Sprava bo, ko bo demokracija delovala

Ni se mogoče spraviti glede preteklosti, če nismo spravljeni glede sedanjosti.

sob, 18.01.2014, 06:00
Če država sproti ne preganja storilcev kaznivih dejanj, se kopičita bes in negativni spomin o nepopravljenih krivicah. Kot vemo, sta državljanska vojna in revolucija znani metodi za hitro »popravljanje« krivic.

Ni mogoče doseči enotnega pogleda na zločine, ki so se dogajali pred pol stoletja in več, če ne zmoremo opraviti s sedanjimi zločini, z vsemi vrstami kaznivih dejanj. Zato se nam dogajajo vedno spet; postali so del življenja v »demokratični« Sloveniji. Če človek tega ne more jasno misliti zasebno in javno, tudi ne more biti v resnici svoboden – in demokracija ni nič drugega kakor svoboda.

S spravo razumem mir v demokraciji, ki omogoča dobro, smiselno življenje posameznikom, ki so med seboj različni po nazoru, kulturi, veri, državljanstvu in hočejo različni tudi ostati. Na tem konceptu so med letoma 1945 in 1990 zgradili spravo/sožitje v zahodni Evropi, po letu 1990 pa tudi v državah vzhodne Evrope.

Če upoštevamo časovni lok od konca druge svetovne vojne do danes, je sprava v Evropi utrdila nekaj važnih civilizacijskih spoznanj:

• da razumemo, kaj se nam je skupaj zgodilo, ne glede na to, na kateri strani spopada je kdo v obeh vojnah bil, in ne glede na to, na kateri idejni strani je danes;

• da smo po dveh svetovnih vojnah samo še poraženci, ki se zavedajo, da prostora za ponavljanje vojn kot posledic religiozno-političnih ideologij ni več, saj smo se soočili z možnostjo samouničenja z jedrskimi sredstvi. Tretja svetovna vojna bi bila verjetno zadnja;

• da razumemo, kaj smo drug drugemu storili in kaj smo si sposobni storiti; to vključuje razumevanje, da se zgodovina ponavlja vedno kot stopnjevanje nasilja;

• da sta mir in sprava med državljani in med državami v zahodni izkušnji mogoča samo v demokraciji, ki določa vsebino in doseg sprave. Evropska sprava je torej posledica vojaške, ideološke in politične zmage zahodne demokracije.

Ta spoznanja razumem kot civilizacijski preskus v smislu: ali zmoremo po izkušnji 20. stoletja živeti skupaj v miru ali ne.

Idejni temelj evropske sprave

Evropska sprava ni pragmatizem zmagovalcev druge svetovne vojne, temveč temelji na demokraciji ali t. i. zahodni svobodi. Ta svoboda izhaja iz izkušnje, da določene ideje – vsi monoteizmi in monizmi – ne morejo mirno soobstajati. Zaradi njih sta se bíli dve svetovni vojni in hladna vojna po njej. Monoteizmi (judovstvo, krščanstvo, islam) predpostavljajo enost Boga, monizmi (komunizem, fašizem, nacizem) pa enost Ideje – kar je v bistvu isto. Oboji so zaprti etični sistemi, za katere je vse razložljivo in obvladljivo znotraj enega sistema idej, o katerem ni dovoljeno razpravljati. Zato je pravilneje reči, da so monizmi 20. stoletja brezbožni otroci evropskega klerikaliziranega (vojujočega se) krščanstva, kakor pa da sta evropska desnica in levica rodili komunizem, fašizem in nacizem.

Zmagovalci druge svetovne vojne so novi mednarodni red zahoda zato gradili na demokraciji kot najboljši organizaciji življenja družb in držav. Demokracija zaradi svoje pluralnosti – mnoštva pogledov na stvari – namreč razkriva dejstva in vrednoti tragedije 20. stoletja z etiko, ki omogoča razumeti (spoznati pravi smisel), kaj se nam je vsem zgodilo. S tem spreminja zgodovino iz mučiteljice v učiteljico življenja. Da je demokracija nujna za spravo, so razumele tudi vse nove države vzhoda, od Estonije na severu do Makedonije na jugu. France Bučar je leta 1990 ob inavguraciji prvega demokratičnega parlamenta rekel: »S konstituiranjem te skupščine [...] se je končala državljanska vojna, ki nas je lomila in hromila skoraj pol stoletja.« Vendar danes vidimo, da demokracija v Sloveniji ne deluje. In zato tudi sprave ni.

