Strastna ljubezen in strastno sovraštvo sta dve puščici iste palice

Pia Zemljič in Marko Mandić v zadnjih dneh razprodajata dvorano Mini teatra. V predstavi Zapiranje ljubezni Pascala Ramberta, pod katero je podpisan režiser Pia Zemljič in Marko Mandić, igralca brišeta mejo med njima kot igralcema in njuno zasebnostjo. A samo na prvi pogled. Na odru gledamo dolgoleten par z otroki, ki v gledališču končuje svojo ljubezensko zgodbo. A tudi to ne drži popolnoma …

Avtor je želel, da igralci po vsem svetu uporabljajo svoja resnična imena; a Pia in Marko sta edina igralca doslej, ki sta tudi v resničnosti par. Kar ustvarja poseben svet asociacij – tudi zato, da bi šle stvari v kopanju, brazdanju in lepljenju še globlje kot sicer in bi bilo preizpraševanje vzgibov za besede in dejanja, ki si jih zadajata, močnejše, nepovratnejše …

In Zemljičeva, jutro po prvi ponovitvi Zapiranja ljubezni – čez nekaj dni jo čaka že celjska premiera Krčev – pove, da se je tako tudi počutila – nepovratno. »Tako kot se zgodi v Noéjevem filmu Nepovratno.« Dramatik, režiser in koreograf Pascal Rambert poskuša v svojih delih daleč stran od tradicionalnih narativnih postopkov razumeti resničnost. Prizadeva si, da bi ji dal glas in telo, saj pred občinstvom obnavlja oblike in načine predstavljanja. Njegova dela, globoko zakoreninjena v sodobni umetnosti in filozofiji, so »beline« in gledalci so povabljeni, da nanje vpišejo svoje lastne vsebine. In prav slednje se je, predvsem po njuni zaslugi ustvarjanja enkratnega gledališkega dogodka, skorajda performansa, tudi zgodilo. Istovetili smo se z njegovimi besedami. »Nazadnje si enaka kot vsi tisti ljudje, ti, ki sem te tako ljubil zaradi tvoje posebnosti, enaka si kot vsi tisti naivni ljudje, poravnani v vrsto,« govori Marko v prvi uri, in govori samo on, klofuta Pio … Ta sprva trdno prenaša vse, potem pa si izmenjaje sledijo jok, hlipanje, upor, kljubovanje, želja po preživetju. Maščevanju. Vse to se riše na njenem obrazu in poka po telesu. Dokler se v drugem delu predstave ne vrne, skoraj kot Medeja: »Razletel si se na tisoč koščkov, ja, razletel si se na tisoč koščkov, ubogi moj prijatelj, luknja v tvojih čisto samih prsih, tvojih čisto samih prsih, tvoje prsi bodo čisto same in to bo bolelo, tega še ne veš, ampak to bo zraslo, to bo zraslo, zavzelo bo vse telo, od ene odvržene cigarete se vname cel gozd … Čakam, da pogrebem pepel. Dobrodošel, Marko. Welcome.«

Režiser Ivica Buljan pravi, da je skrivnost zapeljive privlačnosti Zapiranja ljubezni v tem, da gre za čisto ljubezensko zgodbo v času, ko čiste ljubezenske zgodbe niso več mogoče, ko se jih spominjamo kot izgubljenih ostankov preteklosti. »Kolektivne sanje zahodnega človeka so, da je zaradi smrti ljubezni mogoče umreti. V življenju pa vidimo, da to smrt vsi preživimo. Ljubiti 'za vedno' kot v velikih zgodbah ni lahko. Tega so zmožni junaki, mi, običajni smrtniki, pa skušamo intenzivnost 'prave ljubezni' vedno znova oživljati in jo zato nenehno pomnožujemo.« Zapiranje ljubezni ni samo kruta zgodba, ki jo vsak od nas na hrbtu nosi vse življenje, je tudi priložnost za raziskovanje bistva gledališča ter vloge igralca v njem in celovitosti življenja nasploh. Med predstavo igralca segata po intimnosti, ki bi jo gledalci radi delili z njima. V resničnem življenju okrog tovrstne intimnosti – tako mi kot oni – postavljamo vse vrste preprek. A pri Zapiranju ljubezni te pregrade padejo … Med igralcema, gledalci in neizbežnim koncem ni ničesar. Ni teatralnosti. Gre za operacijo na odprtem srcu. Kdo umre? Kaj umre? Ljubezen? Ne. Jezik ljubezni.

