Spol: moški, starost: 37 let, izobrazba: doktor fizike, ciljna država: ZDA

Meddržavna mobilnost znanstvenikov je zelo pomembna, obstaja pa tudi nevarnost – trajni odliv v tujino.

Objavljeno
14. avgust 2011 16.12
Posodobljeno
14. avgust 2011 19.00
Milena Bevc
Milena Bevc

Merjenje meddržavne mobilnosti in migracij znanstvenikov pa tudi njihovega odliva iz znanosti znotraj države je zahtevno in tudi v drugih državah pomanjkljivo, saj uradnih statističnih podatkov o teh tokovih ni. V takšnih razmerah je ključni vir podatkov anketiranje različnih subjektov v raziskovalni sferi: raziskovalcev, kadrovskih služb in vodstev raziskovalnih organizacij. Na takšnem anketiranju je temeljilo prvo proučevanje navedenih tokov v Sloveniji, ki je bilo izvedeno leta 1995 v okviru mednarodnega projekta z desetimi vključenimi državami. Podobnih kasnejših analiz v Evropi vse do nedavnega ni bilo; evropska komisija je pred nekaj leti spodbudila anketno zbiranje podatkov za proučevanje teh tokov 
znotraj EU ter med EU in ZDA.

Proučevanje odliva raziskovalcev iz slovenske znanosti

V Sloveniji so emigracijo slovenskih znanstvenikov v preteklem obdobju (dejanska emigracija) z uporabo anketiranja doslej proučili trikrat (1995, 2004, 2009), in sicer med letoma 1988 in 2009. Zadnji dve proučevanji (za obdobji 1995–2004 in 2004–2009) temeljita na isti metodologiji, viru podatkov in vprašalnikih; v obeh primerih so vsem raziskovalnim organizacijam v Sloveniji posredovali dve pisni anketi. Potencialna emigracija v nekem časovnem preseku pa je bila proučena dvakrat, v letih 1995 in 2005, pri tem pa je prav tako obakrat temeljila na uporabi enake metodologije (28-odstotni vzorec, anonimna pisna anketa ipd.), vprašalnikov in vira podatkov (raziskovalci). Te analize je izvedel Inštitut za ekonomska raziskovanja (IER) v Ljubljani, pri tem dvakrat v sodelovanju z Ekonomsko fakulteto (EF) v Ljubljani.

V tem prispevku bomo predstavili glavne ugotovitve iz zadnjega, ravnokar končanega proučevanja odliva raziskovalcev iz slovenske znanosti v tujino in druge dejavnosti/sektorje znotraj Slovenije, ki smo ga na IER (M. Bevc, M. Ogorevc, K. Koman) izvedli v okviru raziskovalnega projekta Beg možganov med raziskovalci v Sloveniji s posebnim ozirom na absolvente programa mladih raziskovalcev in programa mladih raziskovalcev za gospodarstvo. Projekt so financirali javna agencija za raziskovalno dejavnost (ARRS), ministrstvo za visoko šolstvo, znanost in tehnologijo ter vladna služba za razvoj in evropske zadeve. V njem so bili prvič posebej proučeni mladi raziskovalci iz obeh navedenih programov, financiranih iz javnih sredstev.

Pri anketiranju raziskovalnih organizacij, izvedenem sredi leta 2004 in konec leta 2009, smo dosegli zelo velik odziv (217 oziroma 263 organizacij). V obeh letih je bilo, izhajajoč iz podatkovne baze ARRS, v organizacijah respondentkah zaposlenih več kot dve tretjini vseh raziskovalcev. Pod emigrantom oziroma zaposlitveno mobilnim raziskovalcem znotraj Slovenije smo razumeli tistega raziskovalca, registriranega pri ARRS, ki je bil v organizaciji zaposlen za polni delovni čas in je v opazovanem obdobju odšel iz nje (prekinil delovno razmerje) v tujino ali v drugo organizacijo v Sloveniji.

