Strankam pomagati, četudi jim smrdi iz ust!

V Mariboru je arhiv napadla plesen. In to pred referendumom o arhivih. Kaže, da bodo morali na vhodu za ljubiteljske raziskovalce namestiti varnostno dezinfekcijsko komoro. Morda dezinfekcijska komora ne bi škodila niti za vse, ki vstopajo v politiko.

Pozitivni Sloveniji grozi propad (s težko predvidljivimi posledicami za državo), ne toliko zaradi razlik med »globokimi prepričanji« v stranki, ampak zaradi infantilnih egov, sebičnosti in kljubovalnosti. Ampak za stranko seveda ne bomo žalovali, čas nam bo naplavil še katero pozitivno, grenko ali nasploh čudno presenečenje. In že tako ali drugače nismo ravno ljubitelji strankarske demokracije, ki vsaj pri nas deluje na ravni podeželskega gledališča. Toda tu moramo biti previdni: nič hudega, če crkne še ena stranka, nevarno pa postane, ko se povsem razkroji ali spridi celoten sistem.

To se je v Evropi že zgodilo. Med obema vojnama so nekatere države na hitro zdrsnile v fašizem ali sovjetizem, vzroke pa lahko mirno pripišemo gnilobnim procesom v političnem tkivu, ki se mu reče demokracija. Sprva je nastalo kar nekakšno navdušenje nad fašizmom!

»Rimski genij, ki ga uteleša Mussolini, največji živeči zakonodajalec, je številnim narodom pokazal, kako se je mogoče upreti pritiskom socializma, pokazal je pot, po kateri gre lahko neka država, kadar je pogumno vodena. S fašističnim režimom je Mussolini vzpostavil orientacijsko središče, ki ga morajo kot vodilno sprejeti vse države, ki se druga ob drugi bojujejo proti socializmu.«

Ste uganili, kdo je to izustil? Sam Winston Churchill, in sicer v govoru, ki ga je imel 18. februarja 1933 v Britanski protisocialistični ligi.

Tedanji prvi minister Lloyd George je v intervjuju za Manchester Guardian dejal, da je korporativna država, kakršno je ustvaril fašizem, »največja družbena reforma v modernem obdobju«, vodja laburistične opozicije Landsbury pa je za News Chronicle izjavil: »Vidim samo dve rešitvi [za brezposelnost] in obe je že nakazal Mussolini: javna dela ali denarno pomoč. Če bi bil jaz diktator, bi naredil tako kot Mussolini.«

Italijanski zgodovinar Luciano Canfora to razlaga, da je bila po prvi svetovni vojni vsa kontinentalna Evropa že fašistična, razen Sovjetske zveze. Drzno. Toda: »Parlamentarni režimi so polagoma padali, ker so razne buržoazije, ki so jih pridobili na svojo stran po vsej Evropi poganjajoči fašizmi, uničile ugled tistega, kar se je tudi najbolj dobrohotnim zdelo, da je le še preživeli ostanek 19. stoletja: to je bil večstrankarski parlamentarni sistem.« (Demokracija, zgodovina neke ideologije).

Za neolikano velja trditev, pravi Canfora, da so po prvi svetovni vojni »liberalne demokracije« polagoma »popuščale« fašizmom, da bi zaprle pot levici. Stvar naj bi bilo mogoče povedati tudi bolj elegantno in zagotovo bolj točno. Sloji, ki so dotlej podpirali vladajoče (liberalce, radikalce itd.), so jim polagoma odrekli podporo, izgubili so zaupanje v »parlamentarno demokracijo« in se odločili za fašizem. Zmerno sredinski­ nadzor se je premaknil v to smer zaradi socialnih napetosti, »strahu« in nezaupanja v parlamentarni sistem. Nesporno je to, da so se buržoazni sloji izrekli za fašizem. »Kapitalistična demokracija ne bo nikoli dovolila, da bi se njeno volilno telo zaradi naključne razsodbe volilnih skrinjic spustilo v socializem,« je leta 1933 zapisal profesor družbenih in političnih ved na londonski univerzi Harold Laski v Democracy in Crisis.

In tako je fašizem veliki kapital tudi podprl, toda vsega tega ne bi bilo brez vsaj tihe podpore volivcev, ki so izgubili zaupanje v parlamentarno demokracijo. V strahu pred prihodnostjo so nasedli obljubam o »novem redu«.