Marko, ali ime Pia izgovarjate enako na odru, v predstavi Zapiranje ljubezni kot sicer v zasebnem življenju?

Marko Mandić (MM): Ja. Poskušam. Želim si, da bi njeno ime na odru izgovarjal tako, kot ga izgovarjam zasebno. In ravno to ime, realno ime, je bilo med vajami in tudi zdaj med predstavami sidro, dober pristan. Vsakič te vrne v globino, prizemlji te. Je dober korektor, če si se kdaj v interpretaciji izgubil. Rečeš ime in ujel si se. Ime je steber.

Kaj pomeni, da se na odru naslavljata z vajinima resničnima imenoma? Se vama je to pri ustvarjanju predstave zdelo problematično?

Pia Zemljič (PZ): Gotovo je prineslo dodatno dimenzijo, za naju in gledalce ...

Ime je tisto, kar smo …

MM: Mislim, da se nisem niti spraševal, ali je to v redu ali ne, je pa gotovo bolj obvezujoče.

PZ: Ko sem bila otrok, sem bila edina Pia daleč naokrog našega malega mesta. Skoraj zagotovo so klicali ali naslavljali prav mene, če si slišal Pia. Danes jih je že veliko, jaz pa še zdaj vsakič zdrznem, ko zaslišim svoje ime. Če je ton oštevajoč, pa še toliko bolj ... (smeh) Hočem reči, da me njegove besede zarežejo še globlje, kot bi me, če bi bila jaz na odru Audrey ali Marija. Podobno kot z nekim vonjem, ki pride iznenada in ti hipoma odpre celo vesolje spomina, je tu moje ime sprožilec, da se vloga Pie zajeda še globlje v Pio.

MM: Ko v predstavi pridem do besed »ljubezen moja«, ki jih v zasebnem življenju Pii govorim brez težav, ker je to, kot da bi izrekel Pia, se mi včasih ne posreči tako, kot bi si želel. Kot da ji na odru tega ne znam izreči. So določene stvari, ki jih na odru nehote obarvamo drugače ali pa zvenijo drugače, imajo drugačne nianse, dodajamo jim plasti krancljanja in do teh je treba biti še posebej neusmiljen. Zradirati jih moramo, da zazveni ogoljeno ime, polno v svoji surovosti.

Zato ker sta partnerja tudi sicer, se vama ni moglo zgoditi, da bi šla vsak po svojem zemljevidu, kar se igralcem včasih zgodi, da pozabijo na soigralca, njegove odzive. Ali pač? Če bi v tem smislu izdala partnerja na odru, bi to lahko pomenilo, da sta se izneverila drug drugemu tudi zasebno?

PZ: Mislim, da je bilo prvo pravilo, da delava tako, kot da sva res popolnoma sama, in da je v tej predstavi to organsko bistveno bolj pomembno kot to, kako naj bo izdelana vloga, v smislu razvejanosti, registrov, pavz, intonacij ... Če se sama sicer rada igram z glasom ali morebitnimi kretnjami, tu ni prostora za prekinitev tega »dialoga«, da malo umakneš od zavezujočega ena na ena, narediš igralsko bravurico po svojem zemljevidku in se vrneš nazaj, če se izrazim v našem igralskem žargonu ... Poslušava vsako besedo in vsako misel ter obratno to z vsako besedo kasneje vračava. Ja, bila bi izdaja. Tudi Buljan naju je ves čas opozarjal na to. To je prepovedano.

Ampak na odru si vseeno nasproti stojita kot dva, ki si delita življenje, v telo pa si mečeta najbolj odurne besede dveh, ki sta se še nedavno imela rada …

MM: V tem smislu sva si bila tudi kot igralca še bolj zavezana. In dejstvo, da sva tudi zasebno par, galantno utelesi namen besedila, da se poigra s fikcijo, da zamegli mejo med tistim, kar naj bi bilo resnično, in tistim, kar vrtinec izrekanja zapelje v sfere poezije in domnevno nemogočega. Prav ta zavezanost skupnega življenja, dokumentarnih imen odpre nišo za gledalca, pripuščen je na spolzek teren okrutne gledališke realnosti.

