Tiskane izdaje
Sklenila sem bila, da se v predvolilnem času ne bom oglašala v javnosti, saj je zdaj čas za stranke, da predstavijo svoje programe, se soočijo z drugimi in se tako predstavijo volivcem, ki so dovolj zreli državljani in državljanke, da bodo na volitvah znali presoditi, kdo je vreden njihovega zaupanja in kolikšnega je kdo vreden.
Toda namesto predstavitve programov imamo televizijska »soočenja«, ki so bolj podobna moralnemu linču posameznih strankarskih prvakov kot pa predstavitvi njihovih programov in soočenju z drugimi programi. In to me je vzpodbudilo za naslednji premislek. Na teh »soočenjih« smo priče javnemu izpraševanju vesti kandidatov za izvolitev v parlament ali celo pretendentov za premierski stolček. To je vsebinsko v redu – ni pa primeren način izpraševanja. Kdor pride pred kamero, da bi pojasnil svoj moralni, politični ali kriminalni delikt, za katerega je osumljen, je na milost in nemilost postavljen v vlogo obtoženca, in ko skuša pojasniti oziroma odgovoriti na vprašanje/obtožbo – če do besede sploh pride –, njegov odgovor nič ne velja, kajti že naslednji hip izpraševalec zgolj ponovi isto vprašanje, kakor da ne bi bil slišal odgovora. To se dogodi recimo dvakrat, trikrat – in oddaja je končana. Izprašani ostane umazan, kakor da ne bi bil ničesar pojasnil. Namesto da bi izpraševalec komentiral izprašančev odgovor, ponavlja zgolj isto obtožbo.
Vsi umazani, razen enega
Vsi kandidati – predsedniki – strank levice in leve sredine so po tej metodologiji nekorektnih izpraševalcev umazani, kar po vrsti: Zoran Janković, ker naj bi bil zatajil formalno lastništvo hiše, ki jo je podaril sinu oziroma v njej stanuje; Gregor Virant, ker je poleg nadomestila ministrske plače delal in služil denar; Gregor Golobič, ker je javnosti zatajil solastništvo Ultre (ni ga pa zatajil pri prijavi svojega premoženja državi); Katarina Kresal, ker je protežirala svojega prijatelja pri najemu prostorov za NPU … Le eden je čist kot solza. In to je Janez Janša.
Ni problem v tem, da se novinarji obešajo na levosredinske kandidate, problem je v tem, da tako natančno izpuščajo prav samo enega: Janeza Janšo. In to gre celo tako daleč, da pri navajanju osamosvojiteljev, ki bi jih bilo treba lustrirati, kakor je predlagal predsednik stranke SMS - Zeleni, novinarka izpusti ime Janeza Janše. Ki je vendar eden od najbolj zaslužnih osamosvojiteljev. Kajti njega se ne sme niti omeniti med možnimi »lustriranci«. Janša je zunaj vsakega tematiziranja ali izpostavljanja kritiki.
In to tisti Janez Janša, ki je bil minister za obrambo v času, ko je Slovenija (pre)prodajala orožje na Hrvaško in v Bosno in Hercegovino. Pred kratkim je izšla druga knjiga trilogije V imenu države avtorjev Mateja Šurca in Blaža Zgage, ki ima podnaslov Preprodaja (izdala in založila Založba Sanje, d. o. o., v zbirki Dokumenta). Toda o obeh študijah volivci in volivke niso mogli prebrati nobene analitične recenzije v časopisih, kaj šele videti kakšno televizijsko oddajo. O obeh vlada molk. Ne rečem, da gre za »zaroto molka«, prej bi rekla, da gre za strah novinarjev »za ljubi kruhek« ali pa za ravnanje »za vsak primer«, recimo, če bo Janša prihodnji premier. Kajti Janša ne pozablja! Avtorja nista prejela nobenega priznanja za ogromno in odgovorno, predvsem pa profesionalno opravljeno delo doma, sta ga pa zato v tujini: priznanje SEEMO in Srednjeevropske pobude.
Za sodni proces, ki zdaj poteka na sodišču v zadevi Patria, menim, da bi bilo bolje, da bi sodišče obravnave odložilo, saj do volitev ne bo končan, torej velja, da je Janša v tem primeru načelno nedolžen – in prav sam proces daje Janši možnost, da se postavlja v mučeniško pozo, kako da ga (levica) preganja. Drugo pa je (pre)prodaja orožja v devetdesetih letih. Za sodno obravnavo je zadeva zastarala, gre pa za moralno vprašanje in za politično odgovornost. To pa je zadeva, o kateri bi morali biti volivci in volivke obveščeni.