Demokracija je torej civilizacijski diktat Evrope. Glavno sporočilo evropske sprave za Slovence – in za vse iz vzhodne Evrope – ostaja enako: kadar demokracija ne deluje kot kolektivna oblika dobrega življenja, ni sprave. Poudarek je na delovanju demokracije v vsakodnevnem življenju, tukaj in zdaj. Pojmi demokracija, svoboda, sprava so tu sinonimi za dobro življenje. Čeprav Slovenci vemo, kaj smo si storili med vojno in po njej, še ne zmoremo ustvariti demokracije, ki bi nas zaščitila pred tem, kar smo si sposobni storiti v vsakem novem zaostrenem stanju, do katerega brez demokracije vedno pride. In je že prišlo.

Če je evropska sprava za Slovence, ki nimamo zgodovinske izkušnje z demokracijo, civilizacijska priložnost, pa je za zahod geopolitična priložnost. Postopno vključevanje demokratiziranih držav nekdanje Jugoslavije v Evropsko unijo pomeni demontažo balkanskega soda smodnika. Balkanizacija je v mednarodnih odnosih že dvesto let sinonim za nerešljiv problem, tako kakor sta tudi libanonizacija ali Bližnji vzhod. Slovenija in druge male in nove države morajo vedeti, da bodo mnoge izginile, če propade demokratični projekt EU in z njim sedanji mednarodni red. Praksa nas uči, da se je na ozemlju današnje Slovenije, ki obstaja od leta 1991, v 20. stoletju zamenjalo šest različnih državnih in političnih oblasti. EU je sedma.

Zato je zahodna svoboda/demokracija vrednota vrednot; je najnižji in najvišji skupni imenovalec življenja različnih kultur, jezikov, prepričanj, veroizpovedi. Ta svoboda je največja iznajdba zahodne civilizacije in po njej se razlikuje od vseh drugih civilizacij. Današnji gradniki zahodne svobode so: demokracija, republika, liberalizem in politika kot njihova metoda. Vsi izhajajo iz grško-rimske tradicije in nobeden iz judovsko-krščanske. Zato evropska sprava po letu 1945 in 1990 temelji samo na grško-rimski, ne judovsko-krščanski tradiciji. Ravno zato ni bilo mogoče v temelje evropske ustave vključiti krščanstva kot konstitutivne podlage zahodne demokracije in sodobne Evrope.

Ena civilizacija, dve tradiciji

Zahodna civilizacija je nastala iz dveh tradicij: grško-rimske in judovsko-krščanske, ki imata vsaka svoj etični sistem. Od antike do danes živita ti tradiciji vzporedno, med seboj tekmujeta in vplivata druga na drugo, vendar se nikoli nista zlili v enotno tradicijo. Sta torej nezdružljivi tradiciji; to pomeni, da ni mogoče iz obeh združevati »najboljšega« in ustvariti neke spravne sinteze. Slovenski razkol, ki se kaže kot slabo življenje tukaj in zdaj, je tudi posledica boja dveh nezdružljivih etičnih sistemov: demokratičnega (pluralističnega) in religioznega (monoteističnega in monističnega). Razlog za to, da se ne zmoremo demokratizirati, pa je tudi v tem, da konflikt med slovensko levico in desnico, t. i. kulturni boj, v resnici izhaja iz enake enoumnosti, ki nujno izključuje vse drugo.

Evropska sprava je torej stalen, naporen in nikoli dokončan politični proces; vendar je uresničljiv ideal, saj nekatere družbe/države živijo zelo dobro. Zato trditev, da je danes v Sloveniji razkol med nami večji kot pred desetletji, ne pomeni, da je sprava mit (pravi miti so vedno neuresničljivi), ampak da demokracija ne deluje. Slovenski razkol ne pomeni dialektične napetosti, ki nastane iz intelektualnega pluralizma in je gonilo vsake demokracije, ampak je posledica slabe demokracije. Vse veje oblasti, ki najmanj zadnjih deset let uničujejo državo kot jamstvo ustavnosti, v resnici ustvarjajo latentno državljansko vojno. Vzrok in posledica sta v resnici ravno obratna, kakor sebe in nas stalno prepričujejo politične elite v Sloveniji: vzrok je načrtno zatiranje demokracije, posledica je vzgoja za državljansko vojno. Dokler tega ne bomo jasno razumeli, tudi izhoda ni. Zato moramo stalno ponavljati, da je najprej odgovorna politika kot oblast, ki ima v rokah vse vzvode moči, tudi prisilo; jaz sam nisem za nič odgovoren, saj ne vladam.