Lahko rečeta, da je bil tokrat odnos do soigralca na odru drugačen kot pri vseh vajinih igralskih izkušnjah doslej?

PZ: Absolutno. Že pri tem, kam premakneš meje komuniciranja z nekom, ki ti je tako blizu, kjer umanjka toleranca, ki jo imaš do drugih, pričakovanja so najbrž tudi višja, četudi morda podzavestno ...

MM: Odgovornost je bila še večja. Obenem je ta predstava za naju izjemen test, kakšen odnos bi do soigralcev morala na odru imeti vsakokrat. Gotovo je, da drugim lažje »prodaš« kakšne formice in ostale bravurozne bergle in šablone iz svojega igralskega arhiva, v drugih kombinacijah si jih toleriramo, se ne obregnemo ob njih, pogosto so celo izvor šarmiranja, a partnerju, s katerim si deliš posteljo, pogledaš, ko govori tekst, globoko v pozorne oči in veš, da megla ne bo kupljena … Tudi pri tej predstavi sva oblikovala, a kljub temu sva ves čas naletavala na nekoga, ki je idealen selektor in zato idealen sprejemnik.

PZ: Na vajah je bila meja, ko si nisva več verjela, kot rečemo igralci, zelo tanka. Mislim, da je v tej predstavi več svetov, ampak vsaj dva sta treščila: to, kar počneva na odru, naj bo nekaj tako organskega in intimnega, obenem pa je oblika tako zelo gledališka. In prav ta oblika ne dopušča, da bi to, kar govoriva, bila realna situacija v vsakdanjem svetu, monolog ne bi zdržal, drugi bi ga takoj prekinil ... Tudi jezik je mestoma nenavaden, besede so lahko vulgarne in pritlehne, v določenih delih pa preskočijo v visok pesniški jezik, tudi po ritmični strukturi.

MM: V besedilo je vpisano vse to, kar so začetki gledališča, kar je ritualnega. Zdi se, kot da morava potegniti nekaj iz zemlje.

PZ: Tudi telo je v tem smislu omejeno, ne gre, da bi opletala z njim … Igrava skoraj, kot so včasih igrali tragedije.

Bistvo dogodka in komunikacije je osredotočeno, na usta, govor, jezik … To je bila režiserjeva zamisel?

PZ: Ja, pa tudi to, da ne gre za malo konverzacijsko dramo, češ da se z Markom na odru malo skregava, kot bi se to dogajalo vsak dan, potem se pobotava, naslednji dan pa se zgodi isti prepir. Gre za konec in ta konec je močan. Pijino maščevanje je skorajda kot Medejino, ne pa neka mala klofutica Marku, ki jo je užalil.

MM: Gre za stanja, ki jih bomo z izvedbami še in še odkrivali, ki so nad tem, kar si mi predstavljamo …

Kaj mislite s tem?

MM: Ljudje imamo vsak svoje predstave o tem, kako se dva razideta. Igralsko se je treba spustiti v sfere in stanja abstraktnega, v trans izgovarjanja, v nujnost, da iztisneš iz sebe ves zrak, vse misli, vso pezo, ki je legla v telo, drugega in ljubezen sežigaš z besedami in to dejanje se spreminja v manični plaz in ples besed.

V predstavi razpneta metafiziko razhajanja. Čeprav je skoraj nemogoče, da bi se ljubezen zaprla tako, kot jo vidva zapreta na odru.

MM: V tem smislu gledališče nekaj naredi namesto nas.

Kaj se vama je zdelo pri tej predstavi najtežje?

PZ: Mogoče to, da je treba čim prej izključiti iz Pie na odru določene dele Pie Zemljič zasebno, pravzaprav se ne naslanjati zgolj nanjo, na njene reakcije, ker predstave sicer ne bi mogla izpeljati. To ni predstava o Pii Zemljič. So stavki in dejanja na odru, ki jih Pia Zemljič najbrž nikdar ne bi storila.

Kateri?

PZ: Ne vem. No, ne vidim se ravno kot boginja maščevanja. A se motim, Marko?