In to obvestilo bi volivci lahko dobili v omenjenih dveh knjigah Mateja Šurca in Blaža Zgage. V prvi knjigi, ki je izšla poleti s podnaslovom Odprodaja, je natančno opisano in – s številnimi dokumenti – dokazano, kako je potekala prodaja orožja, ki ga je pustila JLA (ali pa ga je slovenska vojska zavzela že prej.) Pa ne gre le za prodajo, gre tudi za služenje denarja na račun gorja prebivalstva na Hrvaškem in v Bosni in Hercegovini, gre za oderuške cene, za provizije, za goljufije. In to vse v času embarga na promet z orožjem! In seveda »v imenu države«! V imenu komaj osamosvojene Republike Slovenije! In koliko denarja se je pretakalo od (pre)prodaje orožja? Po oceni avtorjev – na podlagi prič – se je v Švici nabralo okrog 160 milijonov dolarjev. Prilivi največjega trgovca z orožjem – dobavljača slovenskim prekupčevalcem – s sedežem na Madžarskem znašajo na območju nekdanje Jugoslavije približno 86 milijonov dolarjev. Tudi obveščevalno-varnostna služba (OVS) je v svojih preiskavah »našla« nekaj deset milijonov dolarjev, ki so izginili neznano kam. Potem pa še neposredno »fizično štetje« milijonov mark in dolarjev. V Koper pa je prispelo približno 20 do vrha naloženih ladij z orožjem.
(Pre)prodaja orožja
Seveda tudi sama menim, da je bila pomoč Hrvaški potrebna, nujna, celo človekoljubno dejanje v odnosu do napadenih – saj jo je odobrilo tudi tedanje predsedstvo države. Toda dejansko, v »praksi«, ni šlo prvenstveno za kakšno »humanitarno pomoč«, temveč za najbolj banalno kovanje dobička iz trgovine s smrtjo.
V prvi knjigi avtorja med drugim razkrijeta tudi, da je bila prodaja (nekaj orožja je bilo sicer tudi podarjenega) orožja Hrvaški izvedena še pred našo osamosvojitvijo – medtem ko Janša zagovarja nakup orožja v tujini z dejstvom, da je JLA razorožila Teritorialno obrambo –, za kar naj bi bil osebno kriv Milan Kučan, predsednik tedanjega predsedstva RS. Seveda je bilo treba za potrebe slovenske obrambe tudi zaradi te razorožitve uvažati orožje. Toda prava trgovina z orožjem se je po osamosvojitvi šele zares začela.
Dne 25. septembra 1991 je na 3009. zasedanju vseh petnajst članic varnostnega sveta podprlo dokument 713, ki določa, »naj vse države z namenom vzpostavitve miru in stabilnosti v Jugoslaviji takoj uvedejo splošen in celovit embargo na vse pošiljke orožja in vojaške opreme v Jugoslavijo, dokler varnostni svet ne bo odločil drugače«. »Naša« (pre)prodaja orožja se je torej dogajala v času embarga in pomeni kršitev embarga. (Pre)prodajo je organizirala slovenska politika in njeni varnostni organi, torej se je dogajala v imenu države! Po nekaj mesecih, pravita avtorja, »ni bilo več opaziti razlike med državnimi in kriminalnimi strukturami« – saj pa tudi nič ni šlo mimo državnih struktur. Tedanji minister za obrambo Janez Janša sicer ne pušča veliko »prstnih odtisov«, toda po pričevanjih nekaterih soudeležencev se je vse dogajalo pod njegovim »poveljstvom«. »Prstne odtise« je pustil predvsem na dovolilnicah za prehod čez mejo oziroma za tranzit, saj noben kamion, nobena pošiljka ni mogla prestopiti meje brez dovolilnice, ki jo je vedno podpisal minister sam. In mejo je prevozilo na stotine kamionov, naloženih z desetinami in desetinami ton orožja. Za vsak tranzit pa je moral uvoznik (država Hrvaška) plačati določeno provizijo. Cene orožja naj bi bil – po pričevanjih – vedno določal minister sam, redkeje predstavnik Voma. Cene orožja so bile nekajkrat, tudi petkrat dražje, kot je bila njihova proizvodna cena. Ob tem so se dogajale še goljufije kupcev, v katerih so hrvaški borci ostali brez orožja in denarja (primer občine Zadar). Plačevalo se je v gotovini ali prek računov v tujini, predvsem v Švici. Prekupčevalci za prejeti denar niso izdajali potrdil. Kljub temu so na Hrvaškem izdelali poročilo o nakupih orožja v Sloveniji (tam so tudi sprejeli zakon o vojnem dobičkarstvu – pri nas pa nič!). Dokumentacije o posameznih nakupih je malo, sicer pa so jo trgovci s smrtjo – če ni šlo drugače – tudi ukradli, recimo iz avtomobila.
