Stara hiša naj se poruši

Ideja za t. i. Proces Brdo, zdaj ko je Hrvaška že članica EU in ko Francija ne skriva svojega nesoglasja z Nemčijo, zlagoma prerašča v potencialno novo staro zgodbo. Ideja novega povezovanja držav zahodnega Balkana v novih okvirih spominja na že zgodovinsko uresničena povezovanja, zlasti če imamo v mislih nekdanje »republike« dveh propadlih Jugoslavij. Bližina Francije (obisk predsednika Hollanda) je sicer komentirana kot želja ranjene velesile po širitvi svojih investicij v tem prostoru, toda francoski moment na tem prostoru je imel v zgodovini vedno nekaj opraviti s svobodomiselnostjo in z vzpostavljanjem novega razmerja do germanske nadvlade.

Spomnimo se tudi slovenskega liberalca Bogumila Vošnjaka, njegovega govora na Krfu ob sprejemanju Krfske deklaracije julija 1917, ki je omogočila nastanek kraljevine Jugoslavije: »Stara hiša naj se poruši, nova hiša naj se sezida. Nova država naj da tistemu, ki trpi pomanjkanje, to, kar ima najboljšega. Nova skupnost naj nastane iz vrlin vseh ...« Nadaljevanje balkanske zgodbe stare Jugoslavije, za katero so na koncu prve svetovne vojne po porazu Nemčije stale zmagovite velesile, poznamo in jo bomo danes pustili ob strani.

Ob očitni krizi »vrlin« današnje EU in evropske ideje pa je pomemben sledeči odtenek. Na Krfu so novo balkansko državo razumeli kot moderno kraljevino, kot »slovansko Belgijo«. Po toliko letih se šefi balkanskih držav združujejo ob ideji evropskega Balkana, če hudomušno center EU vzamemo dobesedno (Bruselj), torej ob ideji belgijskega slovanstva, v z Albanijo razširjeni govorici, belgijskega Balkana. Ta seveda seže vse tja do Grčije in definira močno kulturno razliko, ki se navadno pripisuje jugu. Vrtoglava bančno-finančna kriza je staremu sociološkemu stereotipu le dodala svoj barvni odtenek.

Toda kot rečeno, pustimo te svari ob strani in se posvetimo pojmu vsebinske suverenosti naše države, pravzaprav sleherne evropske države, ki hoče kaj dati nase. Nauk zgodovine Slovenije, zlasti te z balkanskim izvorom, pa tudi te, ki se zdaj ponavlja v okviru EU, je, da se problem vedno začne in konča pri njeni notranji zgodbi, pri njeni notranji suverenosti.

Pahorjeva velikopoteznost s projektom Proces Brdo bi zvenela precej drugače, če bi na primer Slovenija imela že uveljavljene skandinavske protikorupcijske standarde. To omenjamo, ker sta ta teden predsednik protikorupcijske komisije Goran Klemenčič in notranji minister Gregor Virant pletla mrežo okrog novele zakona o političnih strankah. Gre za vprašanje veriženja interesnega denarja okrog volilnih kampanj. Koliko je v očeh pametnih ljudi (in držav) vredna država, ki niti predsedniške kampanje ne more izpeljati onkraj dvoma o kršenju zakonov in korupciji? Kako bodo strankarski poslanci zaupanja vredni zakonodajalci in kako bo predsednik države moralni in simbolni kompas, če ne zmorejo okrog sebe izčistiti niti najbolj preproste finančne slike?

Iz tega ne zgolj retoričnega vprašanja sledi povsem jasen odgovor. V tej topiki se skriva tudi skrivnostna balkanska formula za rešitev gordijskega vozla »južnjaške« koruptivnosti. Korupcija ni pomanjkljivost juga ali severa, tudi ne vzhoda ali zahoda, temveč je – sistemsko gledano – zadeva pravne države in družbene kulture, torej odličnosti.

Slovenija na mednarodnem prizorišču nikoli ne bo pomembnejši igralec, dokler si doma, pri sebi, ne bo vgradila najbolj zahtevnih standardov etike in vladavine prava; dokler korupcije in politične samopašnosti podobno kot plevel ne bo izkoreninila iz sleherne podalpske njivice.

Slovanska Belgija bi bila zagotovo uspešna, če vanjo ne bi bilo vgrajeno klansko-koruptivno »nadmudrivanje«, in Slovenija danes ne bi bila v krizi, če bi vzdržala samo sebe in po etičnih standardih izčistila svojo politično elito.

V tem je skrivnost skvarjene slovenske politike, ki je ljudje več ne marajo in več ne pritrjujejo državi: leta 1994 je bila ta veliko bolj revna, vendar so jo ljudje imeli za svojo in so vanjo verjeli. Danes? Mogoče bi predsednik države, podobno Procesu Brdo, moral na novo predlagati Proces Slovenija ...