Nesporno se nekaj podobnega lahko izcimi tudi na Slovenskem, kjer je liberalna demokracija najprej razpadla z LDS, zdaj pa je hudič vzel še Pozitivno Slovenijo. Levica ni ravno uničena, je pa atomizirana. In predvsem so od krize, nazadovanja, pavperizacije, razkroja vrednot in izgube samospoštovanja razočarani volivci, ki jim sedanja strankarska paleta ne zmore ponuditi čisto nič optimističnega. Seveda so to stanje skuhale predvsem stranke, ki sicer nikoli niso uživale spoštovanja. Podobno velja za vseprisotno Cerkev.

Od tod do niti ne konspirativnega tuhtanja o kakem »novem redu« ni daleč. Saj ni nujno, da bi se imenoval ravno fašizem, lahko krenemo tudi po »madžarski poti«, tako kot je prav na dan Hitlerjeve volilne zmage tedaj že fašistični Corriere della Sera pisal o nepreklicni krizi parlamentarizma in neizbežnosti »Mussolinijeve poti«.

Tudi mi smo že hodili po »Titovi poti«, zdaj pa imamo­ menda unikum, kar dvojni fašizem, desni in levi. Neizmeren je blodnjak človekovega uma.

K degradaciji in primitivizaciji politične scene seveda lahko veliko prispevajo mediji. Med obema vojnama je pri ustvarjanju javnega mnenja blestel Lord Northcliffe, ki je bil najprej velik ustvarjalec angleške propagande in zmagovalec v boju proti nemški propagandi, ki je poskušala razkrinkati anglosaško »demokracijo«; leta 1920 pa je že odkrito razgaljal mehanizme ustvarjanja javnega mnenja in pravijo, da je prav Northcliffe postal Goebbelsov »tehnični vzor«. Canfora navaja še eno zanimivost: V japonski predvolilni kampanji leta 1994 je volilni urad liberalnodemokratske stranke ravnal po priročniku, ki ga je napisal eden od njenih voditeljev, Jošio Ogai, in ima naslov Hitlerjeva volilna strategija.

Zanimivo bi bilo vedeti, po kakšnih priročnikih ravnajo v naših strankah.

Na Slovenskem zaznavamo še en proces, ki nas lahko spominja na medvojni razkroj parlamentarizma. »Novim demokratom«, kot je bil tudi Laski, se je zdel stari, na novo prepleskani povojni parlamentarizem nevzdržen, poleg tega ga je fašizem povsod postavljal na preizkušnjo. Zato so zagovarjali radikalno prenovo demokracije v smeri, ki vsebinsko ni bila dosti drugačna od družbenih rešitev sovjetizma. In tako, mimogrede, veliko se je besedovalo o pravičnosti, vrednotah in podobnem.

Nove stranke slovenske levice so, podobno, na novo odkrile socializem, solidarnost, poštenost, neposredno demokracijo in take zanimive antikvitete. Očitno pa je, da iz teh lepih idej nihče ne zmore sestaviti konsistentne družbene vizije in temu ustreznega političnega programa. Tako izgubljamo energijo v politološkem Disneylandu, čeprav bi se bilo pametneje zakopati v ekonomske učbenike in naskočiti svet z njegovim orožjem.

Seveda ne smemo biti prizanesljivi niti do desnice, ki se šemi z navlako iz ropotarnice zgodovine. In je celo uspešna. Če je razkol v Pozitivni Sloveniji lahko izhodišče za recikliranje levice, je odhod Janeza Janše iz politike lahko povod za globok razmislek na desni strani. Ki je, mimogrede, prav tako kontroverzna kot naša eksotična levica: več je na desni levičarjev kot na levi desničarjev, pravzaprav jih je nevarno dosti. Tudi zato se Janša kot veziva desnice oklepa preizkušenih »zgodovinskih« tem in provokacij.

Medvojno obdobje nas uči NNNP, kot bi rekli po starem, opreznosti in pameti. Predvsem pa nadzora nad institucijami, ki nikakor ne smejo ponikniti v takšno godljo, kot je trenutno ribnik slovenske tako imenovane demokracije. Četudi nam stranke in institucije niso všeč in jim smrdi iz ust, jim je treba včasih človekoljubno pomagati. Najprej na urgenci, potem na intenzivni terapiji, naposled na psihiatriji.

Nikoli ne veš, ali bo za to človeško nesrečo prikorakala naslednja, škvadroni rdeče-, rjavo- ali črnosrajčnikov. Pot v pekel je tlakovana s človeško neumnostjo.

Ko je bil ustanovitelj italijanske fašistične stranke Benito Mussolini na vrhuncu moči, je nekega dne prišel neopazno v kino. Ko se je med tednikom pojavila njegova fotografija, so vsi, razen Mussolinija, vstali in mu nazdravljali. Možakar zraven je potrepljal diktatorja po ramenu: »Bolje bo, da vstanete. Saj vsi čutimo kot vi, ampak nevarno je to pokazati.«