Kolikor bolj se je razvijala in širila prodaja in preprodaja orožja, toliko več je bilo kriminalnih povezav z drugimi orožarskimi mafijami, o čemer govori druga knjiga (Preprodaja). Zanimivo je, da je bil v trgovino z orožjem na balkanskih tleh vpleten tudi Vatikan, na kar je opozoril pisec spremne besede Branko Soban z opozorilom na knjigo Spopad civilizacij Samuela Huntingtona, ki je navedel primer španskega izvoza orožja, ki je končalo v Ljubljani in Zagrebu, nadzoroval pa ga je Opus Dei. Vse orožarske poti so predvsem iz nekdanjih socialističnih držav vodile v Koper, za katerega bi lahko rekli, da je bilo tedaj največje hrvaško in bosansko pristanišče (saj je bila Hrvaška pod embargom). Po sesutju Sovjetske zveze in socializma je namreč ostala ogromna količina orožja, ki je kar »klicalo« k prodaji. Med rusko, albansko, italijansko in še kakšno orožarsko mafijo se je našla tudi slovenska, ki je z njimi obilno sodelovala. V tej »zgodbi« so se dogodili tudi nepojasnjeni umori. Toda eno je orožarska mafija, drugo pa je, če z njo sodelujejo tudi državni organi, se pravi država Slovenija. Tisti, ki so raziskovali to žalostno slovensko orožarsko raboto, so – če so šli predaleč – na koncu morali reševati lastno življenje in življenje svojih otrok. Sicer pa so bili dokumenti skriti pod oznako »državna tajnost«. Šele informacijska pooblaščenka Nataša Pirc Musar je odprla to Pandorino skrinjico, za kar gre njej in njenim sodelavkam upravičeno priznanje in zahvala.
V obeh knjigah je objavljena vrsta fotokopij tajnih dokumentov, ki dokazujejo resničnost njune predstavitve orožarske rabote. Pregledala sta okrog šest tisoč dokumentov. Nima smisla, da bi še naprej povzemala njune ugotovitve, knjigi sta bralcem dosegljivi. Sprašujem pa se, zakaj ni vsaj ena od televizijskih hiš organizirala soočenje Janeza Janše in njegovih »kameradov« – pri (pre)prodaji orožja – z avtorjema obeh knjig. Zakaj ga ni poklicala, povabila na pogovor, saj je skoraj dve desetletji obljubljal, da bo vse povedal, ko bo umaknjena oznaka »zaupno« s poročila obveščevalno-varnostne službe ministrstva za obrambo (Ljubljana, 26. junij 1996). Da bo povedal, kam je šel denar od (pre)prodaje orožja, kajti v državni proračun ni dospel! In zakaj ni tega storila nobena televizijska hiša že prej, ob izidu drugih študij na to temo, recimo vsaj ob izidu knjige Braneta Praznika (Trgovci s smrtjo, samozaložba, Ljubljana 2007) ali ob izidu knjige Kaj nam pa morete! avtorja Matjaža Frangeža (samozaložba, Radenci 2007)? Zakaj ni bilo teh soočenj? Ker se Janše bojite?! No, navsezadnje to tudi ne bilo čudno, saj je pravzaprav vsa poosamosvojitvena politika države njegov »talec«, najsi je bila pozicija leva ali desna. Po pričevanjih njegovega nekdanjega sodelavca je organiziral pravo »špijonsko mrežo«, ki je prisluškovala predsedniku vlade dr. Drnovšku in dr. Bajuku ter ju zasledovala – in to v času, ko sta bila predsednika vlade in je bil Janša njun minister. To, kar je upravičeno očital prejšnjemu režimu, je počel in zdaj počne sam – zoper svoje nasprotnike. Pač po načelu: Kdor ni z nami, je proti nam – natančneje: Kdor ni z mano, je proti meni! Ker je prepričan, da ima sam v vsem prav, da je nezmotljiv, je logično, da sam za nič ni kriv, da so krivi drugi, ki da kujejo zaroto proti njemu. In tako z »zarotniki« tudi ravna. Janševa politična metodologija se danes glasi: Kolikor slabše, toliko bolje! V tem smislu je njegova stranka (in druge desne) blokirala vse predloge Pahorjeve koalicije, po volitvah, če bo premier, bo pa za njegove morebitne neuspehe kriva zdajšnja levica pa komunisti pa prejšnji režim … In tako bo tekel naš državljanski spor naprej. Janša podpira nazadnjaštvo (le kot primer: preprečevanje sprejetja družinskega zakonika), v naš družbeni prostor iniciira novo sovraštvo in vzdržuje nekdanje, lastno državo je vpisal na seznam preprodajalcev orožja, preprečeval je leta in leta popravo krivic izbrisanim in je zato soodgovoren za grenko usodo marsikaterega med njimi.
