Spomin je ptica oponašalka nostalgije. Ubijmo jo!

Oče bere Delo. Ta fotografija nikoli ni imela naslova – toda če že, ji po približno 35 letih ne bi pasal noben drugi.

Objavljeno
29. november 2013 17.07
Marko Crnkovič, Delo.si
Marko Crnkovič, Delo.si

Ta je ravno prav faktičen. Tako je bilo, kamera ne laže. Oče je bral Delo. Mediji so objavljali politično kurirane novice. Tito je bil dosmrtni predsednik - in potem je umrl.

Spomin je ptica oponašalka nostalgije. Ubijmo jo!

Okvirček z napovedjo Jutri v Sobotni prilogi na prvi strani priča, da je bil petek. Iz neostre in neberljive, a dolge besede za mesec pa lahko sklepam, da je bilo nabrž zadnje štiri mesece v letu. Toda katerega leta? Iz naslova Predsednik Tito v Skopju / Ovacije množic ob poti na prvi strani je mogoče domnevati, da enkrat konec sedemdesetih: verjetno ne leta 1979, ker bi to bilo le kakšnih šest mesecev pred Brozovo smrtjo, in ne prej kot 1977, ko še nisem imel fotoaparata, s katerim sem domnevno posnel fotografijo.

A kaj pa vem. Tudi moj spomin je preluknjan od nostalgije. Dve uri sem brskal po arhivu, pa kljub pomoči dokumentalistke nisem našel tega izvoda časopisa.

Spominjamo se samo tega, česar se hočemo spominjati. Spominjamo se tako, kot se hočemo spominjati. Spomin je varljiv in poljuben, obenem pa tudi neizprosen in navidezno neizpodbiten. Iz tega izvirajo vse naše zmotne in popačene percepcije sedanjosti.

Iz prepričanja v nezmotljivost lastnega spomina smo pripravljeni sovražiti in prezirati druge, ki se spominjajo drugače, ali jih imeti vsaj za norca. Spomin ni samo domnevna človekova pravica, temveč je tudi politični argument. Za resnično imamo samo tisto, česar se sami spominjamo ali za kar lahko na ozadju lastnega spomina vsaj domnevamo, da bi utegnilo biti res.

Za spomine niti ni nujno, da so resnični, zanesljivi. Dovolj je, da so možni in verjetni – v okvirih deljenega, šeranega, kolektivnega, nacionalnega, nadstrankarskega tableauja, ki pa je ponavadi tendenciozen mit.

Listanje po časopisih s konca sedemdesetih je deloma poučno, v glavnem pa duhamorno. Predstavljal sem si, da je bolj zabavno. Za človeka iz medijev je zanimivo sozvočje nezmotljive uigranosti političnega trobezljanja, perfektne publicistične slovenščine in vrhunske rabe novinarskih orodij, za katere danes še slišali nismo ali nočemo več slišati.

Čeprav se tudi sam rad spominjam tistih časov, pa vseeno ne morem dojeti te nostalgične obsedenosti s socializmom.
Da navidez prisebni ljudje dandanes sanjajo o demokratičnem socializmu, pa se mi sploh zdi višek bizarnosti.

Jugonostalgijo sem še nekako razumel, ker je bila v veliki meri spomin na v glavnem duhovito in privlačno pop kulturo. Ne razumem pa intelektualne, da ne rečem družbenopolitične, ekonomske in socialne nostalgije za socializmom.

Peter Frankl je demokratični socializem prejšnji teden v Financah cinično označil kot »mešanico Marxa, Mencingerja, Cheja Guevare, Tita, Kardelja, Castra, Bolívarja, Cháveza, punkerjev, sindikalistov, zadružnikov, Slavoja Žižka, Noama Chomskega in Naomi Klein«.

Sam bi k njegovemu opisu dodal še nekatera druga izročila – socialna, kulturna, politična, celo zgolj osebnostna –, za katera smo kdo ve zakaj verjeli, da smo se jih zlepa ali zgrda otresli, na njih pozabili ali se jim celo nekako izognili, čeprav so nas z njimi tako uradno kot skozi pop ves čas indoktrinirali.

