu vseh nevernikov.

Bolečina je orodje vladavine demonskih »finančnih sfer«, za katerimi se sicer skrivajo ljudje iz mesa in kosti; doživljamo jo predvsem kot razkrajanje socialnega organizma, torej kot neke vrste gangreno vrednot, meril in institucij. Najhujša pa je kot nočna mora, recimo: samica najezdnika odloži jajčeca v živo žuželko, kot je gosenica, še prej pa z želom skrbno poišče vse živčne ganglije, s čimer poskrbi, da je plen negiben, a živ. Ne ubije ga zato, da se ličinka lahko hrani z živim mesom. Tako najprej poje maščobo in prebavne organe, življenjsko pomembna srce in živčni sistem pa pusti do zadnjega – zaradi svojega preživetja.

Darwin se je z bridkostjo vpraševal, le kakšen dobrotljiv stvarnik bi se mogel domisliti nečesa takega. Seveda v evolucijski teoriji ni mogel predvideti, da bo izbor vrst privedel tudi do tako surovih in »domiselnih« medsebojnih iztrebljanj.

Seveda bi bilo močno pretirano sedanjo svetovno vojno neoliberalizma pojasnjevati z izborom vrst, vendar je tako ali drugače del darvinističnega kozmosa. Predvsem je očitno, kako se je v sorazmerno kratkem času razmahnilo grobo ravnanje večjih (držav) z manjšimi in močnejših s šibkejšimi, da niti ne govorimo o finančnem izčrpavanju plena, kot je opisano z najezdnikom in gosenico. In da seveda niti ne govorimo o vse bolj arogantnem hegemonizmu Združenih držav, ki po kavbojsko pustošijo še zadnje resurse po svetu, vključno s komunikacijsko in podatkovno infrastrukturo. Nova vojna na vidiku?

Slovenija se je v teh surovih časih – tudi ali povsem po svoji krivdi – znašla v vlogi gosenice, ki bi jo drugi za svoje preživetje takoj požrli. Ne samo veliki, tudi majhni predatorčki, kot so naši nadvse prijateljski sosedje. Zato te krize ne bi smela preživeti in podoživeti površno, kot omotičen brodolomec, ki se reši prav na plažo v Santa Barbari. Iz vsega bo treba iztržiti še kaj več za prihodnje rodove in biti bolj prebrisan od nasprotnika, kdor koli ta že je. In kapitalizmu kajpak glede tega kapo dol: pod Platonovo prispodobo o votlini ne boste na spletu odklikali samo tega, kar iščete, ampak tudi mnoge firme, kot npr. Platon Subfloor.

Termične obloge pod parketom, laminati itd. Skratka, za tople noge.

Ko to pišem, še ne vem, kolikšna bo naša nacionalna huda, pardon, bančna luknja. Vsekakor bo večja, kot bodo objavili, saj mora biti celo od brezna in praznine v njem kaj profita. Premierka je iz Moskve sporočila, da bo številko najprej povedala strankam – ne ljudstvu, kot bi se spodobilo. A tudi tako bi bilo brez smisla, ker kajpak ne bo nihče meril lukenj v dušah. In jih tudi ne odkrito poimenoval, recimo bruseljski pekel, mariborski jari dol, ljubljanska kotlina itd. Tu se ni zanesti na nič, niti na kovinske metre.