Stéphane Hessel ima prav: Politika ni samo politika

Čeprav je bil star že častitljivih petindevetdeset let, je za vitalnega francoskega misleca in humanista Stéphana Hessela kar težko verjeti, da je umrl. Njegova drobna knjiga Dvignite se! (Založba Sanje, prevod Agata Tomažič), ki so jo prevedli v več kot trideset jezikov, je namreč izjemno pravočasna in vitalna, saj je veljala in še velja za pomembno čitanko protestov, v katerih se državljani po svetu upirajo skorumpiranim političnim elitam. Preproste besede francoskega modreca o tem, da se moramo zavedati, da nas obkroža krivična realnost, in da se moramo zato razjeziti in upreti, še nikoli niso bile tako resnične kot prav zdaj.

Knjižica je med množice prišla ravno v trenutku, ko so ljudje ugotovili, da nimajo več v rokah svoje usode, da politika dopušča bogatenje posameznikom, da nikomur ni več mar za skupno dobro, da socialna država izumira in da politiki mislijo, da so na oblasti zaradi samih sebe, ne pa zaradi ljudstva.

In če je njegov manifest upora Dvignite se! briljantno jasen in kratek, bi lahko o njegovem življenju napisali dolg roman. Rodil se je v Berlinu. Oče je bil nemški pisatelj, mati umetnica, tudi muza francoskega režiserja Françoisa Truffauta oziroma inspiracija za njegov film Jules in Jim. Kasneje se je družina preselila v Francijo in se pred nemško invazijo umaknila na Azurno obalo k pisatelju Aldousu Huxleyju. Med vojno se je Hessel pridružil francoskemu uporniškemu gibanju in kmalu ga je ujel gestapo. Nacisti so ga strahovito mučili in kasneje zaprli v taborišče. Pred zanesljivo smrtjo se je rešil tako, da je zamenjal identiteto z moškim, ki je umrl zaradi tifusa.

Po vojni je postal pomemben diplomat, delal je v Organizaciji združenih narodov ter skupaj z največjimi osebnostmi tistega časa spisal splošno deklaracijo o človeških pravicah. Rad je dejal: »Ker kot po čudežu nisem izgubil življenja, ga je bilo treba koristno izrabiti.«

Iz OZN se je umaknil, ko so glavna mesta v tej organizaciji začeli zasedati karieristi in birokrati, ki sta jih zanimala le moč in denar in so nadomestili povojne idealiste, kakršen je bil Hessel, ki so dejansko verjeli v boljši svet. V zadnjih letih je bil glasen podpornik evropskih zelenih, ki jih vodi Daniel Cohn-Bendit. Bil je tudi velik ekolog in je po vzoru knjige Dvignite se! napisal Engagez-vous! (Angažirajte se!), ki govori o zelenih temah.

Stéphane Hessel je mlade generacije ves čas spodbujal k temu, naj razmišljajo o politiki in demokraciji, naj se, tako kot so se nekoč v odporniškem gibanju uprli nacizmu, na miren način uprejo krivicam neoliberalizma in kapitalizma. Državljane je v svojih delih in javnih nastopih ves čas pozival, naj se zavedajo, da politiki sicer veliko govorijo o človekovih pravicah, o koristih za državo, v bistvu pa jim gre le za lastne interese. »Denar je danes pomembnejši od človekovega življenja. Od našega ponosa.«

Zelo logično zvenijo njegovi argumenti, kako velika laž je to, o čemer nas prepričujejo politiki, da država ne more več kriti stroškov, ki omogočajo socialno državo in pravičnejšo družbo, ko pa je danes denarja bistveno več kot recimo po drugi svetovni vojni, ko je bila Evropa povsem razbita, a so bile države sposobne imeti vizijo in oblikovati nove institucije, ki so omogočale pravičnejšo družbo. »Moč denarja še nikoli ni bila večja, predrzna in vase zazrta, še nikdar ni imela toliko služabnikov, ki segajo v najvišje sfere države.«

Ideje Stéphana Hessela so pomembne in zelo znane. Odpirajo oči pred zaslepljenostjo. Moramo se začeti zavedati, da politika ni le politika. Oziroma da politika niso le politiki. Vsi politiko povezujemo le z narcisoidnimi političnimi obrazi, novinarji ure in ure čakajo na klišejske izjave spletkarskih parlamentarcev, naslovnice časopisov polnijo le njihovi obrazi. Enkrat desni, enkrat levi. Kje pa je vsebina? Ideje? Politika je konec koncev predvsem boj za ideje. Politika je tu zato, da državljanom omogoča dobro, zdravo in kvalitetno življenje.

Politične obraze na naslovnicah medijev morajo nadomestiti aktualna vprašanja, ki jih je treba reševati. To je tudi odgovornost nas, medijev. Kakšno hrano jemo? V kakšnem okolju živimo? Kaj je naša kreativnost, ki jo moramo na različne načine spodbujati? Zakaj je Ljubljana med najbolj onesnaženimi mesti v Evropi? Kaj je z našim ekološkim kmetijstvom? Našo diplomacijo? Kaj je s plinskimi terminali v Tržaškem zalivu? Čigava je voda?

Dobra politika ima vizijo o moderni in sodobni državi. Gleda naprej in ne nazaj. Politika mora interese državljanov postaviti pred interese multinacionalk, ne pa tako kot zdaj – ugoditi vsem njihovim zahtevam za peščico evrov podkupnine ali pomembne lobijske vplive. Ena pomembnejših izjav nedavne tribune v Cankarjevem domu je tista, ki jo je v kolumni citirala Saša Banjanac Lubej, ko je navajala enega zadnjih govorcev (že vedo, zakaj so ga uvrstili na konec tribune), in sicer predstavnika Eko kroga iz Zasavja Uroša Macerla, ki ni govoril, kot bi dejal Hamlet, le besede, kot mnogi pred njim, ampak je dejal: »Prvi dan ministrovanja kmetijskega ministra Bogoviča je bil videti tako, da se je srečal s predstavnikom Lafargea, njegovim pravnim svetovalcem ter gospodoma Drapalom in Zavrlom. Takole potekajo stvari v Sloveniji.«

Samo ugibamo lahko, kateri lobisti in kateri interesi se bodo prvi dan pojavili pri ministrih nove vlade. Vedno isti. To je trenutna slovenska politika in tako potekajo stvari v Sloveniji. Leve ali desne.

Korporacije ali večja podjetja so velikokrat mikrokozmos impotentnega delovanja države: ni idej, ni napredka, ni odgovornosti, ni komunikacije. Komu odgovarjajo neodgovorni nadzorni sveti, ki dopuščajo arogantne odločitve in neznosno trošenje denarja predsednikov uprav?

Stéphane Hessel ima prav, brezbrižnost v smislu ničesar ne moremo spremeniti je najslabša. »Treba se je razjeziti in vplesti.« Na ulicah mest ali na hodnikih podjetij. Je drugačna politika možna?