MM: Ne, ti si čista poduhovljena milina, brez kančka zamere ... (smeh)

PZ: (se krohota) Že za to sistematično sadistično uničenje je bilo treba najti izvir, podlago drugje. Jaz bi najbrž po prvem delu nema uničeno obležala, to bi bila pa tudi škoda, kajne? Ali pa predvsem ne bi prišlo do taaako dolgega monologa, ustavila bi ga že prej.

MM: Misliš, da bi jaz molčal, ko mi ti serviraš vse tisto, kar si med enournim poslušanjem nakuhala v sebi? Pri tovrstnem besedilu te najprej mika dokumentarnost, vznemirja te dejstvo, da bi midva vse to oddelala kot Pia Zemljič in Marko Mandić, uporabljala svoj besednjak, spustila govor na popolnoma pogovorni nivo, toda to ni to. Ne gre za dokumentarno, gre za organsko in pri organskem pravzaprav ni meje. Med vajami smo širili naš bazen po navodilu misli, ki jo Pia v drugem delu predstave servira kot odgovor.

PZ: »Domišljija ni brezmejna, domišljija je omejena na tisto, kar smo pripravljeni verjeti …«

MM: Ta »pripravljeni verjeti« smo morali razširiti in pri tem je režiser Ivica Buljan izjemen. Ne glede na to, da je bil ta tekst bolj oseben, da igrava Marka in Pio, sem k delu pristopal tako kot vedno. Lepota je bila tudi v tem, da so skupaj trčili moji in Pijini različni principi razumevanja dela v gledališču. V določenih sva si podobna, v drugih pa precej različna. Imava čisto različne taktike, kako prihajati do rezultatov, kako jih iskati. Nisva se največkrat sporekla glede intimnih polj, ki jih ta tekst predeluje, temveč …

PZ: … o tehniki igranja.

(smeh)

MM: Velikokrat sva samo debelo gledala, kaj drugi počne. In pri tem sva bila zelo energična. Nič si nisva popuščala in si tolerirala. Branila sva vsak svoj teritorij in princip dela in se hkrati oplajala.

Kaj se dogaja v vas prvo uro, ko vam Marko sesuje skupni svet?

PZ: Tiho poslušam in dopuščam, da me zadene vsaka puščica, ki jo nameri vame, potem pa »puščam«. Kar lije od mene.

Marko, ji pred odhodom na oder kaj zabrusite, da se potem lahko odziva tako, kot se?

MM: Ne. Je pa zelo odzivna igralka …

PZ: Vsakokrat me ubije nekaj drugega, včasih ta stavek, potem spet nekaj drugega, in ker Marko venomer išče nove porive, ne zmanjka situacij, ni bojazni, da bi se dolgočasno ponavljal.

Ampak da se to lahko zgodi, morate stvari, ki vam jih Marko stori na odru, sprejemati kot Pia Zemljič, njegova partnerka v zasebnem življenju?

MM: Mislim, da je tako.

PZ: Ja, dovolila sem si biti Pia.

MM: In včasih si to pokazala prav tukaj. Spet citat iz teksta!

(smeh)

PZ: Da sem lahko dovolj prepričljiva, je odvisno tudi od Marka.

Zakaj?

PZ: So vloge, v katerih tudi jokam, ampak v njih ne jokam kot Pia. Tu jokam jaz, in če mu ne verjamem, to zelo težko naredim. Enkrat na vaji nisem potočila niti solze, tako me je razbesnel, taka reakcija pa razsuje celotno predstavo.

MM: Smo pa ravno zaradi te vaje, na kateri sem jaz ves čas cmizdril, določili in fiksirali najini funkciji, osnovna vodila za vsak del posebej. Ne glede na pojavno obliko izvajanega sem v prvem delu jaz tisti, ki zapušča, takšno je besedilo, jaz sem tisti, ki na začetku jasno deklarira: konec je. In v tem trenutku se spodreže svet, nastopi tragedija, Pia pa je tista, ki se mora zaradi moje verbalne diareje sesuvati, sesuti; možno je, da tudi jaz trpim, sem pa sesuvalec, požigalec. In Pia v drugem delu kakor vstali feniks vrne bumerang z vsemi možnimi sredstvi in jaz sem tisti, ki mora to sprejemati, se ne upirati in na plečih krivde prevzeti odgovornost. Tu sem jaz žrtev brez besed.

Katero spoznanje v predstavi vaju je najbolj bolelo?