Pomemben del spravnih vsebin zadeva sedanji odnos slovenske družbe/države do zločinov in zločincev, ki so se zgodili med drugo svetovno vojno in po njej. Zato se smiselnost obstoja države ocenjuje tudi po tem, kakšno politiko vodi do preteklosti. Vendar je nespravljenost s preteklostjo vedno posledica nespravljenosti v sedanjosti; brez sprave tukaj in zdaj se ni mogoče spraviti s preteklostjo.

Glavni instrument demokracije/sprave je politika, ki je kot veščina deljene skrbi za skupnost tudi gradnik civilizacije. Tako je zamišljena v naši ustavi in dokumentih EU. Ker pa imamo pri nas upravičeno slabo mnenje o politiki, se soočamo z navideznim paradoksom: naši politiki, ki najbolj manipulirajo s preteklostjo zaradi svojih kratkoročnih koristi, so v resnici dolžni izvajati politiko, ki bi vodila k spravi – kar je izrazito dolgoročna korist. Vendar sploh ne gre za paradoks, ampak bistvo vsega. Samo politiki bodo na politični ravni z delujočo demokracijo dosegli spravo, vendar ne tisti, ki so nas pripeljali na rob. Demokracije ni brez politike.

Naj ponazorim s primerom. Ker v Franciji in Nemčiji demokracija deluje (vključno s pravosodjem), sta se predsednika Mitterrand in Kohl na vojaškem pokopališču v Verdunu (1985) držala za roki in simbolno potrdila, da sprava med državama deluje in bo delovala, dokler bo demokracija. Zato za njeno potrditev zadoščajo samo simbolna dejanja. Ko pa sta si pod Krenom v Kočevskem Rogu segla v roke nadškof Šuštar in predsednik Kučan (1990), kar je bilo državotvorno dejanje poguma, še bolj pa zaveze, da bomo spravo dosegli – je simbolno dejanje izpuhtelo, ker za njim ni bilo demokracije (vključno s pravosodjem), ki bi v resnici delovala. Brez demokracije tudi obelisk vsem žrtvam, ki naj bi ga postavili v Ljubljani, nima smisla. Zato pri nas samo simbolna dejanja ne zadoščajo.

Sekularnost

V Evropi obstajajo dobri zgledi sprave, ki jim moramo slediti. Evropska sprava zahteva sekularnost, ki je posvetnost v smislu javnosti in racionalnosti. Zato moramo vedeti, da je naša slaba demokracija posledica nedokončane sekularizacije v Sloveniji. Sekularnost je namreč okvir, ki demokraciji omogoča nadzor vseh moči (mafij, partij in kurij) v državi. Sekularnost je torej transparentnost (politična vidnost), ki omogoča eliminacijo tistih, ki na oblast vplivajo, v resnici pa se hočejo izogniti nadzoru organov republike zaradi zasebnih koristi. Sekularnost torej eliminira strice iz ozadja (lobije), ki ob pomoči politikov javni denar za vojsko, promet, zdravstvo, banke, znanost usmerijo v svoje žepe. To je slaba demokracija: v polobsednem stanju smo zato, ker tri veje oblasti (zakonodajna, izvršna in pravosodna) ne nadzirajo lobijev, temveč jim že dolgo asistirajo. Samo še korak naprej je, ko mafija, partija in kurija postanejo država. Brez nadzora EU se to lahko zgodi tudi pri nas. Zato morata stranki PS in SDS demantirati govorice, da na tajnih sestankih ugrabljata državo, saj jaz, navadni državljan, to razumem kot grožnjo.