Obseg emigracije 
in povratne migracije

V absolutnih številkah se je po vključitvi Slovenije v EU oziroma v obdobju 2004–2009 v primerjavi z desetletnim obdobjem pred tem (1995–2004) evidentiran obseg emigracije raziskovalcev iz organizacij, ki so se odzvale na anketiranje (respondentke), povečal: letno število emigrantov z osem na 17, skupno število pa s 73 na 88 ljudi. Izražen relativno, kot delež v številu vseh registriranih raziskovalcev v času anketiranja v organizacijah respondentkah, pa je ostal na isti ravni, kot je bil v desetletnem obdobju pred vključitvijo Slovenije v EU (en odstotek); med statističnimi regijami je bil večji od navedenega povprečja v Gorenjski, Pomurski in Osrednjeslovenski regiji. Ob predpostavljenem enakem deležu emigracije v organizacijah, ki se niso odzvale na anketiranje, ocenjen skupni obseg emigracije v obdobju 2004–2009 za celotno »populacijo« raziskovalnih organizacij oziroma raziskovalcev znaša 128 ljudi oziroma 24 na leto (v obdobju 1995–2004 pa skupaj 102 človeka oziroma 11 ljudi na leto). Mladi raziskovalci iz obeh programov (mladi raziskovalci – MR, mladi raziskovalci iz gospodarstva – MRG) so v obdobju 2004–2009 predstavljali več kot tretjino vseh emigrantov. Del se jih je vrnil; vrnitev je evidentirana za 21 odstotkov emigrantov iz obdobja 1995–2004 in za deset odstotkov emigrantov iz obdobja 2004–2009 (med mladimi raziskovalci pa za 14–16 odstotkov).

Značilnosti emigrantov

V obdobju 2004–2009 je bila večina emigrantov iz organizacij z več kot sto registriranimi raziskovalci doktorjev znanosti, starih od 30 do 40 let (povprečna starost je znašala 37 let), s povprečno 7,6 leta skupne delovne dobe, moških, v tujino so v večini primerov šli sami (brez družine oziroma partnerja). Največ med njimi jih je odšlo v zadnjem opazovanem letu (2009), med državami pa največ v ZDA, na Nizozemsko in v Veliko Britanijo. Največ jih je bilo iz javnih visokošolskih zavodov; sledijo raziskovalni/infrastrukturni zavodi ter podjetja in gospodarske družbe. Največ emigrantov je bilo s področja naravoslovja (največ fizikov in kemikov) in družboslovja (največ ekonomistov). Najpogostejši razlog odhoda v tujino so bile boljše razmere za raziskovalno delo (razmere za delo, oprema ipd.).

V primerjavi z obdobjem 1995–2004 se je struktura emigrantov spremenila v mnogih smereh. Predvsem so bili po vključitvi Slovenije v EU emigranti v povprečju mlajši (povprečna starost se je z 39 znižala na 37 let), bolj izobraženi (delež doktorjev se je povečal s 63 na 65 odstotkov), med njimi se je povečal delež žensk (s 40 na 43 odstotkov). Glede na vrsto matične organizacije pa se je zelo povečal delež tistih iz visokošolskih ustanov ter iz podjetij in gospodarskih družb; v obdobju 1995–2004 so večino predstavljali raziskovalci iz raziskovalnih inštitutov. Struktura glede na znanstveno področje emigranta se je spremenila; zmanjšal se je delež tistih s področja naravoslovja (čeprav jih je še vedno največ – 37 odstotkov) zaradi povečanja deleža emigrantov s področja družboslovja, ki so postali drugi najpogostejši emigranti (prej so to bili raziskovalci s področja tehnike; ti so zdaj na tretjem mestu), in humanistike. Glede na ožjo znanstveno disciplino so bili tudi v obdobju 1995–2004 fiziki najpogostejši emigranti, tem so sledili kemiki in ekonomisti.