PZ: Ni novo spoznanje, je pa v tej predstavi morda najbolj jasno izraženo. Strastna ljubezen in strastno sovraštvo sta pravzaprav dve puščici iste palice in samo vrtljaj je potreben, da se iz največje privrženke spremeniš v najhujšega rablja, spoznanje, da v resnici ne vem natančno, kje je točka prekuca, kako se tega obvarovati.

MM: Pri prvem branju me je najbolj rezal Pijin govor, ko našteva, kaj vse bo obdržala, obdržala pa bo same nematerialne stvari, spomine, občutja, dogodke, podobe, sledi nekega življenja, nihče ji tega ne more izruvati, iztrgati iz telesa, iz spomina. Ta častna drža nasproti nemočnemu bevskaču je frapantna, očarljiva. Prav nemoč je najbolj boleča in seveda predstopnja za počasno odstiranje plasti za plastjo, da bi prišli od povrhnjice, ščita do mehkega tkiva, kjer šele lahko pogledamo sebi v oči. In se soočimo s samim seboj.

Kdo od vaju pri Zapiranju ljubezni bolj reagira na življenje?

PZ: Jaz menim, da Pia. Kakor zaznavam, si on samo želi uiti, pretrgati, razsuti ta svet, zaradi katerega ne more več dihati, ki ga omejuje, utesnjuje ... Ona reagira z odgovori o življenju in tudi jasno vidi svoje življenje po tej osebni apokalipsi.

MM: Jaz menim, da Marko. Če ne bi v prvem monologu, monologu tega, ki zapušča, Marko izrekel vsega, kar izreče, bi umrl, zadušil bi se. Čuti, da mora narediti rez, prekiniti z utesnjenostjo, ki je lahko tudi plod domišljije, a tako se on v svoji koži počuti. Kdo ga bo prepričal, da ga položaj, v kakršnem je, ne hromi? Zanj je smrt, če bi vztrajal v tem. In paradoksno, kot v Racinovih tragedijah, živi smo, dokler govorimo, ko prekinemo izrekanje, napoči smrt.

Bi Pia Zemljič in Marko Mandić bila to, kar sta kot igralca, če bi imela drugačni telesi oziroma če bi bila njuna zunanjost v drugačnih okvirih privlačnosti?

PZ: Seveda nas telo določa. Nisem pa ravno prepričana, ali morda ni tudi obratno, da naša psiha oblikuje naše telo. Občutek imam, da je moje telo takšno zato, ker sem kot človek takšna, kot sem. Recimo, energičen človek sem, hitro mislim, hitro hodim, mišice se premikajo morda intenzivneje. Veliko energije pokurim. Ali pa zato, ker imam to telo …

… ste tudi na odru vse to, kar ste.

PZ: Mogoče. Mislim, da gre za nekakšno vzajemnost. (Marku): Kaj zdaj ti misliš, ko me tako gledaš?

MM: Mislim na občudovanje, ki ga čutim, ko te gledam.

PZ: No, ko zdaj jaz gledam tebe, si mislim, da bi pravzaprav lahko imel tudi sto petdeset kilogramov, pa bi bil še vedno enako skuliran. (smeh)

To bi bil pa zanimiv eksperiment. Bi lahko ta tekst govorili enako, tudi če bi imeli sto petdeset kilogramov?

MM: Popolnoma enako. Telo vsekakor je izvor vsega, a mislim, da bi tekst Zapiranje ljubezni vodil z isto mislijo, kot ga vodim zdaj. Bistveno je, kakšen poriv ima človek v glavi, kakšno je njegovo čustvovanje.

Zakaj se potem v gledališču velikokrat zgodi, da igralke močnejših postav igrajo postrežnice, služkinje, odslužene metrese, debelejši igralci pa …

PZ: To, kar ste pravkar povedali, ni ravno pravilo.