Kilava sekularizacija v Sloveniji poglablja konflikt med pluralizmom in mon(ote)izmom, kar ubija demokracijo. Sekularnost zato najprej pomeni: ločitev cerkve od države, ločitev politike od religije ter »izgon« iracionalnih, religioznih in ideoloških argumentov iz političnega diskurza, tudi kadar gre za dolžnost države, da uradno vzdržuje spomin na preteklost s komemoracijami, spomeniki, prazniki, raziskavami, učnimi načrti itd. Kleru katerekoli cerkve ni mesto v prvi vrsti demokracije, to namreč vedno napoveduje klerikalizem. Brez sekularizacije uradnega spomina v Evropi namreč ni zavezujoče demokratične skupnosti.

Demokracija izključuje delovanje religioznih institucij vseh ver v političnem prostoru, je pa zelo zainteresirana za delovanja cerkva kot občestev ver in veroizpovedi v javnem prostoru, tako kot je za delovanje vseh drugih nereligioznih skupin. Demokracija je za svobodo vseh, tudi vernih, saj noče, da bi se kristjani, muslimani, Judi morali ilegalno organizirati in bi zato upravičeno rovarili proti oblasti, ki jih zatira. Demokracija je za republiko – kar je stalna javna razprava o bistvenih zadevah družbe. To tudi pomeni, da bo vsak, ki javno (zlo)rabi argumente religije, lahko tarča posmeha, nesramnosti in jeze.

Če papež in kler za klasična kazniva dejanja – pedofilijo, moško prostitucijo, finančne in premoženjske malverzacije, laganje, prikrivanje, goljufanje – trdita, da je »Hudič vdrl v cerkev«, naj vesta, da to v sekularni družbi vzbuja ogorčenje. Tako vzbuja ogorčenje apostolski administrator ljubljanske nadškofije Andrej Glavan, ki za kazniva dejanja klera trdi, da »Satan izkorišča resnične slabosti Cerkve in njenih sinov«, pa tudi, da »Rdeči zmaj vztrajno napada«. Ker to katoliški kler urbi et orbi počne, se slaba volja kopiči, zato mora država v teološko misterioznost odete barabije preganjati, sicer ni potrebna. Institucionalno pokvarjenost ali že zločinskost, kakršna je pedofilija, povezovati s »Princem teme« ali s svobodno ljubeznijo »flower-power« iz šestdesetih, je nihilizem par excellence. Zelo dobro je, da novi papež Frančišek preganja ravno to.

Sodobna sekularnost je rezultat procesa, ki se je začel z renesanso in razsvetljenstvom ter utrdil v moderni. Zanjo je bistveno, da sprejema negotovost zgodovinskega časa, v katerem ni večnih resnic; zato so sprejemljivi samo tisti argumenti, ki ne presegajo zgodovinske izkušnje. S tem sekularnost vzpostavlja primat politike (demokracije) nad antipolitiko (lobiji vseh vrst). Zato demokracija nasprotuje vsem, ki se hočejo nadzoru republike izogniti; tudi strokovnjakom, kadar se imajo za elito, ki ve, kaj je dobro za vse druge. Država je ugrabljena, kadar si z njo skrite »elite« ohranjajo protidemokratični položaj. Ker pri nas uspeva antipolitika, politiki ohranjajo demokracijo samo kot formo; to pomeni, da lobiji demokratične institucije uporabljajo za nedemokratične, protiustavne cilje.

Sekularno razumevanje zla

Zlo je posledica zavestnega ravnanja človeka in zato v celoti razumljivo; v njem ni nič nadnaravnega, nedojemljivega ali skrivnostnega – ali od »hudega Duha«. »Banalnost zla« (H. Arendt) je racionalna, in sicer pomeni, da imajo zločinci vedno posvetne cilje – podrediti si ali uničiti človeka – ne glede na to, ali se sklicujejo na Višje cilje, Idejo ali Zgodovino, kakor so se monizmi 20. stoletja.

Monizmi se ne sovražijo zato, ker manifestirajo levi ali desni ekstremizem, ampak zato, ker je že abrahamskim monoteizmom (judovstvu, krščanstvu in islamu) inherentno medsebojno sovraštvo; od trenutka nastanka naprej lahko »sobivajo« samo, kadar si eden podredi druga dva. Zato so se od trenutka nastanka sovražili tudi monizmi; zavezništva med njimi so le taktična. Umeščati politične policije – inkvizicijo, NKVD, gestapo, Ovro, Udbo – na levo ali desno je zato neumnost; enaka neumnost je umeščati na levo ali desno Gulag, Auschwitz ali Goli otok. Jugoslovanski komunisti so modus operandi te ideje samo prilagodili balkanskim razmeram. Če povzamem, so monizmi 20. stoletja sprožili prvo svetovno vojno, obvladali Evropo med obema vojnama, sprožili drugo svetovno vojno in se izkazali kot najbolj uničujoča paradigma v zgodovini Zahoda.