Javnost – edino »zdravilo«
Za vse takšno nedopustno, nemoralno in protizakonito ravnanje posameznikov je edino »zdravilo« – javnost. Javnost mora biti obveščena, kaj se v njenem imenu – a proti njej – dogaja.
In ob tem, ko vse večje stranke, za katere je mogoče predvidevati, da bodo prišle v parlament, nameravajo dokončati gradnjo TEŠ 6, ki je ekonomsko, okoljsko in socialno nesprejemljiva, škodljiva in nas bo še desetletja izčrpavala, stranke pa, ki gradnjo tega monstruma ne podpirajo (Zares, TRS, DSD, SMS - Zeleni, Zveza za Primorsko), v parlament morda niti ne bodo prišle, se resno sprašujem, v kakšni državi bomo živeli. Še posebej, ker naj bi bil favorit predčasnih volitev človek, ki je že neštetokrat lagal javnosti (baje tudi o očetovi usodi – da bi se ja prikupil Cerkvi, ki še ni zmogla obsoditi medvojne kolaboracije), bil zasačen pri intelektualni kraji, politik, ki je ponaredil izrečene besede nekdanjega predsednika države, pokrival ponarejanje dokumentov, da bi moralno in politično diskvalificiral aktualnega predsednika države, torej oba (Janša ne prenese nobene avtoritete ali institucije poleg sebe!), dal zasledovati sodržavljane in kolege. Kaj se nam obeta? Menim, da precej temna prihodnost!
Vprašanje pa je, kako to more biti, da je tak politik kar naprej čist, neomadeževan? Menim, da ne le zaradi tega, ker je sam tako spreten, ker vsak očitek takoj navrže nasprotnikom, temveč zato, ker ga velik del javnosti sprejema po načelu: »Naš« lahko (počne to in to), »vaš« pa ne sme! Se pravi: zaradi temeljne razdeljenosti javnosti kot take. Še vedno smo v dobi »ločitve duhov« – le predznaki se menjajo. Dokler celotna javnost ne bo spoznala, da smo vsi državljani in državljanke tukaj, na tem prelepem koščku Zemlje, v tej državi doma, enakopravni in enakovredni – bo Janši del javnosti dopuščal, da dela, kar hoče. In tudi da se norčuje iz nje. Skrivanje, laganje javnosti je pač norčevanje iz nje!
Moramo vedeti, pravico imamo do obveščenosti, kaj se dogaja v družbi, med nami. Profesionalnost in izpostavljenost kritiki (ali celo nevarnosti) upravičeno pričakujemo še posebej od novinarjev in raziskovalcev, skratka, od piscev, intelektualcev. Ni namreč dovolj, da se zapiramo v krog svojih družin in v skrbi za vsakdanji kruh; to, kar se nam z veliko verjetnostjo obeta, nas zadeva v naši družbeni biti. Zadeva nas kot ljudi v naši svobodi in dostojanstvu, zadeva nas kot državljane in etična bitja. Zato se je treba izpostaviti in povedati svoja spoznanja – celo če so zmotna, saj se bodo v soočenju z drugimi obrusila in izkristalizirala. Le prostovoljno molčati ne smemo – sicer nekega dne morda možnosti za javno besedo ne bo več!