V drugem obdobju se je precej povečalo število držav (s 14 na 23), v strukturi pa se je med evropskimi državami zmanjšal pomen nemško govorečih držav, Francije in Italije, povečal pa pomen Velike Britanije in Beneluksa. Sicer pa so Združene države še naprej najbolj priljubljena ciljna država. Sodelovanje matične organizacije s tistimi, ki v tujini delajo v razvojno-raziskovalnem sektorju in je zanje znana informacija o tem, je podobno, kot je veljalo za obdobje 1995–2004, razvito s petino emigrantov.

Značilnosti emigrantov 
med mladimi raziskovalci

Večina (65 odstotkov) emigrantov v obdobju 2004–2009 je bila iz velikih organizacij (z več kot sto raziskovalci), skoraj polovica iz visokošolskih ustanov (tretjina iz javnih raziskovalnih/infrastrukturnih zavodov), dobre štiri petine jih je bilo iz Osrednjeslovenske regije, osem odstotkov iz Podravske regije, po enega emigranta pa so imele še tri druge regije. Za bolj »osebne« značilnosti emigranta pa je značilno naslednje: v povprečju so bili ob odhodu v tujino stari 35 let in so imeli skoraj sedem let skupne delovne dobe, večina (štiri petine) jih je imela doktorat, prevladovali so moški. Največ emigrantov je bilo s področja naravoslovja (43 odstotkov; največ fizikov, kemikov in biologov) in tehnike (24 odstotkov), sledili so tisti s področja družboslovja, biotehnike, medicine in humanistike. Največ jih je šlo v ZDA, na Nizozemsko, v Veliko Britanijo in Avstralijo. V tujino so šli v večini primerov sami, pri tem pa mladi raziskovalci najpogosteje zaradi boljših razmer za raziskovalno delo, mladi raziskovalci iz gospodarstva pa zaradi ekonomskih razlogov (višja plača, boljši standard ipd.). Odhod v tujino je povezan z možnostjo podaljšanja pogodbe o zaposlitvi po prenehanju statusa mladega raziskovalca; to so podaljšali večini, vendar mladim raziskovalcem v večini primerov le za določen čas, mladim raziskovalcem iz gospodarstva pa skoraj v vseh primerih za nedoločen. Matična organizacija z večino emigrantov, ki v tujini delajo v razvojno-raziskovalnem sektorju, ne sodeluje.

Primerjava dejanske 
in potencialne emigracije

Precejšen del zelo verjetne potencialne dolgoročne emigracije raziskovalcev z magisterijem ali doktoratom iz leta 2005 se je v obdobju 2005–2009 spremenil v dejansko emigracijo. Evidentirali smo 36-odstotno »realizacijo«. Z vidika »profila« emigrantov pa so se napovedi, ki so izhajale iz analize potencialne emigracije v letu 2005, najbolj potrdile v naslednjih značilnostih: starost, stopnja izobrazbe, znanstveno področje in najpogostejša ciljna država. Med dejanskimi emigranti po vključitvi Slovenije v EU so prevladovali mlajši moški z doktoratom znanosti s področja naravoslovja in družboslovja, najpogosteje pa so odhajali v ZDA. To so bile tudi značilnosti zelo verjetnega dolgoročnega potencialnega emigranta v letu 2005.

Odliv iz znanosti znotraj Slovenije

V absolutnih številkah se je po vključitvi Slovenije v EU letni obseg zaposlitvene mobilnosti raziskovalcev znotraj Slovenije povečal, izražen relativno (v primerjavi s številom vseh raziskovalcev v organizacijah respondentkah) pa je ostal enak kot v obdobju 1995–2004; ta delež je znašal sedem odstotkov. V strukturi zaposlitveno mobilnih raziskovalcev se je povečal delež mobilnih znotraj razvojno-raziskovalnega sektorja (s 30 na 35 odstotkov) in zmanjšal delež odliva v državno upravo (s 16 na 11 odstotkov). Ta del notranjega bega/odliva raziskovalcev iz znanosti je absolutno na letni ravni ostal nespremenjen. Evidentirano skupno število vseh raziskovalcev, ki so se v obdobju 2004–2009 prezaposlili v državno upravo, znaša 72, ocenjeno za celotno populacijo, pa 104 ljudi. Ta del odliva iz slovenske znanosti je bil torej manjši kot v desetletnem obdobju pred priključitvijo Slovenije EU in manjši od emigracije.