Zato je pomemben dosežek sekularne etike spoznanje, da so nekateri zločini tako hudi, da njihove posledice nikoli ne prenehajo, zato je dolžnost države in mednarodne skupnosti, da vedno preganja storilce: od voditelja države navzdol. Sem spadajo genocid, vojni zločini, zločini proti človečnosti itd. Ta premislek je vodil sodnike, ki so sodili nacističnim in japonskim zločincem (v Nürnbergu in Tokiu), žal pa zaradi novega ravnotežja sil v Evropi ne tudi fašističnim. Tovrstni zločini, ki nikoli ne zastarajo in so jih komunisti storili po koncu vojne, so tudi vsebina spravnih procesov v Sloveniji. Ker pa nikoli ni zločinov brez zločincev, je vedno treba soditi zločincem kot posameznikom. Zahodna svoboda uveljavlja koncept individualne odgovornosti in krivde. V tem je bistveni odmik od svetopisemskega koncepta kolektivne krivde, s katerim so monizmi 20. stoletja ustvarili pekel v Evropi in ravnokar na Balkanu. Enak razmislek je vodil tudi sodnike haaškega sodišča, ki so že in bodo obsodili zločince iz jugoslovanskih vojn. Slovencev ni bilo med njimi, ker smo imeli vojno samo deset dni; drugače bi jih imeli, saj se v vojni zločinom ni mogoče izogniti.

Sedanjost, preteklost, prihodnost

Evropska sprava izhaja iz skupnega razumevanja preteklosti. Konkretno življenje v sedanjosti vedno povezuje preteklost in prihodnost. Sedanji slovenski razkol je tudi posledica nerazumevanja tega, da zgodovina ne pripada nam, temveč mi pripadamo njej. (Gadamer) Mnogi, na primer premierka Alenka Bratušek, iskreno mislijo, da se ni treba ukvarjati s preteklostjo, temveč samo s prihodnostjo. Zato poudarjam: če bo njena vlada dosegla, da bo demokracija delovala tu in zdaj, bo s tem hkrati največ naredila tudi za našo preteklost in prihodnost. Evropske demokracije se namreč brez težav ukvarjajo s preteklostjo in prihodnostjo – pri nas pa se razkol že desetletja samo poglablja. Tam, kjer demokracija deluje, z njo delujejo tudi resnica, pravičnost in odgovornost za občestvo kot skupnost mrtvih, živih in še nerojenih.

Resnica je razčiščena preteklost za družbo in posameznika

Demokracija zahteva razčiščeno preteklost, ki bo zadostila predstave nas živih o tem, kar se je zgodilo. Razčistiti preteklost pomeni razumeti, kaj se nam danes dogaja zaradi preteklosti in kaj ji zato dolgujemo. To je resnica, potrebna za spravo – in do nje lahko pridemo samo v demokraciji.

Zato demokratična resnica in slovenska sprava ne potrebujeta priznanja, kesanja, odpuščanja, odrešenja ali sklicevanja na Svetega Duha, kar vodi h krščanski spravi, ampak sekularno pravičnost, ki jo vzpostavljata pravosodje (ki preiskuje, toži in sodi) in država, ki vzdržuje javni spomin s komemoracijami, prazniki, inštitucijami znanosti, kulture, šolskega sistema. Spravna politika demokratične države sicer zadeva družbo, vendar mora seči do posameznika – člana družine, civilne družbe, verske in politične skupnosti. Kot posameznik moram biti prepričan, da oblast deluje v moj prid, da vzpostavlja pravično družbo, ki bo zadostila mojim osebnim čustvom in spominu, sicer bom tudi sam upravičeno deloval proti njej. Osebna raven je odločilna, saj se na njej oblikujejo etos, resnične vrednote, ki vodijo naše ravnanje. Pravičnosti ni treba posebej definirati, saj nepravičnost države – na primer v Sloveniji danes – vsi razpoznavamo kot nasilje na osebni ravni.