Predvsem pa je k tej mešanici treba še dodati fenomen praznega, brezpredmetnega javnega besedičenja – po domače nakladanja. Navajeni smo na nakladanje. Tolerantni smo do nakladanja. Ne moremo brez nakladanja. Pravzaprav niti ne znamo prepoznati nakladanja.

Cela desetletja nas je režim skozi usta politikov in s pomočjo medijev senzibiliziral za nakladanje. V Jugoslaviji so se razvili sofisticirani rituali nakladanja, od visokointelektualnega pa do ljudsko preprostega, ki so ljudem vcepljali občutek, da realnost ni takšna, kot jo vidijo z lastnimi očmi in kot si jo razlagajo po zdravi pameti.

Preprosto, ne preveč ciljno in predvsem ne predolgo listanje po starih časopisih mi je po dolgem času spet priskutilo vsakršno nostalgijo za čemerkoli, kar bi še tako od daleč spominjalo na nekdanjo ureditev.

Naslov Ovacije množic ob poti je v štirih besedah zajel ves ta politikum, o katerem je bilo treba v takratni Jugoslaviji vse vedeti in vanj verjeti in ga čutiti kot svojega. No, to je bilo nakladanje: zmešalo bi se nam, če bi res vse vedeli, verjeli, čutili, zato smo to potihem, sami pri sebi, niti ne mrmraje v brado, to razumeli kot nakladanje.

Režim je vedel, da vemo, da je to nakladanje, in nam je to izdajstvo tudi dovolil pod pogojem, da ga obdržimo zase kot nekaj ponotranjenega. Sprijaznjenost z nakladanjem je bila obrambni mehanizem, strategija političnega in socialnega preživetja.

Da navidez prisebni ljudje dandanes sanjajo o demokratičnem socializmu, ni samo posledica trenutne ekonomske krize in simpatiziranja s političnimi idejami, ki se jih oprijemajo v nostalgiji zamegljenega spomina, temveč je tudi zgodovinsko pogojeno z navajenostjo na prazne besede z namišljeno vsebino. S potrebo po praznih besedah z namišljeno vsebino.

Ko je enkrat takrat (plus-minus eno leto), ko je Tito doživljal ovacije množic ob poti v Skopje, umrl Djuro Pucar Stari, je bilo najbolj normalno popisati na metre časopisnih kolon o fenomenalnem in nesebičnem življenju revolucionarja. Morda so nekateri to celo prebrali. Morda jim je bila ta slavilna retorika celo všeč in še danes radi kaj preberejo v tem praznem stilu.

In ko danes umira socialna država – če uporabim to slikovito prispodobo, ki me spominja na Kafko in Cankarja obenem –, pišejo na kilometre optimistično-obupanih člankov, katerih edina poanta je, da dajo vedeti, da jim ni vseeno zanjo in da jo nekako hočejo defibrilirati.

Ne znamo ločiti med dobrimi in slabimi idejami, ker nam nikoli ni bilo treba znati več kot to, kako se sprijazniti z nakladanjem in ostati normalen. Socialna, zgodovinska, ekonomska, politična, medijska logoreja je tako vseprisotna in v svoji nerazločnosti, nediferenciranosti tako agresivna, da je denunciacija nakladanja postala višek abnormalnosti.

Kdorkoli lahko reče karkoli, če se le dela dobronamernega – in kdo bi si drznil soditi o njihovih namerah? Naj se piše, naj se govori, nekaj se bo že izcimilo iz vsega tega, vse je objavljivo.

Bodimo dolgočasni in nerazumljivi, utopični in utrgani, neumni in lačni. Kradimo si zemljo in čas. Spominjajmo se samo tega, česar se hočemo spominjati. Spominjajmo se pa tako, kot se hočemo spominjati. In za dobro vago še nakladajmo.