MM: In tudi če je tako, nama to ni všeč in tega absolutno ne podpirava. Kaj pa je popolno telo? Je bolj popolnjeno, je bolj sproščeno, ni obremenjeno. Ne nazadnje, spomnim se svojega dela pri predstavi Primestje. Do takrat sem za skoraj vse vloge moral biti fit, tudi telovadil sem kar veliko, v tej sem pa lahko bil razšlampan, trebuh sem vrgel ven, ga napihnil, kolikor je šlo, sprostil trebušne mišice, okostje, da se vse razleze … Šele takrat sem doumel, da glas začne delovati takrat, ko »vržeš trebuh ven«, ko nisi napet – takrat glas zadoni. Popolnoma. Ni tako nenavadno, da so operni pevci močnejših postav … Atletska, krčevita telesa imajo svojo pomanjkljivost ravno v tem, ker imajo stisnjen tulec, steber, ozko povezavo med tlemi in ustno odprtino, kjer mora vse ven.

PZ: Mislim, da pravi režiserji igralce vedno izberejo po energiji, ne po videzu, stereotipno nima dodane vrednosti.

Bi se kot umetnika strinjala, da je tisto, kar srkata vase, prav tisto, kar spet vračata v svet?

PZ: Ali pa transformirano v neko popolnoma drugo občutje. Lahko sem ogledalo, čistilna naprava, uničevalec sveta ... Ampak, ja, najbrž toliko, kolikor sem dopustila, da steče vame, kolikor sem posrkala, lahko v kakršni koli obliki vrnem nazaj. Podlaga sem jaz.

MM: Prav zato je največji užitek biti obkrožen z ljudmi, zasebno ali pri delu, ki imajo široko razvejana tipala, ki vpijajo svet, kar se dogaja okoli njih, ki so zakladnica izkušenj in informacij, polni zanimivih povezav, videnj, sploh če vse nabrano nesebično delijo z drugimi.

Koliko to, kar sta kot človeka, določa meje tega, kar sta oziroma kar nista kot igralca?

PZ: Temu ne moremo ubežati. Seveda te določa ta lupina in notranjost. Prav zato se mi zdi tako pomembno širiti meje tega, kar sem kot človek, v smislu razumeti vse nianse, od svetlih do najtemačnejših v sebi, iskati resnico, se ne bati najjasnejšega ogledala in biti nato seveda pogumen, da se meja moje domišljije ne ustavi pri meji mojega lastnega izkustva. To bi bil kar dolgčas.

MM: Dobro si odgovorila, kaj naj jaz sploh dodam k temu. Nič.

Katere so vajine največje frustracije v gledališču?

PZ: Frustrira me, če niso vložki energije, dela, ustvarjanja pri teh, ki delamo neko predstavo, vsaj približno usklajeni. Polovičarstvo, lenoba, rezerve, nemotiviranost za delo se mi zdijo nedopustni, tako je vnaprej onemogočen kakršen koli presežek.

MM: In dolgčas. Najbrž si ravno iz strahu pred dolgočasnostjo izmišljamo vse mogoče pojavnosti naših vlog, jih gremo iskat v tunele, kjer drsi in nič ne kaže, da bo tam kaj primernega. Vesel sem, če dobim kakšno nalogo, včasih popolnoma konkretno, fizično, ki te zaposli, s tem prizemlji, da lahko potem domišljija šiba po svoje.

V kakšnih predstavah zase najdeta največ smisla?

PZ: V predstavah, ki omogočijo iskanje in kopanje po nečem novem, globokem v psihološkem, igralskem, estetskem smislu, ne glede na temo, ki jo obravnavajo. Da jih zanima biti sveže. Osvobodi me, ko lahko sama aktivno sodelujem pri ustvarjanju z intuicijo, razumom, svojimi izraznimi sredstvi, ne le, da sem igralka, ki opravlja funkcijo, ki so mi jo določili.

MM: Ja, najbolj me osvobajajo predstave, ki me najbolj zaposlujejo, ki zahtevajo veliko od mene, popolno predanost, veliko energije, velik angažma. To velja za te, ki jih soustvarjam, in te, ki jih gledam. Želim, da me predstava posrka, da se ji predam, da migam z njo, da udarja vame, da te spravi v vibrirajoče stanje, kot lahko to naredi glasba.

Kaj je vajin največji strah na odru?

PZ: Da bi mi idiotska trema uničila vse, kar sem mesece gradila. (smeh)

MM: Varnost in udobnost. Včasih si prav umetno ustvarjam takšne razmere, da nisem prepričan, da obstaja možnost, da zdrsnem, klimo, v kateri naj se prebudijo trema, vznemirjenje, adrenalin.