Identiteta – kdo smo – je ojdipovsko neusmiljena; živi hočemo za vsako ceno vedeti, kaj se je v preteklosti zgodilo. Ojdip je drama o identiteti; junak je hotel izvedeti, kdo je, ne glede na ceno, ki je strašna. Ta zahteva je samo na videz fundamentalistična. Res je, da hočemo izvedeti resnico, pa če se svet podre; še bolj pa je res, da dokler ne izvemo resnice, se nam bo svet še naprej podiral, kot se nam zdaj.

Resnico hočemo izvedeti tudi, če bo pokazala, da so bili naši starši izdajalci, morilci, kolaboranti, oprezne riti, ne glede na to, na kateri strani spopada je kdo bil. Izvedeti torej pomeni izvedeti dejstva in razumeti pravo naravo tega, kar se je zgodilo. Zato hočemo razumeti, kako in zakaj se ustvarijo okoliščine, v katerih ne moremo biti drugačni, tudi če bi to hoteli – to je v vojni in pod diktaturo monizma. Sebe in otroke hočemo obvarovati usode staršev in se izogniti Ojdipovemu kriku obupa »Me phinai«, bolje, da se ne bi rodil. Tako so mnogi doživljali svoje življenje v času vojne in povojnega terorja.

Kopičenje neresnice

Na nerazčiščenost obdobja osvoboditeljev (1941–45–90) se kopiči nerazčiščenost obdobja osamosvojiteljev (od 1990 naprej), ki je bolj razdiralna. Iz obeh nerazčiščenosti se hranita trditvi idiotes (neodgovornih), da je bila SFRJ utemeljena na zločinu in da je Slovenija utemeljena na velikih lopovščinah. Nekaj deset revolucionarjev/zločincev ne more umazati epopeje partizanskega boja; tako nekaj deset »osamosvojiteljskih« lopovov ne more umazati osamosvojitve. Ker se nerazčiščenost kopiči, moram reči, da iz nerazčiščene sedanjosti ni mogoče razčistiti preteklosti; ni namreč mogoče najprej razčistiti, kar je bilo pred pol stoletja zločinskega, in šele potem, kar je danes lopovskega. Obratno je res: najprej moramo z demokracijo razčistiti sedanjost in šele potem bo mogoče razčistiti tudi preteklost.

Zato najprej potrebujemo resnico, kdo med osamosvojitelji (politiki, poslanci, predsedniki strank, bančniki, poslovneži) je lažnivec, goljuf, lopov; katerim lobijem streže, kako ustvarja stanje, zaradi katerega državi grozi prisilna uprava iz EU. Potrebujemo tudi resnico o malverzacijah in odgovornosti katoliškega klera, od metropolita navzdol. Brez te resnice ne bo demokracije in sprave; je le slaba sedanjost in še slabša prihodnost.

Blokada pravne države in vzgoja za državljansko vojno

Slaba demokracija v Sloveniji vzgaja za državljansko vojno, saj čas ne zdravi ran, ampak poglablja razkol. Za to sta najbolj odgovorni dve politični veji oblasti (zakonodajna in izvršna), ki od nastanka Slovenije stopnjujeta blokado pravosodja, ki je nujno za demokracijo. Pravna država je namreč instrument za sprotno čiščenje posledic kaznivih dejanj, ki zastrupljajo družbo kot celoto. Demokracija sama ne more izkoreniniti zla – klasičnih kaznivih dejanj, pa tudi rasizma in ksenofobije kot posledic klerikalizma, antisemitizma, nacionalizma – mora pa ga s pravno državo sproti omejevati tako, da lahko sama deluje. Pravo je sistemski sostorilec; v enopartijskem režimu soustvarja totalitarno družbo, v slabi demokraciji pa slabo družbo.

Od treh vej oblasti samo pravosodna zahteva strokovno znanje in poklicno etiko. Z blokado pravne države se vzpostavlja nepravna (koruptivna, klerikalna, tajkunska) država. Kadar dve veji politične oblasti (vlada in parlament) blokirata tretjo (pravosodno), ki je usodna za demokracijo, država nima več razloga za obstoj. Danes je protipravnost z enakomerno razporejenostjo po vseh strukturah družbe postala močno lepilo sistema.