Stališča direktorjev in dekanov raziskovalnih organizacij

Pri oceni stanja v slovenski razvojno-raziskovalni dejavnosti (RRD) so (podobno kot leta 2004) tudi konec leta 2009 direktorji in dekani opozorili na premajhno povezanost med akademsko sfero, raziskovalnimi inštituti ter gospodarstvom in poudarili potrebo po večjem deležu javnih sredstev za razvojno-raziskovalno dejavnost v gospodarstvu. Preostala stališča v zvezi s stanjem v RRD pa so bila leta 2009 drugačna od tistih v letu 2004 in zajemajo problem nestimulativnega sistema plač, omejevanja zaposlovanja v javnem razvojno-raziskovalnem sektorju in rigidnega upravljanja javnih raziskovalnih organizacij.

Pri oceni dveh programov mladih raziskovalcev so vodstva anketiranih raziskovalnih organizacij opozorila na veliko pomanjkljivosti, med katerimi so poudarili zlasti: zbirokratiziranost – prepogosto in preobsežno poročanje (zlasti program MRG), premajhno prožnost, odsotnost primerljivega programa na pedagoškem področju, premalo povezav z gospodarstvom (program MR), premalo obveznosti do podjetja (program MRG). V zvezi z zaposlovanjem in zaposlitvenimi možnostmi mladih raziskovalcev pa so številni direktorji in dekani poudarili problem pomanjkanja (ustreznih) delovnih mest zanje v Sloveniji po prenehanju usposabljanja, zadržke gospodarstva do zaposlovanja mladih raziskovalcev/doktorjev, odsotnost formalnih možnosti za ohranitev sodelovanja z emigrantom (na primer možnost delne zaposlitve v Sloveniji kljub redni zaposlitvi v tujini po odhodu v tujino).

* * *

Evidentiran odliv slovenskih znanstvenikov v tujino v zadnjih 15 letih torej ni množičen (ni pa znano skupno število vseh slovenskih znanstvenikov v svetu) in se delno spremeni v povratno migracijo, vendar pa je z vidika trendov (povečevanje števila) in njegovih vzrokov skrb vzbujajoč: odhajanje zaradi boljših razmer za raziskovalno delo, omejene možnosti zaposlitve mladih raziskovalcev po prenehanju statusa (zaposlovanje za določen čas ipd.). Obenem za državo pomeni precejšnjo ekonomsko škodo, ker v formiranje raziskovalca vlaga znatna sredstva: prek pretežno javnega financiranja terciarnega izobraževanja (za redni dodiplomski študij ni šolnine) ter javnega financiranja obeh, sicer uspešnih programov mladih raziskovalcev. Hkrati se je treba zavedati, da je glede na velik potencialni odliv raziskovalcev v tujino sredi preteklega desetletja ter poslabšanje gospodarskih razmer mogoče pričakovati, da se bo emigracija znanstvenikov v prihodnje povečala.

Prispevek zaključujem z nekaj predlogi. Za izboljšanje poznavanja fenomena bega možganov v Sloveniji predlagam vpeljavo rednega spremljanja/proučevanja dejanske in potencialne emigracije; zdaj se to dogaja praviloma z ad hoc projekti z zelo omejenimi finančnimi sredstvi. Prav tako bi bilo smiselno proučiti tudi imigracijo znanstvenikov in drugih poklicnih kategorij. Za zmanjšanje odliva mladih raziskovalcev v tujino in v druge sektorje v državi pa bi bilo treba izdelati strategijo zagotavljanja kakovostnih delovnih mest po končanem usposabljanju. Če pa že gredo v tujino, je smiselno zagotoviti možnost njihove delne zaposlitve v Sloveniji in ohraniti sodelovanje.

Dr. Milena Bevc je docentka in strokovno-raziskovalna svetnica na Inštitutu za ekonomska raziskovanja v Ljubljani