Kaj pa v medsebojnem odnosu – ko se, tudi zaradi predstave, že ves čas pogovora gibljemo na robu med življenjem na odru in zasebno?

PZ: »Da bi izgubila pot ...« Da bi pozabila od časa do časa preveriti, ali še gledava v isto smer, ali sva še na dosegu roke, ali se še smejiva istim stvarem ...

MM: Vse to in seveda, da se ne bi stopila drug v drugega, da se ne bi razpljuznila v tako pomembni dvojini. Vsi ti pari, ki dihajo enako, mislijo enako, hodijo enako, se o vsem ljubko strinjajo enako. Obožujem dvojino, ki si daje prostor za svojo svojost. Se strinjaš?

PZ:. Se, seveda se. Vidiš, ne tresem se več pri skupnih intervjujih. (smeh)

Igra in vidva. Kaj vse to je?

PZ: Delo in dom. In doma se igra z igračami, ne čustvi.

MM: Ja, to, da se igraš. In vsakič znova in znova in znova z neko otroško nedolžnostjo, brez strahu, da bi se opekel. Uživam, ko se smejeva. Ko se smejemo. V bistvu je komedija moj žanr.

Je oder lahko zamena za ljubezen?

PZ: Ne. Za ljubezen ni zamenjave. Prva je.

MM: In razlivam jo tudi po odru.

PZ: Seveda.

V naravi stvari je, da ko doživimo, da se dva razideta – kljub naši empatiji in ponujenemu razumevanju –, se ljubezenski odnosi opazovalcev tega razhoda, kot v nekakšni samoobrambi in strahom pred podobnim doživetjem, okrepijo. Sta vidva razhajanje Pie in Marka na odru zasebno doživela podobno?

PZ: Zgodilo se nama je natančno to. Dlje ko sva šla na odru, bolj se je zasebno okrepil najin odnos.

MM: Seveda, najini večerni objemi doma, pravzaprav v hotelu na Ptuju, kjer smo finiširali predstavo, so bili zaradi ukvarjanja z razhajanjem precej močnejši. Mislim, da sva se tudi nekaj naučila ob vsem tem.

PZ: Kakorkoli vzamemo, ob tem tekstu se človeku pojavi misel, da obstaja možnost razhoda. Priplazi se ta nenavadni, perverzni občutek užitka ob destrukciji. In potem strah. Strah pa sproži eros. Precej simple. (smeh)

MM: Vse to je predvsem odvisno od vsakega posameznika, ki gleda predstavo. Neka gledalka je bila zelo hvaležna, ker je končno slišala, kar se ji je zdelo, da bi slišala, če bi imel njen mož pogum, da bi spregovoril, ko jo je zapustil. In čisto mogoče je, da bo predstava Zapiranje ljubezni koga osvobodila in si bo rekel: »Moram to storiti, moram končati, dovolj je. Želim izstopiti, se iztrgati iz primeža odnosa in ljubezni.« Po ptujski premieri nama je nekdo rekel, da če ženi ne bo zmogel v treh stavkih povedati, da bi se rad ločil, se pač ne bo ločil. (smeh) Mlin govora lahko človeka tudi pokoplje. Po drugi strani pa doživeti, da se je mogoče izraziti tudi v najtežjih trenutkih življenja, daje človeku zanos. Morda da gledalcu popotnico, da se bo opogumil v svoji nameri. Čeprav moram povedati, da je tisto, kar mi soigralka na odru pove v drugem delu predstave, nevzdržno. A takrat je to verjetno njeno resnično občutje. In to je legitimno.

PZ: (smeh) Ampak v predstavi je del teksta, ki ga govorim in gre takole: »Ta tvoja bedna metafora mreže, jaz sem te ujela v mrežo, jaz sem takole razprostrla mrežo in te ujela vanjo, v pogled, pa kaj ti govoriš, si zmešan.« Ko sva na začetku projekta brala tekst, sem se obrnila k njemu in mu rekla, da me pa res prav zanima, kako bo to sposoben izpeljati na odru, kako bo lahko izdavil kaj takega, da nima svobode, da se počuti ujetega v najini zvezi in da ga dušim … Prav zanimalo me je, kje bo našel motivacijo, kako bo Marko Mandić to sposoben reči meni, Pii, in da pri tem jaz ne umrem od smeha. (smeh) ¾