Če država ne preganja storilcev kaznivih dejanj sproti, se kopičita bes in negativni spomin o nepopravljenih krivicah. Kot vemo, sta državljanska vojna in revolucija znani metodi za hitro »popravljanje« krivic; takrat se pokaže tudi uporabnost spiskov tistih, ki jih je treba »kaznovati«, se jim maščevati itd. Osvoboditelji (1945–90) so z zlorabo države – pravosodja, policije, vojske – vzpostavili krivični režim. Če so osamosvojitelji (od leta 1990 dalje) najprej sekundirali velikim krajam, potem pa bodo uporabili pravosodje države, da zaščitijo lopovsko premoženje civilnih in cerkvenih tajkunov, bodo s tem svojim ciničnim obratom ustvarili razmere, da se »revolucionarni bes« ljudi ponovi.

Zunanji nadzor

Bruselj ne preprečuje vzpostavljanja dobre družbe; preprečuje pa zdrs v avtoritarnost in nedemokracijo, zato je zunanji nadzor demokratičnih institucij Evrope dobrodošel. Dokler moje pravice poleg nacionalnih institucij ščitijo tudi mednarodne – sodišča, organi EU, parlament, konvencije, stranke, gibanja –, sem varnejši in zato njihovo delovanje znotraj EU ni vmešavanje. Brez mednarodnega kazenskega sodišča v Haagu ne bi bil obsojen niti en vojni zločinec iz nekdanje Jugoslavije. Tudi sodba Evropskega sodišča za človekove pravice je odličen korektiv slovenske politične in pravosodne sramote zaradi izbrisanih. Tudi resolucija največje evropske politične skupine Evropske ljudske stranke (EPP, nov. 2013), ki izraža zaskrbljenost zaradi postopkov proti Janezu Janši, je dobrodošla. Zato ni nedopusten pritisk na suverenost države in avtonomnost pravosodja, temveč legitimen zunanji nadzor. Ampak vedeti moramo, da evropski poslanci niso drugačni od naših, ki se nikakor nočejo »samoočistiti« goljufov, koruptnežev, ponarejevalcev itd. Zato naš parlament ovira spravo.

Pritisk EPP je dobrodošel, saj mora naše pravosodje prav zaradi legitimnih zunanjih pritiskov pokazati, da ima pogum, da deluje pravično, saj avtonomijo in suverenost opira na vrhovnost svojega in ratificiranega mednarodnega prava, ki je vedno nad stališčem politične stranke. V ideji pravne države je, da sodba sodnika ne izhaja iz političnih razmislekov, temveč iz trdnega okvira demokratične/pravične zakonodaje. Pravna država namreč zagotavlja pravno varnost prav s tem, da je zakon (nomos basileus) nad parlamentarci, ki zakone sprejemajo.

Resolucija EPP je torej pozitivna, ne glede nato, ali bo Janez Janša obsojen ali v kasnejših postopkih oproščen. Akademsko neizobraženstvo zlorablja pojem nepravnomočnosti v zvezi s krivdo. Nota bene: Janez Janša je za sodišče na prvi stopnji kriv, sicer ga ne bi obsodilo; nepravnomočnost tu samo pomeni, da lahko višja sodišča, tudi mednarodna (kar je zelo dobro), razsodijo drugače. Nemški predsednik C. Wulff, ki je leta 2012 odstopil zaradi očitkov korupcije – kar žal še ni naša praksa –, danes vztraja pri sodnih postopkih, ki so ovrgli nekatere očitke, zaradi katerih je odstopil.

Sklep

Naši najboljši misleci in aktivisti v najboljšem pomenu besede so na intelektualni ravni in ravni razkrivanja dejstev preteklosti že ustvarili izjemno spravno podlago. Vendar je politika ubrala popolnoma nasprotno pot, ki nas je pripeljala tako daleč, da državi grozi intervencija EU. Ta namreč trojko pošilja samo v države, kjer so dolgo vladale lopovske elite in zatrle demokracijo. Demokracija in sprava sta zato politični proces, zaradi katerega ima naša država sploh smisel, da obstaja – v naših očeh in v očeh vodilnih držav EU.

Prijavi